VZGOJA
ZA NENASILJE
26.2.2001
Izobraževalne
cilje
bi lahko glede na čas razdelil na dolgoročne in na kratkoročne. Dolgoročni
so kariera in obvladovanje življenskih
preizkušenj za čim uspešnejše samouresničevanje posameznika.
Kratkoročni pa so: zabava, linija minimalnega odpora, uspeh intimnosti -
biti ljubljen… Prav je da učni predmeti deloma vgradijo kratkoročne cilje,
predvsem v osnovnošolskem izobraževanju, v manjši meri pa tudi v srednješolskem
izobraževanju npr. vnašanje igrivosti… Učni predmeti so glede vnašanja
kratkoročnih ciljev v zelo različnem (neenakopravnem) položaju. Šola oz. učni
predmeti morajo biti zanimivi tudi iz vidika kratkoročnih ciljev populacije,
toda zanimiva mora postati populacija in ne le profesorji. To pa je možno le,
če profesorj utrdijo položaj managerjev.
Danes v šolstvu običajno kratkoročni cilji izobraževanja izpodrivajo dolgoročne.
Pobuda izobraževalnih procesov pa se iz rok učiteljev vse bolj seli v roke
dijakov. Dolgoročni cilji so med mladimi premalo poznani, v okoliščinah vse
večje družbene nestabilnosti pa se
vse bolj oddaljujejo.
Vzgoja
je odnos osebnosti z okoljem. Najvišji učitelj je življenje samo, saj je življensko
okolje najširše okolje. Ožja okolja so v dinamičnem razmerju z življenjem
kot celoto in ne obratno. Učimo se preko: življenskih
izkušenj, deloma pa tudi preko predvidevanja ter izkušenj
drugih.
Otroci so dokaj nemočni pri postavljanju zahtev v vzgoji in izobraževanju.
Izkušenj najširšega okolja nimajo, sposobnosti predvidevanja oblikujejo
postopoma, zaradi diametralnih vrednot in kulture agresivnosti so v zelo težavnem
položaju. Kultura agresivnosti so filmi in druge informacije, ki jih prejemajo
mladi. Virtualni uboj je dandanes nekaj običajnega… Zaradi kulture
agresivnosti ne morejo zaupati t.j. vse manj zaupajo odraslim. Otroci so
razvojna bitja, preiti morajo določene razvojne faze tudi agresivnejše.
Aktivno vlogo vzgajanja morajo, glede na dozorelost posameznika, imeti v rokah
odrasli ljudje. Odrasli imajo običajno zelo šibko stran v sposobnostih
prilagajanja hitro razvijajočemu se svetu (menim, da predvsem zaradi slabe
organiziranosti). Vse večje zahteve po vse hitrejših spremembah na eni strani
in odnosi, ko se otrokom prepušča odločanje
o vzgoji - v tem primeru govorim o popuščanju zgolj zahtevam kratkoročnih
ciljev - imajo za
posledico poglabljanje kaotičnosti
odnosov v vzgoji in izobraževanju. Mladi v opisanih okoliščinah prevzemajo
funkcije vzgojiteljem. V primeru nediferenciacije dijakov med razredi in šolami
ima za posledico kaotičnost ter neučinkovitost izobraževanja. Prevzemanje
vzgojnih funkcije se dogaja v družinah kjer se odrasle osebe otrokom
prilizujejo, v šolah kjer je v
centru pozornosti otrok s svojimi
zahtevami in ne njegova kariera in življenje
na katero se usposablja. Takšne
odnose najdemo tako v marsikateri družini in
šoli…
Učitelji bi glede dijakov
morali imeti položaj managerjev. Z
uveljavljanjem kratkoročnih ciljev in proglašanjem otrok ter dijakov za
(imaginarne) stranke pa so učitelji potiskani v vloge servilnosti nedozoreli
populaciji. Odtod izvira množica problemov današnjega šolstva. Položaj učitelja
je slab tako vsebinsko kot tudi družbeno. Izobraževalni
cilji se vse redkeje dosegajo. Stisko in kaotičnost bi opisal s tem, da se
velika večina srednjih šol izogiba večdnevnih izletov z dijaki šole. To
postavlja pod vprašaj socializacijsko funkcijo tovrstnih šol. V globalnem
svetu pa pa je socializacija pogoj za timsko
delo. Razvoj torej od nas zahteva
zrelost za sodelovanje. Tudi do 50%
dijakov si "vzame" dopust dan pred počitnicami, med rednim poukom
izostaja tudi po 1/3 dijakov… Kje so? Na ulici. Torbe srednješolcev so napol
prazne, tudi znanje je vse bolj kratkoročno.
