|
Zgradba romana a)
Zunanja zgradba: roman sestavlja 27 poglavij, obsegajo od 5 do 25 strani
(zadnje poglavje), povprečno vsako okrog 15 strani. b)
Notranja zgradba: je jasna, enostavna, vsebuje eno samo pripoved, ki sicer vključuje
dvoje: Petrovo obsodbo oz. bivanje v zavodu in doživljanje vsega tega, obenem
pa intimno ljubezensko zgodbo, vendar dogajanje poteka večinoma linearno.
Preko zasnove in zapleta doseže vrh ter se potem hitro razplete v pomirjujoč
zaključek. ·
Zasnova: Peter je gimnazijec drugega letnika,
nejasno/naključno je povezan s smrtjo prijatelja Tadeja Rozmana. ·
Zaplet: Peter, obsojen povzročitve smrti iz malomarnosti,
odide v prevzgojni zavod, kjer postane žrtev tamkajšnjih razmer (starejši
gojenci ga maltretiranjo, osumljen je vodenja upora, prinašanja mamil v
zavod, …), o tragičnem dogodku ne more govoriti; pa se na novi
gimnaziji zaljubi v Polono. ·
Vrh: Peter se upre tolpi starejših gojencev; na
osebnem področju doživi prvo ljubezensko izkušnjo s Polono. ·
Razplet: Pred smrtjo prijatelj Marjan Korošec (Suhi)
prizna krivdo za Tadejevo smrt, sledi obnova sodnega postopka. Peter končno
lahko spregovori o usodnem dogodku. Ločiti se mora od Polone. ·
Razsnova: Na sodišču pride do oprostilne sodbe, Peter je
rešen vse krivde in začenja novo življenje. V
sintetično dogajalno zgradbo romana se na več mestih vklapljajo drobni lirski
in refleksivni elementi. Zgodbe ne rušijo ali otežujejo njenega
razumevanja, pač pa samo osvetljujejo in dopolnjujejo njen tek. Na več mestih
v romanu, ki so čustveno zelo močna in izpostavljena, Peter podoživlja dogodke
iz svojega preteklega življenja. Največkrat je to spomin na Tadejevo smrt, ki
ga je čustveno daleč najbolj pretresla. Cepetajoče noge, voda, ki je stekla
po desni hlačnici in se zlila v lužo pod Tadejem, kriki, ki so se umestili v sliko,
so postali del mene. (7) Tadej! Sem zavrisnil, ko mi je v
višini oči zaplesal od blata umazani čevelj s široko konico. Tadej! So
opominjale sledi zdrizastega, spolzkega blata ob steni. (27) Med
sodno razpravo mu misli begajo tudi v preteklost, ko sta se s Tadejem igrala. Spet sem daleč proč. S Tadejem tečeva
proti najinemu skrivališču ob Savinji. Počasnejši je od mene, čeprav je
lažji, sopiha mi za ovratnik in vleče vase skozi presledek med sekalcema
večerni zrak z okusom po postani megli, ki se ves dan ni dvignila. /…/ (11-12) V
mislih obnavlja tudi pogovore z mamo. Od sedaj naprej boš ob meni. Ne, z
menoj boš. Nikamor. Pojdi v sobo in se uči. S kom greš? S Suhim? Ne, vrni se,
vrni se, ti rečem, slišala sem, da pije pa da kadi! Ne boš se družil s
takšnimi. (17) Ob
smrti prijatelja Suhega se spominja skupnih doživetij v otroštvu: Gospa, bo Petrček lahko prišel malo
ven? Peter, greva lovit ribe? Pit, obljubi, da ne boš povedal
stari, en fant pred gimnazijo mi je dal zvitek marihuane. Suh, droban pegavček z velikimi,
prevelikimi radovedimi očmi. (317) Med
branjem oprostilne sodbe: Peter, pridi, greva gledat risanke. Od nekod je prineslo Tadejev glas, ki
se je obesil na strop nad mojo glavo. Pride, greva po Suhega. Nekaj ima za
naju. (364) Ti
in drugi refleksivni elementi (prim. tudi strani: 9, 29, 83, 84, 91, 227)
bogatijo zgodbo in povečujejo njeno napetost. . |