PRIPOVEDNA TEHNIKA

Dve posebnosti romana sta: značilen pripovedni subjekt in retrospektiva, ki je prisotna v vseh treh delih. Pripovedni subjekt se v romanu spreminja, a z gotovostjo lahko rečemo, da prevladuje ženska pripovedovalka z vsemi svojimi posebnostmi.

V nekem intervjuju je Berta Bojetu zapisala:

»Z vso resnostjo vstopam v svoje ženske in pripovedujem njihove zgodbe, kakor so se jim zgodile, in ženskam se pač zgodbe skoraj vedno dogajajo ob, pod oblastjo moških, ki jih ne spoštujejo, ne upoštevajo, razumejo, imajo jih celo za objekt. Tako jih ponižujejo oni, ne jaz. Želim si, da bi bilo v meni še veliko žensk. Velikih, močnih, samosvojih in samostojnih.[1]«

V prvem delu je pripovedovalka Filio, ki v prvi osebi ednine miselno preskakuje iz dejanskega časa v dogajanje pred pobegom z otoka. Retrospektivni vložki so asociativno vkomponirani v zgodbo. Prav zaradi ženskega neposrednega izpovedovanja bolečin in trpljenja je pri bralcu učinek večji, kot če bi o tem pisal moški. Filio se zbudi največ spominov v cerkvi, med obredom. Sledimo lahko njeni misli, ki prav po proustovsko išče sama v sebi odgovor na dražljaj:

Šele na koncu, ko je spet doma, se zave, kaj je bilo tisto, kar jo je v mislih ustavilo:

»Vstala sem zgodaj, ker so me zbudile neke slike iz sanj. Zbudila sem se in vedela. Vedela sem, česa se nisem spomnila tisti dan v cerkvi, na otoku. (...) Da, to jutro sem vedela. Spomnila sem se Urija in vedela sem, da je to nemir, ki ga nisem čakala, za katerega sem mislila, da je odšel za zmeraj.« (36, 37)

Drugi del ima značilno in jasno obliko. To je dnevnik, ki ga v prvi osebi piše Helena Brass, zopet ženska pripovedovalka. S svojim ženskim pogledom osvetli dogajanje na otoku od svojega prihoda do pobega Filio.

»Vsa leta, kar sem živela tu, sem pisala, kar sem videla in kar sem razumela. Ni lepo. Odnesi in skrij, ali pa pokaži komu; sama presodi.« (12)

Edina, ki ima dnevnik v rokah, je Filio. Samo ona lahko pisanje razume, saj je sama doživela del Helenine zgodbe. V dnevniku si dogodki sledijo v kronološkem zaporedju. Helena piše sproti, zato so sveži dogodki toliko bolj natančno in prizadeto opisani. Le na nekaj mestih piše po spominu, ki ne seže več kot nekaj mesecev nazaj; tako npr. zapiše dogajanje v zaporu, ko pride ponovno ven, t.j. po treh mesecih (75).

Dogodke v dnevniku tudi krajevno in časovno zameji, ne z datumi, pač pa v medsebojnem razmerju, npr. sedemindvajset dni smo na otoku, ali osemdeset dni je minilo, stara sem dvainštirideset let, tri mesece sem bila v zaporu, skoraj petdeset let že imam, pomlad je ipd.

Pogosto tudi napiše, kdaj in kje piše dnevnik, npr.

»Marec je. Prvi topli vetrovi grizejo zemljo na vrtu, kjer posedam in si toplim premraženo telo.« (74) ali »Noč je. Ponovno pišem. Poiskala sem kup papirja, ki je obležal, da mu morda dodam nekaj listov.« (96)

V tretjem delu se pripovedni subjekt najbolj spreminja. Pripoved se začne s tretjeosebnim pripovedovalcem, in sicer ko je Uri star petindvajset let in ko ga po sedemnajstletnem življenju v Spodnjem mestu Poveljnik pokliče k sebi in mu preda oblast. Sledi prehod v drugo osebo ednine in časovni preskok v čas pred sedemnajstimi leti. Uvodni podnaslov (121) kot pripovedovalca sugerira nekoga, ki je Urijevo zgodbo od začetka do konca poznal in jo je zapisal, takih možnosti pa je lahko več. Na primer: ker se kasneje druga pripovedna oseba spremeni v tretjo ravno na tistem mestu, kjer umre skrbnik v Mali hiši fantov, Aba, bi lahko bil on pripovedovalec. Lahko pa je uporaba druge osebe le sredstvo, s katerim se zakrije resničnega pripovedovalca in se hkrati v vlogi Urija prepozna vsak, ki knjigo bere – torej gre za neposredno nagovarjanje bralca. Del romana od Above smrti (186) do konca (193) je napisan v prvi osebi, kjer je pripovedovalec Uri in tako lahko neposredno opiše dve pomembni dogajanji: najprej svojo službo v zaporu, nato pa še ljubezen do Filio. S prevzemom poveljstva na otoku se zgodba vrne na začetek, zato je v epilogu logičen tretjeosebni pripovedovalec, ki na kratko povzame Urijev odhod z otoka.