MED OBEMA VOJNAMA:
    Po prvi svetovni vojni je bila Bela krajina osiromašena. Revščina je zijala bolj ali manj iz vsake, predvsem kmečke hiše. Začeli so se pogovori o železniški povezavi Slovenije z morjem skozi Hrvaško. Najbližja pot je bila skozi Belo krajino. S to progo bi bila razbremenjena glavna proga Ljubljan - Zagreb. Proga bi potekala od Črnomlja skozi Vinico in Bosiljevo do Ogulina, od koder bi se lahko razvil promet proti Sušaku in Splitu na Hrvaškem. Ta proga bi bila dolga 39 km in bi jo bilo še toliko lažje zgraditi, ker bi potekal po ravnini, brez težkih prekopov. Kot strateška železnica bi bila neprecenljive vrednosti in je bila zato toliko bolj zanimiva za državo. Črnomelj pa bi postal novo središče med Ljubljano in Zagrebom. Iz te in tudi iz železnice Črnomelj - Vrbovsko ni bilo kasneje nič. Prva je propadla zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, gradnjo druge pa je prekinila druga svetovna vojna.
    V vse težjih razmerah se je razbohotil predvsem premoženjski kriminal najtežjih oblik. Tatvine in ropi so mirnim črnomaljcem in okoličanomvlivali strah, da bi izgubili še tisto malo, kar so imeli premoženja in prihranjenega denarja.
    Bela krajina se je počasi začela modernizirati. 15. maja 1923. je pošta v Črnomlju dobila telefonsko centralo z javno govorilnico za krajevni in medkrajevni promet (Metlika jo dobi januarja 1924). Leta 1924 pa so končno tudi Metličani dobili elektriko, za katero je skrbela zasebna kalorična elektrarna, ki je pa že po nekaj letih nehala obratovati zaradi finančnih težav. Znova je elektrika prišla v Metliko šele leta 1931, ko je bil v Metliko napeljan daljnovod iz hrvaškega Ozlja. To leto je mesto dobilo tudi električne ulične svetilke. Leta 1925 je tudi v Črnomlju zagorela prva električna žarnica. Leta 1937 je bil v Metliki odprt zdravstveni dom.
    Leta 1924 je bila v Črnomlju ustanovljena podružnica Slovenskega planinskega društva za Belo krajino, in sicer na občnem zboru 10. oktobra, kjer je bil izvoljen pripravljalni odbor. Kot eno prvih nalog so si zadali zgraditi planinski dom na Mirni gori (1048 m), kar naj bi bil prvi planinski dom v Beli krajini, nadvse pomemben za razvoj turizma. Takoj so začeli z zbiranjem denarja. Slavnostno so ga odprli dne 18. avgusta 1929. Planinski dom je bila prva turistična postojanka v Beli krajini.
 

Otvoritev planinskega doma na Mirni gori

    V zvezi s svetovno gospodarsko krizo leta 1929/30 je prišlo do posebno občutne agrarne krize. Veliko število kmetov je zabredlo v velike dolgove. Kmetije so prehajale na dražbo. Gospodarska kriza je prizadela že tako revno Belo krajino, vendar ne s tako drastičnimi posledicami. Potrebna sredstva za preživetje so naši ljudje dobili predvsem s sezonskim delom v tujini, doma pa so si prizadevali pridelati čim več za lastne potrebe, pa še kaj za prodajo, kolikor je bilo to mogoče.

