PROTESTANTIZEM:
    Protestantizem se je leta 1548 razširil v vsa dolenjska mesta. Večina mestnega prebivalstva je bila v tem času slovenskega porekla, manjši del pa nemškega in hrvaškega, o čemer pričajo priimki meščanov. Sprva so novo vero sprejeli le nekateri meščani. V Beli krajini sta bili ustanovljeni dve novoverski cerkvi, ena v Črnomlju in ena v Metliki. V obeh mestih so ustanovili tudi protestantsko šolo. V tem času je Metlika postala svobodno knjižno tržišče, zlasti za cirilske in glagolske knjige. Nova vera je počasi začela izgubljati svoje privržence, zlasti po letu 1598, ko je pričel nadvojvoda  Ferdinand vedno ostreje nastopati proti potestantizmu.

LETA NESREČ IN NADLOG:
    17. stoletje se začenja v znamenju stalnih nesreč. Iz azijskih step preko Indije in Perzije je kuga prišla tudi v Evropo. Zajela je tudi Belo krajino. V Metliki je morila leta 1431, 1510, 1646, 1647, 1691 ter od 1720 do 1730. Zlasti hudo je bilo v letih 1646 in 1647, ko je zavoljo kuge pomrlo okoli 1200 prebivalcev in je mesto do kraja obubožalo.
    Leta 1646 je bila v Črnomlju huda kolera. Mrtve so pokopavali okoli cerkvice sv. Sebastijana. Morila pa je že v letih 1348, 1510 in nato še 1647, 1691, od 1720 do 1724 in leta 1855.

    Poleg bolezni so bili v Črnomlju in Metliki tudi pogosti požari, ki so uničili precej premoženja. Večkrat sta mesti pogoreli do tal. Zaradi vseh teh nadlog so ljudje postali vraževerni, verjeli in obsojali so ljudi ?arovništva.
 

Črnomelj leta 1689 po Valvazorjevi litografiji

Metlika v drugi polovici 17. stoletja (Valvasorjeva litografija)

    Belo krajino so še vedno vznemirjale posamezne skupine turških vojakov (50-60 vojakov), ki so se vsake toliko časa spuščale čez mejo v Belo krajino. Za njimi so prihajali Uskoki, ki so se že leta 1526 s cesarjevim dovoljenjem naselili pod Gorjanci, da bi branili državo pred Turki. Ko so prenehali turški vpadi, so se ob Kolpi prikazali hajduki. Vse 17. in 18. stoletje pa tudi kasneje so strahovali ljudi po Beli krajini. Navadno so večje in manjše roparske čete (60-70 vojakov) prihajale iz Hrvaške krajine, mnogokrat pa so se jim pridružili ali celo organizirali svoje hajduške skupine domačini. Takrat so bili časi, ko si meščan ni upal brez orožja na pot, in če je kmet delal v gozdu ali na njivi, je imel vedno pri sebi pripravljen meč ali sekiro. Hajduštvo so v glavnem s svojim prihodom zatrli šele Francozi, ki so s smrtno kaznijo ostro nastopili proti ropanju in kraji.

FRANCOZI V BELI KRAJINI:
    Prihod Francozov v naše kraje, kjer so ostali štiri leta (1809-1813) je vsaj za nekaj časa omogočil stik pretežnega dela našega naroda s francoskim. Napoleon je 1809 zasedel Kranjsko (sredi maja Ljubljano in v avgustu Belo krajino) in del sosednje Hrvaške, te dežele odcepil od avstrijske monarhije ter ustvaril Franciji priključene Ilirske province (oktobra 1809). Metlika in Črnomelj sta postala sedež samostojenga kantona. Visoki davki, ki jih je predpisovala in izterjevala francoska oblast, so povzročili pri belokranjcih najprej veliko nenaklonjenost do Francozov, nato pa tudi upor, ki je v noči iz 8. na 9. oktobra 1809 zajel vso Belo krajino. Kljub temu pa je 15. oktobra francoska garnizija že bila nastanjena v Črnomlju. Upor je povzročil stroge odredbe proti civilnemu prebivalstvu. Francoska oblast je bila prekratkotrajna, da bi v deželi zapustila kake vidnejše sledove. Ko so naši kraji spet prišli pod avstrijsko oblast, je avstrijska uprava odpravila vrsto francoskih zakonov in uredb, ki so bile njenim ciljem napoti. Ostale pa so davščine.

NARODNA ZAVEST:
    Leto 1848 je bilo za naše kraje revolucionarno, saj je prineslo spremembo ustave. Narodna zavest se je začela bolj odražati šele v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja v boju za državnozborska poslanska mesta, ko sta se oblikovali "narodna" in "nemškutarska" stranka.
    Narodno zavest pa so še posebej budile in negovale ?italnice (narodnokulturna društva), ki so jih po hrvaškem zgledu začeli ustanavljati v naših mestih in večjih krajih v letu 1861. V njih so z družabnimi prireditvami s poučnim ali zabavnim programom, imenovanim "bésede" gojili narodno, izobraževalno in zabavno življenje. Prvo čitalnico na Dolenjskem so ustanovili leta 1865 v Metliki (v Črnomlju 1868).

