Za Belo krajino je značilen zelo razpršen poselitveni vzorec. Prevladujejo gručasta naselja, razložena naselja z gručastim jedrom in raztresena naselja. Obcestne vasi so v glavnem v obkolpskem delu. Črnomelj in Metlika sta mesti z gručastim starim jedrom. Največ ljudi živi v manjših naseljih, ki štejejo do 200 prebivalcev. Leta1991 so imela štiri naselja  več kot 500 prebivalcev: Črnomelj (5462), Metlika (3309), Semič (753) in Kanižarica (538). Leta 1869 je v pokrajini živelo skoraj 26.000 ljudi, zaradi izseljevanja pa je število prebivalcev kljub visoki rodnosti začelo upadati. Tako je bilo leta 1910 tu manj kot 22.000 prebivalcev. Tudi po 1.svetovni vojni se kljub zgraditvi železniške proge med Novim mestom in Karlovcem izseljevanje ni ustavilo. Število prebivalcev je začelo rahlo naraščati šele v sedemdesetih letih 20. stoletja. Leta 1991 je tu živelo 25.435 ljudi, kar je nekaj manj kot leta 1869. Ustavitev izseljevanja po skoraj sto letih je bila posledica sicer pozne industrializacije. Največji upad prebivalstva po 2. svetovni vojni zaznavajo območja ob Kolpi in višje ležeča naselja. Zaradi možnosti zaposlitve je v območjih okoli večjih zaposlitvenih središč, zlasti v Črnomlju, Metliki, Semiču in Kanižarici, število prebivalcev začelo naraščati. Kasnejše odprtje manjših podjetij v Vinici, Adlešičih in Suhorju je nekoliko zavrlo odseljevanje. V gostoti prebivalstva so velike razlike, povprečna gostota pa je bila leta 1991  66 ljudi na km² , kar je dve tretjini takratnega slovenskega povprečja. Leta 1991 je v obeini Metlika delež Slovencev znašal 76 %, v takratni črnomaljski občini pa 87 %, kar je zlasti posledica doseljevanja v času hitre industrializacije Bele krajine.

    Zaradi izseljevanja pretežno mlajšega prebivalstva je kljub nekoliko ugodnejšim razmeram v zadnjem desetletju delež starejših ljudi razmeroma velik, zlasti v višje ležečih naseljih. Za prvo polovico devetdesetih let so značilni stagnacija, rahel porast in rahel upad števila prebivalcev. Leta 1991 je bil naravni prirastek belokranjskega prebivalstva prvič negativen in je znašal -0.8 ^o/oo. Upadanje naravnega prirastka je posledica tako neugodne starostne sestave kot zmanjševanje števila otrok v družinah.
    Razkroj klasične agrarne družbe se je začel razmeroma pozno .Vse do srede šestdesetih let je prevladovalo kmečko prebivalstvo in še leta 1991 ga je bilo 12 %. Leta 1991 je bilo 45 % vsega aktivnega prebivalstva zaposlenega v industriji, kar je močno presegalo slovensko povprečje (36 %). Zelo skromen je bil delež zaposlenih v terciarnih (13 %) in kvartarnih (12 %) dejavnostih. V letu 1994 je bila semiška občina  po deležu zaposlenih (91 %) na prvem mestu med slovenskimi občinami. V metliški občini je bil isti delež 61 %, v črnomaljski pa 57 %. Vse tri belokranjske občine so bile sredi devetdesetih let glede na delež zaposlenih v industriji daleč nad slovenskim povprečjem. Po letu 1990 se je zelo povečalo število brezposelnih, tako je bilo leta 1994 v Beli krajini okoli 1500 brezposelnih oseb.
    Za prebivalstvo Bele krajine je značilna zelo neugodna izobrazbena sestava. Podatki za leto 1991 kažejo, da je bilo med prebivalci, starejšimi od 15 let, le 38 % s srednjo šolo (Slovenija 43 %), 3 % z višjo (Slovenija 5 %) in 2 % z visoko izobrazbo (Slovenija 4 %). Delež prebivalcev z visoko izobrazbo je bil v Beli krajini dvakrat manjši od slovenskega povprečja, v pokrajini pa je bilo le dobrih 300 prebivalcev z visoko izobrazbo.

    V ravninskih podeželskih naseljih prevladuje tradicionalni tip domačije, t.i. zaprti dvor, v gričevnatih območjih pa tip vrhhlevnega in vrhkletnega doma, v glavnem z odprtim dvorom. Vrhhlevne hiše imajo stanovanjske prostore nad hlevom in kletjo. Hodnik, imenovan "gank", je običajen ob eni izmed podolžnih strani hiše. Vhod v hišo je navadno po stopnicah. Ta dva tipa panonske arhitekture sta se po 2. svetovni vojni precej spremenila in marsikje izginila. Pred novejšimi predelavami so bile belokranjske hiše v tlorisu navadno simetrično triprostorne: v sredi z vežo in kuhinjo, desno in levo od nje pa s "prvo" in "zadnjo hišo".

vir: Slovenija- pokrajine in ljudje

NAZAJ