MOTIVNO-TEMATSKA INTERPRETACIJA

I. PTIČI

Motiv, ki mora biti zaradi svoje razšlenjenosti in večplastnosti deležen večje pozornosti, so ptiči. S tem motivom je zaznamovano vse ustvarjalno delo Berte Bojetu, obe pesniški zbirki in oba romana.

V romanu se s ptiči prvič srečamo že na prvi strani prvega dela romana. Filio najdemo na odprtju lastne razstave, kamor je prišel, kot že večkrat prej, neznan moški, za katerega se kasneje izkaže, da je Uri. Ob pogovoru z njim Filio sama v sebi zaznava nenavadna občutja, ki nakazujejo fiziološko preobrazbo človeka v ptiča:

»Imela sem vtis, da mi lopatici dvigujeta bluzo, posebno desna. Razburjenje se mi je razdrobilo v roke, v noge, najhuje v hrbet.« (5) »Pod lopatico na desni mi je nekaj raslo kakor roža, list na list, bilo je vedno večje in težko me je vleklo k tlom. Neznana, tuja stvar je bila v meni in me gnala mirovat.« (6)

Filio je kot uspešna slikarka na bienalu dobila nagrado, mimogrede pa izvemo, da sta bila glavna slikarska motiva »ples in letenje žensk ptičev«. (5) Med razstavljenimi slikami je bila tudi podoba matere – preobražene v ptiča:

»Ko je prišlo takrat, sem končala sliko z materjo. Malo sem jo želela popraviti, peresa repa so se mi zdela preredka, kratka za krepke noge, in kremplji preostri za lep obraz. Samo obraz ji je ostal, sem pomislila takrat. Sprožilo se je nenadoma. Bruhala sem, napenjalo mi je hrbet, roke in noge so bile težke, v glavi mi je kljuvalo in vpisovalo neki drugi spomin, ga odpiralo in zložilo v slike nekih ptic, davno pozabljenih in kakor na poseben način mojih.« (6)

Motiv se v prvem delu pojavi še ob babičinem umiranju: »Nikoli ne bom varna. Vedno me bo kdo naseljeval in kljuval po meni.« (29)

Pomembno je tudi razlikovanje med izrazoma ptiči in ptice. Ptiči in ptičje je v romanu vedno omenjeno v povezavi z ženskami in nosi negativno konotacijo (prim. podstran: Dogajalni prostor in čas), medtem ko so ptice povezane z moškimi, npr. takšni so fantje v Spodnjem mestu (prim. ista podstran).

PTIČI V PESNIŠKIH ZBIRKAH

Motiv ptic in ptičev zasledimo že v prvi pesniški zbriki Žabon (1979), vedno v povezavi z erotičnim nabojem, položenim na preprogo trpljenja, stiske, krikov neizživetega, a je razlika med pozitivno moško ptico in negativnim ženskim ptičem jasno prepoznavna:

V drugi pesniški zbirki Besede iz hiše Karlstein (1988) se motiv nadaljuje, s to razliko, da ptic ni več, ostajajo samo še ptiči, negativni pol:

 PTIČI V ROMANU PTIČJA HIŠA

Veliko bolj kot v pesniških zbirkah in v romanu Filio ni doma se ptiči kot slikarski motiv razvijejo v romanu PTIČJA HIŠA. Naslov je v bistvu drugo ime za Hišo spominov, kakor glavna junakinja Kalina  (ki tudi nosi ptičje ime: kalin – kalina) poimenuje zgradbo, javno hišo, v kateri se na obrobju končane vojne dogaja največja beda človeškega življenja: ponižanje žensk skozi prostitucijo.

In kako je s ptiči? Za Filio so postali prava preganjavica, boleč spomin, odpiranje komaj zaceljene rane. Na vsak način jih želi, naslikane na platno, prekriti z drugimi barvami, predvsem modro. 

