ZGODBA ROMANA FILIO NI DOMA

V romanu je treba ločevati zgodbo (fabulo) od sižeja. Spomnimo se razlike:

zgodba – pomeni zaokroženo dogajanje, to je takšno z začetkom in koncem, povzeto v naravnem zaporedju,

siže – označuje povzetek literarnega dogajanja v literarni organizaciji, ko se npr. notranji čas zaradi doseganja posebnih učinkov v razmerju do realnega temeljito premeša oziroma ko je snov razporejena glede na literarne učinke[1].

a) ZGODBA

Helena Brass je dvainštiridesetletna vdova, ki s svojo hčerko, ki v romanu ni poimenovana, preživi brodolom. Po čudnem naključju reši tudi štiriletnega dečka, ki v brodolomu izgubi mater in mu kasneje da ime Uri. Vsi trije so odpeljani na neznani otok, katerega ime in lega v romanu nista zapisana. Že takoj po nastanitvi v neko hišo, ki postane Helenin dom, jo posili moški, ki jo je rešil in za katerega se kasneje izkaže, da je Poveljnik straže, najvišja oblast na otoku.

Heleno več mesecev pustijo v negotovosti, ker ne ve, kje je in kako je na otoku življenje organizirano. Ker je radovedna in pogumna, na sprehodih odkrije, da sta na otoku dve mesti: v prvem, v katerem je njena hiša in ga poimenuje Gornje mesto, živijo samo ženske in otroci, vladajo jim tri grobe in zlobne ženske Kate, Mare in Lukrija; v drugem, ki je ob obali in ga imenuje Spodnje mesto, pa živijo samo moški. Vse obvladuje Poveljnik straže s svojimi podrejenimi, čeprav pravi gospodar otoka, ki ga kasneje nasledi njegova hči, živi na celini in od tam ureja življenje na otoku.  Moški in ženske ločeno živijo in tudi ločeno delajo (drug za drugega): ženske kuhajo, perejo in šivajo, možje lovijo ribe in jih predelujejo v tovarni. Čeprav je za Heleno otoško življenje velika uganka, se odloči, da bo s hčerko in posvojenim Urijem ostala. V njej se namreč vedno bolj veča hrepenenje po moškem, ki jo je prvo noč posilil.

Edini kraj, kjer se moški in ženske enkrat na teden lahko vidijo, je cerkev v Gornjem mestu, v katero slovesno oblečeni pridejo v sprevodu za Poveljnikom moški iz Spodnjega mesta. Ženske, ki jih sklonjenih glav in nenavadno oblečene čakajo, gredo v cerkev za njimi. Poveljnik, ki je po svoji naravi nedostopen, oblasten in nepopustljiv moški, ponoči večkrat obišče Heleno in spi z njo. Ker postane njegova ljubica in ker je prišla od drugod, ima Helena med ženskami poseben položaj.

Nekega dne jo pokličejo tri oblastnice in ji preberejo zapovedi za življenje na otoku, ki temeljijo na odtujevanju človeka od človeka (npr. ne hodi iz hiše, ne hodi v Spodnje mesto, ne zbiraj se z drugimi, ne išči stika z moškimi, ne hodi  po otoku, ponoči ne sme goreti luč).  Kmalu pa v svoji razgledanosti, zagnanosti, predvsem pa upornosti neživljenjskemu redu začne načrtovati spremembe na otoku. Najprej si prebeli hišo, potem pa začne s prijateljicama Luce in kasneje Lano organizirati ženske, da začnejo beliti tudi svoje hiše. Razmišlja o skupni pralnici, šivalnici in kuhinji, da bi povezala ženske in jim olajšala delo. Ker s tem prekrši pravila, jo oblastnice za tri mesece zaprejo. Niti poznanstvo s Poveljnikom je ne more ubraniti pred neizmernim sovraštvom treh žensk, ki izvajajo nasilje nad prebivalkami Gornjega mesta. Vseeno življenje tam po njeni zaslugi postane bolj organizirano in zato se lahko po vrnitvi iz zapora več posveča Uriju. Uči ga brati in pisati ter z velikim veseljem opazuje njegov telesni in duševni razvoj. Zanimiv in nenavaden pa je njen odnos do lastne hčere, saj jo zanemarja in celo zaničuje. Vzrokov za to v romanu ne izvemo.

