TRIJE ROMANI O ODRAŠČANJU

 

Seminarska naloga iz predmeta Izbrana poglavja iz sodobne književnosti

Avtorica: prof. Lidija Golc, mentorica: dr. Alojzija Zupan Sosič

 

Ljubljana, november 2005

 

 

 

Na svetu sem zato, da poiščem zgodbo. (V. Moderndorfer)

Zgodbe hočemo poslušati zato, ker smo vsi otroci. (Zdravko Duša)

Roman brez zgodbe je kakor dežnik brez reber. (Ortega y Gasset)

 

 

Uvod

 

Namen naloge je primerjati tri romane, ki predstavijo odraščanje v različnih okoljih, tako da bo v ospredju bralna motivacija dijakov srednjih šol. Gre za romane Antona Ingoliča Gimnazijka (MK Ljubljana, 1983), Mihe Mazzinija Kralj ropotajočih duhov (Beletrina, 2001) in Igorja Karlovška Gimnazijec (MK, 2004.)

 

Glede na recepcijo dijakov srednjih strokovnih šol so vsa tri besedila ustrezna. Upovedujejo konkretno izkušnjo, imajo razgibano zgodbo, v katere jedru je problem mladostnika, so optimistična, konec je jasen (Jelenko 2000). Cilj branja je pri tej populaciji vzgojiti razmišljujočega, (Krakar – Vogel 2004: 74–77) naklonjenega bralca, ki zna ubesediti svoje doživetje, ga utemeljiti, o njem razpravljati in si pri tem pomagati z literarnim in drugim pridobljenim znanjem ter da bo imel zaradi svojih izkušenj do branja pozitiven odnos.

 

V nalogi najprej povzamem značilnosti književne vrste in iščem njene posebnosti glede na tradicionalni roman. Za obravnavo v srednjih strokovnih šolah od pripovednih prvin izberem zgodbo, perspektivo, pripovedovalca, literarne osebe, prostor in čas. Ob teh elementih interpretacije preverjam sposobnost literarnega branja (doživljanja, razumevanja, vrednotenja, izražanja) z vprašanji predvsem ob Gimnazijcu, saj je najsodobnejše in najbogatejše besedilo. Sposobnost literarnega raziskovanja (primerjanja) in pisanja preverjam s primeri samostojne (govorne ali pisne) interpretacije vsakega od treh besedil, ta interpretacija pa seveda omogoča tudi preverjanje literarnoteoretskega  in literarnozgodovinskega znanja.

 

Metoda, s katero preverjamo recepcijo razmišljujočega bralca, je celovita šolska interpretacija, ki pa je le redko izpeljana v vseh osmih fazah svojega algoritma (uvodna motivacija, napoved besedila in njegova umestitev, interpretativno branje, premor po izražanju doživetij, razčlenjevanje besedila, sinteza in vrednotenje, nove naloge). V prvem delu algoritma je v ospredju bralec, v drugem besedilo, izbrala sem si posamezne elemente razčlembe, ki v posameznem od besedil izstopajo, in z njimi vstopila v besedilo, potem pa dodala možnost celovitega preverjanja doživljanja, razumevanja in vrednotenja s primeri samostojnih interpretacij.

 

Razlog izbire ravno teh romanov je tudi, da se bomo z njimi ukvarjali pri tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Gimnazijec asociira na Gimnazijko; obe besedili sta resnobni, tako da je izbira Kralja ropotajočih duhov protiutež obema romanoma zaradi drugačne perspektive do drugačnega odraščanja. Zanimiva je tudi razporeditev pretežnega dogajalnega prostora (Ljubljana, Jesenice, Celje). Posebej moram poudariti, da je naloga nastala z mislijo na dijake in kolege profesorje, ki se vsako leto poleg svojega rednega dela v razredu po eno– ali dvodnevnem seminarju (ali brez njega) srečujemo tudi z besedilom za tekmovanje za Cankarjevo priznanje in ga skušamo predstaviti in približati dijakom.

 

Naloga vsebuje elemente motivacije, razlage, sprotnega in končnega preverjanja in ocenjevanja.   

 

1 Roman

 

je običajno obsežna, odprta in nedoločljiva pripovedna fikcionarna literarna vrsta. Njegov vsebinski kriterij je prevladujoča zasebnost literarnih oseb, formalni kriteriji pa so pripovednost, prozni zapis in zunanji obseg. Edina stalnica romana je sinkretizem: zvrstni, vrstni in žanrski. (Zupan Sosič 2003: 35–36), ki izhaja iz Bahtinove teorije romana  (tako kot zamisel, da je roman – razen lirike, epike in dramatike četrta literarna zvrst).

 

2 Preoblikovani tradicionalni roman

 

Za sodobni slovenski roman devetdesetih let (Zupan Sosič: 2003) velja, da je modificirani tradicionalni roman: zgleduje se po tradicionalnem, njegov model pa spreminjajo različne (post) modernistične preobrazbe, najbolj pa žanrski sinkretizem, prenovljena vloga pripovedovalca ter povečan delež govornih sestavin. (Za slovenski roman devetdesetih je značilen tudi večji delež fantastičnosti, večja vloga pisateljic ter večje število izseljenskih avtorjev.)

 

2.1 Sinkretizem

 

je združevanje, spajanje različnega, tudi verstev ali umetnostnih smeri. V lingvistiki pomeni združevanje več sklonov; v našem primeru združevanje zvrsti, vrst in žanrov v romanu.

 

Zvrstni sinkretizem pomeni sočasno povezovanje lirike, epike in dramatike.

 

V Gimnazijki bi težko govorili o povečani vlogi liričnosti, esejizaciji ali dramatizaciji romana,

roman je zaokrožena pripovedna celota.

Kralja ropotajočih duhov sestavljajo dramske enote poglavij, ki je vsako zase lahko zaokrožena celota z zasnovo, zapletom, vrhom in razpletom, v katerih pa najdemo posamezne lirske sestavine. Refleksivnost je zamejena s pripovedovalčevim stališčem (dvanajstletni otrok), ki z inteligentnim humorjem spremlja dogodke, v katerih je sam udeležen.

Gimnazijec je zahtevnejši roman z lirskimi in refleksivnimi elementi, poglavja so dramatsko stopnjevana v pomirljiv iztek, v središču je, kot v Gimnazijki, intimna zgodba.

 

Vrstni sinkretizem pomeni, da so v pripoved vključene različne literarne vrste, vendar je romaneskna pripovednost ohranjena.

 

V Gimnazijki, sestavljeni iz sedmih poglavij (vsako obsega približno petdeset strani) najdemo citate iz Hamleta (str. 163), odlomek iz Hamletovega monologa iz 3. dejanja: Umreti, spati, spati, iz Tartuffa (str. 156) Predvčerajšnjim ležala je gospa …Jelka piše pismo očetu, Tomaž Jelki, oče pošlje hčerki telegram.

Kralj ropotajočih duhov se že začne z uvodnim citatom Philipa Larkina, v prevodu: Zajebata te, mama in oče. Ne namenoma, a vendar. / Napolnita te s svojimi napakami / in jih dodata za povrh, a samo zate.

Posebnost romana je njegova opremljenost s likovnim gradivom: slike iz družinskega albuma, ovitkov plošč, plakatov filmskih predstav, odlomkov iz časopisa, umetnostnih del (npr. Pieta) imajo gotovo vlogo ilustracije, a tudi ironizacije oseb in morebitne sentimentalnosti. Nenavadna je tudi raba verzalk za mamine replike, a nedosledno; kriterij je verjetno pripovedovalčeva hierarhizacija povedanega.

Gimnazijec od vseh treh romanov najbolj intenzivno upoveduje iskanje identitete in svoj boj zanjo, in sicer tako intenzivno, da za druge literarne vrste ni veliko prostora. Zelo močan je element pravniškega jezika, pravniški diskurzi so prisotni tudi v jeziku glavnih oseb, ne le na sodišču (Peter Janežič, zdravnica Metka Novak). Materino pismo proti koncu romana je za Petra veliko razočaranje.

 

Žanrski sinkretizem je prepletanje, povezovanje in medbesedilno vplivanje več različnih žanrov v okviru enega besedila.

 

Gimnazijka je na primer (razvojni) roman o odraščanju, družinski, ljubezenski.

Kralj ropotajočih duhov je prav tako razvojni roman (z okvirom), zaključek je zelo izrazita osvoboditev od odvisnosti, spregledanje; lahko bi rekli, da odraščanje bralec spremlja fragmentarno, ob spoznavanju drugih oseb, zasebnih in družbenih dogodkov, vsak fragment je izrazito humoren, a gre tudi za humor skozi solze.

Gimnazijec je prav tako razvojni roman, roman o nasilju, osamljenosti, realistični roman o kazenskih, sodnih in družbenih razmerah; Peter premaga sebe in birokratsko napako.

 

Vsi od treh romanov bi lahko bili deziluzijski, saj je njihova tema tudi problem, konflikt med posameznikovo notranjostjo in zunanjim svetom. Jelka se umakne v Pariz, v svojo zasebnost. Egon živi povsem v svojem svetu, pravica je tudi na Petrovi strani. V trenutku, ko doseže konflikt med zunanjim svetom in našimi tremi osebami vrh, pa se pravica prevesi na pravo stran in ti romani niso deziluzijski. Sama po sebi pa se ponuja naloga za delo v razredu: napišite eno poglavje vsakega od njih tako, da se za Jelko/Egona/Petra konča s porazom.

 

2.2 Vloga pripovedovalca

 

V pripovedništvu je pripovedovalec posrednik med dogajanjem v pripovedi in bralcem oziroma poslušalcem; tipe pripovedovalca torej ločimo glede na razmerje pripovedovalca do pripovedovanega.

 

V slovenskem romanu devetdesetih obstajajo vsi tipi pripovedovalca, ki spreminjajo svoje vloge in perspektive. V prvoosebno in tretjeosebno pripoved neurejeno posega vsevedni pripovedovalec s svojimi opombami ali aluzijami. V nobenem od naših primerov ne usmerja pozornosti na sam proces pisanja, kar bi relativiziralo bralčevo predstavo o resničnosti (to  je značilno za postmodernistična besedila). Prav tako ne najdemo nezanesljivega pripovedovalca (virtualni), verjetno zaradi sklenjenih in razvidnih zgodb vseh treh besedil.

 

Že v Gimnazijki pripovedovalec prehaja iz vsevednega v prvoosebnega in drugoosebnega, ko se Jelka spominja preteklih dogodkov ali se spomni oseb, ki so ji blizu (glej primere na osmi strani). Prvoosebni diskurzi so zelo avtentični (avtorjev poklic) in nimajo nobenega namena zavajati bralca, ampak vedno le osvetliti problem z različnih perspektiv.

 

Pripovedovalec v Kralju ropotajočih duhov je poudarjeno kritičen in ironičen do bližnjih, ustanov in družbe v celoti, težko bi našli področje, ki ga ne ošvrkne. Roman je zaradi zgodbenosti, humorja in spretnega stopnjevanja dogodkov in dialoga berljiv, vendar so vsi dogodki prikazani skozi oči odraščajočega na isti način; tako se postavlja vprašanje, ali še tako obremenjen mlad človek res lahko doživlja dobro in zlo enako ironično. (Ali pa je treba spoštovati avtorja, ki je tako držo zdržal od prve do zadnje strani besedila.) Njegovo perspektivo podpirajo in dopolnjujejo fotografije, novost zvrstno–vrstnega sinkretizma sodobnega romana.

 

Gimnazijca prav tako od prve do zadnje strani izpiše prvoosebni pripovedovalec, vztrajni upornik, ki prehodi pot od zrelega, odgovornega mladostnika do odraslega mladeniča, ki mu hude izkušnje niso zagrenile vstopa v svet odraslih. Tako kot Ingolič pozna gimnazijske klopi, Karlovšek pozna sodne mline.

 

2.3 Delež govornih sestavin

 

Govorni segmenti (dialog, monolog, dinamični dialog, polilog) in pogovorni jezik (sleng, žargon) z vdiranjem v besedišče in skladnjo vnesejo v pripoved živost in dramatičnost. Če je teh sestavin veliko, se besedilo lahko približa filmskemu scenariju, še posebno, kadar je pripoved razvidna že iz dialoga samega (dinamični dialog). Dialog na splošno v besedilu povečuje psihološko napetost, tako da avtorji pogosto opustijo ločila premega govora. (Primerjaj film Sladke sanje po Mazzinijevi predlogi.)

Ingolič premi govor zapisuje z ločili, delež govornih segmentov je velik, pogost je tudi monolog, ki prehaja v dialog in obratno. Jelka v mislih analizira svoje življenje šele, ko se ji zasuka drugače kot njenim sošolcem, ko išče rešitev zase. Govorni izseki so v romanu uspešno sredstvo karakterizacije.

Gimnazijec in gimnazijka doživljata v stiku z odraslimi govorne blokade, ki jima onemogočajo razrešitev njunega problema.Govorna blokada je torej odraz stiske literarne osebe. Močnejša je blokada, večja je stiska in teže jo je premostiti: večja ko je odtujenost in osamljenost, trdovratnejša je. Tako Peter kot Jelka doma ne najdeta opore, zato se zapreta in rešitve bolj ali manj uspešno iščeta zunaj doma.

Karlovšek namesto narekovajev zapisuje enodelni pomišljaj (s katerim namesto narekovajev uvaja dobesedni navedek premega govora). V besedišče vdirata žargon in sleng, verodostojnost delovanja sodišča je dokazana tudi s poznavanjem njegovega (birokratskega) delovanja in nenazadnje tudi besedišča.

Peter pogosto (glej stran trinajst) razmišlja o praznini, ki je kriva njegovega molka, Jelka namesto praznine čisto konkretno večkrat pomisli na samomor, ki ga celo že načrtuje; Egon pa praznino doživi le ob razočaranju nad materinimi v kredenci zaklenjenimi skrivnostmi:

Zdelo se mi je, kot bi se nekaj končalo, a nisem vedel kaj. Za seboj mi je pustilo le globoko praznino. (Kralj ropotajočih duhov, 249).

Mazzinijev Egon je kljub mladosti mojster besede, v romanu zapisane klasično, z ločili premega govora. Materine replike so pogosto zapisane z verzalkami. Z govorom so karakterizirane vse osebe (mama, Nona, Fric, Maja, Hipi Roman, telovadni učitelj, Viktor, kinooperater, biljerterka,  knjižničarka); praznine ga rešuje ne le film, ampak tudi glasba, njen vpliv na Egonovo odraščanje je skoraj močnejši kot vpliv oseb (T. Rex, Slade, Incredible Sting Band, Steppenwolf, Pentagle), ponoči posluša radio Luxemburg, podnevi pa plošče na sposojenem gramofonu. Rdeča nit pripovedi je želja po gramofonu, za katerega zbira denar; ko naj bi mu ga mama vendarle kupila, se odloči za lestenec, vendar Egon proti njej prvič uveljavi svojo zahtevo in ob zmagi nad to avtoriteto odraste (Mazzini 2001: 264).

 

3 Pripovedne prvine

 

Razmislek o besedilih postane mnogoplasten šele, ko upošteva temeljne pripovedne prvine: zgodbo, perspektivo, pripovedovalca, literarne osebe, prostor in čas (ter vse tri ubeseditvene načine: opis, pripoved in govor). Tako sem pregledala zgodbo, pripovedno perspektivo, pripovedovalca, literarne osebe ter prostor in čas kot pripovedne prvine vseh treh romanov.

 

3.1 Zgodba

 

Omejitev na linearno oblikovanje znakov lahko deluje v primerjavi s filmom in sliko (Kralj ropotajočih duhov) omejujoče, vendar jo lahko razumemo tudi kot vrlino. Pripovedovalec lahko uporabi različne tehnike[1] (suspenz, analepsa, prolepsa, retardacija, pripovedna vrzel) in se zanaša na naš prirojen občutek za pripovednost in zgodbo (narativna percepcija).Dojemanje sveta kot zgodbo lahko dokažemo zelo preprosto: celo slike ne dojemamo kot predmetov na njej, ampak se ob njej vprašamo, kaj se je zgodilo, zato je zgodba najpomembnejša pripovedna prvina. »V njenem zavetju ostaja roman najpogostejša in najbolj brana literarna vrsta.« (Zupan–Sosič 2003: 184). V njej so dogodki urejeni v določeno zaporedje in prefiltrirani skozi določeno perspektivo.[2]

V pripovednem tekstu trčita dve načeli: premočrtno poganjanje teksta k rešitvi in puščanje bralca, da se sam prebija skozi tekst in si s tem pridobi izkušnjo (teleološko in diskurzivno načelo). Literarna in neliterarna zgodba poznata dogajalnost; vendar nas literarno besedilo neposredno ne poučuje o stvarnem svetu, saj prikazuje, kar je možno, njene resničnosti ob stvarnem svetu ne preverjamo.

Če zgodbo pogledamo s stališča recepcije, vključuje spoznavno in čustveno zanimanje (kognitivno in emocionalno). Če bralec o delu, ki ga bere, ne ve ničesar, ga bo tudi manj zanimalo. Pri razumevanju literarnih zgodb igra glavno vlogo čustvena dovzetnost,

dovzetnost za zgodbo je posledica naše skupne kulturne tradicije, organizacija zgodbe pa je posledica poetike avtorja, obdobja in žanra.

 

Kakšne so torej zgodbe, te najprivlačnejše prvine branja romanov, v izbranih primerih?

 

Gimnazijka

Na praznovanju rojstnega dne sošolke Ade gimnazijka tretješolka Jelka Stropnik zanosi, a se tega zave šele v četrtem mesecu nosečnosti, ko se že bliža konec šolskega leta. Oče ji omogoči počitnice v Parizu pri družini poslovnega partnerja, da bi izpopolnila francoščino in naredila seminarsko nalogo o Molieru. Jelka rodi in se z otrokom vrne  v Ljubljano v 4. f razred. Z mamo se ne razumeta, vsaj prvo leto ji bo pomagala teta z dežele, na katero je bila v otroštvu, preden so se preselili v Ljubljano, zelo navezana; spominja jo na gospodinjsko pomočnico francoskih prijateljev, ki je edina opazila njeno nosečnost in ji pomagala v najtežjih trenutkih. – Jelka je vesela, da bo šolanje lahko redno nadaljevala, k čemur pripomore tudi Adina odkritosrčnost: na konferenci prizna, kar so starši želeli prikriti, da je namreč Jelka zanosila na njeni zabavi. ­– Nesrečno pa se zaključi njena ljubezen: pred odhodom v Pariz je sošolca Tomaža zavrnila, zato začne hoditi z drugim dekletom.