ZGODBA: Tudi v tem romanu nastopata junaka iz prejšnjega, Filio in Uri. Napisan je v drugi osebi ednine. Filio je sedaj na celini – kjer se odvija vsa zgodba, in sicer nekaj tednov po povratku z otoka, od koder je pripeljala tudi prijateljico Lano. Ta je kmalu umrla, Filio za tem začuti veliko praznino. Pogreša Urija. Neskončno hrepenenje po njem najde nadomestilo v slikanju in pripravljanju razstav. Vse risbe so bile prekrite z modro barvo, na njih je bilo nešteto ptičev. Postala je obsedena z modro barvo in je prenašala s slike na sliko. 

Minili sta dve leti. Modro barvo je skušala obdržati s tem, da je iskala moške. Vabila jih je domov in se jim predajala. Hodila je po mestu, umazana od modre barve, po obleki in po laseh. Ob jutrih se je razočarana ozrla po slikah in videla, da ni rešitve.  Hrepenenje po Uriju so nadomestili drugi moški, ki jih ni ljubila. Ob nekem moškem je prišla na noro idejo, da bi ju med ljubljenjem raznesel smodnik in ju razpršil po slikah, da bi tako vstopila v slike. Pri ribičih je ukradla smodnik, v kamnolomu je dobila zažigalno vrvico. Poskus se je ponesrečil. Oba sta utrpela rane, posebej še ona na stegnu, in pristala v nekem zavetišču. Modra barva jo je še bolj obsedla, da se ji je zdel ves svet obarvan z njo. Celo lastno kri je videla modro. Zasliševali so jo zaradi poskusa umora. Ko si je nekoliko opomogla v bolnišnici, je šla zaradi obtožnice po nekaj tednih v kaznilnico. Doživljala je neprijetne dni v ženskem zaporu. Kljub navzkrižnim zasliševanjem in mučnim pogovorom ji niso mogli dokazati krivde za poskus umora, zato je šla domov in se začela pripravljati na razstavo. Po uspešnem odprtju razstave je spet srečala Urija in spoznala njegova dva prijatelja, Kalino in Dečka. Filio je z razočaranjem ugotovila, da Uri ni več njen in da je ona zanj tisti del spomina, ki ga želi izbrisati, in zato lahko ostane le njen prijatelj. Kalina je Filio posodila knjigo, ki jo je sama napisana in v kateri Filio spozna tragično zgodbo junakinje Kaline, ki nosi enako ime kot avtorica knjige. Knjiga, ki je v romanu predstavljena kot vložna zgodba z naslovom Antonija Rafanell: Ciza, odkrije Filio, kaj je tisto, kar povezuje Urija, Dečka in Kalino: skupen beg od strašnega spomina preteklosti. Filio je bila tisto, pred čemer je Uri bežal. Filio je na obisku v njihovem urejenem in prijaznem domu videla, da zanjo ni poti v svet teh treh ljudi in da je odveč. Preden je odšla iz mesta, jih je povabila k sebi, vendar se je med njimi slabo počutila. Mučili sta jo je zavist in nepotešenost. Naslednji dan se je odpeljala z vlakom in se s krikom poslovila od mesta.

Filio ptičev ni marala že od otroštva, ker so  jo spominjali na kavke ob močvirju. Kasneje doživi nenavadno in šokantno materino preobrazbo v ptiča, pa tudi sama večkrat - predvsem v napetih situacijah - čuti bolečine pod lopaticami, ki nakazujejo začetek  preobrazbe. V vseh pogledih ptiči izražajo človeko stisko, tudi ko se kasneje pojavljajo kot njen slikarski motiv.

Delno se ta stiska odraža tudi pri Heleni Brass, ki v svojem dnevniku zlobne ženske z otoka (npr. vodilne tri Kate, Mare in Lukrijo) opiše kot ptiče: »Vse tri so imele dolge in ptičje obraze, niso mi namenile prijaznosti in najbrž je nikoli ne bom dobila.« (64) »Beli zid za njimi je poudarjal kavkaste obraze in hudobijo.« (77)

 II. OBLAST (moški – moški, ženska – ženska, moški – ženska)

Drugi najpomembnejši motiv je oblast, in sicer na različnih nivojih. Gotovo je najbolj v ospredju oblast moških nad ženskami, a nič manj kruti niso odnosi med ženskami in njihovimi oblastnicami ali pa med moškimi znotraj njihove hierarhije.

