SPODNJI ZAPIS JE 2

DELEC IN DUŠA

"Svet je neskončna želja druženja različnosti s podobnim s ciljem dopolnitve"
“Vse kar je značilno za same gradnike sveta - delce, velja tudi za velike sisteme - za ljudi in druga bitja.”

O BOGU	O SISTEMU	UPRAVLJANJE ORGANIZMA	TOPLOTA
PRINCIP "OSMOZE"	VPRAŠANJA IN ODGOVORI	BOŽANSKOSTI?	DELCI?

Religija danes in tukaj?

Zaradi lažjega razumevanja si lahko predstavljamo, da je celotno vesolje organizem. V času širši sistemi narekujejo okoliščine nižjim. Glede na to je BOG zakonitosti različnih ravni. Če se teh zakonitosti držimo se razvijamo evolucijsko ter zelo hitro, če ne, pa so posledice vojne in spopadi, tako na ravni osebe kot družine, družbe, držav...

1. Prva sila je sila združevanja. Ta sila postavlja sisteme in harmonijo. To silo lahko poimenujemo tudi z ljubezen. Harmonija, ki jo ljubezen postavlja je navidezna, saj je postavljena kot trenutni odnosi dozorelosti, torej temelji tudi na moči tistih, ki odločajo ter nemoči ter nepoznavanju lastnih interesov - biti podrejenih. Sila ljubezni oz. združevanja nudi varnost, užitek obilnosti, okoliščine brezkonfliktnosti. Ljubezen je ena od najljubših slasti, saj preko nje sistemi udejanjajo cilje. Če bi bila ta sila osamljena, bi se postavili večni in prefinjeni sistemi, ki bi probleme nedozorelosti učinkovito prekrivali npr. s pomembnejšimi zadevami. Dozorelosti nivojev so različne. Nekateri nivoji so izjemno visoko v dozorelosti in jim lahko rečemo božanskosti. Božanskosti deloma pomagajo nižjim nivojem pri iskanju svoje bitnosti, deloma pa delujejo glede na svojo dozorelost s pozicij moči in podrejanja. Vesolje je sistem sestavljen iz ožjih ravni, ki so deloma samostojne. S samostojnostjo, pa prejmejo tudi odgovornost do višjih sistemov. Tudi Ljudje smo sistemi, katerih "prebivalci" se večinoma menjajo. Najvišji Jaz oziroma "Duša" ostane.

2. Druga sila je sila razvezovanja. Imenujemo jo lahko tudi svoboda. Posledica te sile je, da v času vezi združevanja postajajo vse bolj ohlapne - šibke, napake sistema tako vse bolj prihajajo v ospredje. Sistem v času postaja vse bolj star. Zaradi razvezovanja se vezi ljubezni pod vse bolj hudimi preizkušnjami. Vse šibkejši nivoji... pridobivajo vse večjo svobodo - samostojnost ter odgovornost. Tudi nižji nivoji v času vse bolj prisluhnejo svojim dejanskim zahtevam in se zato vse bolj nesistemsko obnašajo ter povezujejo. Širši sistemi imajo daljšo življensko dobo kot ožji oziroma nižji. Tudi Človek je multisistem, sistem vrednot... v primerjavi z vesoljem je sicer izjemno droben in relativno enostaven. Npr. za zgodovino Človeka je značilno umikanje družbenih sistemov, ki so bili grajeni predvsem na moči (titanizmu, despotizmu, kastnosti...) družbenim sistemom z vse večjim deležem spoštjivejšega odnosa do sočloveka (sodobni demokratični sistemi in spoštovanje Človekovih pravic). Če se v sistemu pojavijo hujše motnje pride do večjih zahtev ter agresivnosti sistema navzven, torej tudi do vojn. Tako res velja rek: "Kdor ne ljubi sebe, ne more ljubiti drugih oziroma, kdor je hudo nesrečen, sovraži". V času se tako sistemi zrušijo in iz "materiala" starih se postavijo novi. Druga sila, sila razdvajanja, vodi v neravnotežja in torej v nujnosti prestrukturiranja ter razvoja.

