Motivi

 

 

a) Smrt (prijatelja)

 

Zanimivo je, kako je pisatelj izbral ta izhodiščni motiv romana. V nastajanje romana je na nek način pritegnil tudi svoja dva sinova:

 

Ko sem premišljeval o delu, sem si med drugim postavljal razna vprašanja, kako bi se na določeno situacijo odzval eden izmed mojih sinov, ki je posebno brezkompromisen in trd, prava trda buča, ki gre vedno z glavo skozi zid. Med preizkušanjem njegovih reakcij sem stopnjeval breme, ki bi mu ga naložil, in največje breme je nenadoma postala krivda za smrt drugega. Gimnazijec se ne brani na sodišču, čeprav je obtožba bridko jasna: ti si morilec. Gre za elementarni očitek, ob katerem je možen en odgovor: ali si nekaj storil ali pa tega nisi storil. Gimnazijec ve, da ni ubil prijatelja, ampak v njem je krivda, da je zakrivil prijateljevo smrt .(Večer, 7. oktobra 2005)

 

Tadejeva smrt je v romanu prikazana skozi perspektive štirih oseb: Petra, tožilca, prijatelja Suhega in zdravnice Metke (če pustimo ob strani Tadejeve starše in druge). Vsak jo doživlja ali razume po svoje. Motiv Tadejevega smrtnega boja skozi ves roman podoživlja Peter kot veliko bolečino in travmo; najprej na sodišču med razpravo, čeprav je od Tadejeve smrti minilo že skoraj leto dni, potem pa še večkrat, ko se spomni prijatelja. Z motivom smrti je neločljivo povezan tudi motiv krivde.

 

Tadej, prosim te, Tadej, Tadej, vlečem vrv navzgor, da bi jo potegnil čez kljuko, na katero se je ujela, vrv se mi zadira v meso in mi lupi kožo z dlani, Tadejevih petinpetdeset kilogramov pa se podvaja v sto, vpijem kot nor, ko spoznam, da sploh ne vpijem, da rjujem, vendar glas ne najde poti iz mene. (9)

 

(Opomba: Številke strani v oklepajih se nanašajo na izdajo romana Gimnazijec leta 2004, v zbirki Žamet.)

 

Tožilčevo sklepanje o dogodku je togo in neživljenjsko, celo zmotno in usodno:

 

Sodni izvedenec kriminalistične stroke ugotavlja, da je imel vrv v rokah samo Peter Janežič, ne pa tudi Tadej Rozman. Tadej Rozman si ni nataknil zanke okoli vratu. To je storil Peter Janežič. Njegov molk onemogoča obtožbi jasno določiti, kaj se je zgodilo, tako da v dvomu tožilec šteje, da je šlo zgolj za povzročitev smrti iz malomarnosti. (14-15)

 

Šele na koncu romana se nam postopoma razkrije resnična zgodba v zvezi s Tadejevo smrtjo. Glavni krivec zanjo je bil Petrov prijatelj Suhi, ki ga je življenje pripeljalo na pot narkomana in preprodajalca mamil. V pogovoru s Petrom se ni nikoli želel niti dotakniti nesrečne Tadejeve smrti, če pa se je je, je bil njegov odnos žaljiv, gotesken:

 

- Se spomniš Tadeja?

- Koga?

- Tadeja.

Čeljusti se trdo stisnejo.

- A ja, tistega.

Suhi ne more mimo prikladne groteske, s kazalcem in sredincem prikaže brcajoče korake umirajočega obešenca.  

- Kaj sta imela takrat?

Nepričakovano oster sem.

- Zakaj, hudiča, vlečeš to na plan? Fant je mrtev, ne maram govoriti o tem. (141)

 

Ko Suhega napadeta dva neznanca in ga hudo ranjenega pripeljejo v bolnišnico, v strahu pred smrtjo prizna Petru svojo krivdo:

 

- Oprosti … Oprosti zaradi Tadeja.

Zaradi Tadeja? Zakaj zaradi Tadeja?

- Že v redu, Suhi. Ne razburjaj se.

Skušal sem se otresti kosti, oklenjenih okoli zapestja.

- Ne, ne, Pit, jaz sem ga, zaradi mene je mrtev, ne zaradi tebe. Oprosti, Pit. Tako sem se bal. In zdaj se tudi bojim, da bom umrl. (302)

 

Šele Metka, ki je na koncu pričala na sodišču, je Petra povsem oprava krivde za Tadejevo smrt. Kot kakšna odrešiteljica je s svojim pričanjem pripomogla k hitremu razpletu zgodbe. Metka ni detektiv, ki bi ugotavljal vzroke Tadejeve smrti. Za razliko od kriminalk roman ne oži kroga osumljenih, saj je ves čas kriv Peter. V romanu sploh nihče več ne skuša rešiti velikega nasprotja, ki je ves čas v glavnem junaku: ve, da ni zakrivil smrti, a krivde za smrt se ne more znebiti. Nihče od pristojnih ne zazna te dvojnosti, da bi dosegel zanj oprostilno sodbo. Metka je - kot tudi drugo bolniško osebje - sama je slišala izpovedi Suhega v bolnišnici in opisala usodni dogodek:

