"Filozof ne izhaja iz idej on kvečemu prihaja k njim." "Intuicija nedvomno vsebuje veliko stopenj intenzivnosti." "(Znanost in s tem) znanstveni razum gre od ene ureditve reči k drugi, od ene simultanosti k drugi." "Filozofiranje je preprosto - delovanje."

V svojem naporu konstruiranja rešitev je znanost nujno parcialna. Rešitve se le počasi in postopno zvlivajo v sinteze, ki pa so še vedno nedorečene. Sam zakon entropije govori, o netočnostih, ki se množijo s obsežnostjo konstrukcije znanstvene opredelitve pojavov. Svet znanosti je umeten, laboratorijski, kjer simulira okoliščine za udejanjanje parcialnih zakonitosti. Filozof za razliko od znanstvenika ne gradi idej eno na drugo ter jih sintetizira po logiki dokazov temveč pristopa k dokazom in rešitvam znanosti kritično, kot človek, ki ima instrument preučevanja - sebe samega. S tem pa korigira delo znanosti, tako v njenem moralnem kot v pozitivnem razvoju. Pod moralnim razumem, da filozof skrbi za to, da znanost ne podivja v uničenje sveta oz. v uničenje njegovih vitalnih delov npr žive narave, človeka, kot njenega dela. . Pod pozitivnim razvojem znanosti pa, da znanost prispeva k vse hitrejšemu razvoju narave, kot tudi človeka, ki je njen del. Filozof je "zaljubljen" v naravo in življenje samo in je zato nujni korektiv sodobne civilizacije.

Njegove zahteve po holistično preverjani znanosti pa so nujnost zapletenega, dokaj nepregledno konstruiranega sodobnega časa. Res je da rezultati korigirajo znanstvene konstruirane ideje in spoznanja, toda z vse pomembnejšim vpletanjem v zakonitosti narave in človeka se čas korekcij podaljšuje, glede na entropijo je teh nujnih korekcij tudi vse več. Odsotnost zgoraj opredeljene filozofije oz. podobnih korekcijskih sil bo človeštvo pripeljal v sigurno izumrtje. Torej mora ob znanosti, ki konstruira neživo in oponaša ter manipulira naravo, rasti pomen filozofske intuicije in filozofije kot mistike. Filozofska intuicija se giblje med podatki človekove podzavesti, ki je zgodovinsko strukturirana ter podatki, ki jih dobiva iz mimezisa narave same. V povezavi z filozofsko mistiko so filozofske odločitve še bolj precizne. Filozofska mistika priznava višje sile, ki lahko ob njihovem upoštevanju korigiramo in prav usmerjamo kaotičnost našega "nižjega" sveta.

Znanstvenik razmišlja kaj lahko, filozof pa kaj se sme in kaj bi bilo prav. Iskanje pametnih rešitev nas napravi za arhivarje idej od katerih postanemo odvisni. To se dandanes vse bolj uveljavlja. Vse bolj se kaže pomanjkanje individualne ustvarjalnosti s tem pa si režemo virtalno podstat in tonemo v civilizacijo bedakov. Ideje znanosti in rešitve znanosti se vse manj kontrolirajo oz. preverjajo, kot civilizacija postajamo vse bolj sužnji lastnih civilizacijskih dosežkov znanosti. Znanost pada v lastno zanko narcisoidnosti, vkolikor se ne zaveda, da so odkritja le delček izjemno obsežne, deloma nedoumljive celote in vse večje entropije. Tako si vse večkrat stojita nasproti znanost in filozofija. Svet znanosti je vse bolj bolj mogočen ter več in manj dokazljiv zbir teorij in dokazov, na drugi strani pa je filozof z mislimi, ki (poizkušajo biti) so organizem.

Parcialnost znanosti bi opredelil deloma tudi z naslednjo mislijo. Realen svet je smiseln, ker pa smo (skupaj s celim planetom) "milijoninkin" delček sveta, te smiselnosti le netočno in aproksimativno ugotavljamo.

Možnosti tako filozofa kot znanstvenika so zamejene. Je pa filozof zadnji branik moralnega, etičnega in človeka kot živega bitja. Tako filozof kot znanstvenik se do širših smiselnosti prebijata lahko le postopno. Da je filozof v svojem delovanju in razmišljanjih prav tako zamejen bom navedel naslednji primer. Razmišljanje o ideji sveta je neproduktivna in utopična, če ni ovrednotena kot špekulacija.

