OSTALE OSEBE V ROMANU

Nobena od ostalih oseb v romanu ni podobna glavni, človeku na obeh straneh stene, ne po svojem razmišljanju ne po delovanju. Zaradi njegove posebnosti in nenavadnosti so večinoma prav v nasprotju (kontrastu) z njim.

Najbolj natančno je predstavljen odnos glavne osebe do Katje. Zanimivo je, kako nam pisatelj sistematično in postopno odkriva njeno podobo. Prvič je omenjena, ko se glavna oseba spominja svoje poroke, in to kar tako mimogrede.
»In vendar je že takrat v prvih dneh začutil v sebi neko dotlej neznano neutešenost. Ne morda, ker se je bal, da bo Marija odkrila njegovo nanadno prijateljstvo z onim dekletom, niti ne, ker bi čutil, da dela s tem ženi krivico.« (17, prim. tudi str. 26)
Najbolj natančno je opisana na bratovem pogrebu v Trstu.
»Vsaj deset let je morala biti mlajša od brata, vendar je zaradi umirjenosti bila videti zrela žena. Kasneje si je dejal, da sploh ni bila lepa. Vabljiva je bila, bolj zaradi nenavadnega tujega obraza in negovanosti kakor po naravi. (...) Ne to, kar mu je v nekaj besedah povedala, ampak kako je povedala, to mu je odkrilo, da je z drugega brega, in to je tudi bilo, kar ga je pri njej motilo in istočasno vabilo.« (77)
Najbolj zanimiv in hkrati zapleten, poln obtožb in obžalovanj zaradi bratove smrti, je njun prvi daljši pogovor v Trstu, ko se po pogrebu znajdeta v majhni sobi, obsojena na skupno noč. Iz njunih besed lahko razberemo, da je Katja drugačna, močna in neuklonljiva osebnost, kakršno je on potreboval. Bratov pogreb ju je usodno zbližal in od takrat naprej sta se v Ljubljani skrivaj dobivala. Čeprav gre med njima lahko za resnično ljubezen, ves čas slutimo njegovo podrejenost, odvisnost od nje, saj ga neprenehoma mučijo dvomi in razjedajo strahovi.
»Takrat se je še ni bal, le nerodno mu je bilo ob njej.« (94) »Grizel si je ustnice, ko pa ga je spet prijela za roke, je začutil, da je nikdar ne bo mogel imeti dovolj rad.« (133)
Počasi je začenjal odkrivati resnico o njej in bolj kot dejstvo, da pripada nasprotni strani, ga je skelel dvom o resničnosti njene ljubezni.
»Za vsakim njenim gibom je bilo torej nekaj drugega, česar nikoli ni slutil, niti nikoli ne bo zvedel.« (145) »Kljub vsemu je čutil, da ga je imela rada. Kaj mu je torej branilo, da se ji ni mogel popolnom približati? Ali so bili res samo predsodki, nanavajenost na nove poglede, občutek sokrivde in krize, ki jih ni prebolel v fantovskih letih, pa so zdaj s tem večjo silo branile čustvom na pot? Ali pa je bil nesvoboden, odkar je živel, in je zaradi tega pripadal v istem hipu raznim koncem ...?« (163)
Resnica o njej in njeni pripadnosti »drugi« strani se odkriva počasi, po drobcih: ko nepričakovano prihaja k njemu v Trst in prav tako od njega odhaja, ko njeni odgovori postajajo raztreseni (147), ko mu neznanec pove, da »Katja ni vaša« (144), ko ga odpelje iz ameriškega oficirskega doma malo pred tem, ko v njem eksplodira bomba (146), ko mu izroči pismo od njegove žene (151), ko ve, da ima on pripravljen potni list (157) in ko mu po vsem tem še vedno zagotavlja: »Kako da ne čutiš, da te imam rada in da drugo ni nič važno? Kako da ne čutiš .. – Bojiš se me.« (157)
Tudi ko mu na poti v Argentino neznanec na ladji naravnost pove, da je bila ves čas »pri rdečih«, da je »tudi po uboju vašega/njegovega brata ostala z rdečimi« (167), vseeno ne more tega povezati z njeno ljubeznijo in predanostjo. Še na koncu romana, ko ga v avtu zasleduje z revolverjem, se mu prvič v življenju zasmili, ker da ni vedela, kaj storiti.
»'Ne, ne ... Ne, da ni vedela kaj storiti, ne ... Preveč me ima rada, zato ni sprožila. Ni mogla ... Pa kako bi mogla ...? ' (...) 'Ni res! Preveč dobro me pozna in je vedela, da bi me z enim strelom mogla rešiti in ni hotela. Ne, da ni mogla. Ni hotela! Ni hotela ... Iz sovraštva me ni hotela ubiti ... '« (176)
Prave resnice o Katji ne izvemo torej niti na koncu romana, saj tudi ona ni samo v oblasti svojih čustev, ki so gotovo intenzivna in zelo protislovna, ampak je tudi v oblasti zgodovinskega trenutka, ki od nje zahteva očitno preveč, je neke vrste ženski ustreznik komisarja Gregorja iz Kocbekove Črne orhideje.