 

Suhi je zahteval od Tadeja Rozmana plačilo za tablete, ki mu jih je dal tisto popoldne. Tadej ni imel denarja, doma ga ni našel, in ko sta se dobila v kleti, je bil Tadej že močno omamljen. /…/ Ker je bil Tadej nesposoben za sleherno obrambo, mu je Suhi zlahka nataknil zanko in ga skušal prisiliti, da bi povedal, kje ima denar, ali pa da bi mu dal kluč od stanovanja in bi on sam pobrskal za kakšnim vrednejšim predmetom. /…/ Tadej je z zanko za vratom skušal pobegniti pred Suhim, plezal je po steni, Suhi pa ga je hotel potegniti dol in je potegnil za vrv, Tadej je zdrsnil, vrv se je zataknila, Tadej je obvisel na njej. Suhi se je skril, ker je zaslišal korake, vstopil je Peter, skušal rešiti Tadeja, kar pa mu ni uspelo. Ko je stekel po pomoč, je Suhi pobegnil. (355-356)

 

 

b) Molk

 

Petrova reakcija v kritičnih situacijah po Tadejevi smrti je molk. Ne gre za molk iz trmoglavosti, pač pa za neke vrste govorno blokado, ki mu onemogoča, da bi povedal resnico na dan. Tako na dogajanje na sodišču (obsodba) odreagira z molkom. Ne samo zato, ker mu njegov zagovornik tako zmotno svetuje, pač pa ne more spraviti besed iz grla. Edini vzrok, ki ga navaja roman za takšno govorno blokado, je hud duševni šok, ki ga je doživel kot priča prijateljevemu umiranju.

 

Nikomur nisem odgovarjal.

Ne sodišču, ne tožilcu, ne odvetnikom.

Slika, ki je zamrznila v meni, mi je hkrati zamrznila grlo, da skozenj ni zlezel niti pisk.

Cepetajoče noge, voda, ki je stekla po desni hlačnici in se zlila v lužo pod Tadejem, kriki, ki so se umestili v slike, so postali del mene.

Od takrat naprej nisem več sam, s seboj nosim nekaj, česar ne razumem in kar tli pod mojo kožo kot grozeča napoved nečesa hudega, in morda je to tisto, kar me drži za grlo. (7)

 

Sodni izvedenec psihiatrične stroke Petrov molk ocenjuje tako:

Za molk ne obstaja organski razlog, ocenjujem, da je molk posledica odnosa do dogodka. /…/ /O/cenjujem, da gre za zavestno odklanjanje stika z zunanjim svetom vsakič, kadar bi moral govoriti o prijateljevi smrti. Osebe, ki ga kakor koli spominjajo na Tadejevo smrt, povzročajo blokado v izražanju, ki je lahko resnična, lahko pa tudi hlinjena. Objektivno se tega ne da ugotoviti. (10-11)

 

Sam Peter se svoje govorne blokade zaveda in se sprašuje:

Zakaj ne povem, zakaj, zakaj?

Na usta mi je silila grenkoba, ki se je nikakor nisem mogel znebiti, prijelo me je, da bi tulil, zavijal, kričal in izkričal gnev, ki se je pocejal po vseh celicah trepetajočega telesa.

Namesto globokega, besnega glasu sem iztisnil iz grla le jokav cvilež, da sem v trenutku utihnil. (24)

 

Rad bi povedal, da mi je žal, gospa sodnica. Žal mi je, ker ne zmorem povedati tistega, kar bi moral. Stisne me v grlu in ne morem …

In nisem mogel več.

Pretresen in razočaran sem sedel. (285)

 

Podobne blokade doživlja Peter tudi v razredu. Na primer, ko razrednik terja od njega opravičilo za odsotnost (ko je bil na sodišču):

V grlu me je stisnil znan krč, že ničkolikokrat razkrita nevesta, nemoč premakniti usta se je razraščala čez prsi in grozila, da me prelije do konca. (27)

 

Nisem, je kričalo v prsih, samo glas ni našel poti na prostost.

Kot vedno.

Stisk v grlu je zadrgnil dušo, ki je slednjič utihnila. (32)

 

Molk nastopi, ko profesorica slovenščine terja pojasnilo za poteptan esej:

Nisem ji odgovoril.

