ZORKO SIMČIČ – ŽIVLJENJE IN DELO

Zorko Simčič – pripovednik, dramatik in publicist – (psevdonimi Albin Belko, Alko Belin, Bric, Mirko Ščipalec, Bine Šulinov, Simon Preprost ...) se je rodil 19. novembra 1921 v Mariboru, kot četrti otrok v družini, ki je po prvi svetovni vojni pribežala na Štajersko iz Goriških brd. Že kot dijak je uspešno sodeloval v različnih mladinskih listih (Naša zvezda, Mentor, Slovenski dom ...)

»Simčič je izšel iz dominsvetovske družine in je svojo pisateljsko pot začel v povojnih letih. Begunec pred Nemci iz Maribora se je zatekel v Ljubljano in bil v krogu dominsvetovcev med nasprotniki OF, dasi v slovstvenem delu ni bil napadalen.« (Lino Legiča, Zgodovina slovenskega slovstva V., 1971)

Od aprila 1941 je živel kot štajerski begunec v okupirani Ljubljani, kjer je obiskoval učiteljišče. Leta 1942 je bil v internaciji v italijanskem taborišču Gonars (kjer so bili tudi drugi slovenski izobraženci in umetniki: Jože Udovič, Cene Vipotnik, Igo Gruden, Niko Pirnat, France Balantič). Po vrnitvi v Ljubljano je maturiral in dobil službo na Pokrajinski upravi. Leta 1943 je napisal roman Prebujenje in komaj 22-leten dobil zanj Finžgarjevo nagrado mesta Ljubljane. V romanu opisuje leto dni življenja treh ljubljanskih dijakov. Delo je po mnenju takratnih kritikov kazalo neverjetno zrelost:

»Živ, bister, zelo samostojen pisatelj, ki bo zagotovo napisal še kaj zrelejšega, ko bo neposredno prizadetost zamenjal s pisateljsko razdaljo.«

V časopisih in revijah je objavljal humoristične in satirične črtice, kozerije (živahno, duhovito pisani sestavki o aktualnih dogodkih, problemih) iz okolja, ki se je zdelo Simčiču vedno vredno kritike in karikature. Zbral jih je v knjigi Tragedija stoletja (1944), ki je namenoma s takšnim naslovom zavajala bralca v napačna pričakovanja.

Kot večina mladih sodelavcev Doma in sveta, ki ga je urejal Tine Debeljak, je Simčič kršil medvojni kulturni molk. Sodeloval je v časopisu Slovenski dom, pisal za Slovenčev Koledar, Obisk, bil je tajnik Zimske pomoči, ki jo je vodil po vojni ustreljeni pisatelj Narte Velikonja (bil je invalid in ni hotel emigrirati), sourejal je Zbornik Zimske pomoči leta 1944, v katerem je sodelovalo sto osem književnikov, umetnikov in znanstvenikov. Istega leta je napisal tekst (libreto) za junaško opereto Krst pri Savici.

Leta 1945 se je umaknil na avstrijsko Koroško, od tam pa šel v Trst, kjer je delal pri slovenskem radiu. V tem času so mu Angleži iz Vetrinja vrnili brata, ki je izgubil življenje v Kočevskem Rogu. V Sloveniji je bilo v tistem času celotno Simčičevo delo postavljeno na Seznam prepovedanih knjig. Njemu samemu pa je bilo odvzeto jugoslovansko državljanstvo, ker je kršil kulturni molk.

Leta 1948 se je odselil v Argentino, skupaj z več kot 6000 slovenskimi političnimi emigranti. Že takoj po prihodu je začel objavljati novele, v katerih je bilo v ospredu vživljanje rojakov v tujino. Od leta 1954, ko je bila ustanovljena Slovenska kulturna akcija (SKA; ustvarjalno, izobraževalno in založniško središče slovenskih izseljencev) je Simčič pri njej sodeloval kot vodilni zdomski organizator. Sourejal je njeno literarno revijo Meddobje od njene ustanovitve istega leta, leta 1955 je soustanovil Slovensko tiskovno društvo – tiskarno, ki je tiskala publikacije SKA. Pod psevdonimi je objavljal v Zborniku Svobodne Slovenije, leta 1953 pa je v knjižni obliki izdal igro Krst pri Savici – prva »svojevrstna razrešitev Prešernovega romantičnega epa« (Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva VIII., 1972).

Za leposlovni natečaj SKA je leta 1955 napisal roman Človek na obeh straneh stene in prejel drugo nagrado (prva nagrada: Ruda Jurčec za Ljubljanski triptih, tretja: France Papež za pesniško zbirko Osnovno govorjenje). Roman je izšel leta 1957 v Buenos Airesu, v Sloveniji pa prvič leta 1991 (Založba Mihelač) in nato še leta 1999 (Mohorjeva družba). Roman velja za najpomembnejše pripovedno delo slovenske izseljenske književnosti.

