BERTA BOJETU - BOETA (1946 – 1997)

Igralka, pesnica in pisateljica Berta Bojetu se je rodila 1946 v Mariboru. Po učiteljišču v Ljubljani je študirala najprej slavistiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, potem pa igralstvo na gledališki akademiji (AGRFT). Petnajst let je igrala v lutkovnem gledališču in bila ena izmed ustanoviteljic Koreodrame. Za vlogo Agate Schwarzkobler v istoimenski drami je leta 1986 prejela nagrado Borštnikovega srečanja za igro. Poleg tega je igrala tudi v igrah Prizori iz hiše Karlstein, ki je bila narejena po njeni pesniški zbirki, in v De Profundis.

Izdala je dve pesniški zbirki: leta 1979 zbirko Žabon in leta 1988 Besede iz hiše Karlstein ter za tem dva romana: 1990 Filio ni doma in 1995 Ptičja hiša, za katerega je dobila nagrado Kresnik 1996. Redno je objavljala v vseh slovenskih in takrat še jugoslovanskih revijah ter v tujini. Bila je članica Društva slovenskih pisateljev, Združenja dramskih umetnikov in PEN-a. Umrla je leta 1997.

Berta Bojetu je samo sebe označila kot »upornico, popotnico, ki ima le eno pot – k sami sebi.[1]«

Na vprašanja o svoji umestitvi v povojne pisateljske generacije je v intervjujih odgovarjala:

»Če se prištevam h generacijam? Se, toda mar nimam v sebi generacij, ki mi pripovedujejo same o sebi?[2]«

Umetniško ustvarjanje Berte Bojetu je med seboj vsebinsko, motivno-tematsko in stilno povezano. V obeh pesniških zbirkah so nakazani motivi, kot so ptice, hiša, spolnost, vojaki, deček, nasilje, oblast idr., ki jih kasneje v romanih v prozni obliki izpelje. Tudi glavne osebe v obeh romanih, ki se medsebojno prepletajo, so nakazane že v obeh pesniških zbirkah.

Prvo pesniško zbirko ŽABON (1979, Obzorja) so kritiki označili za elementarno erotično pesnjenje, v katerem se spolnost kaže kot absolutna kategorija človekovega bivanja, njegov kozmični življenjski prostor, znotraj katerega ni ne družbenih normativizmov ne vprašanj o morali, niti ne vprašanj o bolj zapletenih emocionalnih razmerjih med dvema človekoma.

Že v tej zbirki so nakazani bolečina ljubezni, ptice, talanje mlinčkov, pa tudi znameniti krš, kamenje ostrih robov, ki se pojavljajo tudi v kasnejših besedilih.

Poezija v drugi pesniški zbirki BESEDE IZ HIŠE KARLSTEIN (1988, Obzorja) je spet vezana na erotiko, vendar je bolj zastrta, skrivnostna in zadržana  in se naslanja na zaklinjevalsko dikcijo starih obrednih besedil, ki spominjajo na molitev. Hkrati pa za šifriranim jezikom slutimo realno izkušnjo zapisanega.

Navezovanje na Žabona je jasno že v prvi pesmi, ki pravi:

Poleg tega se v zbirki pojavijo še deček, vojaki, hiša, ptice, sestre, Jankobi, Ivana, Jozefina, ki napovedujejo prozni besedili.

Po obeh pesniških zbirkah je sledil prehod v prozo, ki ga je avtorica označila takole:

» (Prehod se je) kar prelil iz krika Žabona, čez molitev Besed iz hiše Karlstein, prelil in povedal, kaj si mislim o tem, da me niste slišali, me ne prepoznali, prelil in odprl nov način dotikanja z mojim, vašim življenjem. (...) Všeč mi je, da imam z vami vzpostavljeno zvezo skozi besede, najprej v poeziji in zdaj v romanu.[3]«

Najprej je izšel roman FILIO NI DOMA (1990 in 1997, Wieser) nato pa še PTIČJA HIŠA (1995, Wieser), ki je nadaljevanje prvega romana (več o tem besedilu na podstrani: Motivno-tematska interpretacija).

Za obe prozni besedili velja, da sta jezikovno izdelani in polni simbolne govorice. Za zgodbo, ki se skriva v lupini meta jezika, stoji sodoben pripovedni prijem, ki se loteva problematike čustev, kot so ljubezen, bolečina, brezizhodnost, trpljenje in upanje[4].