V grlu sem čutil vrelec besed, ki pa jih trdo stisnjene mišice niso spustile na prostost. (195)

 

Zanimivo je, da novi sošolci prej kot kdorkoli drug spoznajo vzrok Petrovega molka, in se ob koncu šolskega leta postavijo na njegovo stran:

Ti fantje in dekleta so prepričali profesorje, da včasih resnično ne morem spregovoriti in da ne gre za moje neznanje, ker se ne odzovem na vprašanja, ki mi jih zastavljajo. (343)

 

Ko na ulici pred lokalom naključno sreča svojega očeta, ki išče hčerko, doživlja podobno:

Z razbitimi mislimi sem skušal ujeti pravo misel, le da besede niso znale iz prsi. (70)

V pogovoru s psihologom Borisom Oblakom v prevzgojnem domu:

Utihnil sem in se nisem več odzival. (72)

 

Kriminalistu Lojzu, pri katerem je iskal pomoč, ko je bil prisiljen nesti mamila v prevzgojni dom:

Lojz je razmišljal o vsem drugem, samo o moji stiski ne.

In jaz mu svoje stiske sploh nisem znal prav opisati. (168)

 

Prvič je o svoji govorni stiski spregovoril Poloni, ki ga je spraševala o Tadejevi smrti.

- Moj edini prijatelj je bil. Tako zelo, zelo mi je bilo žal, Polona.

- Zakaj pa so te potem zaprli?

- Ker tega nisem mogel povedati.

- Zakaj ne?

- Stisnilo me je v grlu. Ničesar o Tadeju nisem mogel povedati. In čutil sem se krivega, krivega … (237)

 

Kaj je bil vzrok, da je govorna blokada na koncu vendarle popustila? Čas, ki je potekel? Razumevanje, ki ga je doživel s strani zdravnice Metke? Petrov osebni razvoj? Je končno dobil občutek, da je razumljen? Da so njegove besede vendarle pomembne? Ali vse to skupaj? Peter popuščanje notranjega pritiska opiše takole:

 

Želel sem si, da bi lahko stopil še enkrat pred vse tiste ljudi, ki so odločali o meni, da bi jim sedaj, ko ni bilo več pritiska v meni, počasi in jasno razložil, kaj me je vodilo, da se je zgodilo tisto, kar bi se ne smelo.

Hladne misli, odprto, nepokostenelo grlo, ko bi mi bilo to dvoje na voljo vsaj enkrat v pravem trenutku! (290-291)

 

Na zadnji sodni obravnavi pride do Petrove deblokade in končno lahko pove, kaj se je v resnici zgodilo ob tragični Tadejevi smrti.

Iz mene je kar bruhnilo, kot bi se končno predrl mehur, ki me je ovijal okoli srca, grla in ust.

Srce je poskočilo do vrha grla, zijal sem od bolečine, a sem kar nadaljeval, govoril, govoril, govori. Z očmi, uprtimi v vrh rdečega svinčnika, ki je poskakoval po papirju kakor pajac. (352-353)

 

 

c) Praznina

 

Motiv praznine se je v romanu najbolj dosledno vleče od začetka do konca. Označuje eno izmed najpogostejših Petrovih čustvenih stanj, nedvomno povezanih tako z molkom, kot z občutki strahu (prim. str. 32, 72, 150, 188, 217), notranjo bolečino (prim. str. 62, 104, 112, 113, 143), notranjimi boji (prim. str. 38, 136, 231), samoto (prim. str. 100, 304, 329, 340), nerazumevanjem (prim. str. 132, 195, 213, 290) in samopomilovanjem (prim. str. 211). Peter je toliko čustveno zrel, da se zaveda praznine in potrebe po njeni izpolnitvi, a je obenem nezmožen, da bi vedel, kako jo izpolniti. Poglejmo si nekaj mest, na katerih se pojavlja motiv praznine:

 

Po obsodbi se znajde v družbi prijateljev v lokalu:

Nenadoma sem začutil enako praznino, kot me je objemala na sodišču, praznino, ki me je morila doma, ko ni bilo nikogar in sem moral ven, preden bi zavrela kri potrgala žile.

Praznina je najtanjše lovke stegovala prav tu, v zadimljeni kamri pod nivojem ulice, v katero je zrak pritekal samo skozi rešetke tik pod stropom. Najvztrajnejša je zamigetala skozi salamo in se mi ovila okoli prstov, kjer je ležal kruh. (23)

 

V šoli:

Ko sem sedel, se je praznina, ki me je kar naprej spremljala kot usojena nevesa, napolnila z rumeno. (35) / Praznina v meni je podrla nekaj pregrad, in duša, kolikor jo je pač ostalo, je odtekla še nižje. /…/ Kradoma sem se ozrl po pogledih sošolcev, se za hip popasel po strahu, pričakovanju, naveličanosti, prepričanosti, zaljubljenosti, samo praznine nisem našel pri nobenem. Bili so tako polni, zanimivi in človeški. (51)

 

Ob misli na mater in očeta:

Ona je kriva, da čutim v sebi to praznino. /…/ Tako se oče v meni spreminja v balon, napolnjen z praznino. (40)

 

Ob Metki, ko ga le-ta postavlja na realna tla:

Ko jeza izgine, se praznina, ki jo pusti, ne napolni z drugim čustvom, in to me stira v brezciljno beganje po mestu. (139)

Ali ko zasluti, da se bo od Metke kmalu moral posloviti:

