Naša nomenklatura (bivša in v veliki meri še sedanja) si je ustvarila umetnost po svoji podobi. Umetnost je oblast integrirala v svoje poimenovanje moči. Tako pa je lahko eksistiral le ožji del - segment umetniškega ustvarjanja. Umetnost namreč po definiciji deluje v polju odkrivanja mask in laži, želi se na poseben - inspirativen način dokopati do zakonitosti bivanja. Verjetno se strinjate s tem, da je Iažnivec in blefer "umetnik" lahko le dober obrtnik, ni pa umetnik oziroma ni sposoben umetniške občutljivosti in ustvarjanja. Umetnost je zaradi svoje neprizanesljive poštenosti vez med ljudmi različnih prepričanj, torej tudi med pozicijo in opozicijo novega demokratičnega sistema, ki se šeIe postavlja. Obstoj umetnosti je v vsej svoji celovitosti zaradi navedenega zelo pomemben. Antoni Tapies (glej Lucas št. 5-6/93) piše: "Samo s poštenjem, ki se zavezuje resnici kot ambicioznemu cilju velikega umetnika, lahko onkraj golih konvencij prodremo do bistva stvari". Menim, da zgornja misel zelo dobro označuje poslanstvo umetnika. Resnice pa so v večji ali manjši meri subjektivne, zato je še toliko bolj potreben trg resnic, da jih sooči. To soočanje pa vodi k prepoznavanju trajnejše prave resnice. Umetnost, kot si jo je zamislila vladajoča nomenklatura reaIsocialističnega tipa kast, ni smela delovati na polju prevelike fantazije in razplaščanja uradno priznanih vrednot. Najtrši kamen, ob katerega je ta način "ozaveščanja in kulturnega vzgajanja" naroda naletel, je tržnost. Trendi prodaj izvirnega slovenskega filma, slikarstva, literature... pa so v obdobju vladanja te nomenklature (gIej obdobje 30-tih let) naravnost impozantno padajoči. Trg umetnin ne more delovati, če je omejen s strani monopolov kast ali nomenklature. Trg umetnin se oblikuje, če imamo več različnih ponudnikov torej, če se enakopravno prodajajo razIične koncepcije o umetnosti in umetninah. Od kod izjemen uspeh ameriškega filma? Zaradi veIikega števila samostojnih filmskih studijev. Nihče ne more oporekati trditvi, da ima marsikateri ameriški film tudi splošno priznano umetniško vrednost. Polikulturnost v ZDA je onemogočila strog državni nadzor filmske produkcije. Iz "tožilca pri kaznivem dejanju" svobodomiselnega ustvarjanja so se ameriški filmski kritiki spremenili v "odvetnike" zagovornike posameznih avtorjev, filmov... Pri nas pa je, poleg uradnega ovrednotenja kvalitete umetnine, teh struj premalo ali pa so neartikulirane. Resnica v umetnosti je v preveliki meri še vedno samo ena in dokončna, določa pa jo majhna skupinica ljudi. Proti ideji komercialne umetnosti se zato še vedno prirejajo razne gostije zasmehovanj... S tem se seveda zadaja hud udarec vitaliteti kulture kot dejavnosti, pa tudi celotnemu gospodarstvu, ki umetnost še kako potrebuje. Znanje se ocenjuje že kot najpomembnejši činitelj produciranja dobrin in gospodarjenja. Umetnost ponuja znanje O estetskem, o komunikaciji posameznika s samim seboj ter z družbo. Torej je pogoj duhovnega, pa tudi materialnega obstoja naroda.
Zgornjo navedbo, o vpetosti umetnosti v našo nomenklaturo, bom poskusil ponazoriti z naslednjimi primeri:
- V kabinetu bivšega podpredsednika SZDL Cirila Zlobca sem na steni videl kvalitetno delo Jožeta Spacala (mislim, da je bilo naslovljeno s Kostanj). Oseba v temno plavi barvi je naslikana na plavi podlagi, v rokah ji žarijo "kostanji". Slika ima naslednje vizualizacijsko sporočilo: "Ti, ki prideš, mi prineseš svoje gorje kot žareč kostanj". Odgovorov je lahko več. Prej ko slej pa pristanemo na odgovoru: " S problemi, ki mi jih prinašaš, se ukvarjaj sam!"Slike sodobnih slovenskih avtorjev, ki so požele največ uradnih priznanj, se ukvarjajo z zanimivim in potrebnim raziskovanjem nižjih človekovih plasti in te plasti tako ozaveščajo. To je neka vrsta introspekcija naših primitivnejših plasti - živalskih korenin. Tako so del raziskovanja človekovega bivanja.Toda poleg raziskovanja živalskih korenin človek v svojih težnjah po samouresničitvi še mnogo bolj išče duha svetosti, kar bi materialistično lahko označili z iskanjem poštenja in medsebojne ljubezni - sodelovanja za samouresničevanje... Umetnost kot zdravljenje primitivnega oziroma podzavesti je tako mnogo manj zanimiva. Neprecenljivo vrednost pa ima za oblastnika starega kastnega sistema, saj mu lajša bivanjske probleme. Na razrvano podzavest - npr. zaradi zavedanja krivde - deluje pomirjajoče. Večinski del umetnikov pa deluje v nasprotni smeri z inspirativno odkritimi novimi plastmi pretresajo in kažejo na naše pomanjkljivosti ter na še ne doseženo, v smislu kvalitet bivanja. Tako je večji del umetnikov, če parafraziram Platonovo misel, res izgnan iz države, saj tudi teistična institucija cerkev, realno ne dopušča tako imenovani pogled na vero. Cerkvena umetnost se tako ne posveča svetlobi in duhovnemu bogastvu, ampak v odnosu do vernikov, trnom in ubogosti. To je sicer pomemben del umetnosti, toda zaradi svoje precenjenosti izganja druge zvrsti. Na nas civilnih posameznikih je, da najdemo in pokažemo tretjo pot. Da združimo pogIed na umetnost v celoto. Da nastopimo proti navijaštvu za to ali za ono "pravo resnico" te ali one hierarhične ustanove in se zavzemamo za najvišje merilo človekovo svobodno voljo. S tem bo moral posameznik prevzeti tudi vse možne posledice za svoje odločitve. V otroški dobi človeštva je za vrednote in estetiko v veIiki meri skrbel nekdo drug ta ali ona institucija. Sedaj prehajamo v zrelo dobo civilizacije, ko na pomenu dobiva individuum kot spoštovanja vredno in v polni meri odgovorno bitje. Da se to uresniči, je nujno potreben trg umetnin.
- Izbor nagrajenih slik, ki so objavljene v zanimivem Lucasovem koledarju 94, kažejo na to, da so nagrajene predvsem slike, ki jih doživljajsko lahko označimo s "pomirjenje primitivnega".