Kdo se boji Interneta?
Globalna komunikacija proti lokalni cenzuriWho’s Afraid of Internet?
Tomi Dolenc, ARNES – Akademska in raziskovalna mreža Slovenije, tomi.dolenc@arnes.si
Global Communication vs. Local CensorshipPovzetek
Globalna komunikacija prinaša omrežni skupnosti prednosti in strahove, s katerimi se mora srečati katerakoli velika večkulturna skupnost. Medtem ko se Svetovno omrežje, neodvisno od katerekoli posamične volje, nezadržno razrašča in ohranja medijsko popularnost, zaznavamo naraščajočo zaskrbljenost nad “zlemi” stvarmi ali vsebinami na Omrežju, še posebej zaradi otrok, ki se medtem brezskrbno sprehajajo po omrežju in navezujejo stike z njegovimi prebivalci. V predstavitvi primerjamo različne poglede na to problematiko in se sprašujemo, koliko in katere nevarnosti Interneta so resnične ter kdo in kako se lahko bori proti njim. Postavlja se vprašanje možnosti omejevanja vsebin na Internetu in kdo naj bi bil za to odgovoren. Izkušnje kažejo, da v multikulturnem svetu odprte komunikacije cenzura izgublja bitko in da je učinek kakršnegakoli omejevanja vprašljiv. Zato evropske iniciative na najvišji ravni predvsem spodbujajo ozaveščanje ter promocijo varnih in uporabnih vsebin na Internetu.
Abstract
Global communication brings to the network community bonuses and fears any large multicultural community must face. As internet grows beyond control of any group of people, institutions or states, there is a raising concern about "evil" things/content on the net, especially in relation to kids being allowed to surf & communicate on the net freely. In this presentation we compare some of the views on the problem. We try to discuss to what extent the evils of Internet are real, who should fight them and what means can or may they use. The question arises whether content regulation is possible on the Internet and who should be responsible for it. Experience shows that for an open global communication in a multi-cultural world where there is little common regulation, censorship looses the battle and any external regulative can only be limited in effect. European initiatives primarily encourage awareness raising and safe content creation and promotion. Slovenia has some projects following the initiative.
Ključne besede: varna uporaba Interneta, omejevanje vsebine
Keywords: safe use of Internet, content regulation
Uvod
Internet se – s hitrostjo, ki jo je nemogoče zanesljivo meriti – širi po planetu kot živ organizem. Zaradi decentralizirane zasnove omrežja je nemogoče spremljati, kje in koliko novih računalnikov se dnevno vključi v omrežje na različnih koncih sveta. Odkar je s pojavom pisanih in prijaznih uporabniških vmesnikov svetovni splet postal zanimiv tudi za konzumente TV nanizank, videoiger in reklam, s tem pa tudi za trgovce z novci, je širitev Omrežja dobila pospešek, ki ga daje komercialni potencial novega globalnega komunikacijskega medija. In čeprav njegovi uporabniki ostajajo še vedno le majhen del svetovne populacije, pa pozornost, ki jo priteguje, nikakor ni v enakem sorazmerju. Internet je postal in ostaja popularni hit preloma tisočletja, kateremu se je praktično nemogoče izogniti.
Obetavni novosti so se po običaju najprej privadili podjetni zaslužkarji (zakoniti in tisti drugi) ter otroci. Oboji so poskrbeli, da je internet postal nujnost v vsakem gospodinjstvu, ki da kaj nase. Graditelji in dolgoletni prvotni prebivalci Omrežja se hrupu, ki ga je sprožila popularizacija interneta, deloma čudijo, deloma pa jim je nadležen. Iz razmeroma zaprte skupnosti raziskovalcev, študentov in programerjev, ki jo je družil takorekoč idiličen duh sodelovanja, se je internet z vdorom komercializma razvil v bučno in pisano svetovno množico posameznikov, ki s seboj prinaša vse dobro in slabo takšne raznolike druščine.
Kdo se boji Interneta?
“Pošast hodi po svetu – pošast Interneta…”, bi lahko parafrazirali občasno nalezljivo širjenje prispevkov v tisku, ki svarijo pred lahko dostopnimi spornimi vsebinami kot so pornografija, recepti za eksplozive, droge. Le te da uporabnike navajajo k zlorabi in omrežje spreminjajo v orodje pedofilov, teroristov in kriminalcev.
