Gazela je princesa v kraljestvu pesmi.

"Nekoč (bil je lep večer in puščavo je osvetljevala nestvarna svečava mesečine) sta se v zavetje palme pred svetlimi pogledi lune in mrkimi pogledi staršev skrili dve mladi senci: mladenič je hotel osvojiti ljubezen prelepega dekleta. Bil je tako zaljubljen vanjo, da ni našel besed, s katerimi bi primerjal njeno lepoto. Nakar se je spomnil gazele, ki jo je davi videl v puščavi, in ji zašepetal: “Lepa si kakor gazela”.
Deklica je od zadrege zardela; in čeprav je nejevoljno našobila ustnice, je mladi beduin začutil, da ji je njegovo dvorjenje všeč. Ljubezen je dala njegovi domišljiji krila, da si je izmišljal nove in nove, čedalje drznejše prispodobe za njeno lepoto: “Lepa si kakor polna luna. Življenje brez tebe je ena sama puščava, pogled tvojih črnih in čarnih oči pa me odžeja kot voda v oazi…”
In je pletel in pletel naprej, dokler se niso njune ustnice prepletle v poljub. Tako se je rodila pesem z imenom gazela. Beseda gazela (ghazal) v arabščini pomeni pogovor fantov in deklet (se pravi dvorjenje ali ljubimkanje) oziroma pletivo.”

Tako lepe stvari je o gazeli napisal pesnik Boris A. Novak in nam s tem še povečal zanimanje za razmišljanje o tej zanimivi pesniški obliki.

Gazela je pesem poljubne dolžine. Njeno ime izhaja iz arabščine – ghazal in pomeni pletenje, pletivo. Navadno ima od šest do trideset verzov in ni cepljena na kitice. Pri gazeli lahko govorimo le o dvostišjih (kupletih), kjer vsak verzni par predstavlja smiselno enoto. Ritem ni predpisan, pač pa rima. Ista rima (a) se zaporedno ponovi v prvih dveh vrsticah in nato v vseh sodih verzih. Lihe vrstice so brez rim. V sodih vrsticah pa sledi rimanim besedam dostikrat še kakšna beseda ali izrek kot pripev ali refren, bistven za vsebino pesmi. Zaradi refrena in ponavljajoče se rime ima gazela svoje ime: obnavljata se v pesmi podobno kakor kak vzorec na pletivu preproge. Pesnenje gazel v perzijski literaturi označujejo kot ťnizanje biserovŤ. Trak, na katerega so biseri nanizani, je enotna rima, ki veže posamezne bisere – posamezna dvostišja. Dostikrat gazela opeva na igriv način ljubezen, vino, prijateljstvo ali daje kak pouk. Sicer pa je njena vsebina svobodna.

Shema gazele:

__________________ a + refren
__________________ a + refren
__________________ b
__________________ a + refren
__________________ c
__________________ a + refren
__________________ d
__________________ a + refren
__________________ e
__________________ a + refren
...
...

V literaturi najdemo tudi zanimive povezave med gazelo in sonetom. Po eni izmed teorij (E. O. Parrott: How to be Well-Versed in Poetry, London – New York, 1990, 1991, Penguin Book) naj bi se sonet razvil iz gazele. Pri tem se teorija sklicuje predvsem na zunanjo podobnost v številu verzov (sonet jih ima 14 – sodo število) in na vpliv, ki so ga imele arabske oblike preko trubadurskega pesništva na evropsko, vendar nimamo dovolj dokazov za ta tako drzen sklep.

Izvorno gazela spada med stalne lirske verzificirane oblike orientalske književnosti. Kot vemo, je v orientalskih književnostih imela od nekdaj osrednje mesto lirika. Gazela je nastala že v arabski poeziji, izoblikovala pa se je šele v perzijski književnosti, kjer je postala najpogostejša oblika pesmi o vinu, ljubezni, življenjskih užitkih in o moralističnih temah in mističnih doživetjih.

Novoperzijska književnost se je začela razvijati od 9. stoletja n. št. naprej iz arabskih vplivov, v času, ko je nadvlada bagdadskega kalifata oslabela in so se z neodvisnimi perzijskimi dinastijami obnovile stare perzijske kulturne tradicije (glej J. Kos: Pregled svetovne književnosti). Vendar so jim glavni pečat dale težnje, sorodne tistim v arabski književnosti: dvorska kultura, individualizem, hedonizem (nagnjenje k čutnemu uživanju), muslimanska mistika. Glavni področji njenega razvoja sta bili lirsko in epsko pesništvo. Za razvoj gazele je pomembnejše prvo.

Lirika novoperzijske književnosti je bila tematsko in oblikovno v marsičem nadaljevanje, pa tudi stopnjevanje lirike, kakršno je razvila v klasičnem obdobju arabska književnost. Posebnost le-te bila je predvsem v tem, da ji je bila pomembno ritmično-stilno sredstvo rima in osrednja pesniška oblika gazela. Poleg perzijske književnosti je kasneje gazelo prezvela še turška. Povedali smo že, da je bila po vsebini največkrat hvalnica ljubezni, vinu, življenjski modrosti. Enako razporeditev rim kot gazela ima tudi druga arabska pesniška oblika, kasida, vendar je njena vsebina drugačna: kasida lahko opeva vojno, bitke in zmage, izraža žalost za umrlimi ali satiro. Med tipične oblike perzijske književnosti spada tudi rubai, štirivrstična kitica, ki najpogosteje opeva minljivost in nas spominja na epigram.

Omeniti moramo glavnega mojstra gazele v perzijski liriki v 14. stoletju. To je bil pesnik Hafis (arabsko ime Hafis pomeni tistega, ki zna Koran na pamet). V pesmih je opeval vino, ljubezen, življenjske užitke vpričo minljivosti vsega, zasmehoval svetohlinstvo, verski fanatizem in filistrstvo. Po smrti so njegove pesmi zbrali v zbirki Divan (perzijsko ta beseda pomeni "soba, zbirka popisanega papirja", od tod oznaka za zbirko pesmi).

V evropsko pesništvo je gazela prišla z nemško romantiko, najprej prek orientalistov in prevajalcev, kot sta bila Friederich Schlegel, J. Hammer-Purgstall. Odmev njene popularnosti so bile številne zbirke gazel v dobi romantikov, med drugim znana Goethejeva zbirka West-östlicher Divan (Zahodno-vzhodni divan)1819, ki pa se ne ravna po strogi gazelski obliki, ohranja pa njenega duha in vsebino. Pristno obliko sta uveljavila po letu 1820 s prevedenimi in originalnimi gazelami nemška pesnika in prevajala Friederich Rückert in August Platen, in sicer za prijateljske in ljubezenske teme. V tem času je bila ta oblika med najbolj priljubljenimi.