Hkrati sem začutil nenadno, skoraj otipljivo praznino, ki se je odluščila s srca kakor serak z ledenika. (199)

 

Ob prijatelju, zadrogiranem Suhem:

Kar vpričo njega me preplavlja nov val praznine. (143)

 

Ko mu sogojenci v zavodu grozijo z britvico, če jim ne bo prinesel droge:

Zaželel sem si, da bi potegnil in končal mizerijo, ki me je spremljala, saj s krvjo iz mojega vratu ne bi odteklo nič pomembnega, samo praznina, puščoba, osamljenost. (159)

 

Ob Poloni oz. v njeni odsotnosti:

Ničesar nisva imela /…/ Samo ta postaja, dvajset rahlih poskokov daljšega kazalca. To je bilo vse. Potem spet praznina. (234) 

 

In končno v enem najtežjih trenutkov življenja, ko ob Savinji misli na samomor:

Prazen sem, samo lupina, tanek balon, ki brez kože drgeta v ledenem vetru. (305)

 

 

č) Ljubezen

 

Motiv ljubezni se postavlja nasproti motivu praznine. Eden izmed redkih trenutkov, ko se praznina v romanu zapolni, je ljubezenski odnos med njim in Polono. Nežna zaljubljenost doživi svojo izpolnitev tudi v prvi strastni spolni izkušnji z njo. Drugačen, veliko globlji in bolj zapleten, čeprav brez prave perspektive, je ljubezenski odnos do zdravnice Metke, povezan z občutkom varnosti ob njej in globokim medsebojnim razumevanjem.

 

Gotovo bo motiv ljubezni zanimiv za mlade bralce. Skozi roman se lepo razvija: najprej avtor predstavi Petrov odnos do deklet, preden je spoznal Polono.

 

Odkimal sem, skozi sito v podzavesti dopustil, da se mi je pred oči prikazalo nekaj dolgolask, s katerimi sem se kdaj držal za roke, jim lezel pod nedrčke in hlačke, dokler me niso pregnale in si izgovorile boljši čas, lepši prostor in primernejšega fanta za zabavo te vrste. /…/ V družbi, v kateri so kraljevali Suhi in podobni, je bilo nekaj nepojmljivega, če se ni kar naprej po tebi obešala kakšna deklina, ti tekala po robčke ali po burek, če si ukazal, te otipavala po izbočenih mišicah in riti, skratka, kradla doma denar zate, lagala mami, da je pri prijateljici, ko je izgubljala čas zate. (71)

(Prim. tudi str. 44)

 

Ko se začneta s Polono učiti matematiko, se počasi med njima razvija zaljubljenost. Avtor lepo opiše njen razvoj, ki se stopnjuje do Poloninega sedemnajstega rojstnega dne, ko – na njeno željo – doživita prvo spolno izkušnjo.

 

Zaljubljenost:

V učilnici Prevzgojnega doma Radeče /…/ sem se tistega dne prvič zalotil, da mi glava ne služi povsem. Vanjo so se lovile sence povsem nesmiselnih misli, odzvanjale v prazno, me begale in mi motile zbranost. (179)

 

Njena bližina me je pomirjala, prijalo mi je, da me prepoji njen vonj, name je delovala tako čudno in neznano, kot še nihče dotlej. Bal sem se občutkov, ki so me prevevali, in vleklo me je naprej, da odkrijem nov vpliv, ki ga ima name. (186)

 

Posmehne se sama sebi in v tistem trenutku je najlepša punca, kar sem jih kdaj videl. Gladko mlečno kožo obliva sij pravkar vstale lune, še rdečkaste, velike, tik nad obzorjem, vranje črne oči kot mačje zeleno, fluorescentno odsevajo. (203-204)

 

Želel sem si, da bi odvrgel obleko in potegnil kožo s sebe, da bi se dotaknil Polone s svojo notranjostjo, in želel sem si, da bi si enako želela tudi ona. (239)

 

Priklenjena vsak na svoje prekletstvo nisva imela časa zase, za naju. Koža nama je gorela, sošolci so videli, da se spreminjava, tajava in spajava, samo čas, v katerem naj bi se srečevala, se je vselej izmaknil. (252)

 

Prva spolna izkušnja:

Dotikava se in se želiva pokriti drug z drugim, pa vendar sva še narazen, polna vsak svojih pričakovanj, polna strahu, jaz pred tem, kaj bo rekla potem, ko bo glava spet trezna in bo pijanost minila, poln dvoma, kako se bom odrezal, bom dober, neroden, nestrpen, bo šlo prehitro, jo bom ranil, ona pred bolečino, dvomom, ali mi bo ugajala, ali bom užival za njo in v njej, mi bo potem odvratna, ker se mi je predala. (245)

 

Polonini starši, potem ko ju mama dobi v stanovanju speča po ljubezenskem odnosu, ostro nasprotujejo ljubezenski zvezi. Polona v znamenje protesta odide od doma.

