VRSTA ROMANA

Romanu Filio ni doma bi glede vrste romana težko dali enoznačno nalepko. V njem so združeni elementi več različnih tipov romanov, tako avtobiografski, politični, ženski, antiutopični, itd. Pobliže si poglejmo nekatere.

1. ženski roman

Čeprav lahko imenujemo roman Filio ni doma ženski roman, ne bomo razglabljali o razliki med »žensko literaturo« in »literaturo, ki jo pišejo ženske«, saj je bilo o tem zelo veliko napisanega, ampak si bomo ogledali tiste značilnosti takega pisanja, ki jih literarna kritika vendarle imenuje ženske in jih lahko najdemo v našem romanu. Silvija Borovnik[1] jih razvrsti tako:

Glede na pisanje skozi žensko pripovedovalko ali pripovedovalke (glej opombo¹) najdemo za besedilo Berte Bojetu tudi izraz roman ženskih likov.

2. antiutopični roman

Glavna težnja antiutopičnega romana je opozarjati na škodljivost tehničnega napredka, kar je pri Berti Bojetu izraženo s škodljivostjo vsakega nasilja nad posameznikovo individualnostjo.[2] Antiutopični roman prinaša vizije družbenih ureditev, v katerih so glavni poudarki oblast, nasilje, spolnost. (Med klasične antiutopije so uvrščeni romani: Zamjatin: Mi, 1924, Huxley: Krasni novi svet, 1932, Orwel: 1984, 1948.)

Glavne značilnosti antiutopičnih romanov, ki so po svoji naravi ponavadi intelektualistični, moralistični, didaktični in tendenčni, so:

• literarizacija različnih idej, predvsem tehničnih (osebe kot nosilci tehničnih zamisli),
• sistematizacija in opis delovanja hierarhije državnega aparata,
• natančni, skoraj znanstvenofantastični opisi ljudi,
• odkrivanje vzrokov za nesmiselne življenjske razmere,
• fizični propad junakov.

V romanu Berte Bojetu naletimo na odmike od teh značilnosti. Tako nimamo natančnega opisa delovanja državnega aparata na otoku, vzroki za nesmiselno življenje na otoku bi namreč preprečili simboličnost sporočila, pa tudi junaki ne propadejo fizično, pač pa doživljajo psihične in moralne padce. Junaki ne trpijo zaradi totalitarizma, pač pa zlo nosijo v sebi.[3] Po drugi strani pa sta otok, kot dogajalni prostor, in dnevnik, kot način izražanja, značilna tudi za utopične romane.

3. groteska

Prav antiutopični elementi ustvarjajo v romanu groteskne situacije, splet realnega in fantastičnega, presenečenj in pretiravanj, grozljivega in nenaravnega. Svet je predstavljen kot norišnica (v smislu Kafkovih novel) in človek kot nemočna lutka, ki ne more nič spremeniti. Gotovo je med najbolj grotesknimi prizori v romanu preobrazba človeka v ptiča.

4. sodobna parabola

Roman črpa dogodke iz vsakodnevnega življenja, dodaja pa jim univerzalni pomen, ki prav z vsakdanom postaja bralcu ležje razumljiv.

5. modernistični roman

Elementa modernističnega romana sta opazna v usmeritvi v notranje doživljanje dogodkov ter v uporabo prvoosebnega pripovedovalca. Zgodba je ohranjena, celo kronološko zaporedje dogodkov je razvidno, kar ni značilno za modernistične romane, prav tako najdemo v modernih romanih zamegljeno in zgolj metonimično označevanje oseb, kar pa ne velja za Filio ni doma, saj so osebe psihološko utemeljene ali vsaj nakazane. V jezikovnem in slogovnem smislu se roman oddaljuje od nerazumljivih in nelogičnih stavkov in besednih zvez, značilnih za modernistični roman. Modernost mu dajeta tematika ter preraščanje stvari in dogodkov v simbole.