Slovenci smo dobili gazelo preko Nemcev. Leta 1831 je prišel v Ljubljano za koncipista dunajski poet Franc Hermann von Hermannsthal in prinesel obliko gazel v slovensko književnost. Istega leta (1831) je Jakob Zupan prevedel dvanajst gazel tega kranjsko nemškega pesnika in jih objavil v Ilirskem listu (Illyrisches Blatt, 1831). Za te gazele lahko rečemo, da so vsebinsko in oblikovno slabe.

Izvirne slovenske gazele se začenjajo šele s Prešernovimi, ki so bile objavljene prav tako v Ilirskem listu leta 1833. Prešeren je gazelo spoznal preko Goetheja, F. Rückerta in A. Platena ter F. Hermanna von Hermannsthala; po obliki so njegove gazele bliže Platenovim, vsebinsko pa posvečene samo ljubezenskim motivom.

Podobno kot se je gazela pojavljala v nemški postromantični liriki sredi 19. stoletja še dovolj pogosto, so jo v tem času gojili v slovenski poeziji predvsem po Prešernovem zgledu pesniški epigoni, ki so sledili prejšnji izvirni in ustvarjalni dobi, jo posnemali ter pri tem poudarjali predvsem formalno plat, in za njim pesniki t. im. formalistične šole: sem spadajo pisec priložnostnih, religioznih verzov Anton Umek - Okiški, pesnik in prevajalec Josip Cimperman, pesnik in pripovednik Engelbert Gangl ter pesnik in dramatik Anton Medved, ki v pesmi Jaz delam ode, vi delate sode pravi takole:

Jaz delam ode, vi delate sode, moj oče.
Nikomur menda ne delava škode, moj oče.
Za sode je treba dokaj vina,
nekoliko vina tudi za ode, moj oče.
A svet zdihuje, da nima denarjev,
da vinske gorice več mu ne rode, moj oče.
Zato iz posode mojega srca
prav dolgo pesem kipela ne bode, moj oče.
Vi slutite prav. V poznejših letih
jaz tudi bojim se bridke nezgode, moj oče,
da ne bi ostala pri težkem delu
nazadnje sama in – prazne posode, moj oče.

J. Stritar pa je gazeli dal izvirnejšo svetobolno podobo. V pesmi Ti me spremljaš neprestano, tiha žalost pravi takole:

Ti me spremljaš neprestano, tiha žalost!
Noč in dan si zvesto z mano, tiha žalost!
Spremljaš me, ko tih čez polje grem zeleno,
z rožicami obsejano, tiha žalost!
Kamor v hladno gozdno senco rad zahajam,
mesto mirno mi je znano, tiha žalost!
Ti si mi na strani, ko po dnevnem trudu
grem v veselo družbo zbrano, tiha žalost!
Pozno ti pri zglavju mi sede zatisneš
rahlo mi oko zaspano, tiha žalost!
Ti iz kratkega izbujaš zopet spanja
z mehko me ročico rano, tiha žalost!
Zapustila pač me boš, ko trudno moje
truplo bode v grob dejano, tiha žalost!

Zanimanje za gazelo se je vrnilo v obdobju moderne, ko je bil njen glavni mojster Dragotin Kette z več pesmimi, priložnostno jih je pisal Oton Župančič (npr. Gazelica) in za njim še sodobnika in naslednika slovenske moderne Janko Glazer (1893 – 1975) in Igo Gruden (1893 – 1948).

Med vojnama je gazela skoraj izginila, po 1945 jo najdemo pri Cirilu Zlobcu (npr. v Pesmih štirih). Obliki gazele je blizu več besedil sodobnih avtorjev, vendar ne gre za gazelo v klasičnem vzorcu, pač pa za posnemanje obrazca gazele in orientalske erotične tematike v svobodni podobi.

Predstavitev izbranih gazel je možna z več vidikov. Bolj kot zunanjega, formalnega je smiselno uporabiti notranjega, sporočilnega in časovnega. Tako lahko gazele literarnozgodovinsko in s tem tudi idejno-tematsko razdelimo v tri sklope:

• gazela v času romantične književnosti,
• gazela v času nove romantike (moderne),
• gazela v sodobni povojni poeziji.

V prvo skupino spada osrednji predstavnik slovenske romantike France Prešeren. Avtobiografijo bomo vključili le toliko, kot jo potrebujemo za osvetlitev nastanka gazel. Kot smo že rekli, se je z gazelami seznanil ob prebiranju Zupanovih prevodov Hermannsthalovih pesmi, preko Čopa pa je poznal tudi Goethejev Zahodno-vzhodni divan. Svojih sedem gazel je napisal leta 1832 po vrnitvi iz Celovca in jih je nameraval izdati v IV. zvezku Čbelice. To je bil čas, ko je prekinil zvezo z Marijo Khlunovo, svakinjo svetnika ljubljanskega sodišča, za katero so Prešernovi sorodniki menili, da bi bila za pesnika primerna nevesta, ter zopet začel misliti na Julijo Primic. Prav to je idejno najbolj obarvalo vseh sedem gazel. Ker je abecedna vojna onemogočila izid Čbelice leta 1833, jih je izdal kot posebno prilogo Iliskemu listu 13. julija 1833 in šele naslednje leto v Čbelici. Obe objavi se razlikujeta v tem, da je v Ilirskem listu dodal še geslo, vzeto iz ljudskega pesništva, ki se glasi: Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko tebe in mene na svetu ne bo.

Geslo lahko razumemo kot neke vrste naslov in s tem sestavni del Gazel ali kot izrazito ljubezensko posvetilo pesmi, izpoved brezpogojne ljubezni Juliji. Prav to je vezni element med Gazelami in Sonetnim vencem, ki je nastal leto dni kasneje, saj se je v Gazelah Prešeren dokončno razvil v romantičnega ljubezenskega lirika, ki svojo ljubezen poklanja enemu samemu dekletu in se je predvsem v vsebinskem in sporočilnem pogledu oddaljil od orientalske vsebine gazele. Visoka romantična ljubezenska tema se v vseh sedmih gazelah navzven kaže kot ljubezenski nagovor ljubljenemu dekletu in je kot venec sedmih biserov, ki vsak s svoje plati osvetljujejo neizmerno ljubezensko hrepenenje, negotovost in slutnjo bližnjega razočaranja. Ljubezensko čustvo je tako močno in vseobsežno, da ni mogoče več vzpostaviti distance do problema niti z vpletanjem socialnih ali narodnostnih vprašanj niti z ironično, komično ali vsaj humoristično perspektivo, ki v gazelah ni tako redka. Usodnost ljubezni, čeprav različno intenzivno, je v gazelah dokončna in nespremenljiva.
 