Ateizem ima za cilj ohranitev narave in človeka ter razvojno programiranje lastnega bivanja in življenja samega. Naslanja se na spoznanja znanosti (tako sodobne kot razvojne) in filozofskega humanizma.

1.Računalniški tip človeka: Potrjuje se z delom in učinki dela. Tako je mehaniziciran v svojem razmišljanju in delu. Njegov osnovni cilj je delo, ki postaja vse bolj obsežno in vključuje v vse širše sistemske procese vse več elementov. Življenje programira. Cilji so mehanicistični - kvantitativni. Njegova poudarjena lastnost je tako racionalizem. Drugačnih od sebe ne razume in jih večinoma prezira.Ne obremenjuje se s prihodnostjo, niti s preteklostjo, zanima ga le sedanjost, ki jo mehanicistično gradi in programira.

2. Pasivni ateistični egoist: Vzgojen v hitro razvijajoči in konfliktni civilizaciji čuti globje vrednote narave. Pred problemi pa se umika. Med lastnimi vrednotami in vrednotami civilizacijo v kateri živi čuti stalna nasprotja, zato trpi. V njegovem razmišljanju igra pomembno vlogo podzavest. Njegove osebne vrednote pa ne prepozna za prednostne, jih ne udejanja. Vrednote skladnosti z naravnim okoljem ter zakonitostmi kot jih sam doživlja ter razume le dopušča. Je nesamozavesten ter egoističen.

3. Aktivni ateist (panteist): Osnovni cilj je uskladitev sebe ali pa civilizacije z naravnim okoljem. Naravo in življenje samo obožuje. V tej skupini ljudi sta dve podskupini.

b) v drugi pa je človek, ki deluje z osnovnim ciljem uskladitve civilizacije z naravnimi zakoni, kot jih sam prepoznava in razume. V svojem življenju je zelo aktiven, kot pripadnik ekoloških gibanj, umetnik, humanistični znanstvenik...

Je slab logik ter znanje slabo sintetizira (počasnost...). Ima slabe sposobnosti ohranjanja civilizacijskih pridobitev. Vkolikor bi na svetu obstajali samo ateisti, bi civilizacija hitro potonila na določeno raven primitivnosti na vseh ravneh, pomen naravne selekcije, bi se uveljavil na mnogo nižji ravni kot je danes.

4. Pasivni teistični egoist (prosilec): Je človek, ki spozna lastno nemoč. Zaradi šibke samozavesti to spoznanje uporabi za dokaz, da morajo za njegov razvoj ter obstoj poskrbeti drugi. V življenju ne uživa, stalno le zahteva, tako od "cerkve" kateri pripada kot od boga oziroma tistih, za katere meni, da so z njim v stiku. Cilj mu je odrešenje lastnih težav. Ni pristen teist ampak neke vrste prosilec po lastnem odrešenju. Svetosti ne prepoznava niti v sebi niti v svoji okolici in za to dejavnost nima časa oziroma je do tega sovražno razpoložen. Svetost ga zanima le kot sredstvo za odrešenje lastnih težav. Je zagrenjen cinik zvezan z lastno pasivnostjo ter problemi.

a) mistik bogupodobnosti:: v to podskupino spada posameznik, ki želi biti bogu podoben, je oponašalec boga. Njihova vera še ni popolnoma iskrena.

b) božji otrok: svetost prepoznava kot božji otrok, zavedajoč se, da je delček Boga v njem samem. Svetost aktivno išče ter jo vgrajuje v svoje življenje. Je fleksibilen, ljubeč povezovalec sveta.

Ima sposobnost ustvarjalne logike in ustvarjalnega sintetiziranja pridobljenega znanja. Sposoben je tisočletnega ohranjanja civilizacijskih pridobitev. Torej tudi duha in modrosti prednikov ter stvariteljev.

Ni ustvarjalen glede izvirnih znanstvenih odkritij. Vkolikor bi bili na svetu samo aktivni teisti, v čistem pomenu pojma, bi bil svet urejen in mogočen, izgubil pa bi se velik del ustvarjalne izvirnosti kot jo imajo (dozoreli) aktivni ateisti.

Se giblje med teističnimi in ateističnimi vrednotami, ki jih deloma prepoznava kot svoje. Osnovni cilj je on sam v pasivnem - kvantitativnem smislu ter v aktivnem razvojnem smislu.

