Slog

 

 

Notranji slog pripovedovalca je značilen in prepoznaven. K razgibanosti pripomorejo relativno kratki opisi, številni dialogi in pogosti odstavki. Zelo pogosto pisatelj v nov odstavek, ki ponavadi obsega samo eno poved, zapiše nek bistven, udaren podatek, včasih povzetek prejšnjega dogajanja ali napoved nečesa novega. Npr.:

 

Niti enega vprašanja ni postavil. (5)

Vse skupaj se je peljalo v napačno smer. (6)

Razprava pa kar traja. (7)

Kriv sem, da je Tadej Rozman mrtev. (7)

Rozmanova sta mrtva še malo bolj. (19)

Vrata ostajajo trdno zapahnjena. (40)

Mami nisem povedal za sodbo. (49)

Noč ni prinesla rešitve. (54)

Prostori so se mi priskutili že na daleč. (59)

Vedel sem, da prihajajo pome. (81)

Potem jo vidim. (87)

Toda Car in Veliki Vladimir sta se režala. (130)

 

Pripoved je zapisana v pretekliku, na dveh mestih v romanu prehaja v dramatični sedanjik. Zanemarljiv je prvi primer, ko pri opisu (drugega) Petrovega zaslišanja na celjskem sodišču avtor verjetno zaradi tovrstne pravniške prakse zapiše:

 

V rokah sučem zahtevo za preiskavo, že posvaljkano in umazano.

Osumljen sem kaznivega dejanja sodelovanja v pretepu, v katerem je bil paznik hudo telesno poškodovan, in nasilništva. (131)

 

Toliko bolj je zanimiva uporaba sedanjika pri opisu prve spolne izkušnje med Petrom in Polono. Vznesenost in čustvena nabitost trenutka zahtevata nenaden prehod iz preteklika v sedanjik:

 

Posul sem jo s poljubi, kamor je padlo in kjer sem dosegel, kožo od prsi do vratu in čela sem navlažil z ustnicami /…/ Dotikava se in se želiva pokriti drug z drugim, pa vendar sva še narazen, /…/ Ne želi več čakati, moje dlani jo vžigajo kot baklo, gori v sebi in navzven, odveč ji je že biti sama in eno, želi si, želi, želi. Najini želji se združita, natakneva si kondom, daj je zdaj že vseeno, katera dlan je čigava, veva, da postajava eno, in pribije me na tla z dlanema, uprtima na ramenska klepa, nasadi se name, da oba hkrati zavpijeva od bolečine. /…/ (254-255)

 

Za roman je značilna metaforika na besedni in skladenjski ravni. Redkokateri opis osebe ali kraja (prim. str. 59, 73, 102, 104) je zapisan brez dodanih prenesenih pomenov. Metafore, metonimije, primere in poosebitve se v besedilu kar vrstijo, pogosto jim avtor doda kanček ironije.

 

Metafore:

Stara posušena krastača z veliko bradavico na levem licu, tudi ona, tako kot očalar posebej primerna za sojenje mladoletnikom. (6)

Rozmanova /…/ mi porineta razžarjene bajonete v oči. (9)

Z zarjavelimi kleščami me trga na kose. (16)

Z razkrečenimi prsti je dvignil pokrov groba, ki je zeval pred menoj. (28)

Raztresel me je po koščkih po poljani, krokarji so kriče razgrabili slehernega izmed njih. (32)

Vrgla mi je trnek za menoj, da je je zadrl v nadlaht in me obrnil. (36)

Zdelo se je, da se je junijsko nebo ponižalo in poskušalo stisniti zlakoteno dušo v kot. (58)

Srečam se s kriminalistovim pogledom, polnim ričeta ob dvanajstih v kletnih prostorih celjske policije, mehkega kruha. (93)

Stal sem v očesu orkana. (121)

Strah je spuščal kremplje izpod stropa in se zarival v srca. (123)

S polno culo grenkobe sem zijal v potnike, ki so z mislimi na kosilo in snidenje z domačimi hiteli čez dolgi most /…/ (145)

Butnil sem jo s komolcem in padel v tolmun temno žarečega žameta, ki je poblisnil po meni. (174)

Zmaj je priliznjeno vabil hčerko k sebi. (202)

Ubijala me je s pogledom, rinila nož počasi v moje srce in ga sukala, da bi zavrtala čim hujšo rano. (273)

Čez dušo se je dvignila rakev, ki me je prekrila, ko sem stopil na skoraj prazen vlak. (344)

Z očmi je vnovič vstopila vame in mi odrezala pol srca iz razgaljenih prsi. (359)

 

Metonimije:

Mama, z očmi polnimi vode, strmi v slovenski grb nad sodničino dvorano. (9)

Te preklete črne oči z ogromnima luknjama, iz katerih se je trkljala groza. (38)

Gladki alt pomete črepinje ranjenega jutra po hodniku, /…/ (47)

Tudi prevzgojni dom Radeče je zvonil od smeha. (310)

 

Primere:

Tožilec se je brezbarvno popeljal po obtožnici kot prazna solza. (13)

Beseda se je trkljala kakor kroglica po kotih velikanskega džuboksa. /…/ (29)

Besede so se vlekle iz nje kakor ometana pajčevina s kotov, ki se jih ni nikoli lotila. (39)

Pobral sem se v posteljo in čakal, da me poljubi spanec, ki je kot nezvesti metulj letal po sobi in umirjal nemirna, razplamtela srca. (81)

Novi dnevi so se nizali kakor kroglice na dolgo nitko dolgočasja. (94)

Štirinajst dni je minilo, kot bi padli z glavo naprej v koš za smeti. (106)

Besede so zapljuskale kakor jata sardel, ki beži pred plenilci. (132)

Pripravnica zdiktira še zadnji list, glas se ji zatika in pada v poudarke, kakor bi bosa tekala po razorani njivi. (132)

Vzgojiteljica me je pričakala kakor kraljica iz Sabe. Visokost skorajda ni videla tako nizko do tal. (206)

Preskočil sem opise, ki so kakor obstreljena perjad viseli po žicah mamine osamljenosti, /…/ (246)

 

Paralelizmi:

Nisem je mogel poslušati.

Nisem je mogel videti.

Nisem je mogel prenašati. (37)

 

Nikoli več ne bom nasilen.

Nikoli več ne bom kradel.

Raje umrem. (223)

 

Ç NAZAJ