 

O usodnosti priča že število gazel – število sedem ima po mnenju mnogih posebno mistiko, to je sedem črk neznanega skrivnostnega ženskega lika, o katerem govori prva gazela, ki predstavlja uvod v cikel. "Pesem moja je posoda tvojega imena": pesem je posoda, ki je obdana s skrivnostnimi črkami imena ljubljenega dekleta. Ime, zapisano z zlatimi črkami, gospoduje nad srcem pesnika, zato mu ni težko napolniti posode z eno samo ljubeznijo; slavno ime v zlatih črkah bo prekoračilo meje krajev in časov in tako živelo tudi po njuni smrti ("ko bova onstran Karanov'ga broda"), seveda v poezijah.

I.
Pesem moja je posoda tvojega imena,
mojega srca gospoda, tvojega imena;
v nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel
od zahoda do izhoda tvojega imena;
na posodi v zlatih črkah slava se bo brala
od naroda do naroda tvojega imena;
z nje svetloba bo gorela še takrat, ko bova
onstran Karanov'ga broda, tvojega imena.
Bolj ko Delije, Korine, Cintije al' Lavre
bi bilo pozabit' škoda tvojega imena.

Prva gazela je ena izmed štirih Prešernovih gazel, ki imajo refren. Povedali smo že, da ima refren sporočilno vrednost, ki v tem primeru celo presega eno pesem. Ker gre za prvo gazelo, je z refrenom je še bolj poudarjen pesnikov namen oziroma program: s ciklusom gazel želi razglasiti ime ljubljene Julije med Slovenci in jo tako ne samo postavi vštric, ampak celo nad imena žensk, ki so jih opevali slavni pesniki: Bolj ko Delije, Korine, Cintije al' Lavre / bi bilo pozabit' škoda tvojega imena: Delijo je opeval rimski pesnik Tibul, Korino Ovid, Cintijo Propercij in Lavro Petrarca. V pripevu se ponavlja zveza "tvojega imena". Z jezikovnega vidika gre za genitivno metaforo, besedno zvezo, ki je v vlogi desnega neujemalnega prilstka in kot taka formalo sledi samostalnikom, ki tvorijo v pesmi rimo: posoda, gospoda, izhoda, naroda, broda in škoda. Vsebinsko pa se pripev zaradi inverzije ali zamenjanega besednega reda povsod ne ujema z besedami v rimi, pač pa moramo poiskati jedro besedne zveze v predhodnem verzu, npr. sladki glas tvojega imena, slava tvojega imena, svetloba tvojega imena.
 

II.
Oči sem večkrat prašal, ali smem
ljubiti te; odgovora ne zvem.
Od daleč gledaš, draga, me prijazno;
prevzetno vihaš nos, ko mimo grem.
Ak' v tebe so obrnjeni pogledi,
odtegneš precej svoj obraz očem;
al' ak' dekleta druga ogledujem,
zakriti jeze ni ti moč ljudem.
Tako, al' ljubiš me al' me sovražiš,
kak' bi ti ustregel, siromak ne vem.

Druga gazela ima tako kot prva in zadnja deset verzov, oziroma pet dvostišij. Je brez refrena, ohranja pa rimo, ki za razliko od prej ne vsebuje samo samostalnikov, pač pa prevladujejo v njej osebne glagolske oblike v prvi osebi ednine: smem, zvem, grem, (ne) vem. Uporaba sedanjika izraža aktualnost, ponavljalnost in nedokončnost dogajanja v pesmi. To potrjuje še prislov "večkrat" v prvem verzu. Pesem je zgrajena na nasprotjih: sem vprašal – ne zvem, gledaš me prijazno – prevzetno vihaš nos, ljubiš – sovražiš. Dvoumno obnašanje deklice, ki je izraženo v paralelizmu: "Ak' v tebe so obrnjeni pogledi, / odtegneš precej svoj obraz očem; / al' ak' dekleta druga ogledujem, / zakriti jeze ni ti moč ljudem", v pesniku sproža dvom, tako da tudi iz njenih oči ne more razbrati njenega mišljenja. Ostaja nemočen, brez ideje, brez iniciative. V primerjavi s prejšnjo pesmijo, ko pesnik še ni bil čustveno vpleten v dogajanje, so v tej pesmi že prisotni elementi brezplodnega hrepenenja, neuresničenih želja in seganja po nedosegljivem.

III.
Žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim,
v pesmih mojih vedna sama govorica, da jo ljubim.
Ve že noč, ki bridko sliši zdihovati me brez spanja,
ve že svetla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim.
Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera
tiho tožbo moj'ga bled'ga, vel'ga lica, da jo ljubim.
Prebival'šča moj'ga stenam, mirni je samoti znano,
tudi nepokoju mesta ni novica, da jo ljubim.
Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase,
ve že, ki nad potjo leta tica, da jo ljubim.
Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizu njega,
ino ve, ki mimo vodi me stezica, da jo ljubim.
Ve že vsaka stvar, kar vedet' in kar slišati od mene,
in verjeti noče draga mi devica, da jo ljubim.

Tretja gazela se od vseh ostalih razlikuje po tem, da v njej ni izražen neposredni nagovor ljubljeni osebi. Julija ni več "ti", ampak "ona". Zaljubljeno spogledovanje in ugibanje, špekuliranje o njenem obnašanju v prejšnji gazeli se tukaj spremeni v jasno izraženo in osemkrat ponovljeno trditev: "da jo ljubim". Ni več dvoma: usodna ljubezen je popolnoma preplavila pesnikovo ustvarjalnost ("v pesmih mojih vedna, sama govorica"), čeprav že v uvodnem verzu s prilastkom "žalostna resnica" namiguje na neizpolnitev romantične želje. Pesem je zgrajena na anaforičnem ponavljanju glagola "ve", ki stopnjuje napetost od časovnih razsežnosti (ve že noč, svetla zarja, jutro, poldne, mračni hlad večera) preko krajevnih razsežnosti bivanja (vedo prebivališ'ča moj'ga stene, mesto, roža ob poti, ptica na nebu, prag njene hiše, kamen, stezica) do vseobsežne zveze "vsaka stvar", ki pa žal ne more potešiti ene same in edine velike želje. Tako v zadnjem verzu sledi nenaden preobrat: kljub vsemu "verjeti noče draga mi devica, da jo ljubim". Presenteljiv konec, izražen v enem verzu, je antiteza vseh prejšnjih trinajstih, nakazuje ga le zveza "žalostna resnica" v prvem verzu. Dolžina tretje gazele (ki obsega 14 verzov) nas spomni na sonetno obliko, vendar nas od nadaljnjega iskanja povezav s sonetom odvračajo vsaj štiri stvari: najprej refren in rima, ki sta pravilna za gazelo, verz, ki je trohejski in kar za nekaj zlogov daljši kot v sonetu, drugačna pa je tudi notranja zgradba: z uporabo velike začetnice in končnih ločil je pesnik posamezna dvostišja pomensko zaokrožil, k slednjemu pa gotovo pripomore tudi pripev na koncu vsakega dvostišja.

