BIVANJSKI POLOŽAJI GLAVNE OSEBE

Glavna oseba ali protagonist romana je naslovni »človek« na obeh straneh stene. Skozi ves roman ostaja neimenovan, a je vendarle posameznik, individualna eksistenca, o katerem izvemo iz romana marsikaj, ali kot pravi avtor sam: »Ničesar ne vemo, česar ne ve junak, on pa ve le malo – tudi o bistvenih rečeh.«

Težko bi ga imenovali junak, saj je pri iskanju lastnega obraza ali identitete popolnoma neuspešen. Odpove v ključnih trenutkih življenja, zato je prej antijunak. Eden izmed njegovih ključnih bivanjskih položajev, ki ga poleg razdvojenosti, negotovosti in grenkobe spremlja že od otroštva, je strah. Najprej je to strah pred strogim očetom in hladno mačeho, nato strah pred sošolci, po srečanju s Katjo pa preraste ne toliko v strah pred neznano žensko, pač pa v strah pred samim sabo, strah pred resnico o sebi – ki ostaja na drugi strani stene. »'Neodprta pisma sem metal v kanal iz strahu pred njo, pa sem si dopovedoval, da jih mečem iz prezira ... Ko bi vsaj delček časa, ki sem ga uporabil za zakrivanje življenja pred seboj ...'« (136)
Strah je eden najmočnejših dejavnikov, zaradi katerih pobegne v Trst in nato v Argentino. Strah pred lastno smrtjo postaja že skoraj bolezenski, posebno po ugrabitvi znanca Mučnika v Trstu (prim. str. 146, 155), ko je na vsakem koraku videl slutnjo lastne smrti.
»Zakaj mu je ob pogledu na vrsto ljudi, čakajočih ob zidu, prišlo na misel, da jih bodo v sivem, meglenem jutru postrelili, in je šele potem pomislil, da sklonjeni na zid v resnici čakajo pred mlekarno, kdaj pridejo na vrsto? (...) Nekdo, ki se je iznenada prikazal izza drevesa z dvignjenimi rokami ob glavi, je bil človek, za katerim nevidno hodi drugi, ki mu tišči revolver v hrbet, in ne nekdo, ki si je popravljal lase ob sencih.« (160)

Tujstvo je drugi bivanjski položaj, ki ga vzpostavlja izvrženost iz domovine in glavno osebo neprestano sili k samospraševanju in obnavljanju preteklih dogodkov. Zanj se zato svet razkraja in kjer koli bo obstal, bo tujec, kajti brezdomovinskost je njegova usoda. Ostro vrta po sebi in išče odgovor na vprašanje, ki je eno temeljnih v njegovem življenju: kako naj najde srednjo pot med dvema nasprotujočima si gotovostma o isti stvari? Biti na obeh straneh.
»Zdaj je bil drugačen človek. Pripadal je novim ljudem. Na zunaj se ni predrugačil, toda čutil je, kakor da mu je čarovna kapljica prišla v žile in ga spremenila do zadnjega vlakna. Kako niso nikdar niti med starimi znanci govorili o tem drugem človeku v sebi in vendar slutili, da se nikdar ne bodo mogli ukoreniniti v novih zemljah, ker so nekoč kakor v spanju bili udarjeni z nevidnim pečatom; vedno jih bo ločil od drugih.« (42) »(Č)lovek (je) zaslutil, da se kljub isti krvi oddaljuje vsak dan od tistih, zaradi katerih mu je bil pečat dan na telo, in da se kljub drugačni krvi približuje tujcem, čeprav je vedel, da bo tudi med njimi večen tujec. Tujini dve, domovine pa nobene ... (...) Slabo se je počutil med ljudmi, ki jim je bilo vse razumljivo in preprosto.« (43) Samega sebe imenuje begunec, uhajač iz vsake situacije.
»Tako se je znašel, da se vedno vede, kakor da bi izdajal, in nekega dne mu je sredi ulice v gneči prišlo na misel, da ljudje že vse življenje nanj gledajo kot na uhajača.« (117)
Tako se je počutil že v mladosti, ko je na primer ob sprevodu zaploskal skupini fantov, ki jim nihče ni, pa so ga vsi sovražno pogledali; ali pa med kolegi v pisarni, ko se jim ni hotel pridružiti pri mazanju belih nogovic nacistom, ker se v sebi ni mogel znebiti občutka krivde. »Najhuje pa je bilo, da je vedel: če ne pojdem in grem kam drugam, bom imel isti občutek, morda še hujšega. Ni mogel delati drugače, ne misliti drugače, kakor je delal.« (118)
V pogovoru z Bergantom, Katjinim bratom, se izkaže, da je zanj bilo tujstvo večno in nespremenljivo stanje, kot je človekova narodnost: »'Še vedno begunec? ' (...) Kakor da bi kdo sploh mogel prenehati biti begunec?« (49)