6a) Ateistično teističen egoist:

Znanja išče vsepovsod, tako v teizmu (različnih verstvih, verskih gibanjih...) kot v ateizmu. Osnovni cilj ni ne delo, ne narava, ne duhovnost, ampak je on sam. Razviti hoče svoje lastnosti in odigrati svojo vlogo v svetu. Vloga naj bi bila čim bolj mogočna. Sebe ne spreminja, poslužuje se le tehnik, ki vodijo do moči njegovega Jaza. Ko se dokoplje do znanj postaja vse bolj oblastnik. Zaradi nezavezujočosti je izjemen mojster spletk ter besedičja.

Ja zavezan dvema božanstvima - Naravi ter Svetemu Duhu. Npr. telo mu pomeni kot delu Narave božanstvo v katerem nezavedno počiva zgodovina narave in razvoja človeštva, k tej zgodovini moli... Svetega Duha jemlje za očeta svojega duhovnega počela, zato moli tudi k Svetemu Duhu v sebi, v soljudeh ter v naravi. Umetnost, ki jo producira je ekstatična in prehaja v filozofijo in znanost.

Prednosti: Nepristranskost in radovednost. Na svet ta tip človeka gleda kot na integralno celoto, hoče biti enakopravni partner z naravo, bogom, stvarnikom. Civilizaciji dodajajo elan vitale.

Slabosti: Zaradi neartikuliranosti te skupine ljudi je njegova iskateljska pot časovno razvlečena, polna težav, nesocializiranosti. Zaradi širine območja raziskovanja so velkkokrat povrni ter se zato vračajo na "že prehojene poti". So lahko trn v peti sodobnim civilizacijskim tokovom. Oblastnik jih zato ne mara ter jih večinoma uspe marginalizirati. Na dolgi rok je torej lahko proti njim celo duh časa - usoda. Na pomenu pa včasih pridobijo po fizični smrti.

Torej imajo vse dozorele oblike tipologij ljudi določene prednosti in pomanjkljivosti. Umetnosti, ki jih producirajo našteti tipi ljudi so ekstatične - razodevajo višje vrednote na način celovitega doživljanja - kar se kaže tudi v zamaknjenosti izvajalcev, slik, besedila...

Odnos med ateizmom in teizmom ne more biti nevtralen, je lahko le aktiven. Odnos med teisti in ateisti rad primerjam z odnosom med ženinom in nevesto... Torej je lahko odnos v skupni državi lahko le odnos medsebojnega dozorevanja ter rasti ali pa zavajanja in skrivanja ter raznolikih intrig. Ateizem mora zato priznati teizem in Boga z imeni ter rituali, zahtevami, ki jih teisti imajo. Dovoliti morajo aktivni dialog tistim, ki si to želijo. Na drugi strani morajo teisti priznati ateizem, ne pa da ateiste naslavljajo z brezbožniki (ateisti imajo svojega boga - Naravo, Lastno telo... tudi če ne vedo za njegovo ime). Prav bi bilo, da vsak Človek v sebi razvije oba pola izvirnih "verskih nazorov" torej ateizma ter teizma. Za vzgojo posameznika morata torej skrbeti tako teist kot ateist, saj se oba pola dopolnjujeta. Vzgoja pa je le podajanje možnosti vzgajanemu in ne nasilno utirjanje v "edino pravilno pot". V današnji dobi posameznik vse bolj prevzema posledice lastnih dejanj to pa lahko stori le, če ima pregledne informacije tudi od obeh "izvirnih verskih nazorov". Tako znanost kot filozofska instuicija ter celo filozofska mistika so v svoji dejavnosti zamejene. "Metafizika drugih znanosti ne more pogrešati." (Henri Bergson prav tam str. 159). Ljudje, ki bodo v sebi dozoreli aktivni ateizem ter aktivni teizem bodo zmogli dovolj resnosti in fleksibilnosti, da bodo dejanja Človeštva bolj dolgoročna in da ne bomo žrtev lastnih nepremišljenosti, nevednosti ter znanosti

Vladislav STRES

Naša skromna volja po boljšem je v današnji dobi ogrožena. Najbolj je ogrožena z našo lastno šibkostjo. Vse bolj je tudi izpostavljena zunanjim pritiskom. Svoboda je breme tistim, ki so nedozoreli in ne vedo za svoje cilje. Izgubijo se in to izgubljanje je hud sodnik. Današnja doba zahteva od posameznika več, kot monolitne kulture preteklosti. Zahteva, da se vedemo neklišejsko - po "svojem občutku". Hvala bogu, če prepoznamo poleg občutkov egoizma in fizioliških potreb tudi občutek podarjenega, svetega bitja v samem sebi. Potem postane KLAOS smešen, sicer naporen, toda obvladljiv.