Osnovni sili Boga pa sta ljubezen in svoboda ali pa drugače rečeno ljubezen in v času neskončna zahtevnost. Zaradi te neskončne zahtevnosti vse stvari kot oblika prej ali slej "umrejo". Umirajo le oblike - predvsem ožji sistemi, deli sistema (podsistemi, delci) pa zorijo naprej. Obe sili tako sila ljubezni kot sila razvezovanja (svoboda) se dopolnjujeta. Ljubezen dela - postavlja odnose, svoboda (razvezovanje) pa jih v času ruši in zahteva ter izsili vse bolj kvalitetne odnose - dozorevanje. Svoboda preizkuša moč ljubezni. Vodilne strukture, če so vezane na formalno moč, hitrega razvoja ne prenesejo in se zato v času zrušijo v prah. Iz prahu pa nastanejo še mogočnejše zgradbe (nove, fleksibilnejše) nastanejo boljši sistemi, sistemi, ki so bolje prilagojeni bitnostim elementov, ki ga sestavljajo). S stališča fizike je BOG primarna sila združevanja ter sekundarna sila, razdruževanja, ki se kaže v času.

V človeški zgodovini se kaže, da se sili deloma izmenjujeta glede moči, s katero dajeta pečat posameznemu zgodovinskemu obdobju civilizacije. Tako obdobjem prerekanj - spopadov in katastrof sledijo obdobja gradnje, požrtvovalnosti in dela za takšne in drugačne skupne cilje ljudi. To je verjetno povezano tudi s položajem Zemlje v Galaksiji (položaj Zemlje ni statičen, tudi Zemlja je multisistem s svojimi interesi na določeni stopnji dozorelosti isto velja za vsa nebesna telesa. Glede na to je Zemlja včasih bližje dozorelejšim nebesnim telesom - duhovnemu Soncu. Dobam razcveta duha tako sledijo dobe grobega materializma...).

Sistem je povezava delcev zaradi skupno prevladujočih interesov. Širši sistemi povezujejo več delcev ter podsistemov. Zaradi širine so relativno počasni v primerjavi z ožjimi. Sistem opredeljujejo središče, ki ima funkcijo vodje ter interesi elementov sistema, ki se v sistemu usklajujejo. Najširši sistem (ključen ter zanimiv iz človeškega gledišča) je galaksija Rimska cesta. Ta sistem ne obvladuje vseh elementov galaksije v podrobnostih. Določa le splošne okvire ter okoliščine, ki omogočajo razvoj ostalih ožjih, hitrejših ter časovno kratkotrajnejših sistemov. Širši ter ožji sistemi so bolje ali slabše povezani npr. podzavest človeku omogoča delovanje zavesti. Oba sistema sta soodvisna predvsem odvisen je sistem zavesti, ki je ožji od starejšega, širšega sistema podzavesti. Človek se v sistemu zavesti zelo loči od ostalih sesalcev... bistveno manj pa se loči v sistemu podzavesti. Sistemi so soodvisni ter povezani. Te povezave imenujem multisistemske povezave (v prispodobi govorim o čebuljni organizacijski strukturi). Sistemi so v času prisiljeni v povezovanja. Povezovanje povečuje njihovo moč. V času povezave med elementi sistemov zaradi širjenja vesolja izgubljajo svojo moč. Menim, da so v preteklosti ljudje imeli večjo moč volje kot danes, današnji človek pa ima več čistosti in s tem nadomešča manjšo moč volje. Izgubljanje moči sistemi nadomeščajo z boljšanjem kvalitet povezav - zorenjem (izboljšujejo se povezave med elementi sistema kot tudi povezave do drugih, predvsem do širših sistemov). Proces izboljševanja kvalitet komunikacij je posledica dozorevanja elementov sistema.Tako ločimo sisteme tudi po dozorelosti delcev. Poznamo torej tudi višje in nižje sisteme. Višji so bolj živi. Živost je možnost pridobivanja znanja (povezovanja), ohranjanja znanja ter reprodukcije znanja... Zelo nizko živost imajo npr minerali, izjemno visoko pa organska bitja. Znanje delcu omogoča udejanjanje njegovega cilja - najti sorodni delec in se z njim dopolniti. Na mikronivoju so tudi delci, sicer izjemno ozki; sistemi - mikrosistemi kvarkov... Prestrukturiranje tudi mikrosistemom na ravni delca omogoča večjo usklajenost interesov v mikrosistemu. To prestrukturiranje pa je izjemno težavno zaradi ujetosti v širše sisteme. Zato je poznavanje interesov okolja nuja. Delci v času dozorevajo, posledica tega dozorevanja pa je povečanje inteligence tako delca kot širših sistemov. Sistemi v času v splošnem izboljšujejo komunikacijske sposobnosti, vse bolje poznajo zakone ljubezni (čistost) ter svobode. Dozorevanje se kaže v vse večji raznolikosti delcev kot sistemov. V času dobivajo vse bolj jasno podobo, odnosi v stvarstvu pa postajajo vse bolj veličastni, razgibani in zanimivi. S procesom dozorevanja in zaradi širitve in povezovanj sistemov se moč sistemov v času ne izgublja. Moč delcev in sistemov postaja le vse bolj suptilna ter usmerjena. Osrednji delci sistemov ter širši sistemi v času nujno prenašajo "pristojnosti" na obrobje oziroma na ožje sisteme. Zaradi prenosa odločanja na nižje ravni postajajo večji sistemi vse bolj soodvisni od samostojnosti ožjih. Sistemi so različni po trajnosti in velikosti. Sistemi razpadejo, če notranja entropija preseže moč kohezivnosti središča. Sistem bistveno podaljša čas svojega obstoja, če neguje notranjo poenotoenost - ljubezen, ter če neguje fleksibilnost (sposobnost prilagajanja novim okoliščinam) - svobodo. Ljubezen ne sme ogrožati svobode in obratno. Posledica ljubezni je kohezivnost med elementi. Posledica pretiranega poudarjanja ljubezni vodi do statusa quo ter neinovativnosti - zaostalosti. Zaostalost, kot posledica pretiranega poudarjanja ljubezni sproža kasnejše katastrofe širših razsežnosti, saj si med seboj sistemi razvojno konkurirajo. Pretirana svoboda onemogoča evolutivne procese, posledice so spopadi in katastrofe.