Med vsemi ženskami je najbolj izrazit in izpeljan odnos do moških ravno pri glavni junakinji drugega dela. Pri Heleni Brass ljubezen do moškega, ki jo je prvo noč po prihodu na otok posilil, prerašča v potrebo po njegovi oblasti.

»Posilstvo spremeni in določi žensko v prezrto in zavrženo. Jaz pa sem se valjala v slasti in pričakovanju.« (49)

»Pogosto sem se spominjala tiste noči, ko so me dvignili iz čolna in sem zagledala moškega na konju. Kaj nismo v liceju sanjarile o gospodarju, o velikih, koščenih rokah, ki nas bodo nosile in ljubile? Sem morda čakala, da pride? Se nisem bala noči, njegovega biča, ki me je iskal in v moji neposlušnosti švigal po sobi, ob mojih nogah.« (46)

»Visok v soncu, pokončen in z bičem v roki je bil podoba močnega.« »Zrla sem vanj z vso željo po njem in brez sramu sem mu dopovedovala, da mu hočem lizati roko kot poslušna psica.« (56)

»Hočem tega moškega. Tudi njegov bič.« (84)

»Imela bi vse, čeprav bi se najbrž počutila kot odvezana psica brez gospodarja. Potrebujem občutek, da me nekdo drži in mi ukazuje. Počutim se varnješo.« (87)

Helena je ednina ženska na otoku, ki ima privilegiran položaj – predvsem kar se tiče odnosa med moškim in žensko. Edina ima stalnega ljubimca, zato lahko čustveno uspeva in zori.

»Vedele so, da bi bila lahko na istem kot one, da se je vse zgodilo brez moje krivde. Moški me je izbral in določil, bil je gospodar in vse je bila njegova volja.« (81)

Ker moški določa vse, je ženska lahko ravno tako kot je ljubljena, lahko tudi zavržena, razočarana. Med nadrejenim moškim, gospodarjem, in podrejeno žensko se ne more vzpostaviti daljše, trdno razmerje. Po štirih letih tako Helena ostaja sama, brez strasti, Gospodar je samo še prijatelj in zaščitnik.

»Ni me poljubil, ni me objel. Odšla sem. Žalostno je vse to. Moški, kje je moški, ki bo objel zapuščene ženske in jih vzel za svoje?« (100)

»Stresla sem se, ko je vstopil. Ravnodušno je vrgel žig na pisalno mizo in odšel. Sem ga poznala, svojega poveljnika? Sem ga ljubila? Da in ne. Strast, poltenost, nenavadnosti in moč velikega ega? Nobene pripadnosti se ne spominjam, čeprav je najbrž bila. Ne vem več, kaj je bilo res.« (110)

Oblast na otoku temelji na trpinčenju in mučenju. Najhujša kršitev zapovedi na otoku je poskus pobega z njega. Gotovo je eden izmed najbolj impresivnih in krutih delov knjige prizor, v katerem mučijo žensko zaradi neuspelega pobega, torej neposlušnosti oblasti. Uri med sprehodom po otoku zasliši glasove, približa se jim in v pesjaku zagleda onemoglo žensko.

»Premikal si se vedno bližje k ograji. Stal si za psi, ki so se umirili, se držal ograje in čakal. Ženska je težka in mlahava ležala kot opran ptič, ki bo vsak hip poginil. Nje ne bo pobralo sonce, kakor mokrega ptiča, ki ga spari. Ona bo odšla zaradi nespameti in jeze, zaradi poslušnosti in neposlušnosti. Odnesla jo bodo zaporedja, ki si tukaj tako nesmiselno sledijo. Z odprto stekleničko je skupina stopila k njenim nogam. Še bolj so ji razkrečili noge in jih podstavili in ogradili s kamni do kolen. Vsebino stekleničke je eden od njih zlil na mednožje in odstopil. Ni se obrnil k psu, samo ukazal je: Va!« (154)

Uri ob gledanju bruha od gnusa. Sam pri sebi obsoja dejanja, s katerimi oblast ohranja red in poslušnost med prebivalci in jih s kaznijo prizadene na tistem mestu, kjer so najbolj občutljivi – v njihovi intimnosti.