 

Kralj ropotajočih duhov

Roman obsega sedeminštirideset kratkih poglavij s pripovednim okvirom. Začetek okvira: poslušanje T. Rexov (King of Rambling Spires), pri štiridesetih začne sestavljati nepovezane podobe. Konec okvira: odštevanje od deset do nič pred vžigom motorja, potem ko je Egon  premagal predsodke in se zavedel: Nisem le stranski igralec v njenem (materinem) filmu, ampak glavni v lastnem. (267) Vmes pa zabavni in grenki dogodki Egonovega otroštva, nanizani na ogrlici oseb in dogodkov povojne družbe skozi očala dvanajstletnika.

 

Gimnazijec

Na celjskem sodišču obsodijo sedemnajstletnega gimnazijca Petra Janežiča za uboj sovrstnika Tadeja Rozmana. Peter živi sam z materjo, s Tadejem sta bila najboljša prijatelja; Tadej je nesrečno padel z improvizirane plezalne stene, tedaj je bil omamljen, česar je bil kriv Suhi. Tadejevi starši zasežejo stanovanje, Petrova mati gre v tujino in se odloči za drugega moškega. Peter prestaja kazen v Prevzgojnem domu Radeče, kjer se je nadarjeni mladostnik prisiljen soočiti z nasilnimi sogojenci in njihovimi travmami in se nauči živeti z njimi. Iz doma hodi v gimnazijo; ko inštruira sošolko Polono matematiko, se vanjo zaljubi, zaljubljenost v matematiko pa ga je že prej reševala, tako da se je raje posvečal reševanju matematičnih problemov kot nasilni okolici. Toda starši Polono zaradi nevarnosti slabe družbe prešolajo na drugo gimnazijo, kjer si  najde novega fanta. – Spoznamo usode sogojencev, vzgojiteljev, značaje Petrovih učiteljev, Polonine starše, zdravnico Metko Novak, kriminalista Lojza. V nasilnem okolju Radeč

in na zbirokratiziranem sodišču spremljamo Petrov boj za pravico, ki ga bije brez staršev in razumevanja okolice. Izjema je Metka Novak, ki je bila nekaj let tudi sama živela v prevzgojem domu, ona napiše pritožbo na premestitev v mladoletniški zapor v Dobu, na kar so Petra obsodili po izgredu v Radečah zaradi njegove govorne blokade. Pritožba je rešena ugodno: Peter je izpuščen, ko le spregovori in upoštevajo Metkino pričanje in pritožbo (ob svoji smrti je narkoman Suhi z izpovedjo Petra opral sleherne krivde); za Petra se začne novo življenje.

 

Zgodbo lahko bralec sprejema čustveno in spoznavno, kako se z njo identificira, pa je v veliki meri odvisno od pripovedne perspektive.

 

3.2 Pripovedna perspektiva

 

Razen zgodbe je pomembna pripovedna prvina tudi pripovedna perspektiva, to je določena pripovedna drža, naravnanost oziroma ocena predstavljenega sveta. Kot strukturna sestavina literarnega dela določa spoznavni, idejni, moralni pogled na predstavljeni svet. Njen nosilec je lahko pripovedovalec ali literarna oseba, lahko pa tudi oba.[3]

 

Gimnazijka pripoveduje o dogajanju in osebi, manj o prostoru. Tretjeosebni pripovedovalec gleda na problem mladega nezakonskega dekleta z naklonjenostjo in velikim poznavanjem, tako ga tudi razreši, a ne naivno. Pogled na svet je razviden s stališča avktorialnega pripovedovalca pa tudi oseb, ravno nasprotja med njihovimi pogledi na življenje povzročijo problem (Jelkina mama in oče v vzgoji nista usklajena).

 

Kralj ropotajočih duhov, Egon, odrašča v avtorjevem otroštvu na Jesenicah (v petdesetih letih). Do družbe in okolja je kritičen, ves čas humoren, celo sarkastičen (mama, Fric, Nona), celo tragične dogodke in osebe opisuje s te perspektive (Maja, telovadec, Fričeva revščina), mladostniške zablode so vir posmeha, ne pa tudi refleksije (kajenje, kraja, seks). Mater predstavi kot izsiljevalsko in neumno, a ravno nanjo je najbolj navezan. O njej ne izvemo v romanu niti ene dobre lastnosti. Ironizacija oseb in dogodkov sproti sesuva stereotipe, verjetno iz strahu pred sentimentalnostjo.

 

Gimnazijec Peter je avtentičen prvoosebni pripovedovalec, borec, prezgodaj odrasla žrtev družbe in družinskih odnosov, ki se osamljeno bori proti »napaki«, ki bi ga lahko stala življenje. Preseneča, da v svoji osamljenosti najde za pomoč prave (neznane) ljudi in v svojem težavnem odraščanju ves čas deluje kot oseba s trdnim vrednostnim sistemom (star je sedemnajst let), čeprav bralec ne ve, kje je vrednote osvojil. – Avtor je očitno dober poznavalec tako problematike prestopništva kot najstništva, že s samim potekom zgodbe izraža kritiko do birokracije in nasilja.

 

3.3 Pripovedovalec

 

V Gimnazijki tretjeosebni vsevedni pripovedovalec, profesor pred upokojitvijo, z razumevanjem razkriva Jelkino usodo in njene družinske razmere: prezaposleno karieristično mamo, ki s selitvijo iz Slovenskih Konjic v Ljubljano pozabi na dom in živi le za ugled (hiša, vikend), Jelka pa je kljub razumevajočemu očetu veliko sama. Tretjeosebna pripoved prehaja v prvoosebno Jelkino, ta pa v drugoosebno, kadar si sama kaj dopoveduje ali se spominja.

Razdvojena, kakor je vstopila (v notredamsko cerkev), je zapustila cerkev. Trg je pokrivala senca, cerkev se je še kopala v soncu. Povzpni se še na stolp in se sprehodi po strehi. Na Eifflov stolp ne hodim, žre ga rja in lepega dne se bo zrušil … Ne bo ti žal, Jelka, lep razgled … Pa stopim gor, saj je bilo vse, kar mi je Franchon doslej priporočila, vredno ogleda. (143)

 

Kralj ropotajočih duhov je osnovnošolec Egon, zaznamovan z neizobraženo in posesivno materjo ter versko blazno babico. Rdeča nit prvoosebnega pripovedovalca je želja po lastnem gramofonu, ki se zdi neuresničljiva, a je ravno uspešen boj za to dobrino povezan z zaključkom: osvoboditvijo izpod diktature domačega pekla. Pripovedovalec se rešuje ne le v svet glasbe, ampak v svet filma, saj vidi vse predstave v domačem kinu Odeon, s prijateljem Fricem pa raziskujeta svet motorjev in prebujajoče se spolnosti. Do vsega je ironičen, kritičen; je natančen in nadarjen opazovalec. Čeprav večkrat poudari, da ničesar ne razume, je izredno občutljiv, na primer ko Maji ne more pomagati, popoldne obsedi nad knjigami: Toliko stvari sem začutil hkrati, a vseskozi vedel, da ne razumem prav ničesar in da bom o njih razglabljal še zelo dolgo … Neobvladljivo občutje me je pričelo polniti s solzami in tokrat jih nisem mogel zadržati. Jokal sem in jokal; se ustrašil, da ne bom mogel nehati. Ne samo jokati; čustva, ki me je polnilo, spraviti nazaj, ga potlačiti – če bo naraščalo še naprej, me bo razpočilo, me razklalo in … Bi sploh še kaj ostalo od Egona, briljantnih preč, predpisanih gibov, naučenih stavkov? (137)

 

Egon identiteto išče v glasbi: V resnici priljubljenih skladb sploh nisem imel, kar je bilo glede na okoliščine povsem normalno. Po zadnjem poslušanju plošč pri sošolcih mi je postalo jasno, da človek brez gramofona ne more imeti niti svojega mnenja, kaj šele melodije – neodločen je, cagav in izgubljen. (25)

 

Je mogoče, da nastopijo časi, ko vse, kar se zgodi, vodi samo k novim problemom? Na telovadca raje sploh nisem pomislil – grozna je bila že misel, da nimam plošče, ki bi jo lahko poslušal na sosedovem gramofonu, imam pa ploščo, s katero bi lahko palil pubertetnice, vendar nimam gramofona. – Počutil sem se zelo majhnega in nemočnega. Znova sem se pričel smiliti samemu sebi. Skrivaj sem zmolil en očenaš, a mi ni odleglo. (141)

 

Egon je kritičen in samosvoj: Na končni postaji me je spet pričakal spomenik padlim. Prvič sem doumel strašno moč tretjega rajha: zmogel se je prebiti skozi vse ovinke, najti to vas in jo okupirati! Pomislil sem na tisoče, desettisoče podobnih krajev in vsakega je treba poiskati in zasesti – kakšno delo! Nemci, četudi večni negativci vseh beril in jugoslovanskih filmov, so se mi prav malo zasmilili. (106)

 

Mama je odšla sprejemat sožalje (ob smrti brata Vinka) in njeno hlipanje je redkokdaj potihnilo. Z Nono sva sedela za mizo, in ko sem se najedel pohanih beder s pladnja, sem se prepustil opazovanju žalovalcev. Povečini ženske; na prvi pogled zelo podobne. Ne samo zaradi črnine in dolgih svetlih las, predvsem zaradi potez in kretenj. Misel, da v vsakem mestu živi plavolaska natanko določenega videza, ki jo stric Vinko uspe najti, me je navdala še z večjim ponosom; kako sposoben človek! Je bil, sem si dodal po vzdihu in prvič doumel, da je z njim odšel tudi moj gramofon. (123)

 

Dolgo sem kar ležal in nisem mogel verjeti. Mar je s prijetnimi presenečenji podobno kot s slabimi? Se rada gibljejo v skupinah in te doletijo hkrati? (26)

 

Gimnazijec

Tankočutni in občutljivi opazovalec in pripovedovalec se zna vživeti tudi v druge, poskuša jih razumeti, svet pa doživlja v območju jeze, nemoči govorjenja in praznine. Po zadnjih dveh občutjih se Peter loči od sošolcev. Praznino želi zapolniti, ve, da jo bo zapolniti treba, a tega še ne zna ali ne zmore.

 

Ko po krivici dobi negativno:

Ko sem se usedel, se je praznina, ki me je kar naprej spremljala kot usojena nevesta, napolnila z rumeno. (35)

Ob misli na mater in očeta:

Ona je kriva, da v sebi čutim to praznino. …Tako se oče v meni spreminja v balon, napolnjen s praznino. (40)

Praznina v meni je podrla še nekaj pregrad, in duša, kolikor je je pač ostalo, je odtekla še niže. … Kradoma sem se ozrl po sošolcih, se za hip popasel po strahu, pričakovanju, naveličanosti, prepričanosti, zaljubljenosti, samo praznine nisem našel pri nobenem. Bili so tako polni, zanimivi in človeški. (51)

Ko jeza izgine, se praznina, ki jo zapusti, ne napolni z drugim čustvom, in to me stira v brezciljno beganje po mestu. Poln stiske zijam v izložbe, v katerih me ne pritegne prav nič, padam iz pogleda v pogled, vsak bolj prazen od prejšnjega. Počutim se kot svetilničar na koncu sveta, ko je pred menoj samo še prelom in črn rob za njim. (139)

Kar vpričo njega (zadrogiranega znanca Suhega) me preplavlja nov val praznine. (143)

Hkrati (s stiskom roke Metki) sem začutil nenadno, skoraj otipljivo praznino, ki se je odluščila od srca kakor serak z ledenika.(199)

Prazen sem, samo lupina, tanek balon, ki brez kože drgeta v ledenem vetru. (305)

 

Praznini, nemoči govora, osamljenosti in jezi (besu), ki bi jim prav tako mogli slediti v celem romanu, se zoperstavi le močno ljubezensko čustvo, ki edino nakaže možnost harmonije, vendar ta ni povezana z uresničeno najstniško ljubeznijo do Polone, ampak z zaljubljenostjo v mlado zdravnico in z občutkom varnosti ob njej: Preplavila me je harmonija, toplota se je zajedla v hlad, ki me je stiskal za srce. Jez je popuščal, vdrla se je prva solza, hip kasneje me je streslo v joku, ki ga nisem priznal in ne hotel.  (318)

 

Kot opazovalec sebe in pripovedovalec zgodbe je pogosto tenkočuten: Pobral sem se v posteljo in čakal, da me poljubi spanec, ki je kot nezvesti metulj letal po sobi in umirjal nemirna, razplamtela srca. (81)

Bela halja je objemala ramena neizrazito in skoraj škatlasto, brezosebno in brezspolno, zdelo se je, kot da je Dali nabil glavo prelepe grške hetere na mrtvi trup. (87)

V hipu je slika stanovanja, ki je bilo nekoč moj dom, kakor gosenica načela male možgane in sprostila Pandorino skrinjico. (97)

 

 

* * *

 

Primerjavi

 

Nasprotje praznini je lahko tudi bogastvo ustvarjalnega navdiha, kar začutita Tajsi in prvoosebni pripovedovalec, profesor, v romanu profesorjevega poslavljanja od mladosti Potovanje na konec pomladi (CZ, 1972, stran 93) pisatelja Vitomila Zupana.

 

O, umetnost je še vse kaj drugega: to je nuja, da kos za kosom slikaš podobo življenja, kamen za kamnom sestavljaš mozaik, ki kaže del slike vsega življenja; to je gledanje, vohanje, tipanje in poslušanje, utripanje vsakega vršička živca, nenehno sklanjanje nad samim seboj, prisluškovanje v svojo lupino, kjer se love zvoki vsega pregibanja okrog telesa. (Postal je razburjen). V človeku je čudna praznota (morda zaradi neumne žalosti nad smrtjo). V tej votlini odmevajo iskri, veseli glasovi življenja, ki je večno.

– No, sem se zasmejal (kakor v opravičilo zaradi resnih besed), sicer pa je vsako človeško delo samo odmev iz njegove praznine. Zato pride za delovnikom vedno praznik, to je prazen dan brez odmeva in praznine.

 

Drugi primer, iz sodobne literature, je parabola, vložna zgodba v romanu Aleša Štegra Včasih je januar sredi poletja (Beletrina, 1999, strani 59–61). V njej pekovski mojster s Svetega Urbana v Slovenskih Goricah išče pomen besede praznina. Iščoč odgovor, prekrižari svet in sprašuje mnogo ljudi do svoje starosti, ko se vrne domov in mu želi pomagati znanec iz mladih dni.

 

Rekel si, da obstaja ničkoliko krajev in ljudi, ki si jih med svojim iskanjem videl in izkusil. Dotaknili so se te, ti povzročili bolečine in zlo, kajti ti jih nisi nikoli spoznal in razumel. Če bi jih namreč zares razumel, bi jih lahko poimenoval in jim s tem odvzel njihovo uničujočo moč. Tako pa lahko zgolj gledaš v oči temu, kar te uničuje, in ob tem pogledu nemočno jecljaš. To, kar te ločuje od ljudi in sveta, je praznina, in ta praznina, ki jo vse življenje iščeš, si ti sam. A tudi tega ne moreš in morda tudi ne smeš razumeti. In ker ne razumeš, se nikdar več ne vrneš domov.

 

Cel roman je v tej poanti primerljiv s Petrovim brezdomstvom in z njegovim obupnim in obupanim iskanjem doma, zato je primerjava celotnih besedil in tudi ustreznih odlomkov smiselna kot pogovor ali pisna naloga.

 

Bralna kultura razmišljujočega bralca, kakršen je bralec 4-letnih srednjih šol, se kaže kot pozitiven odnos do branja in kritično razmišljanje o zgodbi, pripovedni perspektivi,  pripovedovalcu pa tudi o literarnih osebah ter prostoru in času, v katerem se osebe gibljejo.

 

3.4 Literarne osebe

 

Jelka Stropnik, Egon in Peter Janežič so glavne osebe obravnavanih romanov.

 

Osebe so za bralčev spomin najusodnejše, saj povezujejo pripovedne prvine med seboj, nanje se bralec naveže, celo identificira se z njimi, ne glede na to, da se ves čas zaveda, da so osebe iz literature.

Literarni in resnični svet je seveda možno vzporejati. V našem primeru gre v Gimnazijki in Gimnazijcu za zgled iz življenja, tudi za Egona pa lahko upravičeno predvidevamo, da nosi avtorjeve izkušnje in pogled na svet.

Osebe doživljamo z notranjim vpogledom, saj nam je junak dostopen (drugače kot v liriki in dramatiki) z neposredno pripovedovalčevo izjavo pa tudi z junakovimi notranjimi monologi, tako da junaka doživljamo preko njegovih misli, čustev, občutkov, nazorov. Zato lahko razumemo bralčev paradoks: literarno osebo pogosto bolj intenzivno razumemo in doživljamo kot resnične osebe.

 

Vse izhajajo iz nepopolnih družin: Jelka je osamljena, obstoječi starši še niso tudi prisotni, prisotni pa še ne razumevajoči. Pogreša tetino toplino, a teta živi v Konjicah; družina se je selila iz Konjic v Celje, iz Celja v Ljubljano za boljšim zaslužkom. Več razumevanja zanjo ima oče. – Egon nima očeta: ta mu je zapustil le star strip, mama ga je celo s slik odtrgala, tako je prisiljen živeti z mamo in babico. – Petrov oče je vdrugo poročen, tako da živi Peter z mamo. Edino srečanje z očetom v romanu je neprijetno: oče išče Petrovo polsestro v lokalu, kjer delijo mamila, in naleti na Petra, ga ozmerja. Mama ni prepričana, da je Peter nedolžen, zato mu ni v oporo. Enkrat mu mama piše in večkrat telefonira, a vsak stik z njo je razočaranje. Drugih sorodnikov nima.

Zaradi zaprtosti vase in nemoči sam/-a rešiti problem Peter in Jelka pomislita na (tipično slovensko) rešitev problema: Jelka načrtuje skočiti z Eifflovega stolpa, Peter pa pomisli, da bi skočil v Savinjo. Oba pisatelj vešče vodi drugače (vsem odraščajočim književnim junakom pa se življenje ne zasuka tako, primerjaj Ivan Sivec: Zadnji mega žur, Noč po mega žuru).