IV.
Draga, vem, kako pri tebi me opravljajo ženice,
pravijo, da v ljubezni moji ni bilo nikdar resnice,
kak' si brusijo jezike in ti štejejo na prste pri kafeti,
kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device;
al' poslušaj mojo spoved, rekla boš, da sem nedolžen,
da le sama ti si kriva, ak' je v temu kaj krivice:
Dokler ne cvete še roža, so v časti pri nas vijol'ce,
zvončeke, marjet'ce, druge tudi čislamo cvetlice.
Kdor ni slišal nikdar peti sladkih pesmi Filomele,
rad poslušal bo strnade, ščinkavce in druge ptice.
Al' je moč na prvi prostor jo v zbiral'ščih posaditi,
moč ji prvo čast skazati, ako v njih je ni kraljice?
Pred dekleta so imela, al' kaj ti cveteš med njimi,
vseh lepot nobena nima nam dopasti več pravice.
To pomisli, ne zameri, da, kar sonce sem zagledal,
od oči so tudi meni se vzdignile temnice.

Zanimivo je, da se gazele proti osrednji, četrti, ki ima kar 16 verzov, daljšajo (10, 10, 14), potem pa zopet krajšajo (12, 12, 10). Simetrična zgradba (vsota verzov prvih treh gazel znača ravno tolikokot vsota zadnjihtreh gazel, to je 34) postavlja četrto gazelo v osrednji del ciklusa. V čem je njena posebnost? To je še druga Prešernova gazela brez refrena z jasno izraženim ogovorom v prvem verzu. Z vsebinskega stališča je to pesnikova apologija ljubljeni osebi, zagovor pred opravljivim govorjenjem, ki je možen le s sklicevanjem na lastno iskrenost. Pesnik lahko zastavi svojo poštenost in nedolžnost, da bi njegova apologija odtehtala vse neresnice, ki se širijo o njem, lahko pa ostane samo pesnik in z močjo pesniškega jezika opraviči sebe in svoje početje. S štirimi paralelizmi poudari, da je ona "kriva" za njegovo obnašanje, kajti ona je roža med navadnim cvetjem, ona je pesem slavca (pesmi Filomele) v primerjavi z drugimi pticami, ona je kraljica med ostalimi dekleti in končno ona je sonce, ki je pesnika razsvetlila. S temi štirimi metaforami, ki stopnjujejo vrednost ljubljene osebe (roža – ptica – kraljica – sonce), zaključi svojo spoved dekletu z upanjem na uspeh ali vsaj brez misli na neuspeh. Čustva razočaranja zaradi neizpolnjene ljubezni iz prejšnje gazele so se umirila, saj je našel še eno pot do dekleta, in ta pelje preko besede, preko moči pesniškega jezika, ki je nepremagljiva. Če ne bo mogel v živo opraviti z opravljivimi klepetuljami, mu ostane pesem kot opravičilo. Pesem je prav zato vsebinsko dvodelna: realističnemu, vsakdanjemu in banalnemu prvemu delu, ki obsega prvih šest verzov (me opravljajo ženice, brusijo jezike in ti štejejo na prste pri kofeti), sledi metaforično bolj razgiban in pesniško veliko bogatejši drugi del, ki se z zadnjim dvostišjem (in besedami "To pomisli, ne zameri") zopet vrne v izhodišče. Na to gezelo se navezuje tudi Glaserjeva pesem Prešernoslovje, zato se bomo k njej vrnili še kasneje.

V.
Med otroki si igrala, draga, lani, - čas hiti;
letos že unemaš srca po Ljubljani, - čas hiti.
Koder hodiš, te mladen'či spremljajo z očmo povsod,
satelitov trop nam kraj oznani, - čas hiti.
Zdaj je Hanibal pri Kanah premagavec tvoj obraz
naša srca Rim, ostrašen, ne ustrah'vani, - čas hiti.
Deklica prevzetna, zmisli, kak' je kratek vsaki cvet,
da začne se leto starat' že v srpani, - čas hiti.
Pevca ubozega usliši, ki ga ranil tvoj pogled,
pred ko starost bo Mahaon njega rani, - čas hiti.
Da Helenina lepota, tol'kanj mož pred Trojo smrt
ni pozabljena, le pesem sama brani, - čas hiti.

Peta gazela: "Med otroki si igrala, draga, lani" daje ljubezenski tematiki časovno perspektivo. Nakazuje jo že refren: "čas hiti". Nihče ni izvzet njegovemu teku in neizprosnosti, niti pesnik niti njegova izvojenka in njena lepota. Motiv človeške minljivosti prerašča sámo ljubezensko čustvo, tako da se vrsta besednih zvez in metafor navezuje na časovno razsežnost: "Med otroki si igrala, draga, lani", "letos že unemaš srca po Ljubljani", "satelitov trop nam zvezde kraj oznani", "zmisli, kak' je kratek vsaki cvet", "začne se leto starat' že v srpani", "pred ko starost bo Mahaon njega rani", "Helenina lepota … ni pozabljena". V tej gazeli se pesnik najbolj izrazito navezuje na antično mitologijo, in sicer z več nameni: prvič, da bi poudaril dekletovo lepoto (kot je Hanibal premagal Rimljane, tako je njena lepota premagala moška srca), potem da bi si pridobil njeno naklonjenost, preden bo prepozno (preden ga bo ranil Mahaon – preden bo starost pogasila njegovo ljubezen, kajti "začne se leto starat že v srpani"), in končno, da bi poudaril vlogo svoje poezije (da Helenina lepota ni pozabljena, je zasluga pesnika Homerja). Razočaranemu mladeniču je v tolažbo le še dejstvo, da se čas izteka vsem, tako dekletovi lepoti, kot njegovemu ljubezenskemu čustvu.

