O MORALI
27-sep-96

Morala je ostro vezana na zavest osebe. Ljudje imamo različno dozorelost zavesti v sebi. Počelo vesti pa imamo vsi ljudje. Tukaj torej lahko govorimo tudi o duši. Kako se to skupno počelo razvija skozi življenje pa je že druga zgodba. Duša je namreč izpostavljena neverjetno težkim in primitivnim okoliščinam.

Duša je aktivno gibalo vesti in njen najkvalitetnejši del. Na določeni stopnji razvoja duše ugotovimo, da imajo dušo tudi soljudje in jih takrat pričnemo spoštovati. Damo jim možnost prijateljstva in sodelovanja. Ne apriori - vnaprej, kot to zaradi nepoznavanja dela otrok, ampak po spoznanju Človekovih kvalitet - vrednot.

Morala se veže na vrednote preseganja, na vrednote svetosti. Današnja civilizacija izgublja v javnem priznavanju vrednot duše (poštenost, odkritosrčnost, dobroželjnost, iskrenost, mladostnost, stalno zapuščanje preživelih kategorij...). Torej je pot svetosti dandanes nujnost, če želimo sploh ohraniti doseženo stopnjo urejenosti družbe, sveta... Najmočnejša sila na svetu pa je “veter” povprečij. Moralo povprečja, bi lahko definirali z nujnim pristajanjem na izkrivljeno in delno moralo. Ker se pač drugače ne da živeti. Posameznik se socializira in prilagodi družbenim normam ter običajem z dopustnimi (toleriranimi) lažmi, krajo, zlorabami... Npr. mestni redar pokliče pajka ali na avtomobilsko kolo privije lisice le zato, da opravi svoj “šiht” - izpolni normo, ne pa zato, da uredi promet, ali pa pregovorno “ukradel je državi, ali mu kdo kaj more, čisto prav je storil”, ali pa “v življenju moraš kimati temu kar reče šef, tako boš še daleč prišel”, ali pa “ko žensko osvajaš, ji govoriš sladke besede - tisto kar si želi slišati”... Kar grozljivo je, da je velikokrat navedeno običajno in nujno zlo s katerim smo pripravljeni živeti in ga prenašati v nedogled. Morala povprečnosti tolerira nemoralo, je pa tudi moral povprečnosti več, kakor so različne združbe ljudi.

Dandanes smo ljudje drug od drugega vedno bolj soodvisni. Prav je da se zavemo, da smo soodvisni z naravo kot celoto. Zaradi soodvisnosti in žalostnega zastoja v razvoju moralnega, smo drug od drugega vse bolj ogroženi. S svojimi posegi v prostor vse bolj ogrožamo tudi osnovne naravne procese ter pojave. Tako smo ogroženi od prešibke morale npr. Zdravnika h kateremu smo prišli po pomoč (v oskrbo), tako je ogrožen naš otrok, ki se odpravi v šolo, ogroženi smo, ko kupimo živilo (živilo lahko vzrok zastrupitve), tragično se lahko konča popravilo strehe, mostu...

Posamezniki, ki stavijo na svojo dušo so zelo moralni in odprti ter “neulovljivi”. Toda kaj hitro postanejo izolirani marginalci, če ne spoštujejo zahtev moči povprečnosti. Moć povprečnosti je dejstvo, ki mu uidemo samo, če se zatečemo k sebi podobnim.

Na drugi strani je agresivna manjšina - ozka skupina skrajno agresivnih ljudi, ki se v življenju zatečejo v samozagledanost, egoizem, taktiko prilizovanja in podkupovanja. Dušo v sebi maltretirajo s cinizmom in posmehom, tako pa ravnajo tudi z drugimi ljudmi. Stavijo pač na konja LIBIDA in na svojo duhovno voljo, ki jo zlahka vsiljujejo z svojimi spletkami (“marketing”). Brez duše in vesti v pravem pomenu prav zlahka živijo. Ko pa v svojem egoizmu zanetijo vojne, je verjetno drugače. Tudi s svojimi potomci ravnajo podobno, v svojem dokazovanju pameti, moči in pomembnosti pa tako potomcem kot sebi zadajo veliko škodo. Velikokrat spregledajo svoje napake, takrat se umaknejo v zagrenjenost in končajo kot nevredni starci, ki se jih nihče več ne boji. Morali pa bi se zateči v služenje, ne potomcem ampak Človeku in Človeku v potomcih...

Ali je morala v družbi res odraz dejanskega stanja povprečne duhovne dozorelosti določene družbene skupnosti? V družbi vladajo najmočnejši in morala najmočnejše skupine. Ta morala se vsiljuje vsem drugim, preko denarja, deljenjem položajev... Velikokrat je tako vladajoča skupina ljudi velikokrat zelo nemoralna - sestavljena iz egoističnih, brezkompromisnih osebnosti. V demokratičnih sistemih pa se nujno zatekajo v dogajanje v zakulisju. Praviloma namreč ne morejo dobiti veliko volilnih glasov.