 

Prijatelji

 

Večino časa, ko ni v šoli, Jelka preživi sama doma. Na zabavi za Adin sedemnajsti rojstni dan zanosi, v razredu se naveže na Tomaža, on se vanjo zaljubi, vendar ga v pismu, ki mu ga piše med počitnicami kot odgovor na izpoved ljubezni, zavrne, o nosečnosti mu ne pove. – V Franciji se naveže na hišno pomočnico Franchon, ki ji materinsko stoji ob strani.

 

Egonov prijatelj Fric je kinooperaterjev sin, zato preživita veliko časa skupaj, vendar se mu Egon ne izpoveduje. Skupaj gresta kupovat ploščo v Italijo, se vozita z motorjem, gledata prepovedane dele trakov filma, ki jih je bil Fric izrezal filmom. –  V sošolko Majo se Egon zaljubi, a ji tega nikoli ne izpove; Maja se preseli, kasneje naredi samomor. Iz posameznih poglavij Kralja ropotajočih duhov (Nona, Hipi Roman, Fric) bi avtor lahko oblikoval romane s tematiko obrobnežev in posebnežev.

 

Peter pravih prijateljev v domu ne more imeti, razmišlja o nesrečno umrlem Tadeju in si očita, da mu ni mogel pomagati. V bolnici se naveže na mlado zdravnico, v šoli pa na Polono; ves čas zelo pogreša mater. Eden od sogojencev (Tihi) na koncu vendarle začuti nepravičnost kolegov v odnosu do Petra, ki je od vseh drugačen in ga zato maltretirajo: sogojencem prepreči ponovno znašanje nad njim.

 

Nasprotniki

 

Vsem trem nasprotuje družba: Jelko hočejo v šoli zavrniti ob rednem vpisu v četrti letnik, iz Egona se norčujejo, ker je posebnež, Petra v Radečah maltretirajo; v vseh treh primerih je razlog odklanjanja odstopanje od povprečja, drugačnost. Najbolj drastično je v domu Radeče izpostavljen Peter, saj ga izsiljujejo in pretepajo.

 

Problem

 

Vsaka od oseb nosi v sebi problem: Jelka skrito nosečnost, Egon revščino in nenormalno mamo, Peter obdolžitev za prijateljevo smrt. Jelka in Peter svoj problem pred okolico skrivata; ko pride do razrešitve, se odpreta ljudem in sebi, zato se jima odprejo nove možnosti. Konca romana sta v tem smislu optimistična. Isto lahko trdimo za Egona, saj travmo nezdravega domačega okolja premaga sam z iznajdljivostjo in osebno rastjo.

 

V nobenem romanu mama nima pozitivne vloge: Jelkina se ukvarja sama s sabo, Egonova ni dorasla življenju in ga celo ne razume, Petrova je naivna in nerealna; vse tri torej ne zmorejo poskrbeti za svoje otroke ravno v času, ko jih ti najbolj potrebujejo. – Jelkin oče je pozitiven lik, dekletu stoji ob strani, Egonov in Petrov pa sta odsotna očeta: Egon ga v resnici sploh ne pozna, Petrov pa v bližini skrbi za drugo družino.

 

Vse osebe torej potrebujejo samozavest za odkritje svojega problema, za uvid vanj, da ga presežejo in razrešijo. Vse potem odrastejo, se glede na začetek romana spremenijo, zato lahko vse tri romane poimenujemo razvojne.

 

3.5 Prostor in čas

 

Gimnazijka je izšla 1967. leta, upoveduje resničen, pisateljsko preoblikovan dogodek (verjetno) na Gimnaziji Bežigrad, torej je kraj dogajanja Ljubljana,  v drugem delu Pariz, ki na Jelko močno vpliva (Eifflov stolp, Notredamska cerkev, bukinisti ob Seni). Deloma spoznamo stanovanje v Parizu ter družinsko hišo v Ljubljani. Jelka se spominja tudi življenja v Slovenskih Konjicah in v Celju. Časovno obsega dogajanje zaključka šolskega leta, poletja v Parizu in začetka naslednjega šolskega leta, ko postanejo Jelka in njeni sošolci maturanti.

 

Kralj ropotajočih duhov se dogaja na industrijskih Jesenicah v socializmu šestdesetih, zgodnjih sedemdesetih letih (Tito, nakupi v Gorici, Heintje, rok glasba). Deloma spoznamo notranjost Egonovega stanovanja ter naselje ob Železarni, kjer stanuje Fric. Egon je star trinajst let, hodi v osnovno šolo.

 

Dogajalni prostori Gimnazijca so Celje (Savinja, njeno obrežje, lokali, gimnaziji, sodišče, Miklošičeva, stanovanji pri Poloni in Metki, bolnišnica), Radeče, omenjeno je mamino bivanje v Nemčiji in Ukrajini. Prostoru ni posvečene veliko pisateljske energije, prikazano je Petrovo doživljanje.

 

Prostor še najbolj vpliva na Jelko: Pariz z novim okoljem ji pomaga, da se sooči s seboj. Egon se doma počuti utesnjenega, zato hodi k prijateljem in v kino, gimnazijec Peter, ki doma nima, pa se dobro počuti v gimnaziji (tja se na primer zateče celo ponoči, ko nima kam), prevzgojni dom v Radečah mu je travma. Ker se mama odseli, ko je on v Radečah, svojega doma nima več, celo med počitnicami ostane v Radečah kot eden redkih gojencev.

 

 Vpliv prostora na osebe je v vseh treh besedilih povezan z ljudmi, ki so na nek  prostor vezani.

 

4. Preverjanje dijakovega razumevanje besedila

 

Osnovni metodi preverjanja razumevanja besedila sta obnavljanje in prevajanje (v neumetniški jezik), v njunem okviru pa prevladujejo opisovanje, označevanje, pripovedovanje, pojasnjevanje, predstavljanje. Z ubeseditvami razumevanja gradimo most med izražanjem bralčevih doživetij in podrobnejšim razčlenjevanjem. (Krakar – Vogel 2004: 94)

 

Ko celotno besedilo razstavljamo na elemente in ugotavljamo njihov pomen, besedilo analiziramo; ko iz posameznih elementov iščemo povezave in celoten smisel, ga interpretiramo. Analiza je potrebna, saj želimo dijake usposobiti, da dejstva iz besedila ločujejo od mnenj o njem, da najdejo glavne in stranske teme in da se sprašujejo o sredstvih, s katerimi avtor v določenem delu najbolj vpliva na njihovo dojemanje in razumevanje besedila.

 

Zato so poglavitne ravnine razumevanja besedila analiza posameznosti, analiza odnosov in analiza struktur.

 

Analiza posameznosti (literarna morfologija) je v srednji šoli zelo obsežna, otežujejo jo  raznovrstna poimenovanja. Katalog temeljnih pojmov navajajo učbeniki in literarne teorije, ločeno navajajo pojme za liriko, pripovedništvo in dramatiko.

 

Za šolsko interpretacijo pripovednega dela je najbolj uporabna preglednica Šolska interpretacija pripovednega literarnega dela Bože Krakar Vogel, saj povezuje bralca, literarno delo in njegov kontekst s taksonomskimi stopnjami doživljanja, razumevanja in vrednotenja, v tem okviru pa navaja elemente in možne povezave.

 

Pomembno je, da bralec razume, kdo pripoveduje zgodbo, o kom pripoveduje, s kakšnim podtonom (vloga pripovedovalca) ter kje in kdaj se zgodba dogaja. Nato pa še, kakšno je zaporedje dogodkov (razlikovanje med fabulo in sižejem) in kateri so temeljni principi povezovanja enot v celoto (Pezdirc Bartol 2003).

 

Za delo v razredu je elemente interpretacije možno uvrstiti tudi takole:

 

Izbira problema/prvine (najprej z dijaki ustno, postopoma od znanih  k neznanim besedilom)

 

Problem, tema, podtema (lahko po odstavkih)

 

Zunanja zgradba:     naslov

                                   oblikovanost (v liriki, epiki, dramatiki)

 

Notranja zgradba:    snov, motivi, sporočilo

                                   zgodba (obnova, povzetek!)

                                   dogajanje:     notranje, zunanje

                                                           glavno, stransko

                                                           sintetično, analitično

                                   pospešitve, zastranitve

                                   osebe

                                   kraj, čas

                                   pripovedovalec: vsevedni, osebni, lirski izpovedovalec

                                   slog:   liričnost, epičnost, dramatičnost

                                               zvočni, besedni, stavčni, besedilni

                                               glede na način razvijanja teme

                                   perspektiva: komična, tragična, groteskna

 

Nabor elementov je seveda obširen, tako da je velika nevarnost spuščanja v podrobnosti, da potem zmanjkuje časa za spontano doživljanje ali za pomembne višje stopnje razčlenjevanja besedil in osmišljanje analize.

Izčrpnost analize je tako odvisna od zastavljenih ciljev pa tudi od stopnje in vrste šole. V gimnaziji bo zajela vsebinske in oblikovne prvine in bo pri terminologiji doslednejša. V strokovni in poklicni šoli bodo pri analizi v ospredju sestavine vsebine, se pravi zgodba, čas, osebe, prostor.

Najslabši pri analizi v razredu so stereotipi, na primer za vsako ceno izpeljati celovito šolsko interpretacijo ali pa predolga motivacija, ki preusmeri pozornost od obravnavanega besedila.

Analiza posameznosti je smiselna do te mere, da dijaki lahko dojamejo opazovani element v celoti in ugotovijo, da to prispeva k boljšemu občutenju in razumevanju besedila.

 

Analiza odnosov

 

Dijaki najprej pod profesorjevim mentorstvom in kasneje samostojno ugotavljajo, kakšni so odnosi med opazovanimi sestavinami, na primer med upodobitvijo osebe in slogovnimi postopki, med pripovedovalcem in upovedeno zgodbo, med perspektivo in sporočilom. Običajno v besedilu izstopa element ali slogovno sredstvo, pomembno za sporočilo, zgodbo ali osebo.

Tako je lahko izhodišče za interpretacijo Gimnazijke razmislek o tipih pripovedovalca. Vsevedni ima pregled nad analitični in sintetično zgodbo, personalni se vživi v posamezno literarno osebo in  uvede tudi drugo vrsto besedila (pismo); vprašamo se lahko, zakaj v besedilu ni nezanesljivega pripovedovalca in kje bi bil možen prvoosebni.

V Kralju ropotajočih duhov gotovo izstopa komika v veliko odtenkih, tako da je naša naloga prepoznavanje vrst komike in njene vloge v romanu.

Značajska komika razlaga mamino sumničavost, nelogično ravnanje, paranojo, egoizem; situacijska razbremenjuje problematičnost oseb in njihove duševne in materialne revščine, govorna razkrinkava osebe in skupaj z značajsko daje romanu osnovni ton, tako da ideje izhajajo pravzaprav ne le iz mozaične zgodbe, ampak prav iz komične perspektive besedila. Zato je smiselno iskati primere različnih tipov komike, s katero se dijaki srečajo že v prvem letniku, še posebej izpostaviti primere kritike sočasne družbe, ki jih bolj poznajo starši dijakov, ker so jih pač doživeli. (Branja 1, 2000,  291)

Zakaj sem Gimnazijca razdrobila s povzetki in z vprašanji? S povzetki sem želela kolegom približati vsebinski del besedila, z vprašanji pa jih opozoriti na celostno preverjanje sprejemanja besedila, kakršno izhaja tudi iz pouka: torej preverjanje doživljanja, razumevanja in vrednotenja. Vsebinsko in s stališča glavne osebe je besedilo najbolj aktualno, dijakom najbliže tudi zaradi prvoosebnega pripovedovalca, ki se razgalja pred nami.

 

Analiza struktur (posplošitve)

 

je najzahtevnejša raven analize, saj mora zanjo bralec dobro razumeti besedilo. K temu veliko pripomorejo različne strategije, na primer miselni vzorci ali dogajalne premice. Če so dijaki nanje vajeni, jih uporabijo sami od sebe.

Miselni vzorci so zelo pregledna priprava za pisanje vodene ali samostojne interpretacije; z dosledno postopno pripravo na pisno preverjanje so njihovi pisni izdelki izvirnejši, vsebinsko koherentni in jasneje izhajajo iz danega besedila, tudi aktualizacije problemov, ki jih besedilo ponuja, so bolje razložene in utemeljene.

 

 

5 Izhodišča za delo v razredu

 

5. 1 Tipi pripovedovalca v Gimnazijki

 

Pripovedovalec je posrednik med dogajanjem v pripovedi in bralcem (poslušalcem), ne smemo ga istovetiti z avtorjem kot realno osebo, saj ga prav ta ustvari, da zgodbo pripoveduje.

 

Tipe pripovedovalca ločimo glede na razmerje pripovedovalca do pripovedovanega (pripovedno perspektivo).

 

5.1.1 Vsevedni/avktorialni/tretjeosebni

 

ima nad dogajanjem ves čas pregled, ne pozna le sedanjosti, ampak tudi preteklost in prihodnost. Dogajanje in usode junakov spremlja s komentarji in razlagami, nagovarja bralca.

 

V Gimnazijki ta tip na prvi pogled močno prevladuje. Avtor je besedilo napisal, tik preden je sklenil svojo poklicno pot, tematiko je dobro poznal (tudi iz lastne pedagoške izkušnje) in se ji predal. Avtor (samo)kritično prikaže razmere v šolskem razredu in v zbornici, predane in zdolgočasene učitelje, vendar se vživi tudi v druge osebe in pripoveduje z njihovega stališča.

 

Pintar, kako si zaprl okno« je kriknil profesor z visokim, nenaravnim glasom, ko so se dijaki odtrgali od oken.

Zato nadaljuje s svojega stališča.

Če tega smrkavca kljub vsem pedagoškim pravilom in navodilom ne bom še pred koncem šolskega leta počil po gobcu, sem čisto navadna šleva. (7)

 

Ob razmisleku o pripovedovalcu je gotovo treba upoštevati tudi načine razvijanja teme v romanu (obveščanje, opisovanje, pripovedovanje, razlaganje, utemeljevanje) ter delež dialoga. Že dvakratno branje (ne merjenje) je dovolj, da ugotovimo, kako je dialoga več kot opisovanja, pripovedovanja več kot opisovanja; torej lahko pričakujemo menjavanje pripovedovalca glede na potek upovedovanja zgodbe.

 

(Če skrčimo ubeseditvene načine le na opisovanje, pripovedovanje in govorjenje, pa je slednjega največ oziroma je bistveno več govorjenja in pripovedovanja kot opisovanja. Termina »način razvijanja teme oziroma slogovni postopek« moramo uporabljati zaradi enotnosti pouka jezika in književnosti.)

 

5.1.2 Personalni pripovedovalec

 

pripoveduje s stališča ene od literarnih oseb. Pripovedovanje je subjektivno, omejeno na stališča te osebe.

 

Tak je pripovedovalec seveda v pismih (Jelke očetu, Tomažu), vendar tudi v celotnem besedilu prehaja iz avktorialnega v personalnega na mestih pripovednih zaostritev, dramatičnih preobratov.

 

(Jelka Stropnik)

Spet se je sklonila nad papir.

Ne, ne, obema ne bom pisala, mama bi izgubila živce, še storila bi si kaj, mene pa za zmerom pregnala z doma, samo očku bom sporočila, on pa naj pove mami, ne bo mu lahko … (184)

Zakaj ne bom slišala Tartuffa v originalu, zakaj bo tisti žametni sedež prazen? (156)

Zares, kaj pričakujem od neznanega mesta in neznanih ljudi? Če sem že pobegnila od doma, res nisem mogla drugam kot v Pariz?

S široko odprtimi očmi se je zastrmela v temo …(123)

 

5.1.3 Drugoosebni pripovedovalec

 

V toku pripovedi pa pripovedovalec večkrat postane tudi drugoosebni, Jelka nagovarja samo sebe ali pa se spominja nagovorov drugih oseb.

 

Razdvojena, kakor je vstopila, je zapustila cerkev. Trg je pokrivala senca, cerkev pa se je še kopala v soncu. Povzpni se še na stolp in sprehodi se po strehi! Na Eifflov stolp ne hodim, žge ga rja in lepega dne se bo zrušil, na notredamsko cerkev se povzpnem dvakrat, trikrat na leto. Ne bo ti žal, Jelka, lep razgled in tiste spake so tako zabavne in smešne, čeprav neznansko grdo režijo na človeka. Pa stopim gor, saj je bilo vse, kar mi je Franchon do sedaj priporočila, vredno ogleda. (143)

 

Krasne glasove imate, lahko bi peli v notredamski cerkvi, celo v Operi. Pravzaprav je tu lepo, nad tabo je poletna noč, najbrž z zvezdami, okoli tebe luči, tamle po ulici drve avtomobili, vse se giblje, vse nekam hiti, vsem se mudi, ti pa stojiš na cestnem vogalu in poješ. To je mogoče samo v Parizu. (143)

 

Jelka svojega gorja torej ne rešuje le v tujem mestu in med tujim ljudmi, ampak tudi izstopa iz sebe, se pogleda od zunaj in ugotavlja, da je ravno zaradi pomanjkanja osebnega stika zapustila dom. Neposredno po nastopu uličnih pevcev tudi prvič pomisli na samomor.

 

Prestop iz vsevednega v drugoosebnega pripovedovalca je logičen tudi ob misli na sošolce, saj so ji tako tudi v mislih lahko bliže:

 

Nihče, ne Ada ne Magda in ne Darja, ne Tomaž in ne Tine, sploh nihče ne ve, kaj se je v teh počitnicah zgodilo z Jelko. Sploh si misliti ne morete, dragi moji sošolci in drage sošolke pa spoštovani profesorji in spoštovane profesorice, da Stropnikove Jelke zdajle zato ni v IV. F, ker je konec počitnic rodila, točno 26. avgusta ob enajstih ponoči …(203).

 

Nezanesljivi pripovedovalec je tip pripovedovalca, ki v bralcu zbuja dvom o prikazani            zgodbi ali o njenem komentarju, saj se pripovedovalčeve norme in vedenje razlikujejo od vrednot, okusa, sodb in moralnega občutka kulturnega okolja. Izvori nezanesljivosti so lahko zožana vednost zaradi bolezni (M. Dekleva, Reševalec ptic, M. Sosič, Balerina, Balerina, Mazzini, Satanova krona), starosti, izobrazbe, časovne in krajevne oddaljenosti, osebna zmedenost pripovedovalca, njegova neizoblikovana vrednostna shema. Tega pripovedovalca v realistično zasnovani pripovedi ne zasledimo.

