MODERNISTIČNI PRIPOVEDNI POSTOPKI

Roman je poleg novega tipa junaka ali bolje antijunaka, zapletenih značajev glavnih oseb in njihovih medsebojnih odnosov prinesel tudi nekaj novosti v načinu upovedovanja, ki bi jih lahko imenovali modernistične.

Zaradi pisateljeve usmerjenosti v notranji svet, v notranje doživljanje glavne osebe je več kot izrazit tok zavesti, ki preko spominskih asociacij in proustovskega nehotnega spomina pred bralcem riše posamezne izseke iz življenja, ki so izrazito fragmentarni, nedokončani.

Asociacije na dogodke iz preteklosti se vzpostavljajo na skoraj vseh čutnih ravneh:

  • na zvočni ravni: »Potegne budilko k sebi, jo naravna in navije do konca. Tik ob vzglavje jo nastavi, potem pa trudno zakoleba med dvema željama in začenja izginjati.« (74) – »Prav tako oddaljeno iz drugega sveta je prihajalo tiktakanje ure takrat pred leti v Trstu.« (75)

  • na besedni ravni: »Z obrazom je namignil na široki steber. 'Ni res ... Ni res ... ' se je lomilo v njem« – »Ležali so skoraj na dnu tovorne ladje, toda enakomerno nihanje je kljub temu bolestno krčilo želodce. Soparica ravnikove noči je obem z znojem zalivala obraz, da je ščepelo v očeh. 'Ni res ... Ni res! Ne verjamem. '« (166)

  • na ravni vonja: »Daven, skoraj za vedno pozabljen duh po neki drugi stari zgradbi mu je zatrepetal v nosnicah.« – »Tako je dišala njegova mladost v stari vojašnici, ki je nekoč prej bila samostan.« (87)

  •  na ravni občutja: »Nikogar ni imel in že ob misli, da bi moral zdaj med svoje štiri stene, ga je navdalo z obupom.« (121) – »Tudi ko je zdaj stopil za vrtečimi se vrati in se znašel v hrupni veži, ga je prijel obup.« (122)

  • na ravni bolečine: »Zgubljeno mu potuje pogled ob ograji dol v vežo. Tako mu je udarjalo v sencih nekaj noči, ko ga je na ladji mučila vročica in so ga pod belo ograjo razburkani valovi čakali kot še nikoli.« (164)

Ker glavna oseba zaradi svoje usmerjenosti vase ne more normalno komunicirati z zunanjim svetom, se na mestu klasičnega dialoga pojavlja notranji monolog. Prisoten je takorekoč na vsaki strani romana, saj se glavna oseba veliko več pogovarja sama s sabo kot pa s komerkoli drugim.
»'Kaj sploh delam tukaj? In ali bom res moral tu vedno govoriti o njej? ' pravi sebi in potem naglas: 'Pride kasneje ... ' Zdaj bi moral reči: 'Ne pustijo je od doma', a bi s tem samo začel dolg pogovor, poln pojasnjevanj, do katerih nikomur ni.« (19) »Moči mu popuščajo. Misli, da zre navpično v nebo, v resnici pa je komaj za spoznanje stegnil vrat predse. 'Toda kaj sva storila, da sva to zaslužila? ' Ne bi smel dejati: kaj sva storila, da sva zaslužila ... Dejati bi moral: kaj sem storil, da sem zaslužil ... Spet se začenja vleči gnusna misel vanj in tedaj mu solze udro preko lic.« (176)

Posebna novost v romanu je grafično označevanje zunanjega dogajanja in notranje spremljave v junakovi zavesti z uporabo različnega tiska.
»Zdaj zatrdno ve, da je storil prav, čeprav se ni zavestno odločil, ko se je domenil za snidenje. Samo nekaj mu ni jasno. Zakaj neki sem dejal Bergantu, naj bo točna in da je ne bom mogel čakati? Zakaj sem to tolikokrat ponovil? Saj je še on moral opaziti, da imam kaj za bregom ...« (74)
Kot piše Jože Pogačnik v spremni besedi knjige naj bi bile v kurzivnem tisku napisane misli, ki so izrazito subjektivizirane, medtem ko so v navadnem tisku zapisane avtorjeve informacije tako objektivnega kot subjektivnega značaja.
Vendar tega avtor ne uresničuje dosledno skozi ves roman, saj najdemo takšne dele zapisane tudi v navadnem tisku.
»Govori, a je daleč od lastnih besed. Zdaj zdaj se bom moral odločiti in od mene je vse odvisno: ta večer, jutrišnje jutro in še vsa druga nova jutra. Boji se pomisliti na Katjo. Zdaj je pred menoj tisto, česar se nikoli nisem hotel dokončno lotiti ... In se boji maščevanja. 'Tista neodprta pisma so strašna,' pravi sam sebi. Saj ne gre za obračun z njo, saj ne gre z obračun s samim seboj, gre za razgaljenje vseh nedokončanih, nejasnih misli ... Ne moreš se izkopati iz preteklosti ...« (prim. tudi str. 143)

Zaradi notranjega monologa je specifičen tudi pripovedovalec. V večjem delu romana gre za tretjeosebnega, personalnega pripovedovalca, ki zaznava svet in dogajanje v njem skozi lastno perspektivo. Na tistih mestih, kjer je avtor uporabil notranji monolog, pa gre za prvoosebnega pripovedovalca. Takih mest pa ni prav malo. Pripovedovalec se lahko med pogovorom z neko drugo osebo z hip pogovori tudi sam s seboj in nato šele odgovori na vprašanje sogovornika.
»Pomislil je, da se je to zgodilo prvič, odkar se je vračal z dela. 'To je zaradi tistega sinoči ...' Obrnil se je h Grondoni. 'Ali veste, kje je žvepleno milo? Spet sem se nalezel te golazni. '« (29, 30)
Pripovedovalec pa se lahko neglasno, sam zase pogovori tudi z drugim.
»Rad bi se nasmehnil v odgovor. Kakor da bi kdo sploh mogel prenehati biti begunec! 'Vsakdo med nami ostane vedno,' hoče reči, 'tudi če se vrne; samo da je prej bil med tujci, kasneje je med lastnimi ljudmi.' Pa samo ponovi: 'Greva v kavarno?'« (49)
V obeh primerih je besedilo, bodisi povedano samemu sebi bodisi drugemu, zapisano med narekovaji in tako grafično ločeno. Prav tako je seveda v vseh tistih povedih, ki so napisane v kurzivi, pripovedovalec prvooseben.
Vendar je v t. im. navadnem, pokončnem tisku, kjer je pripovedovalec tretjeosebni, ponekod prisotna tolikšna mera subjektivnosti, da tudi tiste povedi lahko beremo kot neke vrste notranji monolog, napisan v tretji osebi.
»Kolikokrat si je v življenju ponovil te besede in zdaj so spet kot zapornica oddelile nekaj njegovih let. Ne razmišlja, ali jih je izgubil ali ne, niti, če je sploh mogoče kaj izgubiti – rad bi samo vedel, kdaj se je vse to začelo. Takrat, ko mu je pod obokom pravoslavne cerkve dajala, da ga potrebuje? Ne, to je bil njen zadnji korak.« (173)

Ç NAZAJ