Vse navedeno je opisano v skoraj štiri leta stari knjigi The Soul of The Internet Neila Randalla [1], kjer avtor povzema razloge za strah pred Omrežjem, ki ga primerja s Frankensteinovo pošastjo. Predstavljajmo si, pravi, skupino politikov, cerkvenih voditeljev ali zgolj zaskrbljenih staršev, ki ne vedo kaj dosti o Internetu. Nenadoma lahko slišijo in preberejo vedno več o Spletu, ki ga mediji – ker gredo pač slabe novice bolje v prodajo – radi prikazujejo kot nenadzorovano leglo Slabega. Strah je razumljiva reakcija, javnost pa se obrne na Državo, naj vzpostavi red. Država se znajde v zadregi, saj se delno počuti odgovorno, ker je spodbujala širitev omrežja, hkrati pa ne želi izgubiti kredibilnosti zaščitnika – zato ukrepa, da bi ščitila, preden uspe natančno razmisliti, koga natanko naj ščiti in pred čim.
Ta opis, četudi navidez dramatičen, natanko ustreza resničnim dogodkom. Sprejem in padec znamenitega zakona v ZDA (Communication Decency Act), ki je predpisoval odgovornost za “spodobnost komunikacij”, neuspešni poskusi blokad dostopa do spornih vsebin na Internetu ter procesi proti ponudnikom interneta v Nemčiji in Franciji, sledijo natanko prej opisanim vzorcem reakcij.
Kot da je nenadzorovana rast Omrežja zasačila politike, pravnike, sociologe, psihologe in starše nepripravljene. Družboslovne vede, zakonodaja in vzgojno-izobraževalni sistem so razmeroma pozno začeli loviti korak z družbenimi spremembami, ki jih prinaša komunikacijska revolucija.
Da so novost najbolj neposredno vzeli za svojo otroci, ni presenetljivo, saj so najbolj dojemljivi in se najhitreje učijo, omrežje pa jim je relativno lahko dostopna igrača – pogosto celo bolj kot njihovim staršem. Posledica tega je, da mnogi starši le malo vedo o omrežju, otroci pa so našli še en kraj, kamor lahko pobegnejo pred njimi. V “virtualnem svetu”, ki izenačuje svoje prebivalce zgolj na nivo sposobnosti verbalne komunikacije (in nekaj malega tehnoloških trikov), se avtoriteta staršev in učiteljev izgublja, to pa se prenaša tudi v “resnični” svet – “poza vsevednosti” pade pred otrokom, ki ga moramo prositi, naj nam pomaga iz zadrege z računalnikom. In medtem ko otroci, neobremenjeni s predsodki meja in zakonov na omrežju, ustvarjajo novo globalno subkulturo, se njihovi starši piscem računalniških priročnikov mirno pustijo naslavljati s “Telebani” in “Idioti” in se sprašujejo, če bi se dalo stvar nekako spraviti pod nadzor.
Družbeni vplivi, nevarnosti in neprijetnosti Omrežja
Računalniška omrežja so v svetu prisotna že desetletja, raziskav o vplivih računalniško posredovane množične komunikacije na družabno obnašanje pa je razmeroma malo ali pa so malo znane. Možnost vsakega udeleženca, da s svojim sporočilom naslovi drugega, ali poljubno veliko število udeležencev v takšni komunikaciji, povezana z možnostjo (poljubnega) oblikovanja svoje “mrežne osebnosti”, spodbuja povsem nove načine izražanja, pa tudi zasvojenost s takšno komunikacijo. Leta izkušenj z omrežnimi klepetalnicami [2] in umetnimi virtualnimi skupnostmi [3] kažejo težnje po izražanju tistih delov osebnosti, ki jih v vsakdanjem življenju ovirajo postavljene norme in tabuji, zato je postal beg v navidezno resničnost tako privlačen. Že pred desetimi leti so rekordni zasvojeni uporabniki francoskega Minitela (predvsem “intimnih klepetalnic”) preždeli za terminalom do 72 ur nepretrgoma oz. do 520 ur v enem tednu! Uporabniški vmesniki v tistem času so bili omejeni na golo izmenjavo tekstovnih sporočil...