Zaradi stiske oblast vse
bolj posega v kompetentnosti šol, ravnatelji pa v kompetentnosti učiteljev.
Ravnatelji so običajno avtomatično, brez argumentacij strokovni vodje
šol. Vse pogosteje odločajo o stvareh, ki jih ne poznajo. Izobraževalni
seminarji ne morejo nadomestiti diplom ter
večletnega dela na določeni stroki. Npr.
ravnatelj reče da je 30 vprašanj po posameznih letnikih dovolj za zaključni
izpit. V zdravi šoli pa bi bil
njegov interes po, čim boljšem obvladovanju ciljnih znanj, višanju in ne nižanju
kriterijev. Ključno besedo pri izrednih napredovanjih, pohvalah, premestitvah,
izključitvah bi morala imeti učiteljska
razredna skupnost, ki dijake poučuje in pozna.
Dejstvo je, da se ta organ sestaja le izjemoma, tudi zaradi
preobremenitev učiteljev… Glede
vloge najsposobnejšega in najbolj odgovornega - ravnatelja menim, da je njegova
vloga v kreiranju vizije ter strateških ciljev šole, nadzor nad rezultati
planiranih ciljev, planiranje karier učiteljev, skrb za zakonitost in
sprejemanje ter izvajanje dogovorjenih norm, skrb za dijake, ki izpadajo iz
konkurenčne tekme izobraževanja oziroma so iz šole izključeni. Nudi se jim
premestitev v manj zahtevne razrede oziroma šole.
Zakaj učitelji nimamo pomembnejšega glasu
v nezavidljivem položaju v katerem se velikokrat znajdemo? Zaradi
konformizma in neorganiziranosti. Šolstvo še vedno velikokrat deluje na način
"zapiranja ust" oziroma
zabijanja. Npr.: če imaš kot učitelj problem si nesposoben. Posledice
tovrstnih očitkov - zapiranje ust - so počasnejše napredovanja, socialna ogroženost
učitelja. Posledice tovrstnega ravnanja so, da se problemi raje skrivajo,
zakrivajo, namesto, da bi bili razlog za razmislek in
oblikovanje uzanc pedagoškega dela. Reševanje problemov je ključni del
usposabljanja za življenje. "Jih bo že življenje izučilo"!
reče marsikateri učitelj in s tem pove, da je "puško vrgel v
koruzo" t.j., da pač hodi v službo. Zapiranje ust je metoda, ki jo
velikokrat uporabljajo učitelji do drugih učiteljev in tudi do dijakov.
Tovrstna komunikacija pa bi morala biti res izjema, saj v bistvu komunikacijo
onemogoča, oziroma jo spravlja na formalni nivo.
Posledice opisanega so kaotičnost odnosov, to pa omogoča bohotenje
različnih oblik nasilja. Tako je v današnji družini, šoli… veliko nasilja.
Življenje nas vzgaja dolgoročno v nenasilje, saj nas prepričuje da se nasilje
(na daljši rok) ne splača. Skozi življenje spoznavamo zakonitosti
soodvisnosti in pomembnosti individualnosti. Vzgojen človek je socialno
komunikativen, sodelujoč, prilagodljiv in spoštljiv, spoštljiv tako do samega
sebe kot do življenskega okolja.
Šolniki vse bolj željno čakamo: ustanavljanje privatnih šol, zunanje preverjanje znanj in certificiranje znanj. To bo v šolstvo vneslo več tržnosti in s tem reda, učinkovitosti in prilagajanja resničnim potrebam.
V Ljubljani: 26.2.2001
Vladislav Stres