K Heleni več let prihaja Poveljnik, čeprav se njun odnos spreminja: najprej je njen ljubimec, potem pa prihaja bolj kot prijatelj, ji prinaša knjige in tolažbo. Helena šele ob svoji hčeri odkrije svoj veliki privilegij in kruto resnico, ki jo živijo ženske na otoku: k njim vsako noč v temi, da jih ne morejo videti, prihajajo moški, vsak dan drugi, kot po nekem neznanem razporedu, z namenom, da se moški in ženske ne bi mogli med seboj čustveno navezati.

Čeprav ji je urejanje življenja na otoku še vedno uganka, tudi za Heleno ni več rešitve z njega. Čez nekaj časa Helenina hči rodi deklico in se ji takoj po rojstvu odpove. Uri deklico poimenuje Filio. Tako sedaj Helena skrbi za Urija in svojo vnukinjo, doker Uri ni star osem let in mora po ukazu oditi v Spodnje mesto.

Tam kmalu ugotovi, da je od Poveljnika, ki mu je sicer naklonjen, izbran za posebno nalogo. Skupaj s sedmimi fanti živi v Mali hiši fantov, obiskuje šolo in doživlja s strani nadrejenih prve oblike spolnega nasilja, ki mu prizadenejo dušo in telo. Šele po sedmih letih sme na obisk k Heleni, ki jo od vsega najbolj pogreša. Uri v Spodnjem mestu skuša živeti čim bolj odmaknjeno od nerazumnega dogajanja, a vseeno mora okustiti norosti nečloveškega početja med fanti in njihovimi nadrejenimi (npr. posilstva, homoseksualnost, spolni odnos z živaljo).

Ko dopolni sedemnajst let, sme prvič javno v sprevodu k cerkvi, dobi dovoljenje za nočne obiske pri ženskah, vendar se jim izmika, saj mu je takšna načrtovana spolnost odvratna.

Ta čas Filio raste in Helena želi zanjo in za druge otroke odpreti šolo. Spet naleti na nasprotovanje ženske oblasti in šele s Poveljnikovo pomočjo dobi dovoljenje, žig in učbenike od gospodarice otoka. A to mora plačati s ponižanjem, ko jo neznani moški pretepe s palico, potem pa še posili. Neke noči njeno hčer do smrti s kamnom potolče moški, ki je večkrat spal pri njej. Helena dogodek sprejme dokaj neprizadeto, medtem ko je Filio globoko pretresena, ker ob smrti matere vidi njeno preobrazbo v ptiča. Mrtvo mater odnese Lukrija, ki skrbi za pokope in pokopališče na otoku.

Uri zapusti Malo hišo dečkov ter postane pomočnik vodje zaporov. Nove vloge ni maral, saj mu je prinesla samo še nova, bolj grenka in kruta spoznanja o nečloveških odnosih med pazniki in jetniki ali med jetniki samimi. Višek vsega je bila orgija, ki se je dogajala med pazniki in jetniki ter jetnicami v skrivni dvorani pod zaporom, kamor je po naključju zašel. Rešitev zanj je vračanje k Heleni po knjige, ki so mu edina tolažba. Opazi tudi, da je Filio postala vitka in lepa mladenka.

Iz zaporov Poveljnik Urija premesti v Veliko hišo, v kateri je uprava otoka, da bi pomagal voditi račune. Tu spozna, kako je organizirano življenje na otoku, kako so urejeni nočni obiski moških v Gornjem mestu, kako  poteka delo. Ko tako nekega dne prvič vidi ime Filio na seznamu žensk za nočne obiske, se zamenja z  zapisanim moškim in gre sam k njej. Filio je dopolnila  petnajst let in Helena jo mora na zahtevo oblastnic preseliti v spodnji del hiše. Leto in pol Uri prihaja ponoči k njej in se trudi najti zamenjavo za čim več večerov. Obema to ustreza, saj se imata resnično rada, čeprav Filio Urija sploh ne vidi, ampak samo sluti v temi.