Odprta vključitev v tako veliko skupnost seveda prinaša tudi vse nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni v katerikoli gosto strnjeni mešani skupnosti – nadlegovanje, onemogočanje dela, posiljevanje z nezaželenim, manipulacija informacij, izpostavljenost neprijetnim informacijam in stikom, goljufije in kriminal.
Internet je kot lahko dostopen množični medij za obveščanje (tisk, radio ali televizija niso tako zlahka dostopni za posrednike informacij) postal lahek plen oglaševalcev vseh vrst – kot naraščajoč problem v svetu že zaznavajo reklame, katerih tarča so lažje dojemljivi otroci, kar lahko v hujših primerih vodi celo do zlorabe kreditnih kartic.
Vendarle menim, da internet ne prinaša bistveno nove izpostavljenosti nevarnostim (glede na življenje izven omrežja) ali “slabim informacijam”, razen kolikor gre na račun davka naraščajoči informacijski povezanosti. Za pretirano precepcijo teh nevarnosti je predvsem zaslužna popularnost Omrežja.
Pogled medijev in pogled javnosti
Raziskava centra pensilvanske univerze “The Internet and the Family: The View from Parents, The View from the Press” [4] je pokazala, da so starši razdvojeni glede vpliva omrežja na njihove otroke. Po eni strani je večina prepričana, da je internet otroku za izobraževanje in življenje nujno potreben, po drugi strani pa jih je strah morebitnih škodljivih vplivov ali nevarnosti, ki na omrežju prežijo. Raziskava je pokazala visoko korelacijo med njihovimi mnenji ter predstavitvami Omrežja v tisku, ki so praviloma bipolarne: članki, ki opevajo uporabnost omrežja za izobraževanje, poslovno ali vsakdanjo rabo, navadno nimajo dosti skupnega s članki, ki svarijo pred “mračno platjo” interneta.
Raziskava je tudi pokazala, da učitelji praktično niso upoštevani kot dejavnik, ki naj bi otroku pomembneje pomagal pri premagovanju pasti omrežja. Regulativna vloga je namenjena staršem, ki pričakujejo podporo od ponudnikov storitev ter proizvajalcev programske opreme, ki omejuje dostop do prepovedanih vsebin, nekateri pa menijo, da je potreben strožji vpliv zakonodaje.
Globalna komunikacija in lokalna cenzura – evropski pogled
Ali je cenzura na Internetu sploh možna? V resnici je moč zagovarjati tezo, da nobena zunanja cenzura ne deluje – katerakoli “sporna” informacija bo vedno dostopna tistemu, ki jo išče. Ponovno pa nas pred to spoznanje postavlja globalno omrežje, ki je zasnovano tako, da ga izpad enega dela minimalno prizadane. Poleg tega ukvarjanje z vprašanjem cenzure zamegli dejstvo, da spornost informacije ni v njenem obstoju, ampak v njeni uporabi. Verjetnost, da bo npr. otrok uporabil bombo ali drogo, ni v direktnem odnosu z medijem, ki je to informacijo prenesel.
Evropa, kjer je porast zaskrbljenosti nad spornimi vsebinami na Internetu v precejšnji meri sovpadla z medijsko razvpitimi pedofilskimi aferami, se kot pisana mednarodna skupnost na relativno majhnem teritoriju srečuje z različnim vrednotenjem tako spornih vsebin kot tudi z različnimi zakonskimi predpisi.
Omejevanje dostopa do vsebine na omrežju ima vprašljiv učinek, saj je izvor sporne vsebine lahko kjerkoli na omrežju, možnosti objavljanja pa so takorekoč neomejene. Nedavne javne izjave visokih evropskih politikov kažejo, da se – morda sicer šele po nekaj praktičnih izkušnjah – tega zavedajo in tudi jasno povedo, da je vloga državne regulative pri dostopu do spornih vsebin lahko le zelo omejena. Eden ključnih poudarkov na informativnem srečanju v Bruslju [8] je bil, da si cenzure ne želimo, izpostavljeno pa je bilo tudi mnenje, da je uporabo omrežja najslabše omejevati. Lahko bi rekli, da je najhujša zloraba Interneta, če ga ne uporabljamo.