Enako zapleten je odnos med ženskami samimi znotraj njihove hierarhije. Najbolj nečloveško delujejo tri oblastnice v Gornjem mestu: Kate, ki je glavna, in njeni dve pomočnici Mare in Lukrija. Čeprav samo izpolnjujejo ukaze nadrejenih – to so še vedno  moški, so v svojem izvrševanju ukazov krute, če ne naravnost ostudne. Helena predstavlja zanje nevarnost, ki bi lahko zamajala ustaljeni red, ki so ga že več desetletij trdno držale v rokah. Zato jih njena neuklonljivost in naprednost draži in veča sovraštvo. Ko je začela preurejati in beliti hiše, je naletela na hudo nasprotovanje, ki jo je pripeljalo v zapor:

»Kate je vstopila prva in ob vratih počakala. Videla sem jo v obraz, ki je bil zaprt, in vendar sem vedela, da se veseli svoje moči. Imela me je in nisem vedela, kaj bo z menoj. Zbala sem se. Nikogar ni bilo, ki bi mi upal pomagati. Tudi z njim si ta hip nisem mogla pomagati. Sama sem kriva. Tak odnos sem si želela in ni mi dolžan pomagati. (...) Nisem vedela, da se bom kdaj tako bala žensk.« (75)

Prav ženski zapor je najbolj nazoren prikaz ženske oblasti nad drugimi ženskami. Heleno najprej pošljejo v samico, v kateri se bile razmere nevzdržne: ni se dalo niti sedeti z iztegnjenimi nogami, hranili so jo z vodo in starim kruhom, čez čas pa so jo pripeljali pred paznice, ki jim je predsedovala Kate, jo pretepli, potem pa poslali v skupne celice. V zaporu preživi tri mesece. Kate ji zagrozi:

»Veliko sem jih spametovala. Tudi tebe bom. Ali pa ugonobila. Nikoli ne bom razumela, zakaj te ni poslal takoj stran, ali zato, ker te je hotel, tako preklasto, kot si, ali pa zato, ker si morda preveč videla. Zdaj si pač tu in podrejala se boš.« (77)

Ko želi Helena odpreti šolo, doživi nasprotovanje tudi s strani drugih žensk. Lovke treh oblastnic so segale daleč in vladale po načelu: Deli in vladaj. Heleno in njeno prijateljico Lano počakajo pred šolo, pripravljene na spopad.

»Kaj imajo proti meni in proti odpiranju šole. Saj bo dobro za otroke. Misel jim ne seže čez Katin ukaz, sem utegnila pomisliti, ko je zapela palica mimo moje glave. Za Katine razloge vem, njihovi so samo posledica.« (107)

Podobno so bile ženske druga drugi oblast, ustrahovanje in trpinčenje tudi v zaporu, ki ga spoznamo v Urijevi zgodbi. Zaprte so bile zaradi neuspelega pobega:

»Škoda, da je bilo med njimi nekaj slabih, izprijenih. Te so seveda vladale. Dvor so si uredile po svoji hierarhiji moči, s svojimi, naklonjenimi vladati s telesno slo in podrejanjem. Čez čas sem razumel, da imajo tudi kraljico, žensko srednjih let, ki so ji lizale vse, tudi ukaze in jih brezpogojno izpolnjevale.« (181)

Žensko oblast je čutila tudi Filio, najprej in najbolj v tistem času, ko je še živela na otoku in so ji ženske grobo splavile komaj spočetega otroka (24), kot po nekem navodilu, da bi bilo število spočetih in rojenih otrok uravnoteženo z umrlimi. Tudi kasneje, ko se vrne na otok, se v njej ponovno zbuja odpor do treh žensk, vendar ima sedaj dovolj moči, da se jim upre. A v šestnajstih letih so se tudi razmere spremenile in moč oblasti se je zmanjšala.