Morali in vesti t.j. vrednotam duše se agresivni ljudje prej ko slej odrečejo in jih nadomestijo z vrednotami lastnih koristi, ki jih dosegajo z lažmi, podkupovanjem, ustrahovanjem... Torej je državljanom morala vladajoče skupine več in manj vsiljena. Če vladajoča skupina obvladuje večje količine kapitala, je torej tudi korupcija celotne države blizu. To pa je stanje, ki je v hudem nasprotju z državljani družbe. Sodobne oblastne skupine se seveda poslužujejo sodobnih socioloških ter marketinško propagandnih metod, zato je tako skorumpirano stanje lahko zelo dolgotrajno. Lažem pač ljudje nasedamo, zakulisnim igram tudi, ustrahovani s položajem v službi smo raje tiho in smo v odnosih drug z drugim “le še službeni”... Ustrahovanje lahko pasivizira, kar pa je zelo škodljivo in dejansko omogoča preživetje režima. Demokracija (dejanska in ne le verbalne akrobacije jezika) nujen pogoj za nadalni razvoj sodobne družbe - tudi Slovenije...

Ali je nemoralno biti taktik in se vesti do različnih ljudi različno glede na prepoznane vrednote v njih? Menim, da je tako prav, da deluješ za svoje vrednote in dušo glede na okoliščine, kolikor ti to dopuščajo. Toda prav je da to delaš (v okviru svojih zmožnosti) vsak dan. . Nemoralno je ne živeti po lastni vesti. Nemoralno je zgolj samoobtoževanje, brez lastnih idej ter dejavnosti, da bi dosegel svoje vrednote. Vrednote seveda dosegamo postopoma. Na življenje moramo pristati. Tako kot je glina v naših rokah tako je tudi življenje samo. Torej se preobrazba v moralnejše dogaja postopoma ter ob pohvalah in manj ob grajah tistih, ki si za to dejansko prizadevajo ter omogočajo razvoj duše. Prav je torej, da živimo tako, da omogočimo razvoj lastne vesti ter osebnosti - torej, da se prizadevamo v razvoju v moralno bitje.

Na razvoj morale v družbi pa lahko oblast zelo pozitivno vpliva s tem, da uveljavlja demokracijo raznolikosti. Raznolikost mišljen in druženj med ljudmi omogoča raznolikost razvoja osebnosti s tem pa tudi preverjanje vrednost katerim so sledili.

Nemoralno je izvajati negativno kadrovsko selekcijo v taboru političnih nasprotniikov. Pomembna osebnost lahko, da legitimnost posamezniku v “nasprotnem” političnem taboru. Tako lahko nesposobni nadomestijo sposobnejše, bolj domiselne, moralnejše, “politično nevarnejše” za mafijske združbe. Tak način dela je seveda zelo negativen za celotno družbeno skupnost. Nemoralno je spletkarjenje v politiki. Vemo pa, da se predvsem v postsocialističnih državah dogaja samo to. Videz tega izjemno dodelanega kolesja spletkarjenja je impozantno nedotaknjen, to bi lahko izrazil tudi s pregovornim stavkom “važno je da smo na oblasti večno isti ljudje, če prepustimo oblast, bodo zanamci namreč z nami obračunali... ”. Nemoralno je ne spodbujati razvoj posameznikov, ki so sposobnejši od nas. Po tem načelu je bodočnost Človeka boljša pa tudi “penzija” ali pa “posmrtnost” bosta žareli v spoštljivi luči. Nemoralno je ne zavedati se stisk sočloveka... Npr. zahtevati privilegije v državi kjer nekateri ljudje, kljub lastni marljivosti in zavezanosti življenju živijo v bedi in pomanjkanju.

Na razvoju zavesti in vesti zelo pozitivno vpliva cerkev z opozarjanjem na višje vrednote. Kako bi na tem področju omogočili “večglasnost”. Omogočiti bi bilo treba ne samo izražanje ampak tudi spoznavanje različnih pogledov na moralno in s tem zavedanja vrednot. Učni predmet Spoznajmo religije je ne samo dobrodošel temveč nujen. Nujno je da ga predavajo osebe, ki vrednotam, ki jih izražajo tudi dejansko pripadajo. Torej predmet o religijah ni predmet prenašanja napisanega ampak doživetega in spoznanega.

Kaj pa, ko moralno zrelejša oseba naleti na manj moralno? Kako naj ravna? Menim, da je prav, da se borimo za moralo, kot jo prepoznavamo z lastno dušo. Najlažje to izvedemo, če se družimo z podobnimi in se egoistom, ki imajo sladke besede le na ustnicah, v srcu in kašči, pa nakraden zaklad “hitrih” koristi izognemo.

Prav je da se v družbi ločijo takšni in drugačni ter da se družijo s sebi podobnimi. Moralno je, da vsak živi tako kot v življenju “nudi” (nudi že s samim obstojem Človeka z velikim Č), torej lahko tudi slabo, materialno kot tudi duševno. Ni prav - ni moralno, da moralno slabše razvitemu ne nudimo možnosti, da se spremeni v boljšega človeka. Torej je moralno, da pustimo drugačnim od sebe odprto dolgo pot, do sebe. Ta pot mora biti resnično z udejanjanjem moralnih vrednot.

Torej duša sodi preko vesti že za časa življenja tukaj in tako je prav. Velikokrat pa ljudje sodijo najprej lastni duši, potem pa tudi drugim. Družba se še vedno ureja po zakonu moči - ta moč pa je večinoma posledica agresivnosti in ne učinkovitosti (strokovnosti).

Ali se moralno, torej tudi duhovno razvit Človek vede so vseh ljudi enako? Prav bi bilo, da komuniciramo drug z drugim, predvsem pa sami s seboj z dušo. Torej sprejemamo raznolikost ljudi v razvoju duše.