 

Kaj bi dal, da bi lahko spremljal Polono k Metki, da bi se zaprla v prostor, kjer naju ne bi nihče motil, da bi si razkrila občutke, ki so naju spreminjali iz otrok v odrasle.

Strahotna želja, da bi ostal pri njej in se z njo vso noč pogovarjal, me je pretresla kakor kriza narkomana. (261)

 

Polonini starši ju drugič(!) zasačijo v stanovanju med ljubezenskim odnosom po drugi sodni obravnavi. Polono ločijo od Petra tako, da jo prešolajo na velenjsko gimnazijo.

 

Ljubila sva se kot dve nori, divji beštiji, z zavozlanimi mislimi v nerazpoznavno, brezčutno zmes, kakor da sva zadnjič skupaj in se ne bova videla nikdar več. Hotela je še in več, komaj sem ji sledil, bežala mi je, se oddaljevala, izginjala. Še ko je hlipala v podrhtavanju krčev, ki so ji potresali telo, ni bila z menoj, ampak je vsrkavala občutja za vnaprej, za takrat, ko ne bova več skupaj. (286-287)

 

In dokončno slovo, ko Peter v Velenju sreča Polono z novim fantom.

 

Vse, kar je živelo v meni, je odhajalo z njo, izginjalo, pregrinjala me je tema, ki je nisem mogel odstreti.

Začutil sem, kako umiram, občutil, kar je spoznal Suhi v tisti zadnji sekundi, ko je še vdihnil in se zavedal, da je to zadnjič.

Polona!!!

Ni je bilo več.

Razvneto telo je še vedno čutilo njen odtis na koži, držal se me je še vonj njene tople kože.

Tadej, me je prešinilo, Tadej je umrl takole pred menoj.

In Suhi.

Zdaj še Polona. (340-341)

 

Srečanja z Metko so drugačna in pri njej ga prevzamejo popolnoma drugačna čustva.

 

Zavidal sem ji samozavest, s katero je vrtela svet okoli sebe, toplino, ki je kapljala vsenaokrog in je izvirala iz iskrečih se oči in smeha, ki se ni niti za hip poslovil s polnih ust.

Odrasla je.

Ona je odrasla in jaz sem otrok.

Neznosna teža tega zavedanja je legla na moje prsi, v hipu mi je postalo žal, da sem v njenem avtu kot tujec, /…/ (100)

Začutil sem nenavadno navezanost nanjo, ki je bila povsem drugačna kot navezanost na Polono. Sklonil sem se k njaj in jo pobožal po licu. (198)

Prvič sem se ozrl po njej kot po ženski.

Srh, ki mi je kakor elektrika stekel po hrbtu, me je zdramil iz prijetnega razpoloženja. (326)

 

Zelo lepo je v romanu opisano njuno slovo, potem, ko mu pomaga napisati pritožbo na razsodbo. Jasno je, da komaj vzbrstelo medsebojo čustvo nima prave perspektive za nadaljnji razvoj.

 

Njena trdnost, prepričanost, izkušnje, vse se je zmešalo na obrazu do nerazpoznavnosti.

Pred letom, morda še pred pol leta bi to zamenjal za naklonjenost. Zdaj, po Poloni, sem razumel, da je to bližina priložnosti, obet mladosti, še skoraj otroškosti, morda celo posledica osamljenosti.

Ni bila zaljubljena vame in jaz nisem bil zaljubljen vanjo.

Bil sem sam in ona je bila sama.

Privlačila me je in čutila je, kako deluje name.

Bilo ji je žal, da odhajam, še bolj pa bi ji bilo žal, če bi me zadržala.

Čutila je, kako kruto se ločujeva, tako na pragu, še vedno prijatelja, znanca, povezana z dogodki, ki so se nama vsilili, ne da bi jih iskala sama, ampak … /…/

Samota je bila najina zgodba, najina usoda. /…/

Nisem si želel takšnega slovesa, ampak moški v meni, ki se je že prebujal, je vztrajal, zahteval, da ne popustim.

Otrok v meni, ki je še vedno jokal po mami, takšne izgube ni mogel kar tako preboleti, otrok se je hotel stisniti k toploti, poiskati mehkobo, jo zdržati v trepetavih dlaneh. (328-329)

 

d) Družbene inštitucije: sodišče, šola, družina

 

Po pisateljevem mnenju nobena od inštitucij, odgovornih za vzgojo otrok, ne opravlja svojega dela zadovoljnivo:

»Vzgoja v družini je premedla, preohlapna in neustrezna, ker se družine, ki so vedno manjše ali pa to sploh niso več, ne zmorejo osredotočiti na težave mladih (saj še sami ne znajo najti rešitev za pereče življenjske probleme), šola je izgubila moč nad učenci in dijaki zaradi desetletja dolgo ponavljajočih se napak pri vzgoji (učitelj nima več ugleda, kot ga je imel pred desetletji, izgubljena je avtoriteta učiteljev, nejasen je koncept, kaj bi z mladimi sploh radi, kaj naj jim nudimo, kaj je cilj šolanja – ali samo papagajsko ponavljanje kopice podatkov, ki nikomur ne koristijo, ali logično razumevanje snovi, morda spretnost, da se otroci znajdejo in ustvarjalno pričnejo razmišljati o problemu, najdejo metodo in nato problem tudi rešijo ...), organi pregona in sodišče pa še vedno niso preklopili v višjo prestavo in začeli razreševati problemov prevzgoje na modernejši in ustreznejši način.« (Večer, 7. oktobra 2005)