Odnosi v moški hierarhiji se nam razodevajo skozi Urijevo zgodbo. Najbolj zapleten je prav Urijev odnos do Poveljnika straže. Urijevemu strahospoštovanju do njega je dodana še mešanica naklonjenosti in občudovanja, predvsem pa velike negotovosti: »Vedno mu je z eno roko dajal in z drugo jemal. Nikoli ni vedel, če naj vzame, kar mu je ponudil.« (119)

Sicer pa tudi moška oblast človeka prizadene na najbolj občutljivih mestih, v njegovi intimnosti. Komaj osemletni Uri je nekaj dni po prihodu v Spodnje mesto kaznovan, ker je zaspal. Svojo oblast mu nadrejeni dokazuje s spolnim zlorabljanjem, pedofilijo, ki se za kazen ponavlja iz dneva v dan na skrivnem mestu:

»Segel je po tvoji roki in jo nesel med svoje noge. Nisi dobro vedel, kaj hoče od tebe, zato si pustil, da ti je pokazal. Opravil si. Moker in lepljiv od nečesa, kar mu je res špricnilo iz telesa, si se obrnil v njihove obraze in se dvignil s tal.« (126).

III. SPOLNOST (moški – ženska, moški – moški)

Z oblastjo je v romanu neločljivo povezana tudi spolnost. V odnosih med prebivalci otoka bi težko govorili o ljubezni in njenih duhovnih razsežnostih, saj gre v bistvu samo za zadovoljevanje prvinskih potreb. Izjema sta le odnosa med Heleno in Poveljnikom ter med Filio in Urijem, predvsem zato, ker je odnos med njimi trajal vsaj nekaj časa, se gradil, oblikoval in bil (vsaj deloma) obojestranski. Z načrtno politiko odtujevanja moških in žensk, z načrtovanjem nočnih obiskov moških v Gornjem mestu pri ženskah pa so tako moškim kot ženskam odvzeli možnost navezovanja medsebojnih stikov na čustveni in duhovni ravni.

Luce pripoveduje svoji prijateljici Heleni:

Spolnost je zreducirana na najbolj primitivno, nizko stopnjo medčloveških odnosov: posilstvo. Z njim se srečujemo skozi vso knjigo, zato postaja simbol, in sicer simbol brutalnosti in razčlovečenosti. Vsi trije glavni akterji: Helena, Filio in Uri doživijo njegovo ponižanje: Heleno že na začetku, takoj po prihodu na otok posili Poveljnik, a tega dogodka ne jemlje tragično, prej nasprotno: s posiljevalcem postane zaznamovana, si ga celo želi.

»Posilstvo, o katerem sem doslej samo poslušala, se mi je zgodilo, kakor preponosni kobili bič. Oblast, s katero me je pribil na tla, me je vlekla v globoko užaljenost in prizadetost. (...) Tukaj je bil to žig lastnine in poslušnosti.« (42)

»Zdrsnila sem s stola, ko je za seboj zaprl vrata. Dolgo se nisem premaknila. Nisem se oblekla, kar ležala sem in pozabila na vse, razen na ponižanje.« (110)

Filio kot vse druge ženske v Gornjem mestu, ki niso imele Heleninega privilegija, doživlja nočne obiske kot posilstva, ki se dogajajo noč za nočjo.

»Minili so meseci in jaz sem o nočeh molčala. Vsaka noč mi je dala več molka. Bili so drugi, tudi stari so ležali na meni, prepoznala sem jih po zadahu in uvelosti. Glavo sem povešala in molčala, tiho živela naprej in nič razumela. Bilo me je strah in studila sem se včasih sama sebi.« (21)

Tudi Uri doživi posilstvo, in sicer skupaj s kolegi iz Male hiše dečkov, ko jih na obali po uri plavanja napade skupina starejših fantov. (128) Uriju je dogodek povzročil telesne in duševne bolečine, saj je zbolel in imel več tednov hudo vročico.

Nasploh so homoseksualni odnosi v knjigi večkrat prisotni. Ko gre Uri skupaj s prijateljem Tonijem ponoči skrivaj na obalo, je priča ljubezenskemu prizoru med dvema moškima.