Filio zanosi in nekega večera jo oblastnice nasilno odpeljejo v neko hišo in ji grobo naredijo splav. Po tem dogodku, ki jo je notranje zelo prizadel, v njej dozori sklep in čez nekaj časa z babičinim denarjem pobegne na celino. Srečno ji uspe zbežati zasledovalcem z otoka in se na celini izšola, postane slikarka, uspešno razstavlja in celo dobiva nagrade. Ni naključje, da so glavni motivi na njenih razstavah ptiči.

Kmalu po njenem pobegu z otoka Uri postane poveljnik, a tudi on zapusti otok, saj je s Filio odšla od njega tudi misel na srečno življenje. Obiskuje razsteve, ki jih pripravlja Filio, a med njima ne more priti do pravega odnosa, saj sta preveč zaznamovana z življenjem na otoku in drug drugega iščeta samo zaradi tolažbe in zdravila.

Po šestnajstih letih življenja na celini se Filio vrne na otok k umirajoči babici. Opaža pozitivne spremembe, a hkrati podoživlja težke trenutke ponižanja in trpljenja na otoku. Ko Helena umre, jo Filio skupaj s tremi sosedami sama pokoplje – kot prva na otoku, ki si je upala storiti nekaj mimo ženske oblasti. S seboj na celino vzame prijateljico Lano in babičine stvari, med katerimi je tudi dnevnik, ki ga je babica ves čas bivanja na otoku pisala. Vrne se domov in si po vseh letih, odkar živi na celini, prizna, da je ljubila in še vedno ljubi Urija. Ve, da je on moški, ki prihaja na njene razstave, in vse bolj postaja njeno likovno ustvarjanje obremenjeno z njim.

b) SIŽE

Zgodbo, kot smo jo spoznali, izvemo iz treh različnih virov, iz treh poglavij. Vsako poglavje je namenjeno eni od glavnih oseb.

1. del: FILIO

Na prošnjo umirajoče babice pride Filio na otok. Spet sreča ljudi in kraje, ki jo spomnijo na kruto in nečloveško življenje v zgodnji mladosti. Pokoplje babico in se z njenim dnevnikom vrne na celino, kjer nadaljuje slikarsko delo, zaznamovano z življenjem na otoku.

2. del: DNEVNIK HELENE BRASS

V obliki dnevnika spoznamo čas od Heleninega prihoda na otok do bega njene vnukinje Filio z njega. Dnevnik nam prinaša njen pogled na življenje na otoku, njeno prizadevanje, da bi osveščala in organizirala prebivalce, izpoved njenega ljubezenskega razmerja s Poglavarjem, ter skrb za vnukinjo Filio in posvojenca Urija.

3. del: URI

Uri se v Spodnjem mestu šola in ima privilegiran položaj. Je samosvoj in izredno bister in prav zato ni srečen, saj mu je nenormalno življenje na otoku odvratno. Ko postane poglavar, se upre in odide z otoka za Filio, ki je zbežala pred njim.

c) ISTI DOGODKI Z RAZLIČNIH PERSPEKTIV

Perspektive treh različnih oseb omogočajo opazovanje istih dogodkov z dveh, včesih celo s treh plati. Takšnih prekrivanj dogodkov z več perspektiv imamo kar nekaj.

OPOMBA: Številke, ki so v besedilu zapisanev oklepajih, se nanašajo na strani v knjigi Filio ni doma, leto izida 1990, s katerih je vzet navedek.

1. SMRT HELENINE HČERE je predstavljena skozi oči hčerke oz. Helenine vnukinje  Filio in Helene. Helenina hči v romanu nima imena. Mati jo večkrat imenuje »prgasta hči« (prgast narečno pomeni neprijeten, zoprn): »Ni bila lepa in tudi grda ne, nekam prgasta je bila, ko je tako stala pri vratih, vendar na poseben način vzvišena.« (54), »Odprla sem vrata in v mraku videla moškega, ki je hitel k vratom moje hčere. Obstala sem naslonjena na podboj. Tako torej! Ta prgasta in bledična mrha si ureja življenje po svoje.« (79) »Ta prgasta in tiha stvarca je zarjula iz neznane moči in ožeta od bolečine in strahu potisnila v moje roke majhno, mehko telesce.« (90)