 

5.2 Tipi komike v Kralju ropotajočih duhov

 

Humor lahko razumemo kot mehanizem, s katerim se odzovemo na nevarnost, strah in utesnjenost. Tako se odzove Egon (druga, Petrova možnost, je najprej nasilje, potem pa iskanje legalne pomoči). Omogoča nam zdrav način spopadanja s stvarnostjo, z njim je stvarnost manj zastrašujoča, naša čustva pa manj obremenjujoča in šibkejša. Če strah zatremo, ne izgine, ampak se povrne v drugačni obliki.

S humorjem tudi laže povemo resnico, ki boli, ne da bi pri tem koga užalili ali prizadeli, to je bolje kot resnico prikriti ali zamolčati; torej humor pomeni, da znamo biti ustvarjalni, saj združujemo nekaj, kar gre težko skupaj.  Resnico zavijemo v ovoj humorja, da jo laže povemo. In Mazzini je v svojem humorju ustvarjalen.

 

Komika je lahko značajska ali karakterna, položajska ali situacijska (komičnost soustvarja dogajalno okolje), govorna ali konverzacijska, idejna ali tezna, satirična (posledica družbene ali politične prakse ali izbrane človekove pregrehe), absurdna (posledica nesmiselnosti, nerazumnosti, nelogičnosti dogajanja ali vedenja književnih oseb).

 

5.2.1 Značajska komika

 

Značajska komika je v romanu povezana s pripovednim stališčem prvoosebnega spominjanja odraslega pripovedovalca na  svojo puberteto, kakor jo je doživljal kot trinajstletnik na Jesenicah. S tega stališča so opisani vsi značaji: pripovedovalec Egon, njegova nenavadna mati, Nona, stric Vinko, prijatelj Fric, Fričev oče, sošolka Maja, Hipi Roman, biljerterka kina Odeon, učitelj telovadbe. Pripovedovalčevo ironijo in pretiravanje poudarjajo tudi slike, ki vedno podpirajo besedilo. Tudi negativne lastnosti ali celo deviantnosti oseb so prikazane skozi prizmo pripovedovalca, ki pa kljub mladosti nikoli ni nezanesljiv, ampak ves čas ironično napet mladostnik, nesamozavesten, odvisen od mame, inteligenten, natančen opazovalec dogajanja.

 

Vsako od oseb bi lahko ilustrirali vsaj s citati njenih besed in s pripovedovalčevim doživljanjem prav te osebe, vendar bi to presegalo obseg in namen te naloge.Najizrazitejša in najpogosteje omenjana oseba je Egonova mama; predstavljena je kot izrazito negativni antipod cankarjanske matere. V začetku ima na Egona velik vpliv, celo hodita tako, da je ona vedno oprta nanj. Egona izsiljuje, do njega je posestniška.Ko se Egon zave njenih pomanjkljivosti in svoje odvisnosti od nje, odraste in knjiga se konča.

 

Mama je suminčava,  pretirano natančna, prestrašena, neumna, egoistična.

 

Sumničavost

Mama je neprestano poudarjala, kako vsi zgolj prežijo, in če nisi nenehoma pazljiv, ti zabijejo nož v hrbet, te izdajo, ogoljufajo in oropajo. Dobrota ne obstaja; vedno je le slepilo za prevaro in krinka zlim namenom. Redno sem dobival filmske plakate, hudobni nameni pa se še niso pojavili. Je mar mogoče, da nekdo naredi drobno uslugo tudi brez temnih načrtov? (68)

Njena poznanstva in prijateljstva niso trajala dlje kot kako uro, ker je bila dober psiholog in je sogovornike takoj razkrinkala in glasno obelodanila njihove nakane. (156)

 

Pretirana natančnost

Pred leti je enega zadnjih sošolcev, ki so prišli na obisk, pregnala s silovitim brisanjem tal, na katera je pravkar stopil, in razkuževanjem vseh predmetov, ki se jih je dotaknil. (158)

Nazadnje sem razglednice napisal s svinčnikom že doma, pod njenim vodstvom, na izletu pa samo prepisal s črnilom in poslal. (211)

 

Paranoja

ŠOLA JE LEGLO ZLA!!! PREDEN SI ŠEL V PRVI RAZRED, SI SE VSAJ TRUDIL BIT ZGLEDEN SIN, POTEM SI PA ČISTO PODIVJAL!!! TAKOJ SEM VEDELA, DA SI PADEL V SLABO DRUŽBO! HUJSKAJO TE PROTI MENI, PRIZNAJ! KAJ SEM MOGLA, ŠOLA JE OBVEZNA! NAREDILI SO JO TAKO, DA TE LAHKO V CELOTI ODVRNEJO OD MATERE. TI ŠE UŽIVAŠ ZRAVEN, PRIZNAJ! TAK SI, IZDAJALEC! ZA KAZEN DANES NOBENE VEČERJE!!! (135)

(Mamino besedilo je – nedosledno – zapisano z verzalkami.)

 

Nelogičnost, neumnost

SLIKALI GA BOSTE DO BOKA? A VI MISLITE, DA SMO TAKI REVEŽI?DA NIMAMO DENARJA ZA CELO SLIKO ALI KAJ? POTEM BO PA V ALBUMU NA STARA LETA VIDETI, KOT DA NISEM IMELA CELEGA SINA! SRAMOTA!

 

Drugačnost

… Samo druga pravila veljajo pri njej: kaj je logično, kaj zmedeno, kaj pametno, kaj neumno…

Zdi se mi, kot bi se dogajalo v filmu. Tam pokažejo samo tiso, kar je zanimivo, in tudi pri njej ni mirnih trenutkov. Gre po kruh v trgovino in doživi prevare in zarote in izdaje, vsaj te, če že ne česa hujšega. Na začetku je vedno žrtev, na koncu pa zmaga. Nikoli ne dvomi, zmerom ima prav. Ne razumem, no. (246)

 

Egoizem

Nimava denarja za gramofon in za lestenec, zato bova kupila lestenec. Naj ti bo nekaj končno jasno, dovolj si star: ni naloga matere, da kupi sinu gramofon. Tega mu lahko kupi kdorkoli. Mati mora sinu dati tisto, česar v trgovini ni mogoče kupiti: življenjsko modrost. Iz njega mora narediti zglednega otroka, ki bo zanjo skrbel na stara leta. Če ji ne uspe, morajo zanjo skrbeti drugi. Taka ženska ni v življenju ničesar dosegla.

 

5.2.2 Položajska komika

 

Situacijske komike je veliko, saj je stališče pripovedovalca pogosto v nasprotju s stališči drugih oseb. Pripovedovalec ima velik smisel za dialog, stopnjevanje dogajanja in sopostavljanje nasprotij. Položajska komika je seveda povezana z značajsko, vsaka od oseb je zaradi potenciranih značilnih lastnosti že kar karikatura. Odraža tudi prostor in čas dogajanja: povojno obdobje na Jesenicah. – Vedenje avtorja pa tudi stališča drugih pripovedovalcev so koherentno vpletena v pripovedovalčevo pripoved.

 

Redko mi je zaupala pobiranje hrane z miz (Nona), saj sem znal slabo izkoristiti prostor v vrečkah. Potrudil sem se po svojih najboljših močeh, jih napolnil z mesom, zavezal in zložil na prazen stol poleg None ter ga porinil pod mizo, da se ne bi videlo.(126)

 

Fričev oče med čakanjem v gostilni, da se odvrti film, o njem pripoveduje Egonov prijatelj Fric.

Potem pa čaka in pije. Tako, enakomerno. Ko spije zadnji požirek iz prve flaše, je rola na polovici. Ko konča drugo flašo, ve, da ima še par minut do konca role. Vstane, gre in jo zamenja. Še nikoli se ni zmotil, še nikoli zajebal. Super kinooperater je! Še ko je vrtel v Vrtincu, oba dela skupaj, je imel na koncu toliko moči, da je prišel ugasnit projektor. (170)

 

Spomnil sem se (Egon) grozne izkušnje tete Julije, ki je odpotovala v inozemstvo takoj po vojni, ko so bile meje še povsem zaprte in tanki na položajih. Delala je kot čistilka in vstopila na napačen vlak. Še preden je opazila pomoto, se je vlak začel premikati in se ustavil šele v Nemčiji. Izstopila je v sovražni deželi, v plavi halji, z ruto, ki ji je držala lase nad čelom, s sirkovo metlo v eni roki in s polnim kovinskim vedrom v drugi. Zaprli so jo in zasliševali, češ, vohunka, ona pa si je samo želela nazaj, ker je vedela, da ji nadur ne bodo priznali. Spustili so jo po treh dneh in jo naložili na vlak. Po povratku jo je zasliševala naša tajna policija in ni dosti manjkalo, da ji niso sodili zaradi disidentstva. Ko sem prvič slišal to besedo, sem pogledal v slovar in ugotovil, da beseda označuje tiste, ki so zapisani propadu. (191)

 

Ob Fričevi nesreči z motorjem Egon in Fric čakata v čakalnici jeseniške bolnišnice.

Počutil sem se povsem nemočnega, golega. Sam, brez kave in banan sredi zdravstva – to je krivica

 Fric je samo še grčal. … Bom pustil svojega prijatelja trpeti do noči?

 Napadel me je strašen bes.

Zašepetal sem mu na uho: »Fric, jebemo sunce, Fric, ne skrbi. Tudi jaz sem se v življenju kaj naučil. Pa če sem še tako bedast.«

Odvlekel sem ga na  sredo množice in začel na ves glas rjoveti.

 »OOOOOJOOOOOJ!!!!!

 ZDRAVA MARIJA MILOSTI POLNA PROSI ZA NAS !!!!!«

Nisem še končal druge ponovitve, ko me je že poiskala sestra in naju spravila v ordinacijo.

 

5.2.3 Govorna komika

 

Zanimivi so pogovori Egona z mamo, Nono, s prijatelji Fricem, Majo, Hipijem Romanom.  Teme so odvisne od sogovornikov: z mamo se večinoma pogovarja o svojih napakah in opravkih ter o kinu, z Nono o veri, s prijatelji o šoli, glasbi, ljubezni in seksu, obleki, motorjih. Pogovori odražajo značaje oseb,  dramaturško so zanimivi, spremlja jih pripovedovalčev komentar, ki v zaključnem okviru zgodbe tudi razloži mamino vedenje.

 

Mama na pošti sorodnikom pošilja telegram o smrti brata Vinka.

 »Vinko je umrl.«

Uradnik je zabeležil s svinčnikom in zdolgočaseno, nekako spotoma, vprašal:

 »Je to vse?«

 Mama je v istem dihu zatulila in zajecala:

 »JA KAJ BI PA ŠE RADI? KOLIKO JIH MORA UMRET, DA STE VI ZADOVOLJNI?« (104)

 

»KDAJ PA MORAŠ NAPISAT OPOROKO, PRED SMRTJO ALI PO NJEJ?«

Široko sem odprl usta. Zeval. Sploh nisem vedel, o čem me sprašuje. Krčevito je razmišljala. Točno se je videlo, kdaj je našla odgovor:

»PRED SMRTJO SEVEDA!«

Frcnila me je čez ušesa in se obrnila nazaj k sogovorniku.

»NE ZAMERIT, MALO JE OMEJEN! ČLOVEK GA KAJ VPRAŠA, ON PA SAMO ZEVA. TAK SE JE ŽE RODIL.«

Brkač je vrgel zgornjo čeljust kvišku in se piskaje zakrohotal.

Vedel sem, kaj bo rekel.

»IMAŠ PA ZABAVNO MAMO, FANT.«

Zmeraj rečejo isto. (105)

 

Fric in Egon v kinu.

Zgrabil me je za roko: »To je to. TO! Greva ven. Zdaj vem, kaj bi rad počel v življenju!«

Stekla sva ven, pospremljena z zbadljivkami in nekaj žvižgi. Fric se je naslonil na hladno vitrino in si hladil čelo. …

»Fric? Kaj je narobe?«

»Nič ni narobe! Ejga, zdaj je šele vse skupaj dobilo smisel!«

Pogledal me je s sijočimi očmi.

»A te gnjavijo že celo šolo, da moraš vedeti, zakaj si in kaj boš počel? Ja? Ko vsi vemo, da bomo delali v železarni! Ampak meni je kapnilo … prej … po moje zato, ker sem prvič gledal film od blizu in ker je tako velik, gromozanski! Večji od mene! Pa me je zadelo! Ampak zdaj vem. VEM!«

»Kaj?«

»Vem, kaj hočem!«

Ničesar nisem razumel. Spet.

»Povej, prosim.«

»Ejga, veš, da ne znam držati skrivnosti pred prijateljem. Poslušaj: hočem se voziti z motorjem!«

 

5.2.4 Idejna komika

 

Težko je izluščiti iz tako razdrobljenega besedila eno samo tezo. Mati (njena osebnost je antiteza cankarjanske mame) gotovo zagovarja svojo o nehvaležnem in neumnem sinu, Egon je radovedni upornik, celo besedilo pa odraža duha časa že z izborom tem: Titov mit, sezonsko delo v Nemčiji, nakupi v Italiji, prve plošče in gramofoni, poslušanje radia Luxemburg.

 

Zdaj pa poslušaj modrost, ki ti jo lahko podari le mati. Povedala ti bom, kako ločiš dober film od slabega. V dobrem filmu mati trpi ob nehvaležnem sinu, na koncu pa zmerom zaigrajo prelepo špansko pesem. Si si zapomnil? Boš znal prepoznati dober film? (88)

 

Za nobeno rabo nisi, kako si se lahko rodil tak? Karkoli boš v življenju počel, nikoli me ne boš dosegel in v ničemer ne boš boljši kot od mene. Vedno te bom prehitela. Vem, zate mora biti grozno, da si že mlad tako omejen, a kaj morem … (89)

 

Mama se je delala mrtvo.

Zjutraj sem se odpravil v šolo in razmišljal, ali bi šel v železarno povedat, kaj se je zgodilo z mamo. Nisem šel; prvič, težko bi razložil, in drugič, bila je njena stvar. Stavek sem mnogokrat ponovil, tako zelo mi je prirasel k srcu.

 

5.2.5 Satirična

(kritika družbene ali politične prakse ali človekovih pregreh)

 

V naslednjih primerih večkrat opazimo stališče ne le mladega pripovedovalca, ampak tudi komentar prvoosebnega odraslega pripovedovalca, ki na situacije že gleda z distance.

Razen navedenih je veliko tudi primerov s področja glasbe (Heintje, skupine T. Rex, Steppenwolf, Slade, Incredible Sting Band) in medčloveških odnosov. – Naslov romana je dobesedni prevod skladbe T. Rexov. (Glej stran 242); na meji tragičnega je satira na Egonovega očeta, Majino družino in telovadnega učitelja, na duševno in materialno revščino,

na praznino, ki jo doživlja Egon ob razkritju maminih drobnih skrivnosti, ko odpre in razišče predale v dotlej vedno zaklenjeni kredenci: Zdelo se mi je, kot bi se nekaj končalo, a nisem vedel kaj. Za seboj mi je pustilo je globoko praznino. (249) (Primerjaj pogosto omenjano občutje v romanu Gimnazijec. V celem romanu Kralj ropotajočih duhov je praznina omenjena le na tem mestu.)

 

Primeri satirične komike, izhajajoče iz družbene prakse

 

Egon obišče mehanika, ki drugače igra harmoniko z ansamblom v Nemčiji; od njega pričakuje, da mu bo iz Nemčije prinesel zaželeno ploščo.

 

Parkirišče pred gostilno je bilo prava Jugoslavija v malem. Izraz so na proslavah in v časopisih vedno uporabljali za tiste kraje, katerih srce je bila ogromna tovarna, obkrožena z bloki za delavce, pripadnike vseh narodov države, ki so skupaj živeli v bratstvu in edinstvu. Skoraj vsak avto je imel drugačen začetek registrske številke; ne samo slovenskih, temveč mest iz cele Jugoslavije. Dosti kratic sploh nisem mogel razvozlati.  (122)

 

Egon gre v Italijo po plošče in kavbojke.

Vse skupaj je spominjalo na enega legendarnih partizanskih pohodov, o katerih smo se učili v šoli, le snega in mraza ni bilo. Večina je nosila razcapane sandale, ki so med hojo razpadale, noge so tičale v hlačah, ki jih je zapustil praded, punce so nosila mamina krila, znojili smo se v najlonskih srajcah in bluzah. … Kadar smo se ozrli v notranjost naše države, smo na pobočju največjega hriba videli iz kamnov sestavljen ogromen napis NAŠ TITO. (191)

 

Sopotniki iz vlaka so ravnali po ustaljeni proceduri. Najprej so zavili v stranišče ali kabine za pomerjanje in zbezali denar iz skritih kotičkov. Nato so si nakupili čevlje, majice in kavbojke, svoje stare cunje pa zmetali v smetnjake. Počasi se je za povratek oblikovala kolona, oblečena po zadnji modi, v kateri je vsak držal v rokah le vrečko z bananami, glavnim dokazom, da si res šel v tujino. (194)

 

Da bi prihranil sošolki Maji nadlegovanje učitelja telovadbe, je hodil Egon vsak teden na »pogovore« namesto nje.

O večini stvari mu (prijatelju Fricu) nisem mogel pripovedovati: ne o Maji in njeni skrivnosti ne o učitelju telovadbe. – Fric me je nekoč vprašal, zakaj toliko sestankujem z njim in sem le momljal. Sam je predlagal in sprejel odgovor, češ a te prepričuje za vstop v partijo? Ni opazil nelogičnosti, saj sva bila še premlada. V partijo si se vpisoval takrat, ko si dobil redno službo, ker brez članstva nisi mogel napredovati. (200)

 

Za dan mladosti.

Upal sem, da bomo tudi letos za uradni rojstni dan tovariša šli na pohod v hribe; med potjo bom spet lahko hodil za Majo, na vrhu pa nas bo čakal golaž. (221)

A pohod zaradi dežja odpade:

Pod košem so postavili oder, ga prevlekli z rdečim žametom in nanj pripeli iz stiropora izrezan profil tovariša Tita, zraven pa napis, ki je govoril o tem, da je mladina naša prihodnost. Oder so na obeh koncih okrasili s šopom zastav, … ter napisom PROLETRACI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE. (252)

 

Slovenija je postala samostojna država, polna starejših ljudi, ki živijo v ogromnih hišah, in njihovih potomcev, ki so se z njimi skregali, pa se morajo stiskati v majhnih stanovanjih in čakati, kdaj jim bodo starši pomrli. (270)

 

Primera satirične komike, izhajajoče iz človekovih slabosti

 

Egon kupuje gramofon.