»Onadva zunaj čolna sta postala nežna in govorila sta si stvari, ki si jih moški ne govorijo. Skrčil si se in se poskušal umiriti. Valjanje pod deskami je bilo vedno hitrejše in glasnejše. Cmokalo je od njiju. Bal si se, da koga ne prikličeta. Govorila sta tihe besede, ki so nerazumljive prihajale do tebe in te razburjale.« (147)

Tudi v zaporu je med zaporniki prisoten pojav homoseksualnosti, urejen po določeni hierarhiji odnosov, ki so jo dopuščali celo pazniki. Urija kot pomočnika vodje zapora na nočnem sprehodu po zaporu napade zaprti Ante zaradi neke stare zamere. Urija reši drug zapornik, veliko močnejši od Anteja. Paznik mu pojasni:

»Ne mešajte se v njihove odnose. Ne zamerite se mu. Odkar ga pustimo, da ravna in ureja po svoje, imamo mir. Dela za nas.« (185) »Drobna luč na hodniku je utripala in bil sem vesel, da se ni dobro videlo. Ante se ni branil. Naskočil ga je drugi in za njim najbrž še kdo. Vsi v celici. Vodja, ki je z njim ravnal kot z zaklano ovco, ni bilo med njimi. Najbrž se je stiskal s svojim izbrancem kje blizu. » (186)

Na najbolj sodomističen prizor naleti Uri neke noči v kletnih prostorih zapora, kamor so pazniki odvedli zapornike in zapornice in izvajali neke vrste skupinsko orgijo (183).

A Uri že veliko prej, še v času šolanja v Mali hiši dečkov, spozna še drugo izmaličeno in nečloveško obliko zadovoljevanja spolnih potreb:

»Ko te je ponovno porinil, si se spomnil, da te preganja najbrž zato, ker si ga zalotil pri ovci. Ko si videl, da je za njo, si pogledal še enkrat. Nase je potegnil hlače, zaklel in stekel na drugi konec staje. Zaloputnil je vrata in slišal si ga, kako je kričal po hribu v dolino.« (139)

Čeprav je Urija že v mladosti zaznamovalo doživljanje spolnosti v najbolj izmaličenih oblikah, je v njem vseeno ostalo zdravo jedro, ki ga je reševalo pred propadom. S fanti iz šole se je skrivaj pretihotapil v trstičje pod mestom, kamor so skrivaj prihajala tudi nekatera dekleta iz Gornjega mesta. Ko sta se Rdečelasi in Svetlolaska (Matija) vrnila skupaj k skupini, ju je Uri občudoval:

»Držala sta se za roki in mislil si, da se ne bosta nikoli več spustila. Mlada sta brez velikih misli stala in vas gledala. Nič nisi razumel. Vstal si in za hip postal pred trstiko in se obrnil. Solza ti je polzela po licu. Bil si pretresen in nežnost, ki si jo čutil do njiju, te je ohromila in hkrati razveselila.« (136)

Kasneje se skrivaj sestaja s Svetlolasko, ki ga privlači zgolj telesno. Bistveno drugačen pa je ljubezenski odnos s Filio, ki traja kar leto in pol, vse do njenega pobega.

»Trdno me je privezala nase in me celila. Kar tako, mimogrede. Z rokami in mlado mislijo, z ljubljenjem svojega mladega telesa. Po mnogih letih sem spet dihal s polnimi pljuči. Ljubila me je kot angel in šumela kot morje, ljubila z mojo mislijo in z mojim telesom, šepetala kot veter na hribu; bil sem rešen. (...) Imel sem žensko, ki sem jo poznal in ljubil.« (192)

Prav to zadnje je tisto, kar človek potrebuje za vpostavljanje trajnejšega odnosa: poznati in ljubiti. A zakoni na otoku so temeljili na popolnoma drugačnem temelju: odtujevati.

