NASLOVNA SINTAGMA

Ne da bi roman sploh prebrali, bi lahko naslovno sintagmo o človeku, ki je na obeh straneh stene, povezali z nekim človeškim stanjem, ki je vse prej kot prijetno. Najbolj premočrtno in preprosto ga lahko razlagamo kot razdvojenost človeka med dva svetova, bodisi krajevno: Slovenija – Argentina, bodisi časovno: preteklost – sedanjost, bodisi politično in ideološko: beli – rdeči, bodisi zgodovinsko določeno: poraženec – zmagovalec[1]. V vsakem primeru gre za neko razpetost med dva pola. Vendar se nam ta razlaga zdi preveč enostavna in obrabljena, ko začnemo spoznavati karakter glavne osebe.

V romanu je stena v neposrednem smislu naslova romana velikokrat omenjena, na nekaterih mestih pa tudi posredno, kot neke vrste parafraza naslovnega pomena.

Prvič je stena neposredno omenjena v začetku romana, ko se glavna oseba nekega nedeljskega popoldneva ob opazovanju dogodka na cesti in mrtve stoječnosti predmetov v svoji sobi, sprašuje, zakaj hoče vedno vedeti tudi ozadje ali bistvo stvari. Priti na drugo stran stene lahko pomeni popolnoma dojeti stvari.
» ... zakaj je vedno hotel stopiti za stvari, kakor bi stopil na drugo stran stene, kjer se je še nekaj moralo skrivati?« (44)[2]

Kmalu za tem mu vse tisto, kar je na drugi strani stene in česar ni mogoče videti, lahko nadomesti predstava ali refleksija o vsem tem.
»Dvigne se in pobere dežni plašč s postelje. V baru na drugi strani stene, v katero obrnjen vedno spi, kakor da bi gledal skoznjo, so začeli vrteti plošče.« (46) »Obrne se k omarici. Na drugi strani stene so se oglasili hreščeči zvoki izguljene gramofonske plošče.« (115)

Lahko pa mu dogajanje na drugi stani stene ostaja samo na ravni nezavednega, zgolj čutnega dojemanja, saj je zavest obremenjena z drugim, bližajočim se dogodkom (srečanjem z Katjo).
»Spusti se z ležišča in stopi nekaj korakov sem ter tja po sobici. Ustavi se: sili se, da bi prisluhnil glasovom onkraj stene, kjer še vedno kockajo in od koder se od časa do časa oglasi tango. Pogleda na uro. Čez pol ure bo prišel v bar tam onkraj nekdo – morda sta dva, morda jih je več – in potem bo slišati pol ure zaporedoma samo valčke. Danes ga prvič, odkar živi v tej hiši, ne zanima, kdo je vsakovečerni gost.« (73)

Glavna oseba se v svojih razmišljanjih kar naprej vrača v preteklost. Tako se spominja svoje službe upravljalca dvigala, kjer mu je bil onemogočen kakršenkoli razgled, zato so se v njem budile osebne predstave o tem, kaj se dogaja na drugi strani stene, na stopnišču in v dvoranah.
»Kadar je prevozil zgornjih dvanajst nadstropij in se bližal višini zabavišča, je vedno pomislil, kako bo zavozil mednje, kako bodo prisluhnili in se tudi oni vprašali, kdo je neznanec tam znotraj, na drugi strani stene. (...) In vendar, ali ni kdaj, ko se je delo končevalo, kljub neizbrisnemu pečatu gledal one strani stene, kot da bi bila njegova?« (64)

Misli mu sežejo še dlje v preteklost. V otroštvu je tudi prepirom med očetom in mačeho prisluškoval skozi steno, vendar slišanega ni mogel povezati s tistim, kar je videl.
»Večkrat je slišal, kako sta se z očetom spoprijela. Nikdar ni ničesar razumel, slišal je vedno samo njegov mirni, rezki glas in njenega očitajočega. Toda nikdar ju ni mogel zasačiti sredi prerekanja, kakor da bi se oba skrivala pred otrokoma, in ko jo je spet zagledal, je imela nespremenjeno lice: ni spadalo h glasu, kakor ga je slišal skozi stene.« (79)

Najbolj neposredno je naslovna sintagma izražena in razložena na zadnjih straneh romana, ko je že več kot jasno, da je prodiranje v dogajanje na drugi strani stene v bistvu hotenje po odkrivanju številnih in zapletenih resnic (o sebi, Katji, njunem odnosu), vendar je to hotenje povezano z neizmernim strahom tistega, ki si sicer želi izvedeti resnico, a hkrati ni zmožen nikakršnega dejanja. Zato se prodor v dogajanje na drugi strani nikoli ne uresniči in radovednost se nikoli ne poteši – niti na zadnji strani romana.

»Zmeraj in nocoj še prav posebno ga je vleklo, da bi prodrl v življenje onkraj teh sten.« (171) »Solz ni. Samo ječeti je začel kakor otrok in zmajevati z glavo. Zasliši lastni glas in se pomiri: 'Ta pot se konča samo v enem trenutku, tega vsega bo konec v tistem trenutku, ko bom stal sam pred tisto zadnjo veliko steno in ne bo nikogar ob strani, tudi tistih ne, ki so me rodili, ki so mi vse dali, vse hoteli povedati.'« (176)

Na nekaterih mestih je stena zamenjana z nekim drugim objektom, vendar njeno parafrazirano simbolno sporočilo ostaja enako. Ko glavna oseba pred odhodom iz Buenos Airesa pregleduje stare slike in ob njih doživlja živo predstavo odnosa med njim in ženo, ugotavlja, da je reka tista, ki ju ločuje.
»Na obeh straneh reke debla neznanih dreves, bohotni sočni listi zelenih grmov in spet neznosna debla ... na enem teh počiva zdaj njegova žena in s strahom gleda preko rjave vode na ta kraj ...« (36)

Na drugem mestu je namesto stene črta, ki razmejuje védenje od nevédenja, gotovost od dvoma, preteklost od sedanjosti: »Preteklost je vsakemu pač bila doba na oni stani črte. In ta onkraj že dolgo ni pomenil tam, kjer mi je bilo kaj vzeto, ampak kjer je bilo težko dvomiti o čemer že koli in kjer je bilo težko si biti na nejasnem, posebno še s samim seboj.« (43)

Ç NAZAJ