V novi dobi je prav, da si ČLOVEK zastavlja vprašanja:

Vbprašanja nas bodo opozarjala na ljubezen do najvišje resnice. Ljubezen, ki ni iluzija spreminja nas same. Z kreativno ljubeznijo ustvarjamo samega sebe, kasneje pa tudi okolje. Če smo polni nagonov se nam BOG kaže kot "strašni BOG", ki zahteva rešitev nemogočeih problemov. Za ljudi, ki občudujejo ter opazujejo svet in zavezani svetemu, se BOG kaže kot OČE, ki ČLOVEKU omogoča izjemno hiter razvoj in mu prepušča vse večji del stvarjenja.

Smo v dobi ustvarjalne ljubezni DUHA. Iz pasivne molitve in pokorščine moramo preiti v aktivno uporabo lastnega vedenja svetosti. Tako lahko prepoznamo, da imamo možnosti čaščenja DUHA na večih ravneh: čaščenje BOGA samega, čaščenje svoje BOŽJE ISKRE (smo sinovi BOGA), čaščenje BOGA v soljudeh. Priznajmo, BOG je zaklenjen v nas samih; v nevednosti, obupu in nasilju.Torej je ključ do RAJA (ateističnega sožitja) v nas samih. Samemu sebi sv. PETER? Podivjanost in čudovitost svetosti? Prav bi bilo, da svetost in BOGA častimo v sebi, ritual je ritual in lahko je popolnoma zlagan. BOG je ljubezen, torej še ni bil nikoli oblast, ljubezen je v Človeških vrstah še nikoli ni imela. Oblast nad ljudmi je vselej dobil tisti, ki je bil pohlepen in nasilen. Nežnost dobiva svoje mesto šele v KAOSU, saj zdravi rane tako sebi samemu kot tistemu, ki ga ljubi.. Prav je, da se zavežemo, da častimo BOGA svetost, ko počivamo, delamo ali ljubimo tako se zavežemo poti napredka življenja samega.

Hoja po trnjih se zame končuje - trnji postajajo vse bolj prijazni... Rad bi našel družbo podobnih, upam, da je tudi to, del moje POTI.

Smo v dobi izbruha instinktov, soočenja s samim seboj. Potrebujemo ljubezni in duha bolj kot kdajkoli. Od tega je odvisen tudi naš fizičen obstoj. Toda, kako ljubiti, če nisi mati lastni duhovni iskri? Kako se zavedati lastne čudovitosti, ki plemeniti čustva in instinkte? Na ta vprašanja sem iskal odgovore, ki so v mojih pesmih, kipih terglasbi. Tako so pesmi splet racia in podzavesti, ki vse bolj prepoznavata lepoto in ljubezen. In to je moj svet, ki ga lahko poklonim. Čudovitost in sveta iskra pa je v vseh nas. Pričnimo se je zavedati. Pričnimo z njenim čaščenjem.

Če ne priznavamo mesto nestrpnosti ne priznavamo sodbe. Bog je nemočen in ne more soditi sam. Deluje skozi nas, skozi ljudi. Prav je, da smo nestrpni do neljubezni in nasilja. Tako, da se branimo pred nasiljem ali pa se nasilju izognemo. Nestrpen (sodnik) si lahko šele ko si svet.

Razlogov za strpnost iz ljubezni je torej veliko, največji je ta da je bil ustvarjen tudi sočlovek in zato v sebi nosi kal svetosti. Nestrpnost je večidel upravičeno zaničevana beseda. Nestrpnost pa vseeno ima svoje mesto ter pomen. Zavedati pa se moramo njene ozke zamejenosti. Zelo težko je biti nestrpen in ne delati krivice. Ali je pogrevanje nekdanjih grehov nestrpnost? Vkolikor storilci krivic niso pokazali iskrenega kesanja za krivice, ki so jih povzročili ne, če pa krivci iskreno, torej tudi s svojimi dejanji, dokazujejo, da so se spreobrnili so deležni krivic nekdanjih žrtev. V tem primeru bi sodniki pokazali svojo volčjo, primitivno podobo - neupravičene nestrpnosti.

Nestrpni smo lahko, toda zavedati se moramo, da je človeštvo največ krivic proti sebi in drugim zagrešilo zaradi neupravičenih nestrpnosti.

V dobi utelešene vere moramo preberite nadomestiti z najdite oz. naslanjanje na BESEDO postaja nesmiselno v času, ko moraš biti. Samo tako lahko preživiš v KAOSU.