Na obrazu (prodajalca) je bilo videti, kako trpi, ker je bil izpostavljen vznemirjenju kupcev. Nek moški mu je hotel zastaviti vprašanje, vendar ga je hitro zavrnil, češ vse tam piše, in pokazal v nedoločeno smer. Nihče se ni razburjal in čudil. Vsaka trgovina je premogla podobnega trgovca, jaz sem tega pogosteje videval zaradi svojih glasbenih želja. (257)

 

Prodajalec iz elektrotrgovine je napredoval v državnega uradnika.

»Oprostite, kako ste rekli? Ja? Pasoš? Rekli ste: če tu izdajamo pasoše. In sem vam po pravici povedal, da ne. Kaj pa piše gor, a? Potni list! Če ne znate vprašat, kako naj vam odgovorim?« (273)

 

5.2.6 Absurdna komika

(posledica nesmiselnosti, nerazumnosti, nelogičnosti dogajanja ali vedenja/odnosov likov)

 

Nelogično je, kako je Nona začela verjeti v angele: eden naj bi jo iz Italije privedel srečno domov celo čez bojno polje. Nelogično je vedenje Egonove mame, njena ambivalentna navezanost na sina in krivičnost do njega. Nerazumnih je več dejanj, na primer Fričeva vožnja z motorjem, katere posledica je tudi nesreča (poglavje Fric).

 

Absurdne so mamine skrivnosti, zaklenjene v kredenci (stran 249): fotografije, filmske revije, izrezki iz časopisov Paula Newmana in Heintjeja ter cigaretni ogorki, spravljeni po preprostem načelu prisotnosti, obiskov torej. Nelogična je tudi pripovedovalčeva opomba na koncu romana:

Moja mama je postala znana pisateljica. Kljub težki bolezni s svojim pisanjem še vedno razveseljuje številne bralce. (279)

 

Nelogično je darilo Vinkovega strica, fotoaparat, ki ga Egon dobi na Vinkovi pogrebščini:

Spet sem se zamislil. Slišal sem, da je stric Vinko zavil (bil je šofer kamiona) s ceste in s kamionom obtičal v jarku. Ukleščen je visel z glavo navzdol, dokler se ni iz potoka nateklo toliko vode, da se je zadušil. Je mogoče, da je Bog nedoumljiv zato, ker ne razumemo njegovega smisla za humor? Odprl sem škatlo in vzel fotoaparat v roke. Vse je tako kazalo. (127)

 

 

5.3 Povzetki poglavij z vprašanji za preverjanje doživljanja, razumevanja in  vrednotenja besedila ter vloge jezikovnih sredstev

 

 

Povzemanje je za dijake težavnejše od obnavljanja, olajšamo ga s postopnim delom: opredeljevanje ključnih besed (lahko z miselnimi vzorci ali po alinejah), opredeljevanje teme in podtem ter sporočila besedila. V vodeni in samostojni interpretaciji povzemajo dvakrat, vsebino odlomka in lastne ugotovitve o problemu, zato so prevajanje besedila, obnavljanje in povzemanje (ter ocenjevanje le-tega) razen opredeljevanja problema besedila ključne teme pripravljalnih seminarjev za pisni del poklicne mature. Izhajamo iz besedila, navodil, metabesedil, kriterijev in opisnikov.

Za preverjanje doživljanja, razumevanja in vrednotenja dijakom zastavljamo vprašanja, na katera odgovarjajo ustno ali pisno, največkrat najprej ustno in potem pisno. Kriterija delitev vprašanj sta dva, časovni in vsebinski (Sonja Pečjak 2004).

Glede na čas jih zastavljamo pred branjem, med branjem ali po njem. Predvprašanja dvignejo raven pozornosti in lahko usmerijo v določene dele besedila. Vprašanja, zastavljena po branju, omogočajo ugotoviti in si zapomniti bistvo ter pustiti ob strani množico podrobnosti. Z dodatnimi vprašanji dijakovo pozornost omejimo le na besedilo.

Pogostejša pa je delitev vprašanj glede na vsebino. (Navajanje značilnosti teh tipov vprašanj je pomembno, saj se z njimi poglobimo v besedilo pri njegovi analizi, tako so zastavljena tudi vprašanja pri preverjanju in ocenjevanju znanja: ustnem in pisnem; primerjaj navodila za pisno interpretacijo ali vprašalne liste za ustni del mature).

Neposredna ali informativna sprašujejo o informacijah, ki so v besedilu dobesedno navedene, zato je pravilen le en odgovor; raven razumevanja, ki ga zahtevajo, je razvidna, preprosta, dobesedna. Dijak prepoznava besede, dejstva, podatke, kategorije, klasifikacije, pojme, načela; vendar razumevanje takih informacij še ne pomeni, da dijak besedilo (ali odlomek) v celoti razume. Ker z njimi sprašujemo po reprodukciji določenih vsebin, se pogosto začenjajo z Kdo, Kdaj, Kateri, Koliko, Kaj.

Na implicitni ravni dijak odgovore izlušči iz besedila in lastnih izkušenj, ta raven razumevanja je interpretacijska, obsega pa razumevanje s sklepanjem: torej so vprašanja interpretacijska. Če dijak besedilo/odlomek razume, to pomeni, da dojame njegovo bistvo oziroma poglavitne ideje, povezanost med deli besedila, zna razložiti značilnosti besedila in jih razčleniti do podrobnosti, zna tudi sklepati in presojati, kaj se bo kasneje zgodilo. Pri sklepanju ima pomembno vlogo dijakovo predznanje. Kadar sklepa iz samega besedila, je sklepanje implicitno; če sklepa (pri daljših besedilih) s predelovanjem besedila, na primer z izpuščanjem, povezovanjem, posploševanjem, izbiranjem, je tako sklepanje reduktivno. Reduktivno sklepanje zaradi delnega predelovanja besedila že zaznamuje prehod k najvišji stopnji razumevanja, h kritičnemu, ustvarjalnemu in uporabnemu razumevanju besedila.

Zato vprašanja tega tipa lahko sprašujejo po naslovu (pri samostojni interpretaciji dijaki za izviren naslov dobijo dodatno točko), ključnih besedah, zgodbi, navrstju dogodkov v besedilu, morebitnem nadaljevanju. Dijak na ta vprašanja torej odgovarja iz svojega znanja in izkušenj, a v skladu z informacijami, ki jih ponuja besedilo.

Interpretacijska vprašanja zajemajo vse dimenzije razumevanja: razlago, interpretacijo, uporabo, prevzemanje različnih perspektiv, empatijo in samospoznavanje, kar upoštevamo pri sestavi vprašanj za ustno preverjanje (tudi izpitnih listov) pa tudi za pisno preverjanje, če na primer s tega stališča preverimo navodila za samostojno in/ali vodeno interpretacijo.

Tretja vrsta vsebinskih vprašanj so vprašanja uporabnega, kritičnega in ustvarjalnega razumevanja, izkušenjska vprašanja oziroma vprašanja vrednotenja. Dijaka usmerjajo k uporabi pridobljenega znanja v novih primerih. Ta zmožnost je najboljši dokaz, da je učenec prebrano dojel in ponotranjil. Z njimi razgibamo dijakovo čustvovanje in ga usmerimo k izražanju lastnega mnenja o problemu, k presoji rešitev problemov, k vrednotenju avtorjeve misli. Ker ga spodbujajo k uporabi in kritičnosti, govorimo ob teh vprašanjih o ravni uporabnega in kritičnega razumevanja.

Ta vprašanja spodbujajo ustvarjalnost tako, da dijak lahko odgovori le z enim odgovorom (konvergentna) ali z različnimi odgovori (divergentna). Zato govorimo ob njih tudi o ravni ustvarjalnega razumevanja.

Dijak je ob takih vprašanjih na primer zmožen preoblikovati prebrano besedilo, ga obnoviti s svojimi besedami, prevesti iz tabel v pisno obliko ali obratno, pojasniti metafore in simbole, uporabiti dejstva in podatke iz besedila za reševanje novih problemskih situacij, analizirati besedilo na posamezne sestavine in ugotoviti odnose med njimi, analizirati avtorjeve opombe (brati med vrsticami), iskati v besedilu argumente, se opredeljevati do izjav v besedilu, povezovati podatke iz besedila s svojimi izkušnjami, pričakovanji in znanjem, oblikovati drugačno zgodbo iz istih ključnih besed, primerjati besedilo s podobnimi besedili, iskati skupne točke in razlike.

(Na izpitnem listu za ustni izpit iz književnosti  je to običajno zadnje vprašanje, pri samostojni in vodeni interpretaciji pa je vrednotenje navajanje primerov iz svojih izkušenj in znanj.)

 

* * *

I.

Na celjskem sodišču sodijo nadarjenemu gimnazijcu Petru Janežiču za umor sošolca Tadeja Rozmana; zgodilo naj bi se bilo v kleti stanovanjske stavbe na Trubarjevi ulici, kjer je omamljeni Tadej plezal na improvizirano plezalno steno, varoval pa naj bi ga Peter. Pri sojenju so prisotni Tadejevi starši in Petrova mama Lidija Janežič. Petra obsodijo na prevzgojni dom (leto dni, največ tri leta).

(20 strani)

 

1.                   Kaj izveste o Petru iz njegovega razmišljanja in kaj iz tožilčevega govora?

2.                   Kako se na obravnavi vedeta Petrova mati in kako Tadejeva?

3.                   Na 15. strani se zadnji odstavek začne s povedjo: »Pripravi se (zagovornik, op. p.) na dolgo in mučno jecljanje Odiseje.«  Razložite jo.

4.                   Kdaj Peter pomisli na risanko Tom in Jerry, kako ta misel nanj vpliva? Zakaj menite, da se je spomnil na ta dva lika ravno v tem trenutku?

5.                   Kako sta predstavljena predstavnika države, sodnica in zagovornik?

 

II.

S sodišča se Peter zateče v lokal, kjer sovrstnikom pove za razsodbo: popravni dom Radeče;Doma naredi sklece in cel popoldan rešuje matematične naloge. Zjutraj najde le mamin listek s telefonsko številko, kam jo lahko pokliče, in odide v šolo.

(5 strani)

 

1.                   Zakaj je Peter jezen? Kje se to kaže? (Stran 22)

2.                   Kako razmišlja o svobodi/prostosti in kako? (Pregrnil me je tanki prt prostosti …)

3.                   Razložite! (str. 23): Praznina je najtanjše lovke stegovala prav tu, v zadimljeni kamri pod nivojem ulice …

4.                   Kako skuša praznino napolniti?

5.                   Kakšen vzdevek je imel Peter in zakaj so ga sovrstniki tako klicali?

 

III.

Razrednik, zgodovinar Marjan Veršnik, od Petra zahteva opravičilo, čeprav ve, da je bil na sodišču. Očita mu umor sošolca, zato Peter odide iz razreda. Prestreže ga ravnatelj, ki pred njim vrže v koš zahteve Tadejevih staršev, da Petra vržejo iz šole. Še isto uro pa dobi negativno iz zgodovine.

(10 strani)

 

1.                   Kako se med seboj razlikujeta razrednik in ravnatelj?

2.                   Ali je po vašem mnenju Peter o renesansi znal dovolj za pozitivno oceno? Svoj odgovor utemeljite.

3.                   Jeza in praznina sta, kot v prvem poglavju, spet tema razmisleka. Povežite dogodke iz prvega poglavja s temi iz tretjega in utemeljite citata. Jeza v prsih se je dvignila do višine srca in ostala nema, ker ni dosegla glasilk, potlačil sem jo in se skušal zbrati. (34) Ko sem sedel, se je praznina, ki me je kar naprej spremljala kot usojena nevesta, napolnila z rumeno.

4.                   Kaj se je zgodilo, da je Peter pomislil: Iz presekanih ven na vratu bi lahko brizgnila       samo kri, beseda ne?

5.                   Zakaj, po vašem mnenju, Peter ni mogel spregovoriti? Se je vam že kdaj zgodilo, da si se želeli komu zaupati, pa tega niste zmogli?

 

IV.

Zvečer se mama pozno vrne domov, sinu očita, da bosta zaradi odškodnine, ki jo zahteva sodišče, morala prodati stanovanje. Peter zbeži v noč, v Pajzl, tu sreča kolege Matjaža, Suhija, Bucota. Zjutraj pripelje domov prespat Matjaža. Mama Petra pošlje v šolo.

(13 strani)

 

1.                  Označite odnos med materjo, sinom in odsotnim očetom. Kdo in zakaj doživlja občutke      krivde?

2.                  Kaj dokazuje misel Čutiva, kakor bi bila eno, pa vendar (mama) ne zmore giba, da bi me zaustavila. (48)

3.                  Prevedite citat (47) tako, da bo razumljiv sošolcem, ki romana niso brali: Gladki alt pomete črepinje ranjenega jutra po hodniku, potegnem sošolca, ki se mu v očeh nabira strah, kakor  mačka za vrat in ga stiram čez prag.

4.                  Kakšna je Matjaževa usoda? Kako nanj gleda Peter?

5.                  Ta prekleta dvojnost se mi cepi v pogledu in ni moč spregledati, da sem iskalec, in niti, da sem zelen, vsem neuporaben, poln besa nad samim seboj. O kakšni dvojnosti razmišlja  Peter in zakaj se jezi nase

 

V.

Pritožba na sodbo je bila zavrnjena, odločitev je padla: v prevzgojni dom v Radeče. Mama je morala dati stanovanje Rozmanovim (!), ker ni zmogla denarja za odškodnino. Zadnji dan mu je razrednik zaključil dvojko, a je naznanil, da se bo Peter z naslednjim šolskim letom prešolal na drugo gimnazijo. Ves čas ga je mučila misel na Tadeja. Spet ga je zaneslo v Pajzl, kjer je srečal svojo polsestro Majo in svojega očeta. Zmerjanje in pretep.

(9 strani)

 

1.                   Ali je imel ob koncu šolskega leta Peter kako negativno oceno? Kako se je vedel v šoli? Kakšni so bili do njega sošolci in učitelji?

2.                   Zakaj Peter mami ni povedal za sodbo?

3.                   Zakaj sta se oče in sin stepla? Kako se oče vede do Maje in zakaj?

4.                   Tudi v tem poglavju se ponavljajo občutja jeze, praznine (51) in strahu. Katere osebe jih čutijo? Poiščite citate, jih glasno preberite in komentirajte.

5.                   Kateri gib je opisan v povedi Otročja nedolžnost izlivov me je pogrela, dvignil sem dlan, da so sošolci udarjali vanjo, kot bi se zaklinjali, da nas ne bodo spravili narazen?

 

VI.

Poglavje prikazuje srečanje s prevzgojnim domom v Radečah: s prostori, pazniki, vzgojitelji; prve tri tedne preživi v uvajalni skupini, potem ga premestijo v pravo skupino (Veliki Vladimir, Pištola, Jebač, Tihi, Car, Rana, Piksi in on, Brad Pitt). Vidi prvi pobeg, sreča se z delom v mizarski delavnici.  Pogovor z vzgojiteljem Borisom Oblakom.

(15 strani)

 

1.                   Kako Peter doživlja fante, vzgojitelje in prostore popravnega doma? Citirajte ustrezne povedi.

2.                   Kako vse bi lahko naslovili šesto poglavje?

3.                   Katere skupine so delovale v gradu? (60)

4.                   Komentirajte misel (63): Gimnazija me je uspešno varovala pred mazanjem rok in mi skozi stranska vrata vcepila odpor do fizičnega dela. Ali se Peter tudi obnaša tako, kakor razmišlja?

5.                   Ali se je vzgojitelj z gojenci običajno pogovarjal o kazenskih obsodbah? Kateri dve vprašanji je Petru vendarle zastavil in kako se je Peter odzval nanju (70)? Z razbitimi mislimi sem skušal ujeti pravo misel, le da besede niso znale iz prsi. Ga je vprašal o stikih z mamo ali z morebitnim dekletom?

 

VII.

Ubežnike Vladimirja, Jebača in Carja privedejo nazaj v zavod. Orisi Piksija, Rane, Pištole, utemeljitve njihovih vzdevkov. Ognjeni krst: starejši gojenci mučijo in pretepejo novinca Petra. Med pretepanjem se Peter spomni, kako je kot otrok doživljal pretepanje matere, ki ji ni mogel pomagati, kot tudi sedaj ni nihče pomagal njemu.

(11 strani)

 

1.                   Kam so vdrli gojenci po pobegu, kako so se vrnili?

2.                   Razložite vzdevke gojencev Petrove skupine. Ali SSKJ dopušča in razlaga besedo nadimek?

3.                   Kako učinkuje izražanje Rana je sodil že med inventar …, posrečilo se mu je, da si je prislužil še en triletni termin …, smešno, ironično ali slogovno zanimivo? (78)

4.                   Poiščite nasprotje izrazito liričnemu opazovanju Pobral sem se v posteljo in čakal, da me poljubi spanec, ki je kot nezvesti metulj letal po sobi in umirjal nemirna, razplamtela srca.

5.                   Ali nasprotja v rabi jezika odražajo tudi nasprotja med gojenci? Navedite vsaj dva primera

 

VIII.

Petra v celjski bolnišnici dvakrat obiščeta kriminalist Lojz in psiholog Boris iz Radeč, vendar jima Peter svojih napadalcev ne izda. V bolnici spozna mlado zdravnico, dekle, ki je drugačno od drugih. Ko pride ponj kombi iz Radeč, se skrije ravno v njen avto, toda dekle gre najprej po svojo punčko Anjo v vrtec, potem pa ga odpelje nazaj v Radeče, ki jih dobro pozna, saj je tudi sama velikokrat bežala od tam in se tja tudi vračala.

(20 strani)

 

1.                   Kaj je Peter najbolj zameril psihologu Borisu? (Da ga ni zaščitil pred nasilniki, saj je lahko pričakoval napad na novinca Petra. Zakaj je, prasec, čakal, da me sfaširajo? (92)

2.                   Zakaj Peter napadalcev ni izdal? Preberite/izpišite odgovor. (90)

3.                   Ali sta ga oče in mati v bolnici kaj obiskala, mu kaj poslala, mu pisala?

4.                   Kateri občutki prevladujejo v naslednjem razmišljanju in razlagi, zakaj Peter ne mara besede fant? (90)

Ne motaj se pod nogami, fant.Mama se v kopalnici nagiba nad ogledalo, s črtalom poudarja trepalnice, stiska ustnice in jih razpira, vleče po njih s karminsko rdečo. Ne ve, da sem. Pretvarja se, ko čakam upam. Ko se lišpa zanj, ne ve, da si želim, da ostane z menoj. Me dvigne v naročje. Gleda z menoj risanko. Me ne pusti samega. Beži, fant!