DRUGA SVETOVNA VOJNA:
    Po pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu (nemškemu-italijanskemu-japonskemu) dne 25. marca 1941. in Hitlerjevem napadu na Jugoslavijo 6. aprila (letalski napad na Beograd), po naglemu razpadu jugoslovanske kraljeve vojske ter po podpisu brezpogojne kapitulacije Jugoslavije, so si fašistični osvajalci razdelili Slovenijo tako, da so Nemci zasedli Gorenjsko in Štajersko, Madžari Prekmurje, Italijani pa mesto Ljubljana, pokrajini Notranjsko in Dolenjsko z Belo krajino.
    V Beli krajini je prve dni po sovražnikovem napadu na Jugoslavijo vladalo precejšnje presenečenje in zmeda. Vse, kar je takratna kraljeva banska uprava storila, je bil razglas po radiu, naj prebivalstvo poskrbi za zadostno zalogo vode za pitje, kuhanje in gašenje. Odredila je strogo zatemnitev od mraka do zore, prepovedal točenje alkoholnih pijač, določila policijsko uro za gostilne in kavarne od 21. ure dalje in opozorila na ureditev zaklonišč in še posebej zasilnih izhodov v njih. Na prebivalstvo pa je naslovila poziv, naj ohrani mirno kri in dostojno prenaša bremena, ki jih nalaga vojna. Narodni svet Slovenije pa je pozval vse, ki imajo vojaško orožje in municijo, naj ga najpozneje v 24 urah izročijo najbližji orožniški postaji.
    Še preden so Nemci prišli v Belo krajino, so bili Belokranjci brez vsake oblasti. V tem času so prek Bele krajine hitele skupine jugoslovanskih vojakov, ki so se umikali domov v razne kraje države. Nekateri so odmetavali orožje in strelivo, drugi zamenjevali vojaške uniforme za civilne obleke.
    V noči od 12. na 13. april 1941 so Nemci zasedli Metliko. Že tri dni kasneje so nemške čete dobile nalog, naj se umaknejo, nakar se je 21. aprila z vlakom pripeljal oddelek italijanske vojske in zastražil najprej železniško postajo, kasneje pa so se vojaki premaknili tudi v mesto. Italijani so zasedli vsa javna poslopja, namestili pa so se tudi po privatnih hišah.
     V Črnomlju so Nemce 13. aprila 1941 pozdravile le tri družine, kar so pokazale z izobešanjem belih zastav skozi okna hiš. Nemci so prešli Črnomelj in hiteli proti Vinici. Nemci so ostali v nekaterih delih Bele krajine približno štirinajst dni. Prvi razglas, ki so ga dali, je grozil s smrtno kaznijo za vsakogar, ki bi se upiral nemški vojski. Temeljito so izpraznili trgovine, potem pa jih je vzela noč. 4. maja 1941 je Belo krajino zavzel prvi bataljon polka Como. Poveljstvo polka je ostalo v Črnomlju. Vojaštvo je bilo nameščeno v štirinajstih barakah na Majerju. Večina oficirjev je stanovala v Laknarjevem hotelu, sicer pa po nekaterih hišah v mestu. Takoj po zasedbi je bila v poslopju meščanske šole (sedanja stavba OŠ Mirana Jarca) urejena 53. poljska bolnišnica. V njej so v izjemnih primerih ob hujših poškodbah nudili zdravniško pomoč tudi civilnemu prebivalstvu.
    Po letu 1941 so se začele številne racije okupatorja, interniranje in pobijanje ljudi, zlasti moških, uničevanje njihovega premoženja, požiganje in drugo divjanje.
 

Italijanska vojašnica na Majeru v Črnomlju (foto: Marko Pezdirc - muzejska zbirka Črnomelj)

Italijanski top nad mestom (foto: Marko Pezdirc - muzejska zbirka Črnomelj)

