1. Čabranka (od Čabra do Osilnice, 600 m - 290 m)
    Reka teče po slikoviti dolini z mogočnimi strmimi bregovi in prepadnimi stenami. Izvira v obrhu pod Podplanino, kjer je prehod čez Drago skozi Dragarsko dolino v Loški potok; po nekaj kilometrihse reka zaje pod visoke strmali Žurgarske (1005 m) in Taborske stene, vije se mimo malih zaselkov Pungert,črni Potok, Žurge, Papeži, Belica, Bezgarji, Bezgovica, Strojiči in se kmalu pri Osilnici izlije v Kolpo.
    Celotni, sedaj hrvaški čabranski del, je bil prej pod Kranjsko. V 17. stoletju so ga pridobili hrvaški Frankopani, vendar so sem naselili Slovence iz Bohinja, Železnikov, Idrije ter Kočevja.
2. Zgornji kanjon Kolpe
(od Osilnice do Grivca, pod Borovško goro in Kuželjsko steno, 287 m - 222 m, s padcem 4,4%)
    Pri Osilnici ima reka povprečni mesečni pretok 22,6 m3/s; Najmanjši je avgusta 7,9 m3/s in največji novembra 37,5 m3/s. Prav tu v sotočju s Čabranko priteče Kolpa do slovenske meje in se razširi v nekaj sto metrov široko dolino z večjimi naselji tako na slovenski kot hrvaški strani. Na slovenski strani je ob sotočju največji kraj Osilnica, kjer je stara župnija sv. Petra in Pavla; poleg osilnice so Sela, nad njo pa Križmani, Zgornji in Spodnji Čačič, Padovo pri Osilnici ter malo naprej ob reki navzdol Malinišče. Malo večji kraj je Ribjek, nato Ložec pod Loško steno (876 m), Firstovim repom (1002 m) ter Možem (1125 m) in Babo, dvema osamelima skalnima stolpoma na robu Borovške gore, pragozdnate kraške planote z gamsi. To je zaradi razgibanih jurskih in krednih sten in pečin predvsem na slovenski strani gotovo najlepši in najslikovitejši del doline in reke z brzicami. Skalnati špiki in vrhovi se nadaljujeju s Krokerjem (1122 m), Krempo (944 m),
Boričem (909 m), Kapičem (905 m) in Kuželjsko steno (874 m); pod njimi pa se stiskajo naselja in kraji: Grintovec pri Osilnici, Bosljiva Loka, Mirtoviči ter Srobotnik ob Kolpi
3. Kostel (od Petrine do Kostela 222 m - 207 m)

Kostel je slikovita razširjena dolina, naravni amfiteater, ujet med visokimi in strmimi pobočji in po nekod  navpičnimi stenami jurskih in krednih apnencev. Na slovenski strani je tu skoraj 30 manjših naselij in krajev s starim farnim središčem Faro; tu je bila že v 14. stoletju duhovnija prafare iz Ribnice, vse območje pa so obvladovali grofje iz gradu Kostela. Na hrvaškem bregu pri največjem desnem pritoku Kupica (Kolpica) je staro trško in farno središče Brod.

V dolini so večji slovenski kraji: Petrina ob mejnem prehodu preko Kolpe, vasi Pirče, Vas in Fara. Na koncu tega dela obvladuje dolino  nekdanji utrjen trg in grad, slikoviti Kostel nad strmim pomolom Kolpe.
4. Osrednji kanjon (od Gornje Žage do spodnje Bilpe in naprej do Dola, 207 m - 187 m)
 

To je pravi rečni kanjon, vrezan v jurske in kredne apnence, z ne več kot 100 m širokim rečnim koritom in strmim, ponekod prepadnimi 300 m - 350 m visokimi pobočji. Le nekaj osamljenih hiš, mlinov in kovačij ter zaselkov kaže na stalno komunikacijo med reko in višje ležečimi kraji, naseljenimi nekdaj večinoma s kočevarskimi Nemci.Vhod v kanjon se začne z Dolenjo in Gorenjo Žago in bruhalniško jamo Kotnico, sledijo Lobič, Žlebe, Grgelj in Spodnja Bilpa s slikovitim kraškim obrhom in spodmolnimi jamami pod navpično steno.