Upravljanje živčevja je lahko pod nadzorom osrednjega delca (nivo Jaza v čisti obliki - Duša). Nadzor je močnejši na zavestni ravni in zelo šibak na nezavedni ravni bistveno nižjih struktur. Strukture odločanja so med seboj povezane, soodvisne. Ta soodvisnost je podobna konjski vpregi. Konjsko vprego vodi najmočnejši konj, ki daje ostalim konjem smer, tempo in ritem. Če vodilni konj v vpregi zgubi na moči, vodenje prevzamejo konji v drugi vrsti (npr. trije) in ga vlečejo za sabo. Tokrat trije konji narekujejo smer, tempo ter ritem. Skladnost vprege je na bistveno nižji ravni, saj imajo različne sposobnosti ter zmožnosti...

Odnosi med nivoji se lahko zapletejo in nižji nivoji lahko izločijo višje. Deloma je izločanje višjih nivojev (ter s tem vrednot) naša civilizacija vgradila v način življenja. Npr. "Odrasel si, pozabi na ideale..." Upravljanje ni prepuščeno najvišjim nivojem temveč najmočnejšim. Posledice so bistveno nižja inovativnost, večja stopnja kaotičnosti kot bi bila v primeru poudarjenega pomena Duše, oziroma Jaza v čisti obliki.

Če posameznik izolira več višjih nivojev preide v debilizem. V okoliščinah "debilizma" ima posameznik le kratkoročne cilje, ki so poudarjeno egoistični. Posledice izločitve višjih nivoje na ravni države ima za posledico vojne, kot različnih oblik nasilja ter razmah bolezni.