 

Sodišče

 

Pisatelj – pravnik je gotovo dober poznavalec sodnih dvoran, delovanja pravnega sistema in poteka pravnih bojev. Obenem pa je lahko tudi najboljši kritik delovanja sodišča, neupešne prevzoje mladoletnih prestopnikov, podkupljivosti paznikov v prevzgojnih domovih, slabega dela kriminalistov in psihologov itd. Na več mestih je v romanu opisana sodna dvorana, negativno, kot jo doživlja mladoletni Peter. Roman se začenja prav z njenim metaforičnim opisom.

 

Največja sodna dvorana sodišča v Celju je utapljala žalost v zasenčeni svetlobi, ki se je skušala pritihotapiti v ovalni prostor skozi sastrta okna. Daleč spredaj za polkrožno mizo je potresovala s paževsko pristriženimi kostanjevimi lasmi sodnica, streljala z ostrimi, prodorno zelenimi očmi po klovnih, ki kot na mačji razstavi zasedamo prvo vrsto. (5)

 

Ob drugem sojenju gre Peter še s težjim srcem na sodišče:

 

Kako drugače je bilo sedaj kot takrat prvič!

Kakor bi šel drugič v bolnišnico na operacijo, potem ko je bila izkušnja s prvo neznosna. (271)

 

Tretjič, na ponovnem sojenju, opiše dvorano tako:

Hlad prostrane dvorane je zazvonil po vseh registrih moje razbolele duše. (350)

 

Sodniki, porotniki, tožilci in zagovorniki so opisani z negativnim odnosom, ironično.

 

Ozkobučni očalar sključenih ramen, ozkih, trdnih ustnic mi ni nikoli upal pogledati naravnost v obraz, kakor bi se bal, da bom obračunal z njim zunaj, ko bova sama. (5)

 

Odvetnik, ki mu je država naložila mojo obrambo, je očitno živel v drugem svetu, zakrit s togo bordo rdeče barve, ki mu je blagohotno prekrivala tudi dobršen del možganov. Morda pravni fakulteti tisti del glave ni bil nujno potreben, vsekakor pa bi mu koristil na sodišču. (6)

 

Tožilec se je brezbarvno popeljal po obtožnici kot prava solza. (13)

 

Vsakomur v dvorani je kmalu postalo jasno, da odvetnik ribari v povsem praznem ribniku. (276)

 

Zanj sem bil samo eden izmed ne preveč posrečenih primerov, pri katerih so se stvari obrnile drugače, kot si je predstavljal. (284)

 

Posameznik je v pravnem boju nepomemben. Edino, kar šteje, je zmaga:

 

Zdi se, da že dolgo ni več važno, kaj je res, samo da nekdo zmaga in drugemu pokaže, koliko boljši in bolj pameten je. (133-134)

 

V prevzgojnem domu doživi nasilje. Tam vladajo tolpe starejših prestopnikov, ki izsiljujejo mlajše, jim grozijo in pretapajo. Pisatelj jasno kritizira paznike, njihovo neodgovornost, podkupljivost.

 

Vedel sem, da prihajajo pome.

Kljub temu, da je po hodniku korakal paznik, in kljub temu, da so vrata stanovanj zaklepali.

Vsak novinec je moral opraviti sprejemni izpit, temu se ni dalo izogniti. (81)

 

Šola

 

Ker je Peter nadpovprečno nadarjen dijak, mu šola pomeni kraj samouresničitve. Njegov odnos do znanja je nenavaden za domnevnega mladoletnega prestopnika. Najhujša kazen v prevzgojnem zavodu bi zanj bila prepoved odhajanja v šolo, ne samo zaradi Polone, pač pa tudi zaradi želje po znanju. V tem smislu je zanimivo tudi tisto mesto v romanu, ko si po hudi duševni krizi, ko vidi umirajočega Suhega in premaga misel na samomor, najde zatočišče ravno na svoji prejšnji gimnaziji (prim. str. 307).

 

Njegova ljubezen je matematika. Profesorica Matilda je v njem takoj videla potencialnega zmagovalca na matematični olimpijadi in je temu primerno svojega paradnega konja dodatno zalagala z matematičnimi nalogami. Že prej jih je rad reševal (npr. ko pride po prvi obsodbi domov,  prim. str. 25), v prevzgojnem zavodu pa so mu izpolnile čas in ga reševale pred malodušjem.