Odnos glavne osebe do žene Marije je bistveno manj zapleten. V romanu se nam kaže skozi tri različna občutja. Takoj po poroki je to občutek umirjenosti in varnosti ob ženski, za katero je ves čas mislil, da se je »poročila z nekom, ki jo spoštuje in nič več. (...) Nikdar ni mislil, kako malo more človek poznati drugega in vendar imeti pogum, da se z njim poroči.« (40)
Ob svoji ženi se je »prvič v življenju čutil mirnega pred ljudmi, ki se jih je vedno izogibal, (...) ob njej se je prvič v življenju našel z mirno vestjo in kdaj celo z otipljivo mislijo o bodočnosti.« (17)
Po srečanju s Katjo in med skrivnimi ljubezenskimi sestanki z njo se je v njem začel zbujati občutek slabe vesti – kot da izdaja ženo.
»Vso pot domov si ni ničesar očital in, ko je vtikal ključ v stanovanjska vrata, je pozabil tudi to, da ga je ob slovesu od Katje obšla misel, kako bo pogledal ženi v oči.« (128, prim. tudi str. 126)
Ne more se izogniti primerjavi med med ženo in Katjo. »Včasih je mislil, da more žena najmočneje navezati nekoga nase, kadar mu da mir in gotovost, zdaj ve, da se je motil in da je človek bliže tisti, ob kateri je doživel največ sprememb.« (163)
Na koncu po razpletu s Katjo se vrača k ženi, pravzaprav žena prihaja k njemu v Argentino. Šele po neizvedenem sestanku s Katjo se spomni ženinega pisma, v katerem mu sporoča, da se boji starih let v samoti. »Vendar žena ni ničesar kriva. Niti tega ne, da ga zdaj čaka in trepeče pred šumom neznanih plazilcev ... (...) 'Res bom sam', premišlja nato naglas, 'toda bom vsaj sam. Saj žene ne bo motilo, ona me potrebuje, kakršen že sem. Gotovo me potrebuje ... '« (174)
Lahko je to resignacija, lahko pa je ponovno vračanje na začetek, k prvemu občutju pripadnosti in umirjenosti.

Med osebami, ki jih glavna oseba med prvimi sreča v Argentini, je stari in modri Grondona. Skupaj s svojo nečakinjo oskrbuje krčmo blizu San Antonia, sredi tropskega pragozda. Od njega je izvedel, da je njegov sorodnik, ženin brat Marinič, h kateremu je bil namenjen, umrl. Ker ni poznal nikogar, se je za pol leta nastanil v krčmi pri Grondoni. To je bil človek, ki je živel na trdnih tleh težkega življenja sredi gozdarjev v pragozdu. Trdo življenje ga je naučilo čisto drugačnih modrosti: odločnosti in borbe za preživetje.
»'Človek je čuden. Ne velja bežati. Beg nikoli ne hasne. Glejte, komaj za dober lučaj od tod je reka, je meja – lahko greste še bolj proti severu! A kaj boste dosegli s tem? (...) Ne ... Treba je ostati na mestu in usekati! Usekati, to je beseda, dragi moj! (...) Eno samo velja: bolje je izgubiti kakor pa ne se tepsti, če je treba. In človek mora prvi sam udariti. Je bolje tako. Vi ste v precepu, morda celo slutim, kako je z vami. Toda tukaj se iz njega ne boste izvili. Tu ne. Tu ne boste niti samega sebe rešili. '« (31)
Svojemu redkobesednemu gostu se čudi, vendar zelo hitro instinktivno odkrije njegovo ljubezensko razmerje z žensko (Katjo): »'Zadnje čase sploh drugega ne delate, kakor da razmišljate o njej, žene sploh niste omenili, razen če sem vas naravnost vprašal po njej. '« (32)

V retrospektivnem delu je večkrat omenjen tudi brat glavne osebe. Skupaj z očetom in mačeho je sestavni del slike iz otroštva, po smrti pa vzbuja v njem vprašanje krivde in odgovornosti. Brat je bil domobranec in je zaradi grozilnih pisem zbežal čez mejo, v Trst.
»'Tretje. Prvo sem zagnal skozi okno, ko sem ga dobil. Drugo sem prebral in shranil, a nisem nikomur povedal. (...) Pravijo, da je to zadnje. '« (103) »'Prekleto! ... Ustreljen zaradi izdaje naroda ... Če bi vsaj kaj drugega rekli, če bi bili vsaj odkriti! '« (104)
V pogovoru po bratovem pogrebu mu Katja naravnost očita, da je bratu dovolil odhod v Trst in s tem posredno povzročil njegovo smrt.
»'Kaj mu niste vi svetovali, naj gre na Primorsko? Pa je že tako: tega si niste očitali niti, ko ste zvedeli za njegovo smrt, niti si ne očitate zdaj. Še na misel vam ni prišlo!« (101)
Zaradi očitka je užaljen, vendar bolj zaradi tega, ker ga je izrekla Katja, kot pa zaradi njegove vsebine. Od nje, ki bi lahko tudi z eno samo besedo preprečila bratov odhod, si ni dovolil slišati takšnih besed. V nadaljevnaju romana je bratova vloga postavljena v ozadje in prihaja na plano le zaradi odnosa s Katjo.

Ç NAZAJ