Toplota je hrana različnih kvalitet. Toplota so delci, ki so nestrukturirani zaradi takšnega ali drugačnega razpada - "gorenja". Ogenj proizvede delce,ki so lahko naša hrana. Spomnimo se lahko, da je presnova hrane (respiratorni sistem) gorenje, ki našemu telesu daje energijo, vse stvari v času sevajo, sevanja pa so potencialno naša hrana. Večinoma pa se hranimo s posredno predelano toploto. Rastline npr. predelujejo sončne žarke... mi pa predelujemo rastline... Toplota so tudi v novejšem času odkriti kozmični žarki. Toplota omogoča da se večji del delcev telesa stalno izmenjuje. Toplota torej omogoča fleksibilnost struktur in s tem hiter razvoj Človeka. Razpad enega sistema torej omogoča hitrejši razvoj drugega. Če je toplote preveč govorimo o ognju, ki je za nas rušilen - pekoč. Povzroči razpad naših pod sistemov ali v skrajni fazi "celotnega" sistema. Duša zelo težko gori. Običajno večji del duše ostane in je za naše zemeljske pojme "nesmrtna". Ogenj je tako na neki ravni lahko naša hrana, podobno lahko v sistem vgradimo oz. vgrajujemo viruse, bakterije...
Toplota v sebi vsebuje celo paleto delcev različnih nivojev. Toplota se razlikuje se od topline. Toplina je oddajanje delcev, ki so prilagojeni osebi, ki jih sprejema. Toplina je pospešeno energetsko oz. duhovno hranjenje. Toplina je torej osnova ljubezni. Ljubezen je dajanje in prejemanje kvalitetnih energij me živimi bitji.
Človek je zaradi stremenja po dozorevanju izjemno socialno bitje. Tudi tujcu, ki ga sreča le za nekaj trenutkov noče omogočiti, da o njem čustvuje ter razmišlja negativno. Negativni tok misli namreč odvzema toplino. Negativno razmišljanje namreč izolira, delci se od takega človeka ogradijo in tako je moten njihov pretok, ("delci" so bolj in manj drobni). Dozorelejši delci so lahko tudi na energetskem - nematerialnem nivoju strukturirani v misli, doživetja... osebe... Človek brez potrebne topline postane hudo razdražen. Toplino (dejansko pozornost) zato običajno v takem položaju izsiljuje. Za to je pripravljen lagati, zasužnjevati, izsiljevati, krasti, pretepati, plačevati ter udejanjati čustveno podrejanje - prostitucijo. Toplina se lahko torej tudi krade preko čustvene manipulacije. Vira topline pa sta poenostavljeno dva. Eden je v človeku samem - imeti se rad. Če se tega preveč uporablja oseba zgublja stik z realnostjo. Ta vir je torej sekundaren (drugoten). Prvi vir je seveda okolje, ta vir je veličasten potencial - vir topline.
V prihodnosti lahko pričakujemo, da bo vedno večji del prehranjevanja predstavljalo hranjenje na neposredni način. Vse bolj se bomo hranili s sevanji.

Je zakonitost, ki velja tako na ravni Galaksije, kot tudi za Človeka. Npr. če Človek nima dovolj notranjega "ognja" v njegovo notranjost vdre zunanji "ogenj". Vdor zunanjega "ognja" se zgodi prej ali slej tudi na ravni živčnega sistema. Posledice so različne, saj se tudi posameznik različno odzove na vdor v živčni sistem, ki upravlja organizem. Lahko pride do dvobojevanja. Prestrašena ter razrvana oseba lahko sproži skrajnostne reakcije npr. odločitev skrajne oslabitve ali pa celo uničenja prizadetega živčevja. Takšna primitivna rešitev, ki jo običajno sprejemajo nižje ravni, daje le kratkotrajne rezultate. Posledica je tudi past, ker s tem Človek prizadane tudi lastne možnosti nadzora nad organizmom. Posledice lahko pripeljejo do Multiple skleroze (bolezen odmiranja živčevja). Zunanji ogenj je lahko tudi s strani drugega Človeka. V tem primeru pride do blažje ali manj blage iniciacije. Deloma željeni iniciacijski procesi se vršijo med možem in ženo. Pozitivna je takšna, ki je pod nadzorom duše posameznika, ki prejema visoko duhovno energijo. Iniciacija pa je v današnjih časih večinoma agresivno ter ponižujoče dejanje, ki ima za cilj zgraditi strukture poslušnih vodljivih ljudi. Tovrstna iniciacija odreka zakonitosti svobode ter zorenja osebnosti v njeni enkratnosti. Tako iniciirati je možno le šibke. Šibak pa je Človek, ki je izoliral lastne višje ravni duše... Opisano iniciacijo nekateri upravičeno tretirajo za črno magijo. Prizadevati si moramo za odnose sodelovanja in ne za odnose prevladovanja...

Človek kot materialno bitje je videz. Človek je predvsem kvarčno bitje (Kvarki so sestavni deli vseh delcev npr. elektrona, nevtrina, fotona... Kvarki so teoretični deli tako leptonov kot težjih barionov). Razlika med tema dvema pogledoma na svet je tudi razlika med obliko ter vsebino.

Človek je torej "atomsko" - točneje kvarčno bitje. Kvarčnost človeka se kaže v izjemno prepleteni hierarhiji kvarkov, ki se povezujejo v delce, atomske, molekularne in druge soodvisne strukture. Najrazvitejši kvarčni delec(i) v človeku deluje(jo) kot najvišje gibalo - so najboljši organizator organizma. Temu osrednjemu delcu oziroma skupini najdozorelejših delcev v Človeku lahko rečemo duša.