 

Matildine naloge so bile pravi mali čudeži. Sploh ni bil pomemben izračun, kajti ko si videl, kaj moraš izračunati, je bilo praktično že vsega konec. Zanke so bile v odkritju oreha, ki ga je bilo treba streti, in čas se je prelil v vosek, ko sem se mučil z nalogami. (185)

 

Matematiko mi je vcepila v dihanje, v misli, v sanje. Ko sem zaprl oči, sem gledal krivulje in enačbe, ko sem poslušal dolgočasno psihologinjo, sem skušal streti kakšno matematično nalogo. (334-335)

 

Ostali učitelji in ravnatelj imajo do Petra dokaj zadržan odnos, saj v njem vidijo prestopnika, potencialnega povratnika na kriminalno pot. Nekoliko, a še vedno premalo razumevanja doživi s strani novega razrednika na Gimnaziji Center, še manj s strani ravnatelja.

 

V prevzgojnem domu sta šola in izobraževanje zadnja stvar na lestvici vrednot mladih fantov in deklet. Petra toliko bolj sovražijo prav zaradi zavzetosti za šolo, nalašč mu uničujejo šolske knjige in zvezke. Vendarle mu hote ali nehote vsi priznavajo, da je drugačen od njih in da bo iz sebe še kaj naredil v življenju.

 

Pisatelj pa je zelo kritičen do metod prevzgoje v domu.

 

Nihče se ni trudil, da bi v resnici spremenil pokvarjene duše v nas. Morda so poskusili pred leti, morda takrat, ko je gostoval v teh prostorih kasnejši televizijski reporter Terček in njemu podobni. Ali pa prej, ko je bilo v domu veliko ptičkov brez gnezda, ne pa kriminalcev. (106)

 

Skozi prevzgojni zavod je šla tudi zdravnica Metka. Petra je čudila njena trma in nepripravljenost, da sočustvuje z njim:

 

Ampak zdaj sem ji res verjel, da je prestala Radeče.

Samo gojenci prevzgojnega doma so lahko tako neznosni do izgub in tako zagledani samo v zmagovalce, v tiste, ki iz težav zlezejo nepoškodovani. (197)

 

A vendarle je zavod marsikomu postal drugi dom:

 

Dom je postal drugo ime za disciplino, ki je dotlej nismo poznali, je pa hkrati pomenil tudi zajtrk za dobro jutro, kosilo in večerjo, malico za tiste, ki so delali, oblačila, televizijo, časopise, knjige, bazen, igrišča … (334)

 

Nič kaj prijetno sliko prevzgojnega doma pokaže Metka, ko na sodišču priča za Petra:

 

Vanj pošiljate najslabše, kar obstaja v mladini, in ta ima pravila, ki jih vzgojiteljem, upravnikom in paznikom ne uspe preseči. Na lastni koži sem izkusila, kako trdo je preživetje v domu, kako gojenci maltretirajo drugačne od sebe. /…/ Droge kljub strogi kontroli kraljujejo v domu, tisti, ki jih ne poskušajo prej, in teh je malo, se pričnejo drogirati tam. (357)

 

(Opomba: Več o neusešni prevzgoji mladih prstopnikov piše avtor v intervjuju za Večer, 7. oktobra 2005, ko odgovarja na vprašanje o (ne)smiselnosti in (ne)učinkovitosti prevzgojnega sistema.)

 

V zvezi s šolo in šolanjem je zanimiv še tisti odlomek, ki izraža odnos gimnazijca do fizičnega dela. Sestavni del prevzoje v Radečah je bilo namreč tudi delo v delavnicah. Peter se kot gimnazijec dela brani in pravi:

 

Nikoli doslej nisem delal. Ničesar. Niti pomesti nisem znal, pošteno povedano, znal sem zgolj navleči oblačila nase in se obuti. Pa pojesti, kar je priletelo predme. Ne rečem, posrečilo se mi je kupiti sendvič, speči jajce in skuhati hrenovke. Da bi zdaj delal? Kaj le? Gimnazija me je uspešno varovala pred mazanjem rok in mi skozi stranska vrata vcepila odpor do fizičnega dela. Gimnazijci so vendar vredni več, da bi jih uporabili za prenašanje bremen, čiščenje, zbijanje lesa, /…/ (63)

 

 

Družina

 

Ta osnovna človeška celica ni nič bolj učinkovita kot ostali dve inštituciji. Nasprotno, Petrova družina je v popolnem razsulu: starša sta razvezana, mati je mala podjetnica, nezrela osebnost, ki na sina velikokrat odlaga svoje probleme, in celo odide od njega, ko jo najbolj potrebuje, oče živi z drugo žensko in ima z njo hčerko Majo, sina sovraži tako kot svojo bivšo ženo.

 

Najbolj zanimiv je Petrov odnos do matere, brezkompromisen in nepopustljiv, kritičen in zelo zrel, odrasel.