Ob mali razširitvi je vas Laze, za Lazami pride zožitev in končno pod Starim Trgom ob Kolpi spet malo večja razširitev pri vasi dol.
5. Spodnji kanjon (od Starega Trga do Damlja pod Poljansko Goro, 187 m - 167 m)
    Ta del doline je v svojem prvem delu široka soteska z večinoma nekaj sto metrov širokim dolinskim dnom in nekaj večjimi naselji, kot so: Prelesje, Kot ob Kolpi, Sodevci, Dečina ter Gornji in Doljni Radenci. Na tem delu je povprečni letni pretok vode 54,8 m3/s; najmanjši je avgusta
23,4 m3/s in največji novembra 87,6 m3/s. Kmalu za tem delom se Kolpa spet kanjonsko zožuje, vendar so strmi bregovi pod Špeharji in Daljnimi Njivami ter hribom Sebetihom od 100 m do
200 m visoki in prepadni. Na desnem hrvaškem bregu stoji pri Severinu na Kupi stoji Zrinjski grad;
malo naprej pa se na slovenski strani odpre kraška Suha dolina ali Draga. Sledi meander okoli hriba Jelenča glava.
6. Belokranjsko zgornje korito (od Vukovcev mimo Vinice do Žuničev, 167 m - 150 m)
    Vse od vasi Vukovci proti severovzhodu in nato mimo Učakovcev se korito Kolpe širi in plitvi do Vinice, kjer je razširitev največja. Vinica je prastari naravni strateški prehod čez reko iz belokranjske smeri proti Gorskem Kotarju. V naselju z utrjenim gradom iz 11. stol. in Marijino ramarsko cerkvijo na Žežlju je že od 13. stol. stara župnija sv. Križa. Vse območje je bilo močno naseljeno z uskoki, begunci pred turškimi napadi v času od 16. do 18. stol.
    Kmalu nato se reka zoži v ozko korito pod vasema Zilje in Vidine do župnije Preloka, kjer se dolina malo razširi do vasi Žuniči. Čez nekaj kilometrov se korito spet zoži in ostro obrne proti severozahodu.
7. Belokranjsko spodnje korito (od Miličev do Gribelj, 150 m - 136 m)

Spodnje korito je podobno zgornjemu, le da se pod starim uskoškim naseljem Marindol in župnijo Adlešiči še malo razširi z dolinskim dnom od 200 m do 300 m in strmimi bregovi, visokimi kakšnih 50 m do 70 m. Strateška prehodna točka nad reko je stari grad Pobrežje, ob reki pa se nato vrstijo vasi Dolenjci, Fučkovci in Dragoši. Bregovi so čedalje nižji, na koncu visoki le od 10 m do 20 m. Visoki breg v Adlešičih.

 8. Ravninski tok (od Gribelj do Radovičev, 136 m - 132 m)
    Tu ni več plitvega krasa; levo in desno od reke leži kvartarna poplavna ravnina, vse od večjih vasi Griblje in Krasinec do vasi Podzemelj, Zemelj in Otok. Blizu levega brega stoji slikovit razgledni hrib Kučar, prazgodovinska in poznoantična postojanka. Pri vasi Primostek priteče v Kolpo edini belokranjski pritok Lahinja; nato se rečna dolina za 1 kilometer spet zoži, ko teče reka čez pas plitvega krasa, pa se spet odpre v metliško ravnino pri Logu. Naprej teče mimo Križevske vasi in nekaj kilometrov oddaljenega mesta Metlike.
9. Božakovska dolina (132 m - 124 m)
    Božakovska dolina je zadnji preboj Kolpe pred veliko hrvaško kolpsko ravnino z okljuki in močvirji Panonske kotline. Kredni apnenci predgorja Žužemberka se spustijo proti jugu, skoznjev pa se vrezuje Kolpa z ozkim koritom, visokim pod vasjo Božakovo kakšnih 50 m. Tu teče stara prometna povezava med Kranjsko in Karlovcem. Na tem delu je povprečni letni pretok 76,3 m3/s; najmanjši je julija 34,6 m3/s največji pa decembra 108,7 m3/s.