Človek se navzven vede kot povprečje silnic in zato le redko prisluhne osrednjim delcem - duši v celoti. Duša - "nadjaz" se mu oglaša kot moralni zakon - vest.

V (človeškem...) telesu osrednji delci najdejo možnost organiziranja nižje razvitih delcev. Telo je kot stroj za transport delcev, saj omogoča izjemno hitro spreminjajoče se okoliščine (metabolizem). Transport in hitro spreminjanje okoliščin delcem omogočata pospešeni razvoj. Višje dozoreli delci omogočajo telesu boljšo povezanost. Duša torej povezuje in lajša hitro ter učinkovito rešuje probleme bivana. Brez dejavnosti duše telo vodi debilnost. Torej višje dozoreli delci omogočajo hitrejši razvoj nižje razvitim, so pomembni in potrebni. Z razvojem okolja si naredijo okoliščine za lastni razvoj. Njihov razvoj se torej v času razpotegne - upočasni.

Ali obstaja smrt na ravni delcev? Ne, obstaja le smrt struktur, povezav, sistemov. Osnovna težnja delcev je povezanost z drugimi. Smrti torej ni na ravni delcev so le spremembe iz manj v dozorelejše oblike. Delec pa tudi Človek se najbolj boji popolne osamljenosti, ter obkrožanja z relativno "popolno" primitivnostjo, saj to onemogoča njegov razvoj. Temu bi lahko rekli pekel.

Smrt Človeka? Smrt kot popolno izničenje je tudi za Človeka le delna. Razpade le sistem. Duša kot sinonim za najrazvitejšo skupino delcev ostane. Čim več delcev tvori dušo, ki ostane, tem več spomina na preteklost se ohrani. Energetski nivo ne pozna smrti v našem materialnem pomenu besede. Delci se prestrukturirajo, ohranijo svojo inteligenco. Z rušenjem struktur bolj ali manj izgubijo spomin na "prejšnja življenja".

Ali obstaja inkarnacija? Dejavnosti Človeka obvladuje njegova osebnost. Duša, ki jo sestavljajo osrednji delci je le kapljica v morju prepletenih, zapletenih interesov, ki oblikujejo osebnost Človeka. Večina osebnosti tako po fizični smrti hitro razpade. Po fizični smrti preide osebnost v manjšem ozirama v večjem delu na raven energije. Na ravni energije se pogovori med delci odvijajo s "svetlobno hitrostjo". Hitro se pokažejo raznovrstnosti interesov. Velika večina povezav zato zelo hitro razpade. Cilj ni ohraniti spomin ampak lastna dozorelost... Razvitejši delci so povabljeni v telesa otrok, kar jim omogoča hitrejši in varnejši razvoj. Dolžina življenja duše (v nespremenjeni obliki osrednjih delcev) je daljša kot je dolžina življenja fizičnih teles.

Ali obstaja absolutno dozorel delec? Ne (po vsej verjetnosti ne). Delci so na različnih stopnjah dozorelosti. Razlike v dozorelosti so izjemno velike. Povezave med delci so zelo različnih kvalitet ter intenzivnosti. Ločenost oziroma ujetost v okoliščine večje oziroma manjše nedozorelosti delce omejuje v povezavah. Povezati raznolike interese v organizem je res pravi čudež. Posledica "slabega" še nedodelanega čudeža je okornost človeškega telesa, če ga primerjamo z posameznim razvitejšim delcem. Človeško telo je obsežna "galaksija" delcev. Nad Človekom - njegovim osrednjim gibalom duše so še višje inteligence (razlike so v primeri kot med žabo in človekom).

Moč vpliva višjih razvitih delcev? Vplivi višje dozorelih delcev so, zaradi vse večje oddaljenosti in ločenosti z okoljem manj razvitih, šibki. Tako so bolj svetovalne narave, delujejo na dolgi rok. Bog je tako predvsem Beseda. Če se te besede ne držimo, se zoperstavimo zakonom sveta kot celote. S temi zakoni so dokaj uglašeni naravni zakoni, ki veljajo na Zemlji. Intenzivnejše zoperstavljanje vodi v katastrofo? Božji mlini meljejo počasi toda na drobno, pravi latinski izrek. V primeru katastrof, razpadov sistemov (egoizmi, bolezni, vojne, naravne katastrofe) so pozitivni vplivi vrhovnih gibal razvoja bolj razpoznavni, saj se zaradi stiske bolj upoštevajo. V času katastrof se zmanjša pomen nižjih ravni, saj se znajdejo v kaotičnem stanju (medsebojna vojna nižje razvitih). Vpliv najvišjega gibala razvoja Človeka se kaže npr. kot vest... Človek je že v samem sebi bolj ali manj povezan. Ta povezanost omogoča boljše ali slabše zoperstavljanje boleznim, ekspanziji oblastnosti...