5.                   Kako je prikazano zdravniškega osebja v bolnici? Poiščite odgovor s citati iz tega  poglavja. Se sestre in zdravniki po tvojih izkušnjah tako (kako) zanimajo za bolnike?

 

IX.

Med počitnicami so se gojenci kopali v bazenu, tam  Petra najde mama, ki je prišla na obisk. Njun pogovor je poln očitkov in bolečine z obeh strani. Povezanost med njima je le iluzija in spomin.

(10 strani)

 

1.                  Kako je mama utemeljila svoj prihod? (107)

2.                  Kaj dokazujejo naslednji citati o Petrovem premisleku?

Nihče se ni trudil, da bi v resnici spremenil pokvarjene duše v nas. (106) Mama, to je tu za službo! Tu ni nikakršnega razumevanja. Ljudje tukaj delajo, odpikajo svojih osem ur in konec. Jebe se jim za pokvarjeno mladino. Samo da damo mir. Se zavedate dejstva, da je pisateljeva/literarna resnica lahko povsem drugačna od realnega stanja? In dejstva, da je vendarle tako ravnanje tudi v resnici možno?

3.                  V materinem ravnanju in govorjenju prevlajudje dvojnost (na primer klofuta in objem v isti sapi, stran 110). Kako po vašem mnenju to vpliva na Petra in kako bi na vas?

4.                  Mama je živela v dvojnosti, ki si jo je ustvarjala sama, ampak tega sem se zavedal šele v Radečah. Med resnico in upi, med obupom, ko ji ni uspelo pristaviti svojega lončka med dva     resnično dobra trgovca, in upanjem, da ji bo to vendarle uspelo. … Ni mi bilo jasno, ali  je to pogum, kar je sijalo iz nje, ali neznansko podla laž, ker si ni upala pogledati v oči in si enkrat za vselej priznati, da je zguba, kot sem zguba jaz. / Ko jo je stari pretepal, je branila obraz, nikoli telesa. Tam se ne vidi. Modrica sredi   lica, bog ne daj. Ali modro oko. Zlomljena rebra, nič hudega, čeprav potem dihaš samo še na škrge. Bolečina je nespodobna, rana tudi. Pokrij, skrij, zataji. Koliko tega strupa je v meni? Ali lahko iz zgornjih citatov razberete razloge za Petrov molk na sodišču? Ali lahko razumete, zakaj ni mogel govoriti?

5.                  Na 114. strani (glasno) preberite Petrovo samoočitanje o smrti najboljšega prijatelja Tadeja. Opredelite se do Petrovega položaja v tem poglavju. Ga doživljate kot šibko ali trdno osebnost?

 

 

 

X.

Pri obroku Car zahteva od Petra, da preda vodstvu zahteve o izboljšanju pogojev v Domu. Ko Peter posredovanje zavrne, pride v razdeljevalnici do vsesplošnega pretepa, v katerem jo najbolj skupi paznik Tone Hribar, katerega poškoduje tudi Peter, ko Car Petra vrže po tleh. Uprava je odstavljena, zamenjani so tudi vsi vzgojitelji.

(15 strani)

 

1.                          Ali je bil Car dobrodušen in prijazen, kot velja za močnejše postave?

2.                          Ali v poglavju nastopajo tudi ženske osebe? (120, 121)

3.                          Kaj so gojenci zahtevali od vodstva, ali so pričakovali uresničitev svojih zahtev?  (124)

4.                          Katero nasprotje je izrazito v naslednjem opisu (123) stanja po spopadu? Strah je spuščal kremplje izpod stropa in se zarival v srca.   Otroci so pili in goltali, bruhali, ker se jim je zaletelo, spet pili, razbili steklenice se z razbitinami v rokah postavili v polkrog pred oba zabarikadirana vhoda.

5.                          Stal sem v očesu orkana. (121) Kateri del slovarskega članka oko v SSKJ je najobsežnejši: razlage pomenov, frazeološko gnezdo ali terminološko gnezdo? Oglejte si članek. V katerem pomenu je rabljena beseda navedene povedi?

 

XI.

Pozni avgust, zasliševalnica Okrajnega sodišča v Celju. Pripravnica (preiskovalna sodnica), Peter, tožilka, zagovornik. Sum kaznivega dejanja sodelovanja v pretepu, v katerem je bil paznik hudo telesno poškodovan. Zaradi neveščega zasliševanja sodnici ni jasno, da so Petra pred nekaj meseci pretepli ravno tisti gojenci, katerih kolovodja naj bi sedaj postal. Po sodišču Peter v bolnišnici poišče zdravnico s poskakujočim čopom.  Srečanje s Suhim, ki mu ponudi, da bi v Radečah preprodajal drogo. Razume, da je bil Tadej Suhijeva žrtev.

(14 strani)

 

1.                   Kaj doseže pisatelj z metonimijo poskakujoči čop? Ali bi z imenom in priimkom mlade zdravnice lahko enako vplival na bralca?

2.                   Občutje praznine Petra zajame po neuspelem srečanju z mlado zdravnico: Ko jeza izgine, se praznina, ki jo zapusti, ne napolni z drugim čustvom, in to me stira v brezciljno tavanje po mestu, (139) pa tudi po pogovoru s Suhijem o Tadeju: Kar vpričo njega me preplavlja nov val praznine, (143) in o deklicah: In tiste mačke, o katerih govori, niso nič  drugega kot upajoče vrstnice, otročje in prestrašene še bolj kot jaz sam, ki strah in praznino prekrivajo s posnemanjem izkušenejših deklet in napadalnostjo do fantov. (143)  Kdaj je Peter že čutil praznino? Kako presojate njegove misli o tem občutju?

3.                   Kako se spominja Tadeja Suhi in kako se ga spominja Peter? Citirajte povedi.

4.                   Ali Peter med pogovorom s Suhijem kaj pomisli na dom? Zakaj?

5.                   Zdaj, ko gledam Suhija, si želim, da bi bil Tadej živ. On bi moral čutiti vsa ta čustva, ki sem jih poln, ker odraščam. Tadej pa je umrl kot otrok, z nerazumevanjem, kaj se mu godi, na očeh. (143) Ali Peter razmišlja kot otrok ali že kot odrasel? V nadaljevanju izrazi tudi svojspremenjeni odnos do prijateljstva s Suhim? Kakšno je sedaj to prijateljstvo?

 

XII.

Opis poti z železniške postaje v Radečah do doma v Radečah, razmislek o Suhiju in brezimni. Prvi šolski dan na Gimnaziji Center ga razrednik stigmatizira z vprašanjem, če je iz Radeč. V šestih urah si nikogar ne zapomni in gre naravnost na železniško postajo. Misleč, da ima drogo, ga v domu pregledajo po naročilu nove vzgojiteljice Jane Vrhunc, drogo od njega pričakujejo tudi gojenci (Tihi, Piksi). Pričakuje, da ga bodo spet pretepli, a mu »le« zagrozijo.

(15 strani)

 

1.                  Tajnica na novi šole sprejme Petra takole: Na vratih imate vse napisano, kaj ste slepi? Vsako leto prihajajo bolj in bolj neumni kmet …Vas je že kdo na kaki šoli kdaj tako sprejel in kaj menite o takem sprejemu nasploh?

2.                  Zakaj je Peter v precepu oziroma med kladivom in nakovalom?

3.                  Čakal sem pod hladno prho, da mine, zdelo se je, kakor da stojim, kot osem ur prej, v zapuščeni kleti prevzgojnega doma pred mučitelji, ki se pripravljajo, da me sesujejo v prah. (154) akaj se Peter tako počuti v novem razredu pred dijaki, ki jih še ne pozna?

4.                  Med grožnjami sogojencev Peter razmišlja: Zaželel sem si, da bi potegnil (z britvico po Petrovem vratu, op. p.) in končal mizerijo, ki me je spremljala, saj s krvjo iz mojega vratu ne bi odteklo nič pomembnega, samo praznina, puščoba, osamljenost. (159) Poskusite razložiti odpor sogojencev do Petra.  Stari, s teboj so same težave. Nisi ubogljiv, nisi predvidljiv. Če bi se rad meril z nami, ti povem, da boš nasrkal, se je razkoračil pred menoj vodja dvanajsterice. Povej, kako misliš. (147)

5.      Kako je predstavljena nova vzgojiteljica?  (157)

 

XIII.

Pri pouku Peter preseneti razred in profesorico matematike Matildo z odlično izpeljanim dokazom. Vendar za veselje ni časa: zaradi zahteve gojencev v Radečah išče pomoč v bolnišnici, izve za ime »svoje zdravnice« (Metka Novak), a je zdravnica na dopustu, pomoč išče na sodišču, pa ga sodnica napoti v dom k vzgojiteljici, kriminalist na postaji milice Lojz pa ga osumi posedovanja mamil samo zato, ker je iz doma v Radečah … V časovni stiski (vlak) vzame nekaj mamila od Suhija in ga na vlaku skrije v žep sogojencu, sopotniku na vlaku.

(14 strani)

 

1.      Poiščite pregovore s podobnim pomenom. Otroci se zbližajo, če jih zapreš v isti kurnik, pa če si kdo to želi ali ne. (161) Ob kateri priložnosti Peter tako razmišlja?

2.      Opredelite se do imena profesorice Matilde ter do njenih besed: Ti si menda nov, ne? Iz Prve gimnazije. No, bomo videli, kako obvlada matematiko gospoda, ki se vedno tako hvali z rezultati mature.

3.      Ali je Peter imel s seboj denar? Kako je »robo« dobil?

4.      Bližale so se Radeče, meni pa je zavoj v hlačnem žepu utripal, kakor da bi bil živ. Čedalje bolj je gorel in me žgal v stegno, kakor da bi me izzival, ali ga bom upal ponesti s seboj vse do doma. Kakšen razplet dogodka pričakujete? Svoje pričakovanje primerjajte s tistim, zapisanim v naslednjem poglavju.

5.      Kaj v tem poglavju izveste o sošolki Poloni? Ali pričakujete, da se bosta s Petrom bolje            spoznala ali ne? Svoj odgovor utemeljite.

 

XIV.

Peter začne Polono na njenem domu (Miklošičeva v tretjem nadstropju) inštruirati matematiko, kar ji predlaga kot darilo za svoj rojstni dan; je strog in natančen inštruktor. – Mama ga za rojstni dna pokliče po telefonu iz Nemčije. V dom Peter dobi od preiskovalnega sodnika sklep o preiskavi zaradi droge (posledica obiska na sodišču, ko je iskal pomoč).

(15 strani)

 

1.      Ali se Polona zna učiti matematiko? Česa ji primanjkuje?

2.      Kateri privilegij je vzgojiteljica hotela Petru ukiniti in zakaj? (184)

3.      Kaj Peter Poloni pove o sebi? Kako razmišlja o njej kot o dekletu, kako primerja svoj odnos do sošolke z odnosom sogojencev do deklet? (186–187)

4.      Sociologija je sploh padla skozme, kakor bi stekla voda skozi rešeto. Kar naprej sem se silil, da sem spet obrnil na začetek, ko sem na koncu spoznal, da buljim v prazen list in da se mi niti sanja ne, kaj piše na prvi strani. Tudi z zemljepisom ni bilo nič bolje. (179) Navedite dva razloga Petrove nezbranosti in se do njiju opredelite.

5.      Saj mogoče sem res tupa kot zemlja. – Kako primera učinkuje na vas? Morda v tem poglavju najdete še kako običajno ali nenavadno primero? Katera vas bolj prepriča?

 

XV.

Pit se mora tepsti s Carjem. Dokler ga bodo fantje iz skupine premagovali, mora Peter v dom zastonj nositi drogo. Zaradi pretepa je imel zamazan zvezek, zaradi popackane naloge (!) je dobil negativno iz slovenščine. Zapusti pouk, okrade dečke, ki se igrajo pred šolo, obišče Metko, ki pa mu denarja noče posoditi, pač pa ga ukrade Polonini mami. Polona ga pospremi na vlak in ne razume, da v Pajzlu od Suhija mimogrede kupi drogo za sogojence.

(15 strani)

 

harpija – v grški mitologiji bitje z žensko glavo in trupom jastreba; hudoben, grabežljiv člek

 

1.      Zakaj mu Metka ne da/posodi denarja? Kako to odločitev utemelji ona in kako jo razumete vi?

2.      Kako je Peter/Pit dobil denar? Kakšen imate vi odnos do denarja? Kako ga dobite, kako zapravite, koliko ga potrebujete?

3.      Hitro sem izmaknil dva cankarja in zaprl torbico za seboj. (202) Poimenujte vrsto metonimije in razložite pisavo velike začetnice.

4.      Katera nasprotujoča si čustva doživlja Peter ob srečanju z Metko in kako ta čustva izrazi? (197–199) Kako pa doživlja Polono? (204)

5.      Parafrazirajte Petrovo misel in jo razložite glede na sobesedilo: Hkrati sem začutil nenadno, skoraj otipljivo praznino, ki se je odluščila od srca kakor serak z ledenika.

 

XVI.

Kljub prošnji, naj ga ne pregleda, ga je paznik pregledal, vzgojiteljica pa mu je zagrozila s samico in prepovedjo obiskovanja pouka. Prvič se je tudi on odzval z grožnjo: da se bo maščeval njeni hčerki. Tokrat je grožnja zalegla, spet je smel v šolo. Toda tam no bilo Polone, razrednik pa ga je poklical na pogovor o ukoru za neprimerno vedenje pri slovenščini. Že se je hotel pogovoriti z razrednikom, a spet ni zmogel. – V domu se je uprl sogojencem, ki so ga spet hoteli maltretirati.

(13 strani)

 

1.      Razložite metafori: Vzgojiteljica me je pričakala kakor kraljica iz Sabe. (206)                                     Kremplji pogoltne Nike trgajo moj obraz s skeleta. (208)

2.      Kako doživljate  Petrove pogovore v tem poglavju (z vzgojiteljico, s profesorjem, s sogojenci)? Kakšne posledice bodo imeli ti pogovori po vašem mnenju zanj?

3.      Ali se je postavil zase iz obupa, občutka užaljenosti in storjene mu krivice, zaradi zaljubljenosti ali sramu? Poiščite v besedilu dokaze za svoje mnenje.

4.      Katera občutja dokazujejo naslednji navedki? Vame se zaganjate, ker sem drugačen od vas, in če bi se vam vdal, bi vedno našli drugo veselje, da me mučite. (216) Črne ptice ne bodo zeleni nikdar dovolile na svoje drevo. Med nami ne bo nikoli miru, nepremostljive razlike nas ločujejo. (217) Vedno si samo sam. Sam se moraš pobrati, sam moraš premagati težave. (213)

5.      Kako bi/ste vi sprejeli drugačnega sošolca v razredu? Ste (bili) vi kdaj drugačni od okolice, kako ste se počutili, kako ravnali, kako vas je sprejemala okolica in kako ste se odzivali nanjo? Veste, kaj pomeni v slovnici prilikovanje? Navedite primer.

 

XVII.

Sogojenci so planili nanj, rešil ga je paznik in poklical zdravnika. Boječ se nadaljnjega obračunavanja, je Peter ponoči zbežal iz sobe za prvo pomoč, najprej v opuščeno hišo ob cesti, potem pa v šolo, kjer je počakal začetek pouka. Sem ga je prišel iskat kriminalist Lojz, a ne zaradi pretepa, ampak zaradi denarja, ki ga je bil Peter ukradel Polonini mami. Ravnatelj je izrazil razočaranje nad Petrom, ta pa odločnost, da ostane na šoli in nadaljuje šolanje. Po pripravah na olimpijado iz matematike s profesorico Matildo odide s Polono na obrežje Savinje.

(13 strani)

 

1.      Se vam zdi realno, da je pretepeni Peter, ki mu je rane oskrbel zdravnik, po naporni noči in begu iz Radeč v šolo vprašan nemščino, vadi matematiko za olimpijado in se sprehaja s Polono ob reki? (Zdravnik je na začetku poglavja premišljal, ali naj mu zašije ustnice, na koncu poglavja pa se Peter strastno poljublja z dekletom.)

2.      Zakaj je Peter ponoči pobegnil? Nič ni povedal, ali bo kateri izmed paznikov stražil pred vrati, da me skupina ne bi dobila, ampak meni je bilo povsem jasno, kaj se bo zgodilo, če bom vztrajal vso noč v postelji. (220)

3.      Kako si Peter v samogovoru odgovori na vprašanje, če še vedno želi biti sam? (220)

4.      Ali je ravnatelj na strani kriminalista ali si poskuša o situaciji ustvariti svoje mnenje? Poiščite dokaze za svojo trditev.

5.      Popravite in popravke utemeljite. Katere jezikovne priročnike uporabite? Čeprav nisem pričakoval kaj takšnega, me je vendarle stisnilo. (227) Ampak ravnatelj ni imel prav in dotlej nisem storil ničesar, da bi ga prepričal v nasprotno. (229) Zdaj sem bil njen, ob mojem priimku bo navedena kot mentor ona in nihče drug. (231)

 

XVIII.

Polona ga pospremi v čakalnico železniške postaje, kjer ji razloži svojo zgodbo. Poslovita se kot zaljubljenca. V domu mora zaprositi za nove šolske knjige, raztrgane v prejšnjem pretepu, vendar vzgojiteljica prošnjo zavrne. – Med večerjo ga Piksi spe izziva, a Peter se umakne iz jedilnice. Izzivanje se nadaljuje do pretepa v spalnici, a ga na presenečenje vseh ustavi Tihi. Peter komaj verjame, da so se resnično umaknili.

(12 strani)

 

1.      Kako je Tihi dobil svoj vzdevek? (244). Kaj o sogojencih že veste? (Sedmo poglavje.)

2.      Ves čas sem se obnašal kot kakšen medved, molčal sem o svojih čustvih do nje, sedaj, ko se je ob meni vsaj trikrat zjokala zaradi mojih neumnosti, sem ji želel reči vsaj še besedo. (238) Dotlej se mi je takšno obnašanje zdelo vedno skrajno bedasto, sedaj pa sem se topil do kosti, ko me je gledala tako majhna s perona, medtem ko sem sedel visoko nad njo. (238) Kako ljubezen vpliva na Petra?

3.      Ali bi disciplinska kazen prepoved izhoda za vikend Petra lahko prizadela? Utemeljite  odgovor. (241)

4.      Kaj menite o Petrovi presoji odnosa z odraslimi: Najprej malce kolačka, nato palica (213). Razložite prenovljeni pregovor v besedilu in na primeru iz življenja.