    Obenem z okupacijo so se začele tudi priprave na upor. 30. oktobra 1941 so se na hribu Smuku nad Semičem črnomaljska, metliška, semiška in gradaška skupina partizanov združila v prvo belokranjsko četo, ki je nato v Gornjih Lazah zaradi izdajstva padla v zasedo Italijanov. Belokranjski partizani so razdirali železniško progo, prekopavali cest, rezali telefonske žice, napadali italijanske patrulje in manjše postojanke ter izdajalce. Zaradi takih in podobnih akcij so se Italjani vedno bolj počutili ogroženi. V maju in juniju 1942 je italijanski okupator obdal vse večje kraje z zelo močnimi žičnimi ograjami, ki so onemogočale vsako prehajanje iz kraja v kraj mimo utrjenih cestnih prehodov. Posebno žično obkolitev so postavili okoli Črnomlja in Metlike, saj so vedeli, da delujejo v obeh mestih zelo močne politične in zaščitne enote OF (osvobodilne fronte). Vendar vse to ni moglo meščanom preprečiti, da ne bi skrivaj prenašali in prevažali čez žico orožje, obleko, živila, sanitetni material in drugo ter z vsem oskrbovali domače partizane.
    19. in 20. maja 1942 je bil oblikovan prvi belokranjski bataljon z dvema četama. Obe četi sta že isto pomlad očistili večji del Bele krajine, tako da je v obrambo potisnejni okupator lahko obdržal svojo oblast samo v krajih vojaških postojank, v Črnomlju, Metliki, Semiču, Vinici, Starem trgu ob Kolpi in še v nekaterih manjših krajih ob železniški progi ter ob meji proti Hrvaški.
    22. septembra 1942 so partizani sklenili napasti Črnomelj, vendar napad ni uspel, ker niso imeli težkega orožja, tako kot Italijani. Tudi Metliko so hoteli zavzeti v noči od 4. na 5. marec1943, vendar je napad spet bil neuspešen. NOV (narodnoosvobodilna vojska) je v obe mesti vkorakala šele po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Vzpostavila se je ljudska oblast. Po kapitulaciji Italije je postala Bela krajina zelo obsežno svobodno območje. Nemci so še nekajkrat vdrli v Belo krajino, vendar niso mogli v njej dolgo ostati. Tudi "Snežni metež", sovražnikov zadnji veliki poiskus 13. novembra 1944, da bi uničil osvobojeno belokranjsko ozemlje, je doživel poraz in plačal visoko ceno.
 

Črnomelj po bombardiranju, 3. oktobra 1943

Požgane hiše v Metliki po vdoru Nemcev 16. julija 1944

    V jeseni 1943 so začeli Američani in Rusi pošiljati narodnoosvobodilni vojski pomoč v orožju, obleki, obutvi, hrani in sanitetnem materialu. Sprva je pomoč prihajala na spuščalih, kamor so jo letala odvrgla s padali. Takih spuščal je bilo na celotnem ozemlju širše Slovenije približno dvajset, od tega največ v Beli krajini (Drage nad Suhorjem pri Metliki-prvo, Stari trg ob Kolpi, Golek pri Dragatušu, Mlake pri Krasincu, Gmajna pri Črnomlju-največje) . Konec leta 1943 se je glavni štab NOV Slovenije odločil za gradnjo skrivnih letališč, na katera so potem zavezniška letala dovažala pomoč, odvažala pa ranjence na svoja oporišča v Italijo. Spomladi 1944 so uredili letališče pri Otoku ob Kolpi, nato pa še večje pri Krasincu.
 

Zavezniška letala 27. decembra spuščajo na Gmajnah pri Črnomlju orožje in hrano v velikih aluminijastih zabojnikih (konteknerjih)

Odvoz ranjencev z letališča pri Krasincu, februar 1945

Na Otoškem polju stoji letalo DC 3. Spomenik na letališče iz 2. svetovne vojne.

    V začetku leta 1944 je v določenem smislu postala Bela krajina središče vsega narodnoosvobodilnega boja (NOB) na Slovenskem. Tu so bile vse najpomembnejše kulturne, gospodarske, vojaške in politične ustanove, predvsem v Črnomlju, ki je postal začasno glavno mesto bojujočega se slovenskega naroda.
 

Zasedanje SNOS-a v Črnomlju, 19. februarja 1944. Prvo zasedanje SNOS-a je bilo zaradi sprejetih sklepov in odlokov med najpomembnejšimi dogodki v razvoju graditve slovenske državnosti in države v okviru jugoslovanske skupnosti.

Radio je v Črnomlju začel delovati v letu 1941  (foto: Marko Pezdirc - muzejska zbirka Črnomelj)

Nazaj!