Zakaj trud razvitejših delcev pri razvoju nižjih ravni? Samo razvito okolje omogoča nadaljni razvoj višje razvitih delcev. Zaradi širjenja vesolja so širši vplivi dozorelejših "inteligenc nad Človekom" v času vse šibkejši in transcendentno vse težje razpoznavni.

Grobo rečeno obstajajo trije centri ljubezni, ki jih lahko transcendentno zaznavamo oziroma tri gibala razvoja nižjih ravni. Te centre bi lahko poimenovali z božanskosti.

Višje dozoreli kvarčni delci imajo dolgoročnejše cilje v svojem razvoju, vse bolj se zavedajo soodvisnosti od okolja v končnem se vse bolj zavedajo soodvisnosti celotne Galaksije… Nižje razviti delci, ki so običajno tudi mlajši imajo kratkoročnejše cilje, njihova ljubezen je bolj kratkovidna ter usmerjena v ožje - egoistične cilje. Primitivno dodatno dinamizira razvoj v okoliščinah prevladujoče dozorelosti, v okoliščinah prevladujoče primitivnosti ga za dozorelejše oblike upočasni. V tem primeru se morajo primitivnejše oblike izkazati za nesposobne (sistem "zariba" in razpade).

Glavna gibala - duše - so za skupno, za sožitje. Nižje dozorela večina pa je usmerjena v kratkoročnejše ter egoistične cilje. Tako je tudi Človek razdvojen med ideali ter realnostjo nižjih strasti, kar težko usklajuje.

Torej so v osnovnih gradnikih našega sveta vse osnovne lastnosti, ki se kažejo v svetu narave, kot jih vidimo, tipamo... z našimi očmi, iz ravni sistema, kar kot organizem smo. Vsak kvark ima torej bolj ali manj razvito transcendenco - sposobnost prepoznavanja (stopnje) sorodnosti z kvarki, ki so predvsem v njegovi neposredni bližini. Osnovni gradniki imajo svoje cilje in inteligenco. Čim širše so svoj cilj uresničili tem bolj so dozoreli, tem širše povezave tvorijo tem inteligentnejši so.

Življenje delca? Delci so med seboj povezani in soodvisni na ravni galaksije. Vsak delec ima svoj življenski cikel: rojstvo, življenje in nato spremembo v dozorelejšo obliko. Življenje delca je neke vrste učenje. V svojem dolgotrajnem ter izjemno zapletenem ter dinamičnem dozorevanju, gredo delci skozi več razvojnih faz. V procesu dozorevanja pa so soodvisni od okolja. Težnja po lastnem razvoju se kaže kot težnja po razvoju okolja, saj šele določen milje omogoča delni razcep ter združitev v popolnejšo obliko (stara kvarčna oblika se razveže ter spoji v novo po sorodstvenem principu). Delci na nižji ravni hitro najdejo zadovoljive delne realizacije svojega cilja.. Hitro najdejo “hrano” za svojo rast in razvoj zavesti. Delce ne zanima voda, okus in barva mesa ali vrsta rastlin… ki jih telo uživa. Živi od drugačne hrane – ljubezni (povezovanj, druženj, spajanj) na višjem nivoju. Da lahko deluje mora zadovoljiti potrebe nižjih struktur. Višje razviti nivoji tako (več in manj) služijo razvoju nižjih, saj jim samo to omogoča lastni razvoj.

Kje v Človeku je najvišje gibalo razvoja? Prav je da zavestno ne vemo kje je, saj ga tako, v okoliščinah iniciacijskih napadov izpostavljamo. Najrazvitejši delec si lahko privošči potovanje po organizmu. Tako lahko zakrije svojo lokacijo. To potovanje pa lahko veliko stane, saj se tako znajde v slabše razvitih okoljih. Lahko tudi zapusti telo, s tem lahko sproži razpad telesne oblike - smrt.
Torej obstaja pozaba, reinkarnacija, iniciacija, levitacija... (delci duha začasno zapustijo telo). Smrti v današnjem pomenu besede ni. Obstaja le razpad sistema. Delci ostanejo, pa tudi manjše strukture, ki so dovolj trdno zlepljene. Posledice počasnega, napačnega razvoja so izgubljanje konkurenčnega položaja - bolezni, razkroj...

