SLOG IN IDEJA

Jezik Berte Bojetu je v opisih vsakdanjega življenja na otoku preprost in veristično natančen, v monologih in dialogih ima pogovorne značilnosti. Jezik namreč ljudi tudi karakterno določa (npr. redukcija besed pri upravniku zapora je odraz njegove nečlovečnosti, po drugi strani pa želja po pogovorih pri Heleni izraža željo po medčloveških odnosih).

Ravno pri tem preprostem jezikovnem ustroju naletimo na razkorak med besedo in med njenim pomenom, kajti beseda ne ostaja samo tisto, kar izraža, pač pa dobiva metaforično, simbolno vrednost. Opisi nekaterih prizorov so namreč tako brutalni in nečloveški, da postanejo nerealni, nemogoči, zgolj pisateljska fikcija.

Taka so npr. posilstva, ki se legalno in organizirano dogajajo noč za nočjo in zrastejo v simbol nečloveških odnosov; ali prisilno ločeno življenje, ki simbolizira odtujenost, ali kazni, ki s svojo brutalnostjo simbolizirajo skrajne meje človeške zlobe.

Gotovo je najnazornejši primer preraščanja opisov v simbole preobrazba človeka v ptico, ki jo z grozo ob svoji materi opazuje Filio. S tem dogodkom Filio na svojstven način pojasni svoj obremenjen in nenormalen odnos do matere. Pticam postanejo podobne tudi druge negativne ženske na otoku, celo moški so jim podobni ali pa so podobni lovcem na ptice. Ptice so simbol, ki je torej vezan na žensko dojemanje sveta in ga lahko povezujemo z žensko stisko, najsi bo na čustvenem, duhovnem ali pa ustvarjalnem področju. 

Tudi otok je prav zaradi svoje neimenovanosti in nedoločnosti simbol. Zaradi odnosov med ljudmi in načinom predpisovanja življenja, ki spominja na koncentracijsko taborišče, je simbol vsakega totalitarnega režima, ki posamezniku ne dopušča, da bi živel človeka dostojno življenje.[1]

Prebivalci otoka morajo nositi predpisano nošo, ki je v bistvu uniforma. Kot taka simbolizira izgubo človekovega individualizma in začetek popredmetenja.

Pomembno mesto ima tudi dom, po eni strani je to vrednota, po kateri hrepenijo tisti prebivalci otoka, ki čustveno še niso otopeli, saj dom povezujejo z druženjem, toplino in srečo. Po drugi strani pa dom pomeni kruto vsakdanjost in je tisto znamenje porušenih odnosov, ki je kot opomin ljudem vsak dan najbliže. Zapustiti dom zato pomeni rešitev. Dokaz za to je Filio, ki šele po šestnajstletnem bivanju od doma lahko premaga travme mladostnega življenja na otoku.

Rešitev za Filio je torej, ko Filio ni doma.

Prav tu je skrito tudi sporočilo romana: čeprav ljudje – v našem primeru so to predvsem ženske – doživljajo muke, fizične in psihične bolečine, vseh vrst zatiranje in razčlovečenje, vseeno vztrajajo in upajo ter prav s svojo odločnostjo in upornostjo povzročijo, da totalitarni sistem začne popuščati, se krhati in razpadati. Roman je obsodba totalitarnega režima in hkrati pohvala ženski moči in vztrajnosti.