VI.
Al' bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve;
kdor sadi drevo, al' bode zred'lo veje, sam ne ve.
Se pod stopom neba trudi let' in dan nomad;
al' pa konec leta bode kaj prireje, sam ne ve.
Kupec po svetu hodi, al' kaj dobička bo,
za blago, kadar gotove d'narje šteje, sam ne ve.
In vojščak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom,
kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne ve.
Lej, tak pevec the gazelic, al' jih bereš ti al' ne,
al' pri njih srce ledeno se ogreje, sam ne ve.
In al' veš, da ti ga vnemaš, ti mu pevski ogenj daš,
al se smel bo razodeti vsaj pozneje, sam ne ve.

Šesto gazelo "Al' bo kal pognalo seme" pesnik začne s šestimi paralelizmi, ki ne dajo še trdnejšega namiga, kakšno bo sporočilo pesmi. Morda je pri tem izjema le prvi verz s primero o semenu in kali, ki jo razumemo le v širšem kontekstu Prešernovega življenja in ustvarjanja, kot pesniško ustvarjalno iniciativo. V nadaljevanju pa najdemo posredno ali neposredno omenjene poklice, ki jih vzporeja pevcu, torej pesniku. Tu je torej najprej kmet, ki seje, ne da bi vedel, če bo seme vzklilo, tu je sadjar, ki sadi drevje in čaka, da bo pognalo veje, tu je nomad, ki se sprašuje o prireji, tu je trgovec, ki ugotavlja dobiček, in tu je še vojak, ki se sprašuje o izidu vojne. Vse povezuje ena sama negotovost, nevednost, nepredvidljivost, izražena z refrenom: "sam ne ve". Tako kot so vse te naštete osebe negotove o prihodnosti, tako je tudi s pesnikom, le da njegova eksistenca ni pogojena z materialnim svetom, ampak z izrazito duhovnimi vrednotami, natančneje ljubeznijo, ki ni uresničena in povrnjena. Nagovor "Lej, tak pevec teh gazelic" uvede komparacijo s pesnikom in hkrati tudi poetološki motiv v zadnjem dvostišju: Julija je tista, ki mu daje navdih za pesmi, "ti mu pevski ogenj daš", ona je izvir in cilj njegovega ustvarjanja.
 

VII.
Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi;
eden hvali in spet drugi vpije: "Fej te bodi!"
Ta veli mi: poj sonete; oni: poj balade;
tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi.
Bo prijeten morebiti temu glas gazelic;
oni bo pa rekel: kaj za Vodnikom ne hodi?
Razuzdanim bodo moje pesmi prenedolžne,
al' terc'jalke poreko, da jih je vdihnil zlodej.
Jaz pa tebi sami, draga, želel sem dopasti,
drugih nisem vprašal, kaj se njim po glavi bodi.

V zadnji gazeli je se notranja forma šeste gazele ponovi. Tudi tukaj je daljši prvi del (prvih osem verzov) izhodišče za temeljno sporočilo, seveda ljubezensko obarvano, v zadnjem dvostišju. Prešeren se prvič postavi za razsodnika svojega dela. Svoje pesmi presoja z vidika bralcev in ti so njegovim pesmim lahko naklonjeni ali pa nasprotni. Poetološkim vprašanjem o recepciji svojih pesmi dodaja še uporabo pesniških oblik, kot so soneti, balade, ode, gazele. Nagovor (ťtebi sami, dragaŤ) je razviden šele v predzadnjme verzu in z njim tudi namen vsega ustvarjanja. Mnenja bralcev in kritikov niso najpomembnejše merilo zanj, popolnoma jih namreč nadkrili ena sama oseba, zaradi katere je pesnik sploh pesnik.

V šesti in sedmi gazeli imamo torej dva primera povezovanja ljubezenske teme s poetološko, čeprav je slednja le v službi usodnega romantičnega čustva, pa najsi bo to "posoda" nekega "imena", "žalostna resnica" ali "pevski ogenj".

V nobenem drugem literarnem obdobju na Slovenskem ni gazela dosegla tako pomembne višine, tako v formalnem kot v idejno-tematskem pogledu, kot pri Prešernu. Letu 1850 je sledilo obdobje, ki ni bilo naklonjeno lirskim literarnim zvrstem, in tako do nove romantike, ki je nasprotovala realizmi in naturalizmu, nimamo izstopajočih primerov gazele. Slovenska moderna, zaznamovana s šetverico velikih ustvarjalcev, se zgleduje pri romantikih, dekadenci in simbolizmu, vnaša elemetne impresionizma in mestoma celo ekspresionizma. V razmerah, naklonjenih liričnosti in čustvenosti, so po polstoletnem obdobju spet ustvarjeni pogoji za razvoj gazele.

Tako sedaj prehajamo na drugi del naše predstavitve gazele. V čas nove romantike spadajo gazele Dragotina Ketteja: Le smehljaj se ljuba, Gazele IV in Gazele VI (slednja iz cikla Na molu San Carlo), Župančičeva Gazelica ter gazela naslednika moderne, Janka Glazerja Prešernoslovje.

V primerjavi s Prešernom takoj opazimo razlike v idejnem smislu. Kette ohranja ljubezensko temo, a nikjer ne najdemo več usodnosti neuslišane romanitčne ljubezni, ki je tako značilna za našega velikega pesnika. Ljubezen je lahko igrivo čustvo, ki v izgubljeni ljubezni vidi izgubo življenjskega smisla le v tolikšni meri, kolikor je ne more nadomestiti sladko vince, kot lahko preberemo v pesmi Le smehljaj se, ljuba.

Le smehljaj se, ljuba
Le smehljaj se ljuba, le mežikaj, le šepeči,
da ne bodem nove maše bral, le daj priseči!… Jaz bom pop!
Biti hotel sem kedaj jezični dohtar,
potlej drugi Hipokrat, Galen, če ne še večji… Jaz bom pop!
In govoril ljubici sem o poroki sladki,
toda zdaj ne sanjam več o goljufivi sreči… Jaz bom pop!
Kajti ona je besedo dano prelomila,
ni se bala k drugemu v zakonsko postelj leči… Jaz bom pop!
Jaz bom pop! In tam na leci, na visoki,
zoper ženske glas povzdignil bom grmeči. Jaz bom pop!
"Njih besede so laži, umetni so smehljaji,
Mefistófelove zanke njih pogledi so goreči…" Jaz bom pop!
In prijateljem porečem: "Srečo pravo in resnico
najdete samo v tej dvajsetletni kapljici šumeči." Jaz bom pop!
Bolj kot staro, bolj sladko in jasno, ne kot ženska –
vedno bolj se mora vince ti prileči… Jaz bom pop!

