Leto 2000?

Year 2000?

Edi Kuklec, Gimnazija Ljubljana Šiška, Aljaževa 32, 1107 Ljubljana

Povzetek:

V šolskem letu 1999/2000 se na Gimnaziji Ljubljana Šiška izvaja projekt TIMKO, v katerega so poleg učitelja informatike in dijakov vključeni še štirje učitelji. V okviru projekta bodo nastale predstavitve posameznih učnih vsebin pri TIMKO predmetih. Ker ni na voljo nerazporejenih ur, se predmet informatike izvaja fakultativno v dveh skupinah. Pri takem načinu dela si morda lahko odgovorimo na vprašanji:

Ali sem dober učitelj informatike?

Ali se fakultativni pouk informatike obnese?

Ključne besede:

Predmet Informatika, fakultativni pouk, projekt TIMKO, medpredmetna povezava

Leto 2000. Prehod v novo leto in še posebej v tako okroglo, kar kliče po zastavljanju vprašanj. Tudi sam sem si jih zastavil kar nekaj. Tu bom izpostavil dve:

Ali sem dober učitelj informatike?

Ali se fakultativni pouk informatike obnese?

Zelo zanimivi vprašanje, na katera si nisem mogel odgovoriti samo z eno besedo, torej z DA ali z NE. Manjkala so mi namreč sredstva in metode, s katerimi bi to lahko izmeril. Ker pa mi to vprašanji nista dali miru, sem si skušal pomagati pri iskanju odgovorov z drobnim trikom. Če ne morem odgovoriti na direktno vprašanje, bom skušal odgovoriti na vprašanje, ali dijaki od mene dobijo potrebno pomoč, da osvojijo najvišji nivo standardov znanja, kot so zapisani v učnem načrtu za predmet Informatika v gimnazijah.

“Informatika je splošno-izobraževalni predmet, pri katerem se teorija poznavanja in razumevanja osnovnih zakonitosti informatike prepleta z metodami neposrednega iskanja, zbiranja, hranjenja, obdelave in uporabe podatkov pri oblikovanju in posredovanju relevantnih informacij, kar odpira dijakom in dijakinjam možnost, da pridobijo tista znanja informacijske pismenosti, ki so nujno potrebna pri nadaljnjem izobraževanju oziroma za življenje v informacijski družbi.”

Ta del opredelitve predmeta je tako splošno na pisan, da lahko skoraj vsak učitelj pritrdilno odgovori na vprašanje, ali dovolj pomaga dijakom pri njegovem osvajanju. Že v prvih letih poučevanja sem se mu trudil približati, pa čeprav je bil takrat uraden naziv predmeta “Računalništvo in informatika” in je imel poudarek drugje. Tako lahko z veliko verjetnostjo trdim, da dam dijakom dovolj pomoči pri osvajanju znanj, zapisanih v učnem načrtu za prvi razred.

V nadaljevanju pa opredelitev predmeta pravi:

“Operativni cilji in vsebine predmeta so razporejene na dva nivoja: z osnovnim programom pridobijo dijaki in dijakinje temeljna znanja, ki so potrebna za razumevanje in uporabo informacijskih tehnologij, z izbirnim programom pa se ta znanja v sklopih spiralno nadgradijo, poglobijo in razširijo. Ves čas izobraževanja je v ospredju aktivna vloga dijakov in dijakinj in njihov osebni, strokovni in jezikovni razvoj. Skupinsko delo na projektih, problemsko učenje, izbiranje vsebin glede na zanimanje in sposobnost dijakov in dijakinj ter upoštevanje njihovih idej, individualizacija, vključevanje različnih socialnih aktivnosti, povezovanje med predmeti, sodelovanje z učitelji drugih predmetov, šolskim knjižničarjem, zunanjimi strokovnjaki, šolami in ustanovami ter razvijanje različnih strategij mišljenja so osnovne oblike dela pri predmetu. Pri tem se razvija sposobnost ustvarjalnega in kritičnega mišljenja ter presojanja z namenom, da se zagotovi razumno in samozavestno odločanje dijakov in dijakinj v novih in nepredvidljivih situacijah.”

Tu pa nastopijo težave. Že kar nekaj let na naši šoli v drugem letniku ni izbirnega predmeta. V športnih oddelkih so nerazporejene ure dodeljene športni vzgoji, v splošnih pa še matematiki in nemškemu jeziku. Športni vzgoji zato, ker smo športno usmerjena gimnazija, matematiki in nemškemu jeziku pa zato, ker so imeli dijaki tu največ problemov v drugem letniku. V tretjem in četrtem letniku pa so nerazporejene ure dodeljene pripravi na maturo. Ker informatika zaenkrat še ni maturitetni predmet, je seveda ni med izborom dijakov.

Kako torej doseči željeni cilj vsaj pri nekaterih dijaki, če že ne morem pri vseh. Prvi korak je narejen pri izdelavi projektne naloge v prvem letniku. Temo si dijaki določijo sami, vzpodbujam pa jih temam, ki jim koristijo pri drugih predmetih in k sodelovanju z drugimi učitelji. Rezultati niso najboljši, saj je sodelovanja premalo.

Zato sem se pridružil projektu TIMKO. V projekt sem pridružil še štiri učitelje z naše šole. Ti pokrivajo šest predmetov, dijakom pa smo v prvem letu ponudili štiri. Pri iskanju tem smo vztrajali na interdisciplinarnem pristopu. To nam je v veliki meri uspelo pri biologiji, zgodovini in geografiji, matematika pa je zaradi svoje specifičnosti najprej ostala malo na robu, zato ima sedaj razpisani dve temi.

