Reka Kolpa je desni pritok Save. Je 292 km dolga mejna reka med državama Republiko Sloveniji in Republiko Hrvaško: kar 113 km državne meje poteka po njenem toku. Kraški izvir Kolpe je na Hrvaškem na nadmorski višini 313 m. Po 5 km pa se po sotočju s Čabranko obrne proti vzhodu in jugovzhodu. Čabranka je prav tako mejna reka in izvira iz kraškega obrha; ta je na slovenski strani državne meje v slikoviti triasni dolomitski soteski nad Čabrom (kraj na Hrvaškem). Kolpa ima sorazmerno nizek strmec po kanjonskem, oziroma deberskem in nato koritastem tipu rečne doline. Vrezuje se med visokimi kraškimi planotami in hribi tja do Bele krajine, razen pri vmesni rzširitvi v Kostelu. V Beli krajini je Kolpa sprva koritasto vrezana z do 100 m visokimi bregovi, nato se bregovi nižajo do 20 m; pri Gribljah pa se reka poplavno razlije proti Metliki. Na koncu se Kolpa spet koritasto vrežečez južno Žužembersko predgorje na vzhod proti hrvaškemu Ozlju na nadmorski višini 126 m.
         Skorajda vse območje je kraško, razen v porečju Čabranke in v Kostelu. Ob stiku rečne doline z novejšim triasnom dolomitom, jurskim in krednim apnencem je veliko kraških izvirov in močnih obrhov ob obeh straneh reke, saj podzemsko pritekajo in jo napajajo vode s Snežnika, Risnjaka, Gorskega Kotarja, Kočevske reke, reke Rinže, južnega dela Kočevskega Roga in celotne Bele krajine ter porečja Lahinje, in še s hrvaških kraških hribov z desnega brega Kolpe.
         Globoko vrezovanje reke je posledica močnega alpsko-dinarskega dvigovanja,kajti Kolpa je že od pliocenskih uravnav spadala k porečju Panonskega morja. Kljub zakraselosti celotnega območja Risnjaka in Gorskega Kotarja na eni strani ter Velike gore, Stojne in Goteniške gore na drugi strani se je reka med visokimi kraškimi hribi globoko vrezovala in se ohranjala površinsko; ne nazadnje zaradi čabranskega otoka permskih nepropustnih kamnin. Le tam, kjer so bili apnenci zaradi tektonskih dvigov razgaljeni  ali pa se je reka vrezala že tako globoko v podlago, da se je vrezala v permske kamnine, se je razvila normalna hidrografska mreža. Pri Beli krajini gre za plitvi kras in za večjo uravnavo. Največji površinski pritok s slovenske strani je Lahinja, ki se je sredi krasa prav tako ohranila površinsko zaradi otoka neprepustnih pliocenskih plasti južno od Črnomlja.
        Kolpa je naravno še precej nedotaknjena, slikovita in slabo poznana. Je izredno pestra, bogata za ribolov ter čolnarjenje je možno skoraj po celem rečnem toku. Reka za veslače ni naporna in velja za lažjo in primerno za začetnike, tembolja pa za ljubitelje miru in taborenja ob vodi.
        Pregrajuje jo več kot 50 jezov, ki so posledica gradenj mlinov, žag in kovačij; vse to je zdaj večinoma le še lep spomin. Najbolj pomembno pa je to, da se na njej še vedno lahko poleti kopamo.