Pesem ohranja klasično zgradbo gazele: ima rimo in refren, ki se glasi: "Jaz bom pop!", ki ironizira avtorjev pogled na ljubezen in na njeno izgubo, pesmi daje hudomušnost in lahkotnost. Le prešernovska metafora "goljufiva sreča" nas spomni na romantično usojenost in nemoč pesniškega subjekta, da bi ťsvoj čoln po sapi srečeŤ obračal. Toda ženska, nezvesta, lažniva, narejena, "mefistofelovska", ni več vredna, da bi za njo točil solze hrepenenja; zameno za njeno lažnivo ljubezen lahko najde v "dvajsetletni kapljici šumeči". Nadomestilo duhovne vednote (ljubezni) z materialno, popredmeteno (vino) je znak bolečega sprijaznjenja s stvarnostjo, ki je drugača od želja, negativen pogled na žensko pa je lahko tudi osnova vsem dobro poznane zgodbe o kislem grozdju /za katerega že vemo, zakaj je kislo/.

Veliko bolj impresionistična je druga Kettejeva gazela, šesta pesem iz cikla Na molu San Carlo. Pozdrav v refrenu – "Dober večer!" je namenjen naravi in njenemu nočnemu obrazu. Zvezdnata noč, obsijana z luno, ovenčana s tanko meglico, glasovi iz noči – vse to so elementi, ki prinašajo v pesnikovo dušo radost, ki je bila že dolgo pogrešana. In šele v drugem delu pesmi izvemo, da ni samo narava glavni krivec za spremembo razpoloženja, pač pa ljubezen, ki jo je prinesla pomlad kot nasprotje vsem "načrtom in sklepom razuma", in je njena moč in veličina jasno izražena v komparaciji v zadnjem dvostišju.

Na molu San Carlo VI.
Tam za vodami, tam za gorami
luna svetla se pojavila je. Dober večer!
vzplavala čeznjo je tanka meglica,
bel šal kraljici napravila je. Dober večer!
Zvezda pri zvezdi se lesketajoči
krog vladarice postavila je. Dober večer!
Godba šumečih glasov pa je glasno
tam iz nižine proslavila je. Dober večer!
Prišla je ljubica, cete pomladi,
z mehkim me glasom pozdravila je. Dober večer!
Ej, vse načrte in sklepe razuma
v brezno morja strmoglavila je. Dober večer!
Kakor drveči Nil polja egiptska,
dušo z veseljem poplavila je. Dober večer!

Četrta Kettejeva gazela: "Kamorkoli hitim, veš, kdo z manoj hodi?" s klasično formo pa nam jasno kaže, kako se lahko visoka romantična tema zbanalizira, popredmeti ali bolje metonimizira v del ljubljenega bitja, to je "tvoja lepa bradica". Pesem je podobno kot "Le smehljaj se ljuba" razgibana in lahkotna, ljubkost ji daje pomanjševalnica "bradica". V pesmi najdemo ogovorone izraze (veš, čuj) in medmete (ej, ah). In sporočilo: ne prošnja po ljubezni, ne razočaranje, pač pa igriva izpoved ljubezni, ki jo porajajo drobne in nepomemnbe stvari, kakršna je bradica.

Gazele IV
Kamorkoli hodim, veš, kdo z manoj hodi? Tvoja lepa bradica.
Kaj da z manoj hodi, to naj Bog razsodi, tvoja lepa bradica.
Pa ne boj se me nikar!… Ni se ti odmajala,
da bi se kedaj, ej le brez straha bodi, tvoja lepa bradica.
Toda čuj, da se ne bodeš ugibaje vsajala,
glavo mi je zmešala ko Evo zlodi - tvoja lepa bradica.
Ko si bila na koncertu, pri kadrilji rajala,
ni zanimala mantilja me po modi - tvoja lepa bradica,
ta me je zanimala, in kjer si se sprehajala,
v šumni družbi, vedno mi po glavi blodi - tvoja lepa bradica.
Sladka me je pač radost v kapiteljnu obhajala,
ko molila sveto je k sveta gospodu - tvoja lepa bradica.
Pa naj hodim – Ahasverus – križem pot, porajala,
vem, da bode se povsodi - tvoja lepa bradica.
Ah, in vendar bode me opravljala, ovajala,
kadar pojdem na zahodno stran, od todi - tvoja lepa bradica.

Drugi predstavnik nove romantike Oton Župančič in sodobnih ter naslednik nove romantike Janko Glazer se s svojima dvema gazelama celo oddaljita od ljubezenske tematike. S formalnega stališča opuščata tudi refren.

Gazelica
Nad horizont so mi beli oblaški priplavali,
tamkaj za barjem, nad Krimom so se poigravali.
Beli oblački jesenksi, nedolžni, veseli,
vi pa gotovo nocoj ste pri ljubicah spavali!
Nismo pri ljubicah, nego pri svojem očetu,
pri oceanu se sivem sinoš smo zabavali;
pili smo grog in potem po valovih pijani
barčice pisane semkaj in tja premetavali,
pa so brezverci molili ko deca pred parkljem,
a pomorščaki preklinjali in obupavali.

Pomanjševalnica v naslovu Župančičeve pesmi namiguje na kratkost in lahkotnost, vendar nam natančnejše branje daje drugačen vtis. Pesem je zgrajena v obliki dialoga med pesniškim subjektom, kot pasivnim opazovalcem dogajanja v naravi (v tej točki najdemo povezavo s Kettejevo gazelo "Tam za vodami, tam za gorami"), in med oblaki, kot predstavniki višje resničnosti, predstavniki moči in časovne neomejenosti. V gazeli imamo le namig na ljubezen, ko lirski subjekt sprašuje oblake, če so spali pri ljubicah. Nikalni odgovor pa nas takoj za tem preusmeri na (področje antične mitologije z) zgodbo o razburkanem morju, ki so ga povzročili oblaki, ki so pili grog pri oceanu. Na videz preprost in banalen dialog pa skriva v sebi globlje sporočilo v zadnjem delu pesmi: človek je zapisan usodi, višji sili, ki se z njim poigrava kot z lutko. Ljubezensko tematiko zamenja vprašanje človekove nemoči in majhnosti, ki ga pesnik uvede po izrazito impresionističnem uvodu.

Prešernoslovje
Nekdaj šteli so na prste, kar sem ljubil jih, device,
zdaj na prste v pesmih mojih črke štejejo, vrstice;
in zdaj vidim: prav imele so ženice ob kofetu,
češ, da v vsej ljubezni moji ni nikdar bilo resnice:
komaj, da sem ljubil Trojko, je Žigon odkril Slovencem,
že me Puntar, joj, zasačil v tajnih mrežeh je Sedmice.

