PODNEBJE:
    Bela krajina je v območju subpanonskega podnebja. Gorjanci zadržujejo prehude učinke vdorov mrzlega severnega zraka. Pogosti temperaturni viški so posledica močnejših vplivov s panonske strani. Srednja letna temperatura v Črnomlju je 10,2^oC. Nad dnom Bele krajine je izrazito topel vinogradniški pas, ki sega do  nadmorske višine od 400 do 450 m. Za gojenje kmetijskih kultur je ugodna razmeroma visoka srednja mesečna temperatura v aprilu, saj omogoča zgoden začetek rasti. Vegetacijska doba, ki jo označujejo dnevi s srednjo temperaturo nad 10^o C, traja v dnu Bele krajine in v toplem pasu okoli 190 dni. Razmeroma pogosti megla in slana sta poleg toče najbolj nevarni za občutljive kmetijske pridelke. Poletna toča in neurja pogosto prizadenejo predvsem vinogradniška območja severnega obrobja Bele krajine. Povprečna letna količina padavin je od 1200 do 1300 mm, prvi višek padavin pa nastopi jeseni. Zgodnje jesensko deževje ovira predvsem kmetijstvo. Najvče padavin je v območju Kočevskega roga in Poljanske gore (od 1500 do 1600 mm), na Gačah nad Črmošnjicami se je zaradi daljšega trajanja snežne odeje razvilo regionalno smučarsko središče.
PRST:
    Tipi prsti so odsev prevlade karbonatnih kamnin in višinskih pasov. Na apnencih in dolomitih so nastale v višjih legah plitve rendzine, nižji kraški ravnik pa prekrivajo rjave in rdeče prsti, katerih debelina se spreminja na zelo kratke razdalje. Na kraški glini, ki ponekod na debelo prekriva karbonatno podlago, so nastale rdečerjave prsti, na krednem flišu okoli Drašičev pa plitvejše in zračne sivorjave prsti. Steljarjene v preteklosti je zelo osiromašilo prst in povečalo njeno kislost. Prsti na holocenskih nanosih ob vodotokih so plitve in pogosto poplavljene.
RASTJE:
    Bela krajina je pretežno gozdnata, valovito dno prekriva predvsem nižinski gozd gradna in belega gabra s pogosto brezo, obrobni pas pa tudi domači kostanj. V višjih legah se uveljavlja najprej  predgorski bukov gozd, v najvišjih legah pa dinarski gozd jelke in bukve, v katerem je pogosto tudi smreka. Po izselitvi Kočevarjev so se gozdne površine povečale, pa tudi sicer se obdelovalne površine zaraščajo.
    V Beli krajini je izrazita tudi njena notranja naravnogeografska členitev na štiri enote. Dno Bele krajine je nizek kraški ravnik, ki sega vse do obronkov Gorjancev na severu, vznožja Kočevskega roga na zahodu in do doline Kolpe na jugu. Obsega tudi pliocensko kadunjo pri Kanižarici in ozek holocenski pas ob Lahinji in Dobličici. Prevladujejo značilnosti nizkega krasa s plitvimi vrtačami, kamnitim površjem in okleščeno rečno mrežo. Površinski vodotoki imajo majhne strmce, so zelo vijugasti in globoko zarezani v karbonatno osnovo. Iz bližnjih kraških izvirov dobijo le kratke pritoke. Prek Kolpe segajo sem poudarjeni vplivi panonskega podnebja, količine padavin so skromnejše. Kljub prevladi kraškega sveta so v tem delu večje kmetijske površine, značilna je tudi gostejša poselitev. Veliko Bukovje je višji kraški ravnik jugovzhodno od Črnomlja, ki se na drugi strani razmeroma strmo spušča proti Kolpi. Površje je močno zakraselo, vrtače so nekoliko globje in večje kot v dnu Bele krajine, površje pa je nekoliko manj kamnito. Večino površja pokrivajo gozdovi; tudi pašniki in steljniki, ki so značilna belokranjska podoba, se močno zaraščajo. Edino naselje so Bojanci, kjer so se naselili begunci pred turškimi vpadi. Dolina Kolpe je zaradi pretežno kanjonskega značaja ozka, nekoliko se razširi le ob ozkih pasovih holocenskega sveta, zlasti pod Gribljami. Kljub poplavam so obrečne ravnice z debelimi rečnimi nanosi obdelane, prevladujejo pa travniki. Na Kolpi so bili v preteklosti številni obrati na vodni pogon, ki propadajo.
    Obronki Gorjancev in Kočevskega roga s Poljansko goro so reliefna pregrada na severni in zahodni strani Bele krajine. V nižjih legah prevladujejo kmetijske, zlasti vinogradniške površine, v višjih pa obsežni in bogati gozdovi. Značilni so kopasti vrhovi in položnejša pobočja, zaradi razliene stopnje zakraselosti pa je debelina prsti zelo različna. Kočevski rog je zaradi izpostavljenosti vlažnejšim jugozahodnim vetrovom bolj namočen kot pobočja Gorjancev.
   Okljuk reke Lahinje pri Pustem Gradcu je pomembno neolitsko in eneolitsko najdišče. Tu so še cerkev in delujoči Klepčev mlin ter žaga na vodni pogon. Hidrološko in geomorfološko zanimiv je močan in slikovit izvir Krupe, med najpomembnejšo naravno dediščino pa se uvršča tudi kraški izvir Dobličice, ki je zajet za oskrbo s pitno vodo. Pokrajinska posebnost so belokranjsi steljniki, poraščeni z brezami in praprotjo na debelih, spranih in kislih steljniških prsteh. Botanično je zanimiva orjaška lipa v Gorencih pri Semieu, ki ima v višini prsi obseg 776 cm.

vir: Slovenija-pokrajine in ljudje
NAZAJ