   Metlika je imela že pred letom 1850 svojo godbo (Črnomelj 1898), eno najstarejših na Slovenskem. Mnogi požari v mestu in okolici so terjali budnost in pripravljenost meščanov. Zato so Metličani leta 1869 ustanovili prvo požarnno brambo na Slovenskem (v Črnomlju jo ustanovijo šele leta 1881). Potreba, da se omeji denarno izkoriščanje zasebnikov, je rodila leta 1874 Prvo dolenjsko posojilnico (v Črnomlju 1885). V Črnomlju je bila leta 1905 ustanovljena mestna hranilnica, prva v Beli krajini
 

Požarna bramba v Črnomlju leta 1905

Črnomelj okrog leta 1900 (s kapelico na suhem mostu)

Metlika: nekdanji Spodnji trg leta 1910

Gradnja velikega mostu čez Dobličico leta 1911 (foto: Marko Pezdirc - muzejska zbirka ?rnomelj)

Nov veliki most, približno leta 1915 (foto: Marko Pezdirc - muzejska zbirka Črnomelj)

IZSELJEVANJE IN PRIHOD ŽELEZNICE:
    Gospodarske in socialne stiske doma ter želja po večjem kosu kruha in po boljšem življenju so spodbudile mnoge Slovence, da so za krajši čas ali zavedno zapustili dom in izselili v tujino. Posameznike in manjše skupine Slovencev je konec 19. stoletja zamenjal pravi val odhajajočih, ki ga je prekinila šele prva svetovna vojna. Izseljevali so se v Vestfalijo in Porenje, v Egipt, v ZDA, v Kanado, v Južno Ameriko, Francijo, Belgijo, na Nizozemsko in drugam.
    Izseljenska mrzlica je zajela ves slovenski prostor, najbolj pa Belo krajino (eden od razlogov je bila trtna uš in peronospora), Dolenjsko, Notranjsko in Prekmurje. Belokranjci so bili med prvimi naseljenci v ZDA.

    Bela krajina je bila v tem času zaostala in slabo prometno povezana. Belokranjce je s svetom še vedno povezovala postiljonska pošta. Metlika je bila glavna vmesna postaja med Novim mestom in hrvaškim Karlovcem. Imela pa je tudi lokalne postiljonske zveze s Črnomljem in Semičem. Z ostalo Slovenijo je bila Bela krajina, razen s cesto čez Gorjance, povezana še z drugo cesto, ki je držala čez zahodni obronek Semiške gore.
 

V Metliki pred zadnjo poštno vožnjo čez Gorjance 27. maja 1914

    Gospodarske, trgovske, prometne in strateške potrebe pa so zahtevale, da je končno tudi Bela krajina dobila železnico. Priprave in dela so tekla več let.  Decembra leta 1907 je avstrijski parlament sprejel zakonski načrt gradnje belokranjske železnice. 23. marca 1912 je v Novem mestu državni predsednik, baron Schwarc, zasadil prvo lopato za gradnjo železniške proge Novo mesto - Metlika. Leta 1913 so zgradili železniški most ?ez Kolpo, ki je povezoval Belo krajino s Hrvaško. Dne 24. marca 1914 je prvi vlak prevozil novozgrajeno progo iz Novega mesta v Metliko. Slovesna otvoritev proge pa je bila 25. maja 1914.
 

Ob prihodu prvega vlaka v Črnomelj, 24. marca 1914

Prvi vlak v Metliki, 25. maja 1914

Črnomelj: Glavni trg, približno leta 1913

Črnomelj - tromostovje, približno leta

PRVA SVETOVNA VOJNA:
    V Avstro-Ogrski je bila 1. avgusta 1914 razpisana splošna mobilizacija. Prvo svetovno vojno je Bela krajina preživljala razmeroma mirno, saj je neposredne grozote bojišč niso prizadele, morala pa je seveda prispevati svoj krvni davek. Že v juliju, potem pa še po mobilizaciji, je odšlo na fronto veliko število fantov in mož (iz Metlike čez 50). Ljudje so upali, da bo vojna kratkotrajna, pa se je nepričakovano raztegnila v prihodnja leta.
    Leta 1915 je bilo prepovedano peči beli kruh in gospodinje so morale med pšenično moko mešati koruzno in zmesno moko in krompir. Omejeno je bilo klanje živine. Hrano so morali oddajti predvsem za vojsko. Vrstile so se številne nabiralne akcije (od kovin do volne, hrane in listja, ...).
    Župnišča so morala poslati vojnemu ministrstvu seznam zvonov iz vseh cerkva. Zvone so rabili za pretopitev in vlivanje topovskih cevi. Kmalu nato so že morali snemati zvonove in jih za ta namen odpošiljati.
    Leta 1916 je Metlika in okoliške vasi dobile prve goriške begunce. Prišlo jih je nekaj nad 