Materina smrt, kot jo vidi Filio, je v celem romanu tisto mesto, ki dobiva najbolj groteskne in fantastične razsežnosti. Prizor spremlja in zaznamuje Filio za vse življenje, tako na otoku kot kasneje na celini. Na materino željo prestavijo Filio (staro okrog sedem let) ob umirajočo mater (ki jo je malo pred tem z velikim kamnom do smrti potolkel njen šepavi ljubimec). Ko se Filio zbudi, se dotakne rame mrtve matere, takrat pa mati vstane in Filio vidi njeno preobrazbo v ptiča:

»Še sem videla mater, kako je vstala, brez povojev in ran, stopila k oknu in dolgo, zamišljeno zrla na morje, pravzaprav čez njegov rob. Počasi se je začela tresti, mirno, dolgo se je to ponavljalo in nič ni boleleo, to sem vedela. Prelomilo jo je v mehke krče in telo ji je počilo na hrbtu obeh rok, so odprlo do lopatic in pognalo perje; čudno se je razširilo in postajalo perut. Potem je pognalo po glavi, kjer so bili lasje, in še naprej po vratu, ki se je daljšal, po prsih, po trebuhu do nog, ki so dobivale pravo obliko. Stopala so bili kremplji.(...) Mater sem še videla stopiti na okensko polico, dvigniti peruti in obrniti glavo proti meni. Ostal ji je samo obraz.« (7)

Helana isti dogodek gleda s perspektive odraslega in je zato bistveno bolj in zgolj realističen. Preobrazbe v ptiča sploh ne omenja, ker je v bistvu ne vidi. Samo Filio je obremenjena s ptiči, saj tudi sama občasno doživlja bolečine pod lopaticami, ki jih razume kot začetek preobrazbe. Helena pa v svojem dnevniku zapiše:

»Dahnila je vame, da ji Filio pustim ob njej. Pogledala sem jo in ji prinesla hčer. Ves čas pranja in previjanja hčerinih ran se Filio ni prebudila. Močili sva jo z gospodinjo in jo tresli. Nič ni pomagalo. Za kratek čas sem zapustila sobo. Ko sem se vrnila, je bila hči mrtva, Filio pa je ležala ob njeni postelji na tleh. Prebuditi se je morala ta čas in zopet pasti v nezavest. Ubogi otrok.« (112)

2. PRVI NOČNI OBISK URIJA PRI FILIO opišejo vse tri osebe, pri čemer se intenzivnost opisa razlikuje glede na stopnjo čustvene in moralne vključenosti. Najbolj od daleč, najmanj intenzivno in najbolj nepopolno, zgolj s slutnjo dogodka  piše v svoj dnevnik Helena, ki je morala petnajstletno vnukinjo na zahtevo Mare, ene od oblastnic Gornjega mesta, preseliti v pritličje in jo s tem dati na voljo moškim, ki bodo po neznanem razporedu prihajali noč za nočjo k njej:

»Šla je v igro. Čutila sem njen nemir in šele danes pomislila, da nisem sklanjala glave pred cerkvijo, kakor jo danes Filio. Izgubila je moj privilegij. Trpi? Ali hoče biti z njimi? So se preselile vanjo pohotne ptice otoka in jo spreminjale? Je še kaj moja? Samo za hip je dvignila glavo, ko so šli mimo moški. Koga je iskala? Se mi je samo zdelo, da stiska pesti in zobe?« (115)

Za Urija ima dogodek močan učinek, saj Filio deluje nanj kot zdravilo, ki mu celi rane, kot rešitev pred blaznostjo, pred katero je bil vedno bolj v nevarnosti, ko se je v Spodnjem mestu usposabljal za prevzem vloge poveljnika otoka.