Kadar gre za kazniva dejanja ali resnejše zlorabe omrežja, je potrebno krivca odkriti pri izvoru – tu pa je nujno potrebno mednarodno sodelovanje ob ustrezni zakonodaji. V tem sodelovanju se tudi krepi vloga centrov za obveščanje o zlorabah omrežja, kot so združenja nacionalnih CERT-ov (Computer Emergency Response Team – v Sloveniji SI-CERT, ki deluje na ARNESu)
Zato, namesto cenzure, Evropa spodbuja predvsem ozaveščanje o pasteh omrežja in promocijo nasvetov in akcij za varno uporabo omrežja (npr. varovanje osebnih podatkov). Takšne projekte podpira tudi Evropska Komisija, kot ena pomembnih nalog pa se izpostavlja sistematično spodbujanje ustvarjanja t.im. “koristnih in varnih vsebin” ter njihova promocija med uporabniki. Lahko rečemo, da nekateri projekti v slovenskem izobraževalnem omrežju že sledijo tem smernicam.
Strah se razblinja
Odzivi uporabnikov kažejo, da napori vloženi v ozaveščanje niso zaman. Nedavna angleška raziskava [5] je potrdila, da obveščenost in poznavanje Omrežja bistveno vplivata na zmanjšanje zaskrbljenosti tako sedanjih kot bodočih uporabnikov interneta glede izpostavljenosti spornim vsebinam. Uporabniki želijo prevzeti več odgovornosti za dostop do informacij in menijo, da vsebina na omrežju ne bi smela biti predmet zunanje regulacije.
In še zadnja novica: med pisanjem tega prispevka sem prejel obvestilo o rezultatih raziskave ameriške National School Boards Foundation [9]. Raziskava ugotavlja, da navkljub negativni publiciteti omrežja, ki svari pred posledicami izolacije od “realnega” življenja, ter vdorom nasilja, pornografije in komercializma, tako starši kot otroci optimistično vrednotijo izobraževalni pomen interneta in se ne bojijo škodljivih vplivov. Raziskava ruši nekatere stereotipe o družabni osamitvi intenzivnih uporabnikov interneta ter o tem, da je internet predvsem “domena fantov”. Izsledki poudarjajo potrebo po ustvarjanju ter spodbujanju uporabe “koristnih vsebin” kot pomembnem elementu “omrežne vzgoje”.
Internet je pošast, ki za razliko od običajnih mitskih (tehnoloških) pošasti ni uničljiva. Na kakšen način jo bomo mi, njeni kreatorji, sprejeli v svoje življenje, pa je povsem odvisno od nas.
Literatura
[1] Neil Randall, The Soul Of The Internet, International Thomson Computer Press, 1997.
[2] Howard Rheingold, The Virtual Community, Addison Wesley, 1993
[3] Amy Jo Kim, Killers Have More Fun, Wired, May 1998.
[4] Joseph Turow, The Internet and the Family: The view from Parents, The view from the Press, APPC Report Series, May 1999.
[5] Internet Regulation: The Way Forward?, ITC Research publication, January 2000
[6] David S. Bennhaum, Your Email’s Gonna Get You, Wired, May 1999.
[7] Gregory S. Paul & Earl D. Cox, Beyond Humanity: CyberEvolution and Future Minds, Charles River Media, Inc., 1996.
[8] Awareness Information Day, 27 January 2000, Brussels,
[9] http://www.currents.net/newstoday/00/03/29/news6.html
O avtorju:
Tomi Dolenc je sodelavec Akademske in raziskovalne mreže Slovenije (ARNES), kjer med drugim koordinira sodelovanje s šolami, učitelji in RO ter podporo uporabnikom in projektom v izobraževalnem omrežju. Zanimajo ga vplivi in spremembe, ki jih omrežna revolucija v komuniciranju prinaša v družbo in kako se ta nanje odziva.
About the author:
Tomi Dolenc works for Academic and research Network of Slovenia (ARNES), where he coordinates and supports cooperation with schools, teachers and national educational projects related to Internet. His current interests include social impact of globally networked community.