Kaj pa transcendenca in telepatija? Delci so med seboj povezani na ravni (najmanj) galaksije. Torej lahko zaznavajo težnje delcev po sorodnosti… V praksi je transcendence že na majhne razdalje npr.na nekaj metrov razdalje malo (telepatija, všečnost…). Transcendence do Božjega - višjih inteligenc npr. središča galaksije… je tako relativno zelo malo in je bolj informacijska. Deloma je zgodovina trancendence do višjih inteligenc zapisana v religijskih knjigah. Danes so prevodi le teh smešno površni in napačni. Da je transcendence je malo je več razlogov. Razlog je predvsem nezavedanje višjih smislov, pa tudi nizka stopnje zavedanja soodvisnosti od okolja.

Ali sta transendenca in telepatija del vsakdanjega življenja? Da, toda kvalitetne, zavestne transcendence je malo. Ljudje sebe premalo cenijo. Ne zavedajo se, da je cerkev v njih samih, da imajo v samem sebi biser in prvega Boga - najvišje gibalo duše. To gibalo bi morali oboževati. Kristus smo mi sami. Današnje uničenje tovrstne saozavesti ima neverjetne razsežnosti. Danes res živimo v dobi teme - kar je posledica nezavedanja notranje luči. Šele poznavanje tega "prvega Boga" omogoča spoznanje in sožitje z drugimi. Poslušati bi morali najprej notranji glas. Pogoj za kvalitetno transcendenco je oblast osrednjega delca, ki omogoča meditativni uvid višjih inteligenc, "drugega", "tretjega Boga"...

Kdo vlada v naši osebnosti? Večinoma v nas kraljujejo ter zapoveduje povprečje. Naslonitev na povprečje razvoj zelo upočasni. Na napačnosti naslonitve na povprečje opozarjajo različne religije in usmerjajo Človeka k temu, da prisluhne višje razvitim plastem, ki so v njem samem.

Zakaj naravne katastrofe? Zemlja je organizirana struktura delcev - zelo inteligentno bitje. Tudi druga nebesna telesa so inteligentna, nekatera bolj, večinoma pa manj kot Zemlja. Tudi Zemlja je soodvisna od ostalih nebesnih teles (najmanj na ravni galaksije). Zemlja je tako odvisna od razvoja galaksije (Rimska cesta) ter od razvoja vesolja kot celote. Človek ter celotna poznana biocenoza pospešeno zorita delce Zemlje (sedimentacija je zelo globinska...). Če se njen razvoj upočasni, npr. zaradi kršenja naravnih zakonov, pride do tega da strukture ne evoluirajo ampak se dramatično rušijo (potresi, vulkani, vojne...).

Zemlja seveda močno vpliva na Človeka, prav pa je da je Človek zagledan tudi v zvezde... za svoj razvoj potrebuje tudi njihobo energijo. nekatere so celo inteligentnejše kot so energije Zemlje, so pa daleč in zato (transcendentno) težko ulovljive.

Kaj pa starost? S starostjo sistem zgublja fleksibiljnost in to pripelje do nujnosti razpada. Razpad omogoča gradnjo novih sistermov. Torej, ko se galaksija postara, razpade in iz nje se rodi na milijarde novih. Podobno je s telesi organskih bitij...

Kaj je zavest? Zavest je povezanost znotraj skupine delcev do ravni na kateri se prične skupina ukvarjati s svojim okoljem. Ne ukvarja se samo sama s sabo. Skupina tako postaja subjekt in vse manj objekt.