»Vstopil sem potihoma, da me Helena ne bi zalotila. Vedel sem, kje je soba, vprašal sem vodjo načrtovanja. Za hip sem zastal in vstopil. Bil sem nestrpen in bal sem se, da je ni. Zaslišal sem jo, da vstaja, in odšel k postelji. Slekel sem se, se pustil sezuti in legel nanjo. Brez odlašanja sem jo vzel in takoj zatem pobegnil.« (192)

Najbolj usodne in daljnosežne posledice je imelo srečanje z Urijem za Filio. Z njim je ostala zaznamovana za vse življenje – kot izvemo lahko iz nadaljevanja zgodbe v tem in v naslednjem romanu, Ptičja hiša. Uri postane tisto, kar Filio nenehno išče v življenjeu, tudi pri drugih moških, išče na svojih slikah, a ne more iztisniti v svoj ustvarjalni navdih. Prvega srečanja z Urijem se spominja takrat, ko pride ponovno na otok pokopat svojo babico in ga opiše bistveno bolj čustveno, prizadeto in natančno kot Helena ali Uri:

»Spala sem v pritličju. Preselili so me nenadoma. Nekega dne mi je domača dekla stvari prenesla iz nadstropja. Stal je ob postelji. Čisto malo svetlobe na njegovem obrazu mi je povedalo, da je mlad in neznan. (...) Z grožnjo nečesa, kar je bilo v mojem telesu, si je počasi slekel površnik. Obleko je mirno odlagal na stol ob vznožju postelje, ki ga je čakal, mirno sedel in mi s kretnjo velel sezuti škornje. Spominjam se, da me je bilo strah, ker mi je migotalo v trebuhu. Toplo in neznano mi je migotalo, on pa je stal tam, kodrolas, videla sem ga za hip vitkega in visokega, in še je ukazoval. (...) Šepetala sva, on je šepetal nemirno, kakor da bi hitel: »Pridi, mala, pridi.« Vem, ničesar nisem razumela. In že je bil na meni, ljubezniv in mehak, hotel je tja, kjer sem se mnogo božala, vame, pa sem bila čisto tesna in bolelo me je. Minilo je nenadoma. Stal je tam, oblečen in spominjam se ga visokega, v tisti majhni svetlobi, žalostnega, spominjam se ga, ko je že odhajal.« (19)

3. POKOPALIŠČE

Neverjetna urejenost in čistoča pokopališča na otoku, kamor so ponoči na skrivaj pokopavali mrtve, tako moške kot ženske, je presenetila Heleno, ko je nekoč med sprehodom pomotoma zašla na to prepovedano območje.

»Vstopila sem na pokopališče. Ničesar nisem pričakovala, zato sem obstala z odprtimi usti. Nič lepšega, nič bolj intimnega, nič srečnejšega in mirnega in tudi žalostnega ni naenkrat planilo vame. Bilo je belo in beljeno, še bolj od zidu. Kamen in zid sta bila bela in tla so bila bela, brez prahu in ostankov stopinj, le sence so bele gledale vame in se čudile, kaj delam tu.« (46)

Ko se čez leta Filio vrne na otok in ko kmalu zatem umre Helena Brass, je Filio prva na otoku, ki sama pokoplje nekoga od svojcev. To delo je bila večna domena Lukrije, ene izmed skrbnic Zgornjega mesta, ki je prihajala v hiše po mrtvece in jih zavite v rjuho odnašala na pokopališče, obenem pa skrbela za urejenost pokopališča.

»Med trstičjem se je gori v hrib belil zid. Spominjala sem se ga iz otroštva. (...) Ko smo prišle do pokopališega zidu, me je močno bolel hrbet. Obrnile smo se in šle do vrat. Stisnilo me je, vedela sem, kaj bom videla. Dekla je to gotovo čutila drugače. Bila je mlajša od matere in starejša od nas. Zato je bil zanjo ta svet prepovedan in ni ga poznala. Ni razmišljala o pokopališču. Bilo ji je namenjeno in določeno, preprosto se ga ni bala, vsaj kazala ni. Me tri pa smo skupaj oprezale tu okoli, ko smo bile majhne, videvale Lukrijo v njenem delu, in zamerilo se nam je, uprl smo se že tedaj, sem vedela.« (34)

Podobno so skozi dvojno ali trojno perspektivo predstavljeni tudi drugi dogodki, npr. Urijevi obiski pri Heleni Brass (prim. Uri – str. 149, 187 in Helena – str. 96, 113 ).

Ç  NAZAJ NA PRVO STRAN