IV. ODTUJENOST

Če želi totalitarni sistem delovati, mora odtujevati ljudi med seboj. Gotovo je otok lahko metafora za takšen totalitaren režim, v katerem so ljudje nenehno pod pritiskom grožnje, da drugačnega sveta (ljubezni, človečnosti) sploh ne potrebujejo. Večina prebivalcev, intelektualno nesposobnih razumeti situacijo, je z režimom zraščena in se ga je oklenila. Redki posamezniki se zavedajo svojega položaja in so zato nesrečni. Takšna je Helenina prijateljica Luce, ki opiše življenje na otoku kot koncentracijsko taborišče:

»Slišiš, dela se noč in nekje se oglašajo vrata. Samo ponoči je ta zvok tako strašljiv. Večina se ga boji, to vem, večina čaka samo enega, ki ga skoraj nikoli ni več. Zbili so nas skupaj zgoraj in spodaj in učinek je natančno tak, kot so ga želeli. Odtujenost.« (70)

Tudi Filio in Uri začutita pritisk sistema, ki ljudi razdvaja. Ko se Uri s sošolci vrača z nočnega zmenka z dekleti v trstičju, zasluti, da mora biti še drugačen svet:

»Vračali ste se vsak zase. Slišal si jih, kako molče hodijo za teboj. Nekaj je bilo med vami, kar vas je plašilo, česar niste razumeli, nekaj, kar vas je razdvajalo in uničevalo radost, s katero ste odhajali iz mesta. Tihi ste odšli v sobe in si želeli, da bi se imeli radi.« (136)

Po smrti Abe, skrbnika v Mali hiši fantov, se je izgubila topla vez človečnosti med fanti:

»Izogibali smo se drug drugega, ker smo se bali besed. Hodili smo tiho sem in tja in trpeli od tišine med seboj. Hiša se je spremenila v hiše iz mesta. Bila je pritajena, kakor življenje v njej.« (169)

Kasneje je v zaporniški umivalnici Uri opazoval, kako se zaporniki obnašajo, kot da jim ni nič drug za drugega, v resnici pa so si želeli vsaj dotika, ki bi izražal človeško bližino:

»Zbal sem se, da bom padel po spolzki poti, da me bo spodneslo od hudega med njimi, od želje, da bi se prijeli, legli, potolažili in pozabili, da jim je kaj prepovedano. Težko jih je bilo gledati, kako se delajo, da jim ni nič drug do drugega.« (178)

Filio se ob drugem obisku otoka spominja,  kako so se kot otroci igrali v bližini Dirane, trgovine v Spodnjem mestu, do katere so smele tudi ženske. Med izbiranjem blaga so se ženske dotikale, si izražela drobne nežnosti, se na skrivaj pogledale in si pripovedovale. Deklice so se igrale igrico »mlinčke talat«, pri kateri so se s prsti dotikale dlani druga drugi.

»Tako smo se dotikale, ne da bi se sramovale prijaznosti rok, ki so zlezle v tvojo razpoko med dvema sklenjenima rokama, se počasi prerinili med njiju, zastali, spustili ali pobrali kamenček, in hip sem vedno podaljševala, podaljševala. Zapomniti sem si želela to toploto prijaznosti, in one tudi. Počasi se je godila ta igra molka in približevanja, za vedno je pustila dotik. O, moja Dirana.« (14,15)

Po pokopu babice se na pokopališču odvije eden najlepšoh prizorov človekovega zbliževanja. Filio prekrši otoški red že s tem, da sama pokoplje pokojnico. Potem pa v zahvalo poljubi prijateljico Lano, ki ji je pomagala pri tem:

»Potem sva skupaj stopili od prve do zadnje ženske in jaz sem jih poljubljala. Sprejemale so obhajilo človeka, se mu molče zahvalile in odhajale.« (35)

V. UPOR

»Vse, kar ni dobro, zaleže za kratek čas, je včasih rekla gospa Brass in jaz sem se tolažil s tem in verjel, da bo kdaj drugače.« (191)

Spremembe na otoku so se dogajale po zaslugi posameznikov, ki so bili dovolj močni, da so se uprli ustaljenemu režimu. Mednje spadajo Helena, Uri in Filio.