V drugi polovici petdesetih let si je dopisoval z več kot petdesetimi sodelavci revije Meddobja, ki jih je leta 1965 tudi večino obiskal. Posebno zanimivo je njegovo dopisovanje s Stankom Majcnom v domovini. Izdal in uredil mu je tudi pesniško zbirko Dežela (1963). Leta 1967 je objavil dramo Zgodaj dopolnjena mladost, ki je bila napisana na podlagi dogodkov druge svetovne vojne. Prav tako je dogodkom med vojno in po njej (ubita brata domobranca, prvi ubitna Primorskem, drugi v Kočevskem Rogu) namenjena Simčičeva pesniška zbirka Korenine večnosti (1974).

Med zadnjimi Simčičevimi leposlovnimi deli je knjiga Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide, ki je izšla leta 1989 v založništvu Duhovnega življenja v Buenos Airesu. Gre za staro zgodbo o večnosti človeškega hrepenenja in nemiru človeškega srca, ki žene ljudi po svetu za srečo. Motiv prastare slovenske ljudske pesmi o Vidi je Simčič povezal z zgodbo o treh ljubljanskih čudodelnih muzikantih. S svojimi melodijami znajo pregnati vse bolezni sveta. Lepa Vida jih priporoči kraljici, ko se mladega kraljeviča polasti melanholija. Ko pridejo v daljno Španijo, kraljeviča zares pozdravijo. Vse se srečno razplete in v nasprotju s staro legendo se lepa Vida lahko vrne domov.

Za to delo je Simčič prejel leta 1990 tržaško nagrado Vstajenje. O delu sam avtor pravi »stara, vendar večno nova zgodba za starejše otroke, morda tudi za mladostne starce, predvsem pa – nekoč ... – za moja dva sončna žarka«. (Leta 1978 se je Simčič poročil z Minko Debevec in imel z njo dve hčerki, rojeni 1979 in 1985)

»Tistim, ki so se morali umakniti v izgnanstvo, je dodana še ena bolečina: bojijo se za svoje že v tujini rojene otroke ... Otroci čutijo tujino vedno bliže, druga drugi dajeta rast. Tujina, tudi če ni mačeha, ima svojo moč, da ščasoma tisto, kar je bilo njim sveto in jim bo sveto do smrti, otrokom že ne bi bilo tako sveto ... Ni večjega blagora na svetu kakor živeti in umreti ob ognjišču, ki so ga skozi stoletja netili očetje in dedje ...«

Leta 1992 sta izšli drami Zgodaj dopolnjena mladost in Tako dolgi mesec avgust pod skupnim naslovom Prepad kliče prepad. Leta 1993 je Simčič prejel nagrado Prešernovega sklada za knjigo Človek na obeh straneh stene, in sicer kot prvi izseljenksi ustvarjalec. Podelitve se ni udeležil. Istega leta je izšel izbor Simčičevega literarnega opusa pod naslovom Odhojene stopinje (krajša proza, članki in razprave o svetu in Slovenstvu, drama Zgodaj dopolnjena mladost).

Leta 1994 pa se je z družino preselil v Ljubljano, kjer živi še danes. Leta 1994 je bil prvič omenjen v Leksikonu Cankarejve založbe.

Čeprav je Simčič domovino zapustil že kot uveljavljen književnik in neprekinjeno ustvarja že petdeset let, v Sloveniji širšemu krogu bralcev ni znan. Omenjajo ga literarni zgodovinarji: Viktor Smolej, Jože Pogačnik, Taras Kermauner (Krščanska tragedija)

SIMČIČEVA POETIKA

V nasprotju z literarnimi vrstniki je bil Simčič izrazito proti literarnemu domačijstvu, vaškemu, kmečkemu tradicionalizmu. Njegovo pisateljsko zanimanje je veljalo meščanstvu.

»Njegova pisateljska fiziognomija je bila še posebej ostro zarisana, ko so ga razmere vrgle v emigracijo. Zanima ga predvsem psihološka analiza dogodka, sodobna problematika vzdušja. Duhovito rezoniranje ga približuje anglosaški miselnosti, njegovo delo je zato najbliže napol kozerski leposlovni književnosti.«
(Tine Debeljak, Panorama slovenskih leposlovnih ustvarjalcev v emigraciji, 1955)

V razpravi Nekaj misli ob sodobni književnosti, objavljeni v Meddobju 1954, je mogoče izluščiti, da je v središču Simčičeve književnosti človek:

»Pisatelj, ki ga vznemirja današnji svet, nosi v sebi osebni konflikt, ki je odsev konfliktnega sveta. Umetnik se mora prepojiti z življenjem, ne zavestno, ampak s tem, da mora dati temu svojo osebno noto. Če do tega ne pride, se ne sme govoriti o književnosti kot umetnosti, ampak kot o gojenju jezika. Zato mora biti danes umetnik tudi mislec. Kolikor to doma in po svetu nismo ali ne smemo biti, toliko je vse, kar napišemo, majhno, in je nepravično metati lastno nemoč ali krivdo na hrbet majhnosti naroda. To je izgovor, napačna tolažba.«

Prav zato pisatelj o slovenski literaturi prve polovice petdesetih let ni imel najboljšega mnenja: očital ji je pomanjkanje sodobne problematike, ki je posledica strahu pred javnostjo in oblastjo (ostaja v preteklosti), nepristnost in preveliko poudarjanje jezika in sloga.

Ç NAZAJ