Kako pa pridobiti dijake? Izbirnega predmeta ni, zato smo razpisali fakultativni predmet. Najprej sem ga mislil ponuditi samo splošnim oddelkom, po pritožbah posameznikov iz športnih oddelkov, pa smo omogočili vstop v program tudi njim. Tako se je nabralo dijakov za dve skupini kar se tiče predmeta informatika.

Dijaki so iz petih oddelkov in med njimi je veliko športnikov. Zato smo se odločili, da ne bomo imeli vseh ur v urniku, temveč jih bomo nekaj združevali v bloke, ki se bodo izvajali strnjeno po pouku. Tako je nastal naslednji operativni načrt:

1. Konec septembra in v začetku oktobra se izvede strnjen blok ur, namenjen spoznavanju dijakov z orodji informacijske in telekomunikacijske tehnologije, ki jih bodo uporabljali pri izdelavi naloge. Ta blok smo zaključili z delitvijo v skupine in določitvijo tem nalog.
2. Do decembra zbiranje podatkov po skupinah in individualno. Dijaki sami določajo ritem dela, učitelji so jim v pomoč.
3. Konec decembra strnjen blok ur, na katerem se izdelajo osnutki predstavitev.
4. Do marca brušenje podakov. Nosilci so predvsem učitelji predmetov, učitelj informatike je v pomoč pri iskanju in oblikovanju specifičnih podatkov.
5. Marca strnjen blok ur, na katerem se dokončajo predstavitve.
6. Aprila in maja se vnesejo morebitni vsebinski popravki in pripravijo nastopi.
7. Maja in junija nastopi.

Zgornji operativni načrt potrebuje pojasnitev. Ob pristopu v projekt TIMKO sem imel v mislih tudi poglavje učnega načrta predmeta informatike, ki govori o medpredmetnih povezavah:

“Tema, ki jo v svojih nalogah obravnavajo dijaki in dijakinje, je svobodna in odvisna od njihovega interesa in zanimanja. Ker izvira iz realnega okolja, običajno presega meje posameznih učnih predmetov, zato je predmet bogato prepleten z vsebinami drugih predmetov.

Povezava z materinim jezikom, matematiko in sociologijo je razumljiva sama po sebi, zaradi iskanja podatkov po Internetu je izražena tudi povezava z angleščino, povezava s knjižničnimi informacijskimi znanji je prisotna pri iskanju informacij v knjižnih gradivih. Ko dijak oziroma dijakinja izbire temo, katere vsebina se naslanja na določen družboslovni, naravoslovni ali strokovni predmet, pa se vzpostavi povezava tudi s tem predmetom.”

Te misli sem želel razširiti tudi na povezave med učitelji in dijaki in med samimi učitelji. V sodobnem svetu imamo preveč podatkov, da bi jih lahko predalčkali po predmetih, ampak moramo k njim pristopiti celovito in v sodelovanju z drugimi ljudmi in z uporabo informacijske in telekomunikacijske tehnologije. Pri izvajanju projekta TIMKO smo morali vse to krepko uporabljati, če smo želeli priti do cilja. Pa ne samo pri izdelavi nalog, temveč tudi pri medsebojnem komuniciranju, saj večine dijakov, ki sodelujejo pri projektu, učitelji sploh ne učijo pri rednih urah, zato je potrebna drugačna komunikacija.

Zato sem se ob pristopu k projektu TIMKO odločil, da bodo dijaki v okviru projekta TIMKO izdelali multimedijske predstavitve posameznih sklopov učne snovi pri drugih predmetih. Izdelali bodo računalniško predstavitev, komplet prosojnic, gradivo za poslušalce-dijake, gradivo za predavatelja-učitelja, na koncu pa še izvedli predstavitev vsebin, ki so jih izdelali, pred razredom. Zato bodo dobili oceno pri predmetu informatika in pri TIMKO predmetu. Dijaki bodo tako sami spoznali določene vsebine, se naučili uporabljati sodobno informacijsko tehnologijo in spoznali tudi drugačen pogled na učno snov in učitelje.

Za učitelje je tako delo zelo naporno, saj je veliko teže razložiti drugemu, kako naj predava, kot pa če predavanje izvedeš sam. Za vložen trud pa bodo dobili sodobno pripravljene ure. Seveda bodo morali ta gradiva sami dodelati za kasnejšo uporabo. Velja namreč dogovor, da dijaki lahko v določeni meri prikažejo njihov pogled na obravnavano snov. To je še posebej dovoljeno tam, kjer dijaki obravnavajo snov multidisciplinarno. Krovni naslov pri geografiji, zgodovini in biologiji se namreč glasi: “Geografska odkritja in osvajanja”. Posamezni dijaki so celo pogojevali svoje sodelovanje s tem, da bodo vključili več predmetov. Tako bodo morali učitelji njihove izdelke za bodočo uporabo prilagoditi. Poleg tega pa bodo učitelji pridobili boljši vpogled v način razmišljanja dijakov in njihov pogled na obravnavano snov.

Naj zaključim.

Fakultativni pouk informatike se obnese, še posebej če izpostavimo način, kako smo prišli do izdelkov, pred samo kvaliteto izdelkov.

S takim pogledom na moje delo, bi si morda upal odgovoriti tudi na prvo vprašanje, a odgovor prepuščam vam.

Viri:

Učni načrt za predmet Informatika

Zavod RS za šolstvo: Projekt TIMKO

Edi Kuklec: Abrakadabra; MIRK 1999