Naše dnevno življenje je življenje Jezusa. Naša notranja zvezda je Kristus.
Jezus postane nepotreben, ko notranja zvezda postane pomembna in dobi možnost pravega bivanja v našem telesu

Usoda cerkvenih institucij? Križ je treba premagati, saj je simbol zmage Pilata nad vrednotami, ki jih je zastopal Jezus. Zmaga Pilata se kaže še v današnjih časih. Poštenejši z višjimi vrednotami so še vedno pribijani na križ (zasmehovani, prezrti...). Doba Jezusa pa se zaradi množice križev končuje. Ljudje križ vse bolj prepoznavamo za sramoto in tako stopamo v življenje udejanjanja vrednot. Doba Jezusa se torej končuje z dobo Kristusa - z Človekom, ki bo bistveno bolje spoštoval ter ljubil sebe, svet in stvarstvo. Z zmago ljubezni nad strahom pa bo sestopil s križa. Današnja sporočila verske institucij so, kot kaže, v slepi ulici pomanjkanja transcendence, kar narekuje naslonitev na tradicionalizem (zapise v svetih knjigah), torej gradijo predvsem na nekdanjih iskustvih transecendence. V zgodovini so religije cerkvenih institucij odigrale ključno, pozitivno vlogo pri pospeševanju razvoja civilizacije. Današnje pomanjkanje ljubezni ima posledico pomanjkanje vseh vrst transcendence (tudi z višje razvitimi delci) pelje do upočasnjevanja razvoja, to pa do katastrof - torej do rušenja mogočnih sistemov (t.j. multisistemov). Vdor tujega zaradi nerazpoznavnosti domačega (kar je zakonitost) ogroža obstoječe strukture. Konec današnje civilizacije se kaže predvsem v egoističnem izživljanju, boleznih, vojnah in naravnih katastrofah.

Ali je to začetek konca vere? Ne, vere bo več. Čistost vere bo sčasoma dobila prdnost pred zakramenti ter pripadnostmi tem ali onem gibanju, instituciji, religiji... Vera je namreč več od vsega naštetega. Tako se bodo postavile nove cerkve, še mogočnejše od današnjih. Postala bodo svetišča večje čistosti ljubezni v službi razvoja...

Človek velikokrat reče Bog vsaki višji inteligenci. Višje inteligence kot jo zmore človek, bi točneje poimenovali z božanskosti... Bog je eden, zato ker je BOG celotno stvarstvo. Del Boga smo torej tudi mi sami. Boga tako zorimo tudi tako, da zorimo sami sebe. Nekateri deli Boga so dozorelejši kot drugi in so tako v položaju nadrejenosti. Osnovno gibalo vesolja je tako ljubezen v različnih intenzitetah ter egoizem kot ljubezen nižje vrste (izjemno šibko zavedanje soodvisnosti od okolja). Egoizem je posledica nevednosti - nedozorelosti, lahko pa je to tudi začasna posledica stiske zaradi primitivnosti okolja v katerem je utelešen (duhovnejši) delec. Takšno okolje lahko (začasno) premaga najvišje gibalo v Človeku in da izključno prednost drugim nižjim nivojem (povprečnostim).

Ali je Bog vseprisoten? Da, Bog je vseprisoten, saj je BOG celotno stvarstvo in preizkušanje tega stvarstva..

Kaj pa višje inteligence? Človek je transcendentno bitje, zato lahko zaznava ter prepoznava višje zavesti kot jo ima sam. Tako lahko prepoznava višjo tudi zavest Zemlje, središča Rimske galaksije… V odnosu do planeta Zemje je lahko Človeštvo v položaju bolezenskih bakterij (egoistično škodljiv - rušenje naravnih zakonitosti), lahko pa deluje kot katalizator višjih procesov. Človek je lahko dejavnik hitrega razvoja Zemlje ter najkvalitetnejša vez med NEBOM in ZEMLJO. Nebo se od Zemlje vse hitreje oddaljuje, vezi med delci Zemlje se počasneje rahljajo kot vezi v Rimski cesti, še posebej pa se vezi hitro rahljajo med galaksijami. Pomen "boga" oziroma božanskosti Zemlje tako postaja vse pomembnejše (v vzponu je tako dozorelejši Panteizem).

Kaj je razvoj? Razvitejši delci v času doživljajo avtomatični razvoj širšega (nižje nivojskega) okolja, kljub lastni nedejavnosti, oziroma neučinkovitosti. Če bo naša civilizacija podlegla avtomatizmom (sednje na rožicah) bo prišlo do razcepa med obrobjem in centrom - torej do hudih katastrof za materialni svet, naše delo bo ocenjeno za ničevo. Obrobje rodi nove centre - gibala, stare strukture se tako zrušijo. Karte razvoja se bodo premešale. Prah si in v prah se povrneš. Toda prah zgradi nove "zgradbe". Sam glede tega rečem. "Svetloba si in v svetlobo se povrneš".

ŠE AFORIZEM, ki govori o soodvisnosti vesolja.
"Tisti, ki se socializira na enem koncu vesolja, se na drugem."