5.      Kako se vi odzovete na kazen ali kakršnokoli nasilje?

 

XIX.

Poglavje vključuje dva dogodka. Mamino pismo, v katerem Petru sporoča, da se je poročila z rokometnim trenerjem iz Ukrajine in da živi z njegovima sinovoma v Frankfurtu. Polonin rojstni dan, ko na Polonino željo doživita  prvo spolno izkušnjo; za oba je lepa, vendar ju zaloti Polonina mama, ki odreagira panično in napadalno, tako da Polona odide od doma.

(15 strani)

 

1.      Zakaj menite, da Peter svoji mami očita naivnost?

2.      Ali drži mamina trditev iz pisma: Ne vem, zakaj vedno dokazuješ drugim, da si boljši in pametnejši od njih, od tega nima človek ničesar, saj prinese le težave in bolečine. Preberite cel odstavek (246) in navedite utemeljitev svojega mnenja.

3.      Razložite s svojimi besedami (prevedite) in umestite v sobesedilo naslednji odstavek (249): Pretep je hkrati pomenil, da mi ni bilo treba v dvanajsterico, in fantje so se lahko posvetili svoji zabavi brez mene. So me pa o bakanalijah izdatno obveščali svetniki iz moje sobe.

4.      Kaj lahko poveste o pisateljevem slogu glede na citat iz prejšnje vaje ter uvod v devetnajsto poglavje? Kako zna čas leteti, kadar to ni treba. Dnevi so bežali na širokih krilih čapelj, ki so se namnožile v porečju Savinje in Save, da si lahko kar naprej opazoval njihov dostojanstveni, rahlo vase zaprti let. Kaj menite o kazalnem zaimku v prvi povedi tega citata? (245)

5.      Kdo je bil v odnosu med Petrom in Polono bolj aktiven? Mnenje utemeljite z vsaj tremi dokazi iz celotnega besedila.

 

XX.

Polona dva dni preživi pri zdravnici Metki. Peter medtem obišče njene starše in se z njimi pogovori, da jim številko Metkinega telefona. Polona se vrne domov, Peter jo še naprej obiskuje in jo inštruira matematiko. – Razrednik mu zaključi dvojko iz nemščine, čeprav ne zna najbolje. – Prejme vabilo na glavno obravnavo »zaradi kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe, nasilništva, tatvine in izsiljevanja.«

(10 strani)

 

1.      Kako gledate na Petrov pogovor s Poloninimi starši (Sotlarjevima)? Se Peter vede zrelo ali kot otrok? Komu popustijo živci?

2.      Katere osebe posredno omenja pisatelj v temle odlomku?  Priljubil sem se ji, ji pomagal in jo dvignil tam, kjer je bila najbolj šibka, ni čudno, da se je zaljubila vame, ampak kaj, ko sem bil zaprt kakor pravi kriminalec in nisem imel svojega življenja, nisem premogel prebite pare in odvisen sem bil od dobre volje neke napol nore ženske, ki jo je življenje po nekakšni ironiji naplavilo v Radeče, kjer je gledala, kako brezupno mineva njen čas, ne da bi spreobrnila enega samega mladoletnega prestopnika, da bi ne postal pravi kriminalec. (260)

3.      Kaj menite o besednem redu členka v zadnji vrstici zgornje vaje ter v spodnjem primeru? Obrnila se je proč, da bi ne videl žalosti. (260) Primerjajte učbenik Na pragu besedila 3, stran 72.

4.      Ali Peter napreduje v svojem znanju matematike ali le poučuje Polono? Svoj odgovor utemeljite z navedbo iz besedila.

5.      O katerih dnevih govori misel Dnevi so se poskrili kakor biljardne krogle po luknjah? (269)

 

XXI.

Poglavje prikazuje ponovno sojenje: Polono pošljejo ven, ker je še mladoletna, Peter se spet noče (ne more) zagovarjati. Pričata tudi Tone Hribar, v napadu gojencev poškodovani paznik, in odstavljeni Boris Oblak. S Polono se sestaneta za sodiščem, želi zagotovilo lepe mladostniške ljubezni. Na sodišču ima možnost povedati tudi svojo plat zgodbe, a tega še vedno ne zmore.

(15 strani)

 

1.      Ali sta bila Sotlarjeva na sodišču?

2.      Kdo reče Petru: Ne bojo te obsodili, ne boj se. Ves razred bo prišel sem, če se bo to zgodilo?

3.      Kakšni so bili po vašem mnenju razlogi, da Peter še vedno ne zmore povedati svoje zgodbe, kakor se je resnično zgodila?

4.      Hotela je zagotovilo, da bo lahko ob meni in se bova lahko imela rada. Ne samo takrat, ko bodo na vrsti obiski v zamreženi sobi, vsakič, ko si bi to zaželela Kakšen razplet njune zgodbe pričakujete? (Popravite napačen besedni red v časovnem odvisniku.)

5.      Razložite zagovornikovo vlogo v procesu. O čem se pogovarja med odmorom? (283)

 

XXII.

Peter na sodišču ne počaka razglasitve sodbe, ampak teče k Poloni, kjer ju med ljubljenjem zalotijo starši. Tokrat se razjezi tudi oče, Petra postavi pred vrata. Od Poloninih staršev izve, da je obsojen na mladoletniški zapor. – Na železniški postaji je priča napada na Suhija, obračuna med mamilaši. V reševalnem vozilu spremlja Suhija v bolnico; tu mu pomaga Metka.

(14 strani)

 

1.      Kako Peter doživlja srečanje s Suhim? Katerega dogodka iz njune mladosti se spomni?

2.      V tem poglavju Pit dvakrat razmišlja o odraslosti. Je to odraslost? Me je divje udarjalo med oči. To, da lahko mirno, ko ti srce skoraj že gori, naštevaš, kaj je dobro in kaj slabo, da zmoreš logično zagovarjati svoje stališče, ne da bi pri tem vpil in razbijal, naj vendar že kdo posluša in predvsem sliši tvoj prav? (289) Poiščite še drugi razmislek. Kdo ga k njemu napelje? Je po vašem mnenju za tak razmislek potreben kak dogodek, sogovornik ali do njega lahko pride samo po sebi? Utemeljite (pisno) z dejstvi iz besedila in s svojimi izkušnjami.

3.      Opredelite se do dejstva, da so parček med ljubljenjem že drugič zalotili starši. Jepisatelj pretiraval ali pa so bile okoliščine res tako izjemne? Kako se obnašata Peter in Polona in kako starši?

4.      Na koga se nanašajo besede Njegove besede, da se boji, so me žrle kakor piranhe pri živem telesu? (Preverite zapis piranhe v pravopisu in slovarju.)

5.      Poglavje prikazuje štiri različna prizorišča, v njem nastopajo različne osebe (sodišče, stanovanje, železniška postaja, bolnišnica). Kje bi lahko dele ločili in kako?

 

XXIII.

Pri pouku je težko sledil, po pouku naravnost v bolnišnico. Suhi mu na smrtni postelji prizna svojo krivdo za Tadejevo smrt, priči sta tudi zdravnica Metka in bolniška sestra.To želi povedati odvetniku, vendar ga ni v pisarni. Zateče se k Poloni, a mu nihče ne odpre, spomni se mame. Zave se, da je brez doma, v Radeče ne more. Skozi odprto okno spleza v gimnazijsko poslopje in se zateče v najmanjšo učilnico, v katero je včasih hodil Kajuh.

(8 strani)

 

1.      Misel je topla, vabljiva, povsem drugačna od samote, ki me lovi, grize, oblizuje kakor pes z dolgim, lepljivim jezikom. (305) Za katero misel gre in kdo jo prekine? Poznate knjigo Zadnji mega žur Ivana Sivca, ki prikazuje to problematiko?

2.      Opišite, kako se stopnjuje Petrova stiska. (304–305)

3.      Pred seboj sem nenadoma zagledal starčka, s plesnivo, prosojno kožo, potegnjeno kot pergament čez izbočene kosti, štrleče očesne loke, štirioglate čeljusti. (302) Ali se je Suhi Petru opravičil? Zakaj je Peter po tem pogovoru izgubil zavest?

4.      Mama v Ukrajini, Polona zaklenjena za vrati svoje sobe, Metka dežurna in s hčerko v devetih nebesih. Hej, kaj poznam samo še ženske? (306) Katera moška oseba v besedilu je nate napravila najmočnejši vtis in za katero žensko bi lahko rekel/rekla isto? Svoj odgovor utemeljite s po dvema dejstvoma iz besedila.

5.      Prazen sem, samo lupina, tanek balon, ki brez kože drgeta v ledenem vetru. (305) Kako vpliva na Petra dejstvo, da se bližajo prazniki? Razložite z nadaljevanjem citata.

                       

 

XXIV.

Zaradi nočne odsotnosti iz doma mora Peter ostati med prazniki v Radečah, a to zanj ni kazen, saj tako nima kam iti. Rešuje matematične naloge. Po praznikih Polone ni več v šolo, socialna delavka mu ne pove, kam je šla, pomoč pa mu obljubi profesorica Matilda. – Petra prizadene smrt Suhija, Metka mu stoji ob strani ob hudi bolečini. – Poskuša najti Polono, a mu straši preprečijo srečanje.

(13 strani)

 

1.      Kako na vas vplivajo grožnje? Kako se Peter odzove na grožnjo s prepovedjo izhoda med prazniki? (309)

2.      Poiščite v besedilu odlomek, ki prikazuje Petrov odnos do gledanja televizije. Koliko jo gledate vi: preveč, premalo? Poznate ljudi, ki se ji zavestno odpovedo – zakaj?

3.      Kako sem lahko tako zelo, zelo star? Misliš, da imaš prav, ata? Ne vem, zakaj sem se spomnil nanj prav v trenutku, ko se je mladost prerivala po ozkem hodniku in se skušala izmakniti dotiku z menoj, kakor bi se bala, da bi se tako nalezla kužne bolezni, ki sem jo nosil s seboj. (To so Petrove misli ob odhajanju gojencev praznovat božič domov in spominu na očetovo zavrnitev.) Preberite tudi nadaljevanje. Vas v tem razmišljanju kaj preseneti?

4.      Kam gredo Rana, Veliki Vladimir, Piksi in Car?

5.      V tem poglavju se mora Peter posloviti od dveh dragih ljudi, od Suhija in od Polone. Kako doživlja ti dve slovesi?

 

XXV.

Vzgojiteljica v domu je Petru izročila obsodbo: leto dni mladoletniškega zapora. Metka mu je pomagal napisati pritožbo, pri tem je poiskala pomoč odvetnika. Oba čutita navezanost drug na drugega, a si ne dopustita česa več, saj bi bila to zveza iz osamljenosti.

(9 strani)

 

1.      Na začetku poglavja se Peter poslovi od Tihega, kateremu je hvaležen, ker je še živ. Kje in kako se poslovita? Od koga se Peter v tem poglavju še poslovi?

2.      Ali Polono kar pozabi? (323)

3.      Opišite Metkino stanovanje in njeno življenje.

4.      Ali je Peter še otrok ali že moški? Kateri del besedila dokazuje vašo trditev?

5.      Ali se Metka do Petra vede kot mama ali kot ženska? Poiščite dele besedila, ki potrjujejo vaš odgovor.

 

XXVI.

Aprila mamin telefonski klic: videla se bosta poleti, ko pride z Mihailom na morje na Hrvaško. – Pištola se v domu ustreli skozi roko, saj se mu bliža dan odpustitve iz doma, on pa nima kam. – Profesorica Matilda mu pove, da je Polona v Velenju na gimnaziji in da zanjo skrbi stric. Ko jo obišče, spozna njenega novega fanta in se poslovi tudi od nje.

(12 strani)

 

1.      O  kom govorijo besede na 331. strani: Do zadnje kapljice je použila topel dih mojega odgovora in se spet razvedrila?

2.      Kako je Franci (Pištola) izrazil svojo nemoč in osamljenost? Kako so se na to odzvali gojenci in pazniki?

3.      Opišite odnos med Petrom in profesorico Matildo. Je bila ona popustljiva ali stroga? Jo je Peter izsiljeval ali prosil za pomoč?

4.      V kolikem času se je Polona navezala na novega fanta? Kako se je novi Polonin fant vedel do Petra?

5.      Polovica razpadlega telesa se je sesula, kot bi se pretrgala vrečka s frnikulami, druga polovica je kakor prazna lupina zazevala v sončno jutro. (341) Kdaj Peter tako razmišlja? Ta misel je stopnjevanje še nečesa, česa?

 

 

XXVII.

Peter pričakuje sedeminšestdeset dni počitnic v Radečah, a ga preseneti vabilo k upravniku, ta mu izroči poziv na sodišče. Peter je v začetku julija oproščen povzročitve smrti in hude telesne poškodbe pa tudi tatvine. Na sodišču pričata Metka in še dve zdravnici, ki se jima je zaupal Suhi. S sodišča ne odide več skozi zadnji vhod, ampak mimo vratarja.

(25 strani)

 

Valhala – v starogermanski mitologiji dvorec boga Odina, kjer se gostijo v boju padli junaki

subsidiarni tožilec – oškodovanec kot tožilec, nadomestni tožilec

 

1.      Kaj je Petru  v telefonskem klicu povedala mama?

2.      Čigavo pričanje je bilo odločilno in s čim je seznanilo sodišče? Ali je ta oseba imela možnost povedati tudi svoje mnenje ali le dejstva? Dokažite z navedki iz besedila.

3.      Ali sodnica Petra tika ali vika? Zakaj ga začne tikati? Izpišite poved(i), ki dokazuje(jo), da sodnici za Petra ni bilo vseeno.

4.      Iz mene je kar bruhnilo, kot bi se končno predrl mehur, ki me je ovijal okoli srca, grla, ust. Kdaj se je s Petrom to končno zgodilo?

5.      Kako menite, da se je Petrova zgodba nadaljevala?

 

 

6. Primeri navodil za samostojno interpretacijo

 

Ker je interpretacija pri pouku temeljna metoda dela, poteka kot pogovor, ki ga učitelj usmerja z vprašanji in napotki, lahko pa ga vodi dijak kot enogovorni nastop. Učitelj dijaka spodbuja in usmerja k izražanju celostnega dojemanja besedila, torej k občutenju, doživljanju, razumevanju in vrednotenju. Tako so usmerjena tudi vprašanja. Če je dijak nagnjen na primer le k doživljanju in analizi, je njegovo necelostno dojemanje lahko posledica necelovitega pouka.

 

Interpretacija pa ni le metoda, ampak tudi vrsta (meta)besedila, ki nastane pri upovedovanju. Govorna je torej pogovor, nastop, referat, poročilo; pisna pa zapisano besedilo, v katerem dijak pisno izrazi svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje.

Vodena interpretacija je naloga polodprtega tipa, samostojna pa naloga odprtega tipa, saj si dijak/–inja sam izbere pojem oziroma prvino interpretacije, pri obeh pa ocenjujemo iste elemente: znanje in razumevanje, razčlembo in razlago, predstavitev dejstev in stališč, sintezo in vrednotenje ter jezikovno pravilnost in slogovno ustreznost.

Dejavnosti pred pisanjem obeh so enake oziroma podobne: pozorno branje izhodiščnega besedila in navodil, podčrtovanje citatov, oblikovanje konceptnega lista, upovedovanje; enako je tudi vrednotenje dejavnosti.

Za obe lahko rečemo, da povezujeta recepcijsko in literarnosistemsko usmeritev znotraj književne didaktike: analiza izhodiščnega besedila spodbuja komunikacijo med bralcem in besedilom, spodbuja celostno branje, saj se navezuje na bralčeve bralne in življenjske izkušnje. Dejaven stik bralec/pisec spisa dokaže z opredeljevanjem do literarne zvrsti/vrste, z izbiro problema, z vrednotenjem, s primerjanjem, aktualiziranjem.

Cilj pisanja je torej vzgoja razmišljujočega bralca, saj se do izbranega problema opredeljuje in ga primerja s podobnimi situacijami v življenju in literarnih besedilih.

 

Izhodišče pouka književnosti je tako povezano z izhodiščem pouka jezika: izhodiščno (umetnostno ali neumetnostno) besedilo, le da je cilj jezikovnega pouka razvijanje sporazumevalnih zmožnosti. Toda ali ni razvijanje sporazumevalnih zmožnosti tudi suvereno izražanje vrednostne sodbe o problemih v besedilih? – Če bomo dijake naučili, da se je treba za razumevanje prebranega potruditi, učiti in se stalno izobraževati, bo funkcionalne nepismenosti vedno manj.

 

ANTON INGOLIČ, GIMNAZIJKA (odlomek)

Anton Ingolič: Gimnazijka (roman). Ljubljana: MK, 1983. 287

 

Sošolki Magda in Darja obiščeta Jelko, ki se je pravkar vrnila iz Pariza, kjer je povila otroka; za nosečnost ni bila nikomur povedala. Jelka bi se rada redno vpisala v četrti letnik gimnazije in s sošolci maturirala.

 

»Moram ti nekaj povedati, Jelka, je spregovorila Darja v zadregi. »Magda sicer ve, pa mi je vendarle nerodno vpričo nje.«

Najprej je povedala, da je bil julij, prvi počitniški mesec, strašno dolg in pust, zato pa je bil drugi, avgust, zelo kratek, a bogat, čeprav je bila ves čas v Ljubljani. In zakaj? Avgusta je na kopanje prihajal tudi Tomaž. Sprva je bil hudo potrt, z nikomer ni govoril, tudi z njo ne, sčasoma pa se je otajal. Nekje sredi meseca ji je povedal, da mu je pisala Jelka iz Pariza. Od tedaj sta se vsak dan dobila na Savi ali Sori. In nekega večera mu je povedala, da ga ima rada, že od začetka šolskega leta. Proti tebi, Jelka, nisem rekla besedice, sicer si mu pa pisala, da ga ne ljubiš in ga nisi ljubila, želiš pa, da bi si bila še naprej prijatelja. Prebrala sem tvoje pismo. Teden dni pred začetkom pouka me je prvič poljubil in mi rekel, da me ima tudi on rad. To je bil moj najlepši dan. Prizadelo ga je, tudi mene, kar smo potem izvedeli; zdaj pa si je že opomogel. Zelo rada ga imam in Tomaž ima rad mene. Srečna sem, tudi on. Predvčerajšnjim je bil prvič pri nas. Mami je zelo všeč, tudi oče nima nič proti njemu … Če se ne bo mogel doma pripravljati na maturo, se bova skupaj učila, pri nas seveda … In še in še je govorila, Jelki, zastekljeni steni in zavesi, skozi katero je sijalo popoldansko sonce, pa sebi, predvsem sebi.

