O pravi romantiki pa lahko govorimo šele v 30-ih letih 19. stoletja - to so leta Prešernovega ustvarjanja.
Okoliščine nastanka in razvoja romantične književnosti na Slovenskem so bile drugačne kot drugod v Evropi. To je bil čas, ko je Avstrija - in s tem tudi slovenske dežele - doživljala obdobje Metternichovega absolutizma.
Metternich - ministrski predsednik - je s policijo nadziral vse javno življenje in onemogočal širjenje naprednih idej v tisku. Takšno stanje je trajalo do marčne revolucije 1848. Ljubljanskim profesorjem je pisal: "Držite se starega, kajti to je dobro. Ne potrebujem učenjakov, ampak dobre, poštene meščane. Kdor mi služi, mora učiti, kakor jaz ukažem, kdor pa tega ne more storiti ali prihaja z novimi idejami, lahko gre ali pa ga bom jaz odstranil."
Še o družbenih razmerah na Slovenskem: šolo obiskuje komaj vsak sedmi otrok. V tistem času gradijo železnico Dunaj - Trst (Prešeren: Od železne ceste). Pojavi se prva industrija, novo meščanstvo, ki ga je Prešeren dobro označil v Glosi. Že v zgodnji mladosti je opazil moralni problem novega časa: svet malo ceni vrednote, kot so modrost, učenost, pravičnost, dobra dela (Slovo od mladosti). Višji sloji so govorili predvsem nemško, ker se jim je zdelo imenitno. Slovenska narodna zavest je bila pri tleh. Jezik je bil zelo nerazvit - le za vsakdanje potrebe kmečkega človeka.
Glede razvoja književnosti je bilo treba upoštevati:
Pred tem obdobjem ni bilo razvite pesniške tradicije (kot pri drugih evropskih narodih).
Tudi
pesniški jezik je bil slabo razvit. Prešeren se je spraševal, kako kultivirati
literarni jezik, kako ustvariti pesniški slog, uveljaviti poezijo kot umetnost.