Glazerjeva gazela Prešernoslovje pa se z oblikovne plati s svojimi šestimi verzi dotika spodnje meje, ki velja za dolžino te pesniške oblike. Z naslovom se obrača na našega velikega pesnika, a če pričakujemo hvalnico Prešernovemu ustvarjanju, se motimo. Gre za neke vrste parodijo na četrto Prešernovo gazelo, saj so prvi štirje verzi ponovljeni, preobrnjeni in na nov način postavljeni prvi štirje verzi iz omenjene Prešernove gazele. Spročilna vrednost je z zapolnitvijo stare forme z novo vsebino tako spremenjena: gazela je skrajno ironičen prikaz tako Prešernovega življenja in ustvarjanja ("šteli so na prste, kar sem ljubil jih, device", "v vsej ljubezni moji ni bilo resnice") kot tudi literarnozgodovinskega ukvarjanja z njegovo poezijo ("zdaj v pesmih mojih črke štejejo, vrstice"). Uporaba tretje osebe pri Prešernu ("me opravljajo", "prav'jo", "si brusijo jezike"), ki izraža distanco do resnice oziroma zmanjšuje njeno verjetnost, je tu zamenjana s prvo osebo ednine, ki daje vtis večje verjetnosti, izpovedi in priznanja resnice. Zadnja dva verza razlaga Glaser (glej opombe str. 366, Prešernoslovje, 25. maja 1927) kot namig na dva teoretika likovne umetnosti: Avgusta Žigona (1877 – 1941) in Josipa Puntarja (1884 – 1937), ki sta umetnostni princip Prešernove poezije videla v tercinah, ki jih označuje beseda "Trojka", in v svetem številu sedem, ki smo ga že omenjali tudi v zvezi s številom gazel in ga označuje beseda "Sedmica". Tematsko se gazela še navezuje na veliko temo romantičnega ustvarjalca, vendar je daleč stran od kakršnekoli usodnosti ljubezni ali vprašanja pesniških ustvarjalnih poskusov. Z ironičnim odnosom – celo na jezikovni ravni (npr. medmet joj) - doseže skrajno razvrednotenje pesniškega genija in s tem ustvari tudi nov odnos do gazele, ki ni več igriv, pač pa ironičen, posmehljiv. S takim odmikom od klasične gazele pa smo se že približali sodobnemu pogledu na poezijo z zadnjima dvema predstavnikoma, Zlobcem in Novakom.
 

V sodobni slovenski poeziji, o kateri govorimo po letu 1945, je izid pesniške zbirke Pesmi štirih leta 1953 pomenil očitno in nenadno preusmeritev poezije stran od t. im. graditeljske, "kramparske" poezije z izrazito tendenčno naravnanostjo v smer intimizma, ki se je preusmeril v človekovo notranjost, osebno izpovednost, tenkočutno podoživljanje mladosti, izpovedno ljubezen, razočaranje nad neuresničenimi upi in ideali, doživljanje življenjskih nasprotij, humanizem, elegičnost, refleksivnost in satiričnost.

Gazelica
V petnajstem že si prvič vztrepetala.
On šel je in si si vdano ga čakala
v veri, da boš srečna.
No, šas hiti in sanje razprše se:
v šestnajstem drugega si poiskala
v veri, da boš srečna.
Zmotila si se v njem, ga pozabila,
se zaljubila spet in spet razstala
v veri, da boš srečna.
Pred mesecem si srečala se z mano,
da prvikrat res ljubiš, si dejala
v veri, da boš srečna.
A glej, menda si se že spet zmotila,
zdaj mene rada k vragu bi poslala
v veri, da boš srečna.
Za lepe urice ti hvala,
a za vso laž … bog z njo, saj si lagala
v veri, da boš srečna.
O, še moža nekoč boš preslepila,
da prvemu si njemu se predla
v veri, da boš srečna.
A do tedaj, saj lepa si in mlada,
kaj bi: še z marsikom boš noč prespala
v veri, da boš srečna.

V zbirki Pesmi štirih je izšla tudi Zlobčeva Gazelica. Širši javnosti je verjetno bolj kot iz pesniške zbirke znana preko radijskih valov, saj je bila uglasbena kot popevka v izvedbi slovenskega rokerja Janeza Benčina Benča. Gotovo sta bila motiva za to vsaj dva: prvi je refren, drugi pa sporočilo. Omenili smo že, da je prav refren tisto sredstvo, ki povezuje poezijo in glasbo. "V veri, da boš srečna", so besede, ki se pletejo skozi pesem; jezikovno nakazujejo ogovor ljubljene osebe, vsebinsko pa odpirajo prastaro človekovo hrepenenje po ljubezni in sreči. Ljubezensko tematiko prinaša zgodba o dekletu, ki je že v zgodnji mladosti občutila srečo in bolečino ljubezni ter predvsem njeno neizbežnost in hkrati nestanovitnost. V svoji veri je bila večkrat ogoljufana, kljub temu pa z vztrajnim zaupanjem išče srečo v ljubezenskih zvezah, ki ji prinašajo nova in nova razočaranja. V to usodno dogajanje je v nadaljevanju vključen tudi lirski subjekt – fant, ki je prav ob prej omenjenem dekletu doživel ljubezensko razočaranje. A kako drugačno od Prešernovega je njegovo razmišljanje in ravnanje. S tem ko je dekle svojemu zadnjemu ljubimcu zatrjevalo, da le njega prvič res ljubi, se začnejo njene besede vsevednemu pesniškemu subjektu odkrivati kot neresnične. Od tu naprej ni več nič trdno: ne njena dejanja, ne besede in končno ne njena vera v srečo. Idealizem je porušen, iskrena vera v srečo se spremeni v ironičen odnos do vsega moralnega. Pesniški subjekt zaradi razočaranja ni čustveno prizadet, nasprotno, nekoliko hudomušno, priželjivo in z notranjim zadoščenjem si drzne napovedati prihodnost dekletu: celo svojemu možu bo lagala in iskala srečo pri ljubimcih. Tistega, po čemer tako zelo hrepeni, ji prihodnost ne bo prinesla, prišla bo le nova laž, novo preračunljivo ravnanje. Sporočilo lahko strnemo v misel, ki ne velja samo za ljubezen, ampak za splošni medčloveški odnos: goljufija in neiskrenost ne moreta človeku prinesti sreče in notranjega miru, laž prinese novo laž. Svet, v katerem se je znašel pesniški subjekt, ne prinaša nobenih zagotovil, nikjer ni več trdnega klina, na katerega bi si obesil svoje želje in hrepenenje, saj je vse podvrženo spremenljivosti, negotovosti. Za vsem tem pa se odpira veliko širše in globlje vprašanje videza in resnice. (Primerjava: Ciril Zlobec: Gazelica, v Slovenščina v šoli, 4/1999, str. 31)

Naše razmišljanje bomo zaključili s gazelami mojstra pesniških oblik, Borisa A. Novaka in se tako vrnili na izhodišče. Pesem Dlaneno platno je izšla leta 1995 v zbirki Mojster nespečnosti. Zbirka prinaša vrsto zanimivih pesniških oblik, med katerimi zavzema svoje mesto tudi gazela.