Mama je rada lagala. (107)

Takoj po vložitvi obtožbe, da sem zakrivil Tadejevo smrt, me je izrezala iz prsi kakor maligni tvor. (107)

Vse življenje je nekam hitela in vedno se je opekla. (247)

 

Brez olapšav opiše svoja čustva, ko mu mati telefonira v prevzgojni dom za rojstni dan:

Vse lepo, ki me je ujčkalo tistega dne, je postalo žarko in žaltavo, odvratno kakor shlajena svinjska pečenka, ko se trda mast pobesi po sicer okusnem mesu in ga prevleče z gresasto gnusobo. (179-180)

 

Naslednjič mu sporoči, da jo je novi partner zapustil in da ji je vse pobral iz stanovanja:

Samo izbruhala je vame namesto v straniščno školjko.

Podarila mi je noč brez spanja in me kakor po pajkovi mreži spustila v dolgo pričakovano četrtkovo jutro. (350)

 

Pogosto pa si mora z grenkobo v srcu priznati, da ji je podoben.

 

Še nikoli nisem čutil tolikšne podobnosti in enakosti z njo. /…/ Mama je živela v dvojnosti, ki si jo je ustvarjala sama, ampak tega sem se zavedal šele v Radečah.

Med resnico in upi, med obupom, ko ji ni uspelo pristaviti svojega lončka med dva resnično dobra trgovca, in upanjem, da ji bo to vendarle uspelo. /…/ Ni mi bilo jasno, ali je to pogum, kar je sijalo iz nje, ali neznansko podla laž, ker si ni upala pogledati v oči in si enkrat za vselej priznati, da je zguba, kot sem zguba jaz.

Saj sem jo razumel. (109)

 

Zanimivo je, da na mater pomisli tudi med pretepi v prevzgojnem domu. Ko starejši gojenci njega pretepajo, podoživlja materine udarce, ki jih je dobila od očeta. 

 

Spačena usta so se razpotegnejo čez obraz, predme se raztegne mamin obraz, ko jo močne roke vlečejo za lase, rdeče obarvani nohti grebejo v grčaste dlani, da bi izpraskali rešitev. Stojim ob kredenci, nekaj me drži za grlo, vidim, kako se moška dlan stisne v pest, ki udari od strani, rdeče obarvani nohti zatrepetajo, kot zajčeve prve noge, ko mine predsmrtni derget. /…/ Mama leži na tleh, vame reži moški, telo je otrplo, ne morem se premakniti, da bi pomagal. (84)

 

Eno redkih mest v knjigi, ko mater vidi v svetli luči, je tik pred težko mislijo na samomor, ko se sprehaja ob Savinji. V ženski, ki hodi pred njim, se mu pojavi privid matere.

 

Mama …

Prikazovala se mi je kot sladki obet, samo v najlepših barvah, vsa topla, dehteča, prijazna, razumevajoča. Ni vpila ne jokala, samo smejala se mi je, me vabila s seboj. (305)

(Prim. str. 48.)

 

 

e) Nasilje

 

Z nasiljem se je Peter srečal že v krogu družine in grenka izkušnja ga je spremljala skozi leto dni življenja v prevzgojnem zavodu. Poleg nasilja, ki ga je izkusil na lastni koži, se je srečal z njim tudi ob uporu, ki so ga starejši gojenci sprožili v prevzgojnem domu.

 

Razbita jedilnica, pretepeni, skorajda ubiti Tone v mlaki krvi, morda celo posiljena ženska, to je zdaleč presegalo vse moje dotedanje izkušnje z nasiljem, še nikoli dotlej nisem videl tako podivjane črede. (124)

 

Petru z britvico grozijo sogojenci, ker jim ni prinesel droge v dom:

Rana je nenadoma stopil iz gruče na levi, me zgrabil za lase in v očeh mi je zaplesala temna senca stropa. Na levi strani vratu sem začutil tenek dotik. (159)

 

Uničujejo njegove šolske potrebščine:

Car je brcnil pripravljeno torbo s knjigami in zvezki za naslednji dan, da je treščila na tla in stresla vsebino po tleh.

Še vedno obut v čevlje je s celim stopalom stopil v belino odprtih zvezkov. (189)

 

Dvoboj s starejšim sogojencem, v katerega so prisiliti Petra, se je zanj slabo končal:

Dvanajsterica je kajpak dovolila tovariško srečanje med nama, ki se je končalo tako, da dve uri nisem mogel odpreti ust, govoriti pa sploh ne do jutra. Moj nasprotnik je treniral karate in na meni se je izživel z natančnimi in uničujočimi udarci. Prvič sem videl, kaj pomeni, da krvaviš, ko greš na vodo. Zanalašč me je tolkel v ledveni predel hrbta in samo upal sem lahko, da me to ne bo neslo. (248) 

 

Še na drugih mestih se v romanu pojavlja motiv nasilja. V podtonu teh odlomkov se skriva avtorjeva kritika pristojnih (vzgojiteljev, paznikov, psihologov), ki niso odgovorno opravili svojega dela – začititi mladoletnika pred nasiljem.

 

Ç NAZAJ