»To sem ti hotela povedati, preden prideš v šolo,« je končala zadihano. Malo je pomolčala, potem pa še rekla: »Upam, da razumeš in da …« malo težko ji je šlo z jezika, … »in da ne boš skušala razdreti najine sreče, « je le povedala.

Jelka, ki je ves čas negibno sedela na drugi strani okrogle mize, je spregovorila počasi, skoraj zlogovaje: »Ne boj se, Darja, vajine sreče ne bom razdrla, je tudi ne morem. Imejta se … imejta se rada!«

 

Besedilo umestite v književno zvrst in povzemite odlomek. Izberite problem oziroma prvino odlomka in ga/jo razložite. Razlago utemeljite s primerom iz odlomka. Povzemite ugotovitve in napišite svoje mnenje o problemu oziroma prvini v odlomku ter na splošno. Mnenje utemeljite s primerom iz lastnih izkušenj ali iz kakega drugega književnega besedila. Svoje besedilo ustrezno členite, pri pisanju upoštevajte pravopisna in slovnična pravila ter slogovno ustreznost. Interpretacijo lahko tudi izvirno naslovite.

 

 

MIHA MAZZINI, KRALJ ROPOTAJOČIH DUHOV (odlomek)

Miha Mazzini: Kralj ropotajočih duhov (roman), Ljubljana, Beletrina, 2001, 66–68.

 

Roman prikazuje otroštvo trinajstletnega Egona, na Jesenicah v petdesetih letih.  Egon ima rad ima glasbo in film.

 

Cvileča zavesa se je zapeljala po ležajih in odkrila platno. Luči so ugasnile. Začel se je črno–beli švedski umetniški film.

Po koncu je prodajalka kart odgrnila izhod ter mi odprla vrata. Stopil sem v noč in se stresel. Sploh ne vem od česa, mraza zagotovo ni bilo.

Nekaj papirnatega me je štoknilo pod rebra.

»Na,« je rekla.

Debelo sem jo pogledal. Vzel papir in ga razgrnil. Spogledal sem se s plakatom pravkar predvajanega filma.

»Zakaj pa to?«

»Prišla sem te kontrolirat, » je rekla, »če ne spiš.«

Ustnice so se ji nekam čudno zgrbančile.

»Takrat, ko smrt žaga drevo, » je pojasnila, »takrat …«

Kradoma sem jo pogledoval. Kazala je vsa znamenja, ki so pri moji mami napovedovala eksplozijo.

»… še nikoli nisem videla človeka, ki bi se tako … potopil.«

Odkimala je z glavo. Nenadoma postala jezna: »Moral bi biti kdo drug, ne pa ti! Bejž zdaj!«

Zamahnila je z roko, in ker sem bil napet, sem odskočil. Pa ni priletela klofuta, le tak čuden, zmeden gib. Zaloputnila je vrata za sabo in jih zaklenila. Šel sem na prednjo stran kina in pogledal. Na naslednjo predstavo ni čakal nihče.

Po tistem mi ni bilo več treba povedati, kateri sedež hočem. Karta sedem devet je padla predme tisti trenutek, ko sem položil denar na pult. Pri izhodu sem vsakič pobral plakat filma, ki sem ga pravkar videl.

Kar me je resno prestrašilo. Nekaj časa sem se celo poskušal odvaditi kina, vendar nisem dolgo zdržal. Predstavljal sem si grozne namene, ki jih ima prodajalka z menoj, četudi se nisem spomnil ničesar oprijemljivega, kar bi mi lahko storila. Dolgo je trajalo, preden sem se pomiril; še najbolj zato, ker ne samo, da mi ni nič storila, še govorila ni z mano.

 

Besedilo umestite v književno zvrst in povzemite odlomek. Izberite problem oziroma prvino odlomka in ga/jo razložite. Razlago utemeljite s primerom iz odlomka. Povzemite ugotovitve in napišite svoje mnenje o problemu oziroma prvini v odlomku ter na splošno. Mnenje utemeljite s primerom iz lastnih izkušenj ali iz kakega drugega književnega besedila. Svoje besedilo ustrezno členite, pri pisanju upoštevajte pravopisna in slovnična pravila ter slogovno ustreznost. Interpretacijo lahko tudi izvirno naslovite.

 

 

IGOR KARLOVŠEK, GIMNAZIJEC (odlomek)

Igor Karlovšek, Gimnazijec, Ljubljana: MK, 2004, 328–29.

 

Peter Janežič po nedolžnem prestaja kazen v prevzgojnem domu v Radečah. Ko ga sogojenci pretepejo, v bolnici spozna mlado zdravnico Metko Novak; nanjo se naveže.

 

Pred letom, še pred pol leta, bi njeno rokovanje zamenjal za naklonjenost. Zdaj, po Poloni, sem razumel, da je to bližina priložnosti, obet mladosti, še skoraj otroškosti, morda celo posledica osamljenosti.

Ni bila zaljubljena vame in jaz nisem bil zaljubljen vanjo.

Bil sem sam in ona je bila sama.

Privlačila me je in čutila je, kako deluje name.

Bilo ji je žal, da odhajam, še bolj pa bi ji bilo žal, če bi me zadržala.

Čutila je, kako kruto se ločujeva, tako na pragu, še vedno prijatelja, znanca, povezana z dogodki, ki so se nama vsilili, ne da bi jih iskala sama, ampak …

Vseeno je bilo trdo, neizprosno, kruto ...

Ona ni vedela, kdo bo prišel naslednji in kdaj, čas je tekel kakor grenak opomin na minevanje in ni bila vsak dan mlajša. V tem času, odkar sva se prvič srečala s pogledom v bolnišnici, me je dodobra spoznala, odkrila, kako razmišljam, me nehote spoznala globlje, kot si je morda celo sama želela.

Postal sem del njenega dneva, morda včasih zgolj v mislih, morda tudi zaradi podobne usode.

Bila sva sama, brez staršev, resda ona s punčko, ampak zato nič manj osamljena.

Samota je bila najina zgodba, najina usoda.

Smešno, če bi se odzval tako, kot sem si želel, da bi stisnil njeno dlan med ramo in lice, jo potegnil k sebi in jo stisnil v objem, ne bi bil nič manj sam in tudi ona ne.

Zato sem ostal trd in nedotakljiv, ne več otročji in ne še odrasel.

Predvsem sem ostal nem.

Nem in žalosten.

Nisem si želel takšnega slovesa, ampak moški v meni, ki se je že prebujal, je vztrajal, zahteval, da ne popustim.

Otrok v meni, ki je še vedno jokal po mami, takšne izgube ni mogel kar tako preboleti, otrok se je hotel stisniti k toploti, poiskati mehkobo, jo zadržati v trepetavih dlaneh.

Kaj bi dal, da bi slišal njene misli …

Spustila je roko, da je podrsala po prsih in mehko padla ob njeno telo.

Stik se je prekinil, zaprl sem oči in se obrnil.

Zbogom, ljuba moja.

Nisem se ozrl in ona me ni poklicala.

Zaklenila je za menoj.

 

Besedilo umestite v književno zvrst in povzemite odlomek. Izberite problem oziroma prvino odlomka in ga/jo razložite. Razlago utemeljite s primerom iz odlomka. Povzemite ugotovitve in napišite svoje mnenje o problemu oziroma prvini v odlomku ter na splošno. Mnenje utemeljite s primerom iz lastnih izkušenj ali iz kakega drugega književnega besedila. Svoje besedilo ustrezno členite, pri pisanju upoštevajte pravopisna in slovnična pravila ter slogovno ustreznost. Interpretacijo lahko tudi izvirno naslovite.

 

 

6.1 Merila za samostojno interpretacijo odlomka književnega besedila

 

ELEMENTI

OPIS

TOČKE

 

Znanje in razumevanje

ZR

Umestitev dela v književno zvrst

Povzetek odlomka

6

Razčlemba in razlaga

RR

Razlaga in razčlemba odlomka, njegovih značilnih prvin, na primer teme, motivov, književnih oseb, književnega dogajanja, časa, prostora, slogovnih posebnosti

6

Predstavitev dejstev in stališč

PDS

Utemeljevanje s primeri iz odlomka (s citati ali opisi značilnih prvin)

Utemeljevanje s primeri iz sodobnega življenja ali iz drugih književnih besedil

Primerjanje dejstev in stališč

Zgradba interpretacije (logična členitev, koherenca, obseg)

6

Sinteza in vrednotenje

SV

Povzetek ugotovitev

Presoja problema oz. prvin/-e v odlomku

Presoja problema oz. prvin/-e na splošno

(aktualizacija)

6

Jezikovna pravilnost in

slogovna ustreznost

JPSU

Pravopisna pravilnost

Slovnična pravilnost

Slogovna ustreznost

6

Skupaj

 

30

 

 

6.2 Opisniki za sintezo in vrednotenje

 

Opisniki (deskriptorji) posameznih meril so lahko zelo natančno izdelani, navajam le primer opisnikov za sintezo in vrednotenje, saj pri tem delu dijaki lahko pokažejo največ samostojnosti in izvirnosti.

 

 

SV

Povzetek ugotovitev

 

 

Stališče o problemu v odlomku

 

 

Stališče o problemu v življenju na splošno

0 T – Ni povzetka./Povzetek se ne nanaša na prejšnje razlage.

2 T – Povzetek se nanaša na prejšnje razlage.

(0 T ali 2 točki, vmesnih točk ni.)

 

0 T – Ni lastnega stališča./Stališče je izraženo kot skopa trditev.

1 T – Stališče je izraženo z ohlapno, šibko razlago.

2 T – Izraženo stališče vsebuje ustrezno razlago.

 

0 T – Ni lastnega stališča./Stališče je izraženo kot skopa trditev.

1 T – Stališče je izraženo z ohlapno, šibko razlago.

2 T – Izraženo stališče vsebuje ustrezno razlago.

2T

 

 

 

 

2T

 

 

 

 

 

2T

 

 

Zaključek

 

Interpretiranje znanih in neznanih književnih besedil je v srednjih šolah temeljna metoda dela, vrsta pisnega besedila in tudi oblika preverjanja, saj spodbuja komunikacijo med bralcem in besedilom ter celostno branje, navezuje se na bralčeve bralne in življenjske izkušnje. Nanjo je usmerjen celoten pouk (ne le književnosti, tudi jezika). Zato so priprave nanjo dolgotrajne in zahtevajo od dijakov in profesorjev veliko dela, a tudi ustvarjalne svobode. Izhodišča take interpretacije so besedilo in dijakovo znanje in izkušnje.

Prispevek se poskuša približati trem besedilom, sodobnim romanom, s primerjanjem glavnih pripovednih prvin, primeri vstopa v besedilo ter z dokazovanjem njihove modernosti po kriterijih (Zupan Sosič: 2003) žanrskega sinkretizma, vloge pripovedovalca in deleža govornih sestavin.

Opozoriti skuša na dejstvo, da  razvijanje sporazumevalnih zmožnosti povezuje pouk jezika in pouk književnosti v celoto, ne glede na to, ali obravnavamo umetnostno ali neumetnostno besedilo. Tega se je treba zavedati na vseh stopnjah algoritma celovite šolske interpretacije.

 

Povzetek

 

Naloga izhaja iz splošnih značilnosti romana in slovenskega romana ob koncu stoletja. Za sodobni slovenski roman velja, da se zgleduje po tradicionalnem, spremljajo pa ga različne (post) modernistične preobrazbe, zato naloga ob treh avtorskih poetikah (Anton Ingolič: Gimnazijka, Miha Mazzini: Kralj ropotajočih duhov, Igor Karlovšek: Gimnazijec) preverja žanrski sinkretizem, vlogo pripovedovalca ter delež govornih odlomkov.

S primerjavo pripovednih prvin (zgodbe, pripovedovalca, perspektive, literarne osebe, prostora in časa), utemeljeno z ustreznimi odlomki, se približa delu v razredu.

Za izhodišče CŠI predlaga za posamezno delo tisti element, ki v vsakem od del izstopa: v Gimnazijki pripovedovalca (vsevednega, personalnega, drugoosebnega), v Kralju ropotajočih duhov komiko (značajsko, položajsko, govorno, idejno, satirično, absurdno), v Gimnazijcu zgodbo, ki je bila in ostaja od vseh prvin osnova vsakega razumevanja in s tem tudi interpretacije besedil na vseh stopnjah izobraževanja. Doživljanje, razumevanje, vrednotenje in izražanje le-tega v Gimnazijcu preverja z vprašanji po poglavjih, pri čemer upošteva tako neposredna kot interpretacijska in vrednotenjska vprašanja. Vprašanja sugerirajo tudi razmislek o vlogi jezikovnih sredstev v izbranem besedilu in s tem ozaveščajo enost pouka književnosti in jezika.

Po tako preverjenem razumevanju besedila so dijaki pripravljeni tudi na pisanje vodene ali samostojne interpretacije, zato naloga predlaga tudi odlomke, primerne za govorjeno oziroma zapisano interpretacijo. Po odlomkih navaja merila (znana iz izpitnih katalogov za poklicno maturo)  z elementi in opisi, in tako upošteva aktivnost dijakov, učnociljni ter procesni pristop ter s tem najširši kontekst nove kulture preverjanja in ocenjevanja.

 

Literatura

 

Anton Ingolič: Gimnazijka. Ljubljana, MK, 1983.

Miha Mazzini: Kralj ropotajočih duhov. Ljubljana, Beletrina, 2001.

Igor Karlovšek: Gimnazijec. Ljubljana, MK, 2004.

 

 

Darinka Ambrož idr. (2000–2003): Branja 1–4, Berilo in učbenik za 1.– 4. letnik gimnazij in štiriletnih strokovnih šol. (Branja 1, 2, 3, 4). DZS. Ljubljana.

Marija Gabrijelčič: Predavajmo z miselnimi vzorci. DZS. 1988.

Helga Glušič: Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja. Slovenska matica. Ljubljana, 2002.

Lidija Golc: Poti do samostojne pisne interpretacije v srednji strokovni šoli, Slovenščina v šoli, 2005, št. 1.

Tanja Jelenko: Modeli motivacije pri domačem in šolskem branju za dijake z zaključnim izpitom. Magistrska naloga. Filozofska fakulteta. Ljubljana, 2000.

Marko Juvan: Vprašanje o literarnosti – nekaj uvodnih opažanj. Slavistična revija, l. 45, št. 1–2.

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Založba Borec. Ljubljana, 1976.

Janko Kos: Očrt literarne teorije. DZS. Ljubljana, 1994.

Janko Kos: Dominik Smole in moderni slovenski roman. Interpretacije. Nova revija. Ljubljana, 1996.

Janko Kos idr. (2000–2003): Svet književnosti 1–4. Založba Obzorja. Maribor.

Boža Krakar Vogel: Teme iz književne didaktike. Druga, popravljena in dopolnjena izdaja. ZRSŠ. Ljubljana, 1997.

Boža Krakar Vogel: Konservativnost in inovativnost učnega načrta za pouk književnosti v gimnazijah. V: 35. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Filozofska fakulteta. Ljubljana, 1999.

Boža Krakar Vogel, Brane Šimenc: Vodnik skozi književnost na maturi. Državni izpitni center, Ljubljana, 2000.

Boža Krakar Vogel: Poglavja iz didaktike književnosti. Ljubljana, DZS, 2004.

Jana Kvas: Vrednotenje učnih načrtov za slovenski jezik in književnost s posebnim ozirom na domače branje učencev. Magistrsko delo. Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1989.

Klavdija Miko: Če se gremo kapitalizem, se vendar pojdimo zares. Intervju. Ona, 14. 6. 2005.

Od načrtovanja do ocenjevanja pri slovenščini. Uredila Milena Ivšek. ZRSŠ, 2005 www.samarijan.net/articles.php

Sonja Pečjak, Ana Gradišar: Bralne učne strategije. Ljubljana, ZRSŠ, 2002.

Denis Poniž, Nada Barbarič, Marjan Štrancar: Esej in šolski esej. ZRSŠ. 1993.

Učni načrt za predmet slovenščina v gimnazijah. Predmetna kurikularna komisija za slovenščino. Nacionalni kurikularni svet. Ljubljana, 1998.

Učni načrt za predmet slovenščina v 4–letnih strokovnih in tehniških šolah. Predmetna kurikularna komisija za slovenščino. Nacionalni kurikularni svet. Ljubljana, 1998.

Alojzija Zupan  Sosič: Fantastika in sodobni slovenski roman ob koncu stoletja. Jezik in slovstvo 4, 149–161, 2000/01.

Alojzija Zupan  Sosič: Poti k romanu. Žanrski sinkretizem najnovejšega slovenskega romana. Primerjalna književnost 2001, št. 1, 71–83.

Alojzija Zupan Sosič: Pravljični roman. Slavistična revija  2000, št. 3, 309–331.

Alojzija Zupan  Sosič: Sodobni slovenski roman ob koncu stoletj, ZAVETJE ZGODBE. Ljubljana: Literarno–umetniško društvo, Literatura, 2003.

Alenka Žbogar: Sodobna slovenska kratka zgodba in novela v literarni vedi in šolski praksi. Doktorska disertacija. Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2002.

 

 

 

Ç NAZAJ
 

 


[1] Suspenz je pripovedna tehnika, ki nakaže dve nasprotujoči si možnosti poteka določene situacije. Analepsa je poživilo, spodbuda, prolepsa prezgoden nastop, retardacija pa zadrževanje, zaviranje oziroma odložitev razpleta. Pripovedna vrzel ali informacijska praznina odpira hermenevtični način branja, pri katerem razkrinkavamo uganko, oblikujemo hipoteze, izbiramo variante, konstruiramo končno hipotezo, vendar ni nujno, da ima roman en sam zaključek

[2] Obstajajo štirje sklopi pravil, s katerimi  bralec dokazuje razumevanje celote (oblikuje makrostrukturo) (S. Pečjak, Ana Gradišar, Bralne učne strategije, 2002): izpustitev nepomembnih informacij, dodatna izpustitev manj bistvenih informacij (selekcija), posploševanje izbranih trditev – povzemanje (generalizacija) povezovanje posplošenih trditev v eno samo (integracija).

 

[3] Pesniška perspektiva, point of view, je gledišče, stališče pesniškega subjekta do ubesedenega sveta, prostorska perspektiva, po Lubbocku, pa: panoramična, scenarična, slikovno–scenarična