Dlaneno platno
Oblačim tvoje gole roke v dlaneno platno,
obuvaš moje bose nove v dlaneno platno,
in ko se, plamen, slačim zate v pepel noči,
oblačiš moje bežne rame v dlaneno platno,
in ko se, voda, slačiš zame v obalo žeje,
oblašim nežne, snežne dojke v dlaneno platno,
in ko se, zrak, preoblačim v mehak somrak objemov,
oblačiš vse hvaležne boke v dlaneno platno,
in ko se, zemlja, slečeš v podzemlje želje,
oblačim neizbežnost spola v dlaneno platno,
in ko me slačiš, gola, ko me slačiš gola rana,
oblačim tvojo krhko ženskost v dlaneno platno,
in ko te slačim, čas, ko te slačim, lačni čas,
oblačiš mojo prhko moškost v dlaneno platno,
in zdaj, ko naju zebe, zdaj, ko naju zebe jutro,
oblačim tvojo golo smrtnost v dlaneno platno,
oblačiš mojo golo smrtnost v dlaneno platno…

Če se zaustavimo pri samem naslovu, ki je hkrati tudi refren pesmi, vidimo, da je v njegovem drugem delu jasno izražena navezava na pomen besede gazela v arabščini: to je pletenje s ponavljanjem vzorca, iz tega pletenja pa lahko nastane tudi platno. Beseda pa dobi svojo metaforičnost s prilastkom dlanen, torej "dlaneno platno", ki je originalna pesnikova metafora in v pomenskem smislu namiguje na človeško toplino, prijetnost, prijaznost, varnost in zaščito.

Z oblikovnega stališča je v pesmi novost ta, da se besedna zveza "dlaneno platno" pojavlja kot refren in hkrati kot rimana beseda. Porušeno je tudi sodo število verzov, saj se zadnje dvostišje razširi v trostišje. Da bi odkrili vzrok za to, se moramo zaustaviti ob vsebini. Pesem je napisana kot ljubezenski nagovor, ki prehaja na območje erotičnosti. Zelo je zanimiva notranja zgradba pesmi: v vsakem dvostišju se dosledno menjavata prva in druga oseba ednine: ti in jaz ali jaz in ti (oblačim – oblačiš, slačim – oblačiš, slačiš – oblačim, itd.). Anaforična raba glagola "oblačiti", ki pomensko sodi v območje besede "platno", ter veznika "in" ustvarja paralelizme, ki nas spominjajo na beduina, ki je svoji deklici dvoril in ji pletel in pletel besede. Paralelizmi stopnjujejo ljubezensko igro med "ti" in "jaz". Z vključitvijo štirih praelementov (ogenj, voda, zrak in zemlja) pa dobiva ta igra nove razsežnosti. On je ogenj v pepelu noči in ona je voda ob obali žeje, on je zrak v mehkem somraku in ona je zemlja želja. Metaforika prestaplja meje jasnega, enoznačnega in razvidnega. Stvari so samo bolj ali manj nakazane, a nikjer povedane do konca. Brez dvoma je zato med vsemi obravnavanimi gazelami ta idejno-tematsko najbolj zapletena. Erotičnost ni zgolj užitek, ampak razkriva bolečino časovne omejenosti samega dejanja in bivanja na sploh. Tako kot ljubezen ima tudi sama človeška eksistenca "krhko ženskost" in "prkhko moškost", "gola rana" človeštva se odpira na vsakem koraku, vse nas použiva "lačni čas". Pesem se konča s trostišjem, ki poruši klasično zgradbo gazele. Pred zadnjima, paralelno ponovljenima verzoma (le glagolska oseba je spremenjena), preberemo edini verz, ki se nanaša na "jaz" in "ti" hkrati: "in zdaj, ko naju zebe, zdaj, ko naju zebe jutro". Ker je s tem verzom dvostišje porušeno, je njegova sporočilna vrednost toliko večja. Kot nasprotje dlanenega platna - tople dlani, znamenja življenja in človeškega bivanja nasploh, se pojavi jutro, ki "nas zebe", kot znamenje človeškega nebivanja, končnosti, smrti. Ljubezen, tako kot človeško življenje, je omejena, ima svojo dokončnost, ki pa jo pesnik sprejema, saj jo kot vse ostalo ogrinja v dlaneno platno. Ljubezenska tematika prehaja na območje človekove eksistence, kamor spada tudi vprašanje človekove končnosti, ki ga odpira pesem.

Gazela o gazeli

Gazela je kraljica v kraljestvu peska; njena krona je obločena kot lira.
Gazela je princesa v kraljestvu pesmi; njena rima, čujč zveni mehko kot lira!
Gazela je princesa: sred puščave ta gospa živi na vitki in visoki nogi,
gazela gola, z varovalno kožo peska; ven moli le rog, ukrivljen kakor lira.
Gazela je princesa: sred puščave belega papirja sipka sled besed pokaže
popotniku vodnjak lepote. Skloni se vanj! Voda žubori skrivnostno kakor lira…

Na koncu se vrnimo spet k naši zgodbi o beduinu in njegovi deklici, ki jo je primerjal z gazelo. Novakova šestvrstična Gazela o gazeli ustvarja takorekoč metajezikovno povezavo med dvema pomenoma iste besede. Pesem je po notranji zgradbi simetrična, zgrajena je na podlagi paralelizma med prvim in drugim verzom prvega dvostišja ter med drugim in tretjim dvostišjem. Rimana beseda "lira", ki daje pesmi dodatno liričnost, je vpeljana s tremi komparacijami: "mehko kot lira", "ukrivljen kakor lira" in "skrivnostno kakor lira".

In skupaj s pesnikom lahko na koncu spet rečemo: "Gazela je princesa: sred puščave belega papirja sipka sled besed pokaže popotniku vodnjak lepote. Skloni se vanj!"