KAMNINE IN POVRŠJE:
    Osrednji del pokrajine je nizek kraški ravnik v nadmorskih višinah od 160 do 200 m. Tektonsko delovanje in apnenčeva podlaga sta omogočila nastanek kraškega površja, ki je ponekod pred nadaljnjim zakrasevanjem zaščiteno z debelo odejo rdeče gline.Proti severu sega ravnik vse do obronkov Gorjancev, ki tvorijo s Kočevskim rogom (Mirna gora, 1048) in Poljansko goro (Debeli vrh, 864) na zahodu sklenjeno in težje prehodno obrobje, proti jugovzhodu pa se postopoma dviguje v manj zakraselo in gozdnato Veliko Bukovje, ki je v najvišjih delih okrog 200m višje od ravnika. Apnenec in dolomit sta najvažnejši gradbeni prvini Bele krajine. Prevlada tektonsko razpokanih karbonatnih kamnin iz krede in jure je vtisnila površju kraško podobo. V območju vinorodnih Drašičev in Radovice je značilen kredni fliš s peščenjaki, laporji in konglomerati. V kanižarski kadunji, južno od Črnomlja, so ohranjene pliocenske usedline z glino, kvarcitnimi peski in premogovnimi skaldi. Debelina usedlin presega 400 m. Mlajši, holocenski nanosi so le ob ozkem pasu ob Kolpi in Lahinji s pritoki. Na nizkem kraškem ravniku prevladujejo strmine do 6^o , v višjem obrobju pa področja z naklonom med 6 in 20^o . Pokrajina se uvršča med potresno razmeroma močno ogrožena področja  .

 VODE:
    Skoraj celotno območje Bele krajine sodi v porečje Kolpe. Zaradi kraškega površja je rečna mreža redka in večji del vodnega toka se je prestavil pod površje. Ostanki površinskih vodnih tokov so studenci in nestalni potoki na začetku dolin. Vodnata Kolpa teče na obrobju, poleg Lahinje pa dobiva površinsko vodo le iz kraških izvirov neposredno ob strugi. Zaradi močnega globinskega vrezovanja v apneniške planote je Kolpa ostala na površju. Najprej teče od jugozahoda proti severovzhodu. Pri hrvaških Ladovičih dobi dinarsko smer, od Marindola do Metlike teče proti severu, naprej pa proti vzhodu. Značilni so majhni strmci in zaradi ozke in globoke struge skromne poplavne površine. Svojstvene pa so poplave iz estavel, kjer po kratkotrajnem, močnem deževju začne voda bruhati iz kraškega podzemlja in poplavi pretežno obdelana zemljišča. Vendar voda že po nekaj urah izgine v številne vrtače in ponikve.

 Tudi strmca Lahinje in Dobličice sta majhna, značilni so izraziti in slikoviti rečni okljuki. Srednji letni pretok Kolpe pri Metliki je 75 m³ /s. Povprečni mesečni pretok je največji novembra, najmanjši pa avgusta. V najbolj vodnatem mesecu je v povprečju trikrat več vode kot v najmanj vodnatem. Najmanjši pretoki Kolpe pa so navadno v obdobjih dolge poletne suše konec avgusta, septembra ali celo v začetku oktobra. Lahinja ima največje pretoke marca, najnižje pa julija in avgusta. Prvi poletni nižek Lahinje je zelo izrazit in je posledica vročega in sušnega poletja ter hidroloških značilnosti nizkega belokranjskega krasa, ki težko zadržuje podzemeljske zaloge vode.

Za belokranjske reke so značilne visoke poletne temperature vode. Kolpa se poleti segreje tudi nad 25^o C. Lahinja teče v zelo ozki in dokaj globoki strugi, bregovi so poraščeni, zato se kljub počasnemu toku manj segreva.
   Razmeroma visoka onesnaženost nekaterih belokranjskih voda je posledica vodnoekološke občutljivosti kraškega površja. Kolpa se v belokranjskem toku do sotočja z bolj onesnaženo Lahinjo v 3. razredu, pri Primostku uvršča v 2. kakovostni razred, nato pa preide v 2. do 3. kakovostni razred, vendar je še primerna za kopanje.

vir: Slovenija-pokrajine in ljudje

NAZAJ