S tujstvom in strahom je povezana tudi introvertiranost – usmerjenost v svoj notranji svet kot bivanjski položaj. Poleg tega, da je glavna oseba nadvse asocialno bitje, ki se z nikomer ne želi pogovarjati, se celo raje potuhne, kot da bi govoril npr. z gospodinjo, pri kateri živi. »Rada bi govorila z njim, toda on je tako daleč. Obstane na mestu, da ga ja ne bi slišala. Niti roke ne dvigne, da bi ustavil znoj, ki se mu cedi ob obrvi. Saj ne dela prav, a se mu zdi vsake besede škoda.« (6)
Še več, da bi prikral lastno identiteto, je bil pripravljen celo lagati.
»Ni hotel govoriti ne o sebi ne o svojih in ob srečanju s tujci je imel vedno zase pripravljeno drugo ime in lažen naslov.« (6–7)
Tudi sam svoj odnos do okolice pojasni, ko pravi, da se je v njem vedno »družila želja po poglabljanju v druge s strahom, da bi drugim to poglabljanje dalo pravico, brskati tudi po njem.« (34)
Ko govori nekoliko več kot ponavadi, je že v strahu, da je zbolel.
»'Res preveč govorim, ves večer že preveč govorim ... pa ne, da sem bolan? '« (52)
Tudi za odmik od okolice je iskal vzroke v otroštvu, ko je vedno žele biti podoben očetu in materi (mačehi), vendar je prihajal k njima »vedno ob nepravem času«.
»Zdaj je vedel, da je v nihanju med materinim tujim in očetovim prepovedanim svetom vedno sanjaril o nekem tretjem.« (111)
Zato je toliko bolj razumljiva njegova vezanost na Katjo, ki mu je verjetno edina v življenju (poleg žene) rekla »Potrebujem te ...« (131).

Želja po tem, da ostane neopažen, pa je povezana tudi z neko vsesplošno brezbrižnostjo do dogajanja okrog sebe, do življenja sploh.
»'Sploh me vsak dan manj zanima vse, kar je izven mene. Zato tudi nočem, da se drugi zanimajo zame ... '« (50)
Če že na katerem mestu, prav gotovo lahko prav v povezavi s tujstvom kot eksistencialnim problemom in brezbrižnim odnosom do sveta iščemo vzporednice s Camusovim Tujcem in drugimi eksistencialističnimi besedili. Tako se na primer sam sebi čudi, da ga bratova smrt ni prav globoko pretresla (76). Ali pa se skuša otresti odgovornosti za ponovno srečanje s Katjo.
»Zdaj zatrdno ve, da je storil prav, čeprav se ni zavestno odločil, ko se je domenil za snidenje.« (74)
Prav njegov prej omenjeni molk je velikokrat glavni krivec za krinko brezbrižnosti, ki je poglavitni vir njegove bolečine neizrečenega. Ko ob čakanju na Katjo vidi mlad par, ki se odpravlja proč od mize, je prepričan, da so med mladima ostale neizrečene besede.
»'Ne, ne ...Samo zamolčati ne! Oba bosta trpela ... bosta videla. Oba. '« (165)
Prav neizrečenost besed je med glavnimi vzroki za njegovo ostajanje na tej strani stene.

