V 30-ih letih 19. stoletja je Jernej Kopitar dal pobudo za dva slovenska črkopisa - kot poskus prenove bohoričice: metelčico in danjčico. Prvo je priredil Fran Metelko - doma z Dolenjske, učitelj v Ljubljani, drugo pa štajerski duhovnik Peter Danjko.
Pisavi sta pomešali znake iz latinice in cirilice, zato sta bili zelo neprikladni. Proti njima so kmalu vstali nasprotniki in dosegli, da sta bila oba črkopisa uradno prepovedana. Okoli metelčice se je vnela dolgoletna črkarska pravda, ki jo je zaključil Matija Čop, vanjo pa je zelo duhovito posegel tudi France Prešeren s svojimi pesmimi (Zabavljivi soneti: Al' prav se piše).
Črkopisa nista bila uporabna za
vse Slovence, ker sta zaznamovala glasove, ki jih posamezna narečja ne
poznajo, tako da sta Slovence prej razdvajala kot povezovala.