Helena, samosvoja in izobražena ženska, je upornica zoper spolni in družbeni red: čeprav ne bi smela, piše dnevnik, se loti preurejanja hiš, zbližuje in povezuje ženske med sabo, ustanovi šolo, vzgaja Urija in Filio v odprtem duhu in končno celo v posilstvu najde užitek, česar po pravilih otoka ne bi smela. Zato je kaznovana. A tudi ko je v zaporu, se zunaj dogajajo spremembe, saj je sprožila plaz, ki ga tri paznice in njihove privrženke niso mogle zaustaviti:

»Ženske so obnavljale domove, one pa so jih zapirale in teple in tudi spuščale.« (78)

Svojevrstna manifestacija upora je tudi obračun s Kate, ki je najbolj nasprotovala ustanovitvi šole. Ko je hotela napasti Heleno, jo je Lana porinila, da je padla po tleh:

»Takrat se je Lana s praga s škafom, polnim vode, nagnila proti njej in ji zlila z enim samim pljuskom vso vodo v obraz.« (102)

Heleno je za upor doletelo Katino maščevanje, za razliko od Filio, ki po povratku na otok odkriva, da moč treh oblastnic v Gornjem mestu usiha. Ko je prišla Kate v hišo zdravit babico, jo je Filio grobo odslovila.

»Podrla se je in čutila sem, da ne prvič, to je morala slišati že v kakšni drugi hiši. Podrla, toda samo za hip. Videla sem jo, kako se je pobirala, in zbala sem se. Zdaj me bo ubila, ali pa jaz njo, sem pomislila in stopila s hrbtom proti vratom na ulico, se zavarovala z javnostjo, pri kateri ni imela več moči, sem verjela. Počakala sem jo. Hotela sem jo videti od blizu, za vse slutene nesreče, s katerimi je vladala. In udarila sem jo.« (26)

Filio na otoku odkriva tudi druge spremembe.

»Odšla bom in mladim ženskam bo morda jasneje, da je to, kar živijo, pokol. Vedela pa sem, da jih bo vedno več, ki bodo trdno zaklepale hiše za noč. Pomislila sem, da sem doli ob močvirju, ko sem iskala perunik za mater, videla moškega in žensko, ki sta se ljubila brez naglice, mirno, tudi za jutri.« (32)

V cerkvi pri obredu je Filio z zanimanjem prisluhnila pesmi, ki so jo peli moški in ženske in je govorila o neki drugi deželi, v katero so hoteli oditi:

»Ni bilo besedilo tisto, ki bi jih izdajalo. Nekaj je bilo v drži in glasu, kar jih je gnalo stran. In še nekaj je bilo v pesmi, kar me je pretreslo, me na nekaj spomnilo, čeprav je bilo zapeto le z besedo ali dvema, neka zahvala ljudem, ki so šli.« (18)

Gotovo je prav pobeg z otoka znamenje največjega upora proti totalitarnemu redu. Pobegneta Filio in Uri, pobegnejo tudi drugi, nekateri uspešno, drugi ne. Filio po ponižujoči in boleči izkušnji s Kate, ki ji je grobo odpravila otroka, na skrivaj babici vzame zlatnike in uspešno pobegne z otoka. Helena v svoj dnevnik zapiše:

»Sedim ob oknu, kakor takrat na začetku. Ne premaknem se in nič me ne zanima. Tole bom še napisala. Lana je preverila in zatrjuje, da Filio ni na otoku. Zdaj lahko sedim, sedim.« (116)

Če je Helena po pobegu vnukinje mirna, pa to ne velja za Urija. Ko izve, da je Filio pobegnila, se najprej ustraši, da so jo našli in zaprli, a mu stražar to zanika. Potem pa zboli, ne more jesti ne spati in ne delati.

»Želel sem si življenje, ki mi ga je ponudila mlada kozica in me oživila. Pobegnila: uspešno. Dobra je, vedel sem. Ubila me je, da sem utonil v sebi. Veliko sem mislil na Aba. Imel je navado reči: Na bolečino se navadiš, je potrpežljiva, ne plane. Zložil sem bolečino vase tisti čas in jo hranil. Pomagalo mi je, da sem pozabil, kje sem.« (193)

Verjetno je bila prav Filio povod za njegov beg, s katerim se roman konča. Samo nakazana je pot k njej, v bistvu pa gre za pot k človečnosti in toplini medsebojnih odnosov ter za celjenje ran preteklosti.