In če se vprašamao, kaj je vendarle tisto, kar glavni osebi, tujcu, beguncu in uhajaču, daje tisto zadnje upanje, da na svoji poti vztraja. Zakaj mu srebrni tiri, h katerim se na koncu po begu iz zabavišča zateče, pomenijo rešitev v življenje in ne v smrt, kar bi ne bilo prav nič nenavadnega za takšno bivanjsko stisko, v kateri se je znašel? Ko gresta mimo njega dva mlada, tesno objeta, in ujame njune besede o tem, da bo življenje moralo biti vredno življenja, sam pri sebi ugotavlja:
»Kakor da bi kakršnokoli življenje ne bilo vredno življenja ... Tudi to moje, da, tudi to moje. Zdaj še posebno.« (172)
Če že ni edina rešitev misel na ženo, ki ga potrebuje in mu piše: »Bojim se starih let v samoti. Vsak dan pogosteje premišljujem o tem in zato bi rada k tebi onkraj morja.« (173), je v nekem notranjem spoznanju, potem ko je videl, da Katja ne bo prišla na srečanje.
»Ni prišla. Zmagal je ... Pa mu stiska grlo: tako ... tako da je tudi tista najbolj skrita nada v njem ubita. Edino, kar je imel v življenju, je torej bilo prevarano, zlagano ...« (168)
Vendar mu to bridko spoznanje hkrati daje odgovor na vprašanje o resnici in njenem odkrivanju, saj se zave, a nima nikakršne pravice odkrivati stvari, ki so mu nedostopne, ki so na drugi strani stene. In prav ko se enkrat zave te svoje omejenosti, je na nek način resigniran, vendar rešen misli na samomor.
»Nekoč se mu je skoraj maščevalo: zdaj pri tem, kar se je končalo pred nekaj minutami. Mogoče to iskanje neznanega onkraj človeku sploh ni dovoljeno. More ga uničiti ...« (171) »Obrne se in se nasloni na železno ograjo. Pogleda v sivo, temno, že proti jutru rastoče nebo in se sprašuje, zakaj se mu je tako mudilo priti si s Katjo na jasno. (...) Kakor da mu prej kljub vsemu ni bilo laže? Mar mu ne bi kdaj v teh dneh, ki ga čakajo na zemlji ob mrtvi reki, bilo lepše in laže, ob nedokončanem spominu, ob nečem, kar bi se v drugih časih moglo drugače končati?« (173, 174)
Bolje je torej živeti z nedokončanim spominom, z upanjem, kot pa resnici pogledati v oči in z njo živeti. Zato zaključni slavospev življenju lahko razumemo prav kot odločitev za vztrajanje v takšnem življenju, kot ga živi.
»Nedelja je in pričenja se novo življenje. Doslej sem se vedno spraševal, kdaj grem naprej. Iz Avstrije naprej v Italijo, naprej v Trst, naprej v Rim, naprej v Ameriko ... Zdaj ne grem nikamor več naprej. Zdaj grem nekam ... Jutri se prične, danes se prične za marsikoga nov, neznan dan ...« (174)

Glavna oseba – človek na obeh straneh stene – je torej brezimen posameznik, slehernik, ki so mu svet, zgodovina in on sam velika uganka, ki sta mu tujstvo in strah temeljni eksistencialni dimenziji in ki kljub vsemu še vedno najde tisto zadnjo trohico upanja, zaradi katerega se mu vseeno zdi vredno živeti.

V veliki zgradbi, kjer je opravljal sužbo upravljalca dvigala, so se okrog stebra za dvigalo ovijale dvojne spiralaste stopnice. Ko se je neštetokrat dvigal in spuščal z dvigalom, ga je vedno zanimalo dogajanje na drugi strani stene dvigala. Poleg želje po zaznavanju dogajanja izven zmožnosti njegovega dojemanja imajo dvojne spiralaste stopnice še drug, simboličen pomen.
»Prvo stopnišče se pričenja na sprednji strani stebra, drugo na njegovem hrbtu. Po prvem, ki mu je videti začetek, se spuščajo ljudje, zapuščajoč nočni lokal, drugi pa, ki šele prihajajao v klub, zginjajo za steber in se prikazujejo nekoliko više, vzpenjajoč se po drugem stopnišču.« (63)
Dvojno stopnišče onemogoča srečanje dveh ljudi, ki se na poti navzgor oziroma navzdol zgrešita. Tako se je zgodilo tudi glavni osebi.
»In če sva se zgrešila? In če sploh ne pride? Medtem ko se je on dvigal po enem stopnišču, je morebiti ona odhajala po drugem, ker ga ni bilo ob domenjeni uri?« (161) »Kako je v hipu daleč od vsega. Toliko da pomisli Kako je čudno! Drug proti drugemu greva in vendar se ne bova srečala ... Počasneje zadrsi čez stopnice, ko da bi jih hotel z nogo pobožati, potem pa pohiti po zadnjem zavoju okrog stebra.« (170)
Hoja po dvojnih spiralastih stopnicah je prispodoba njegovega življenja: on hodi v eno smer, v drugo pa mu gre naproti življenje, ki ga simbolizira Katja, vendar se z njim ne bo nikoli srečal. Obsojen je na hojo v svoji smeri, ki mu onemogoča vsakršno (o)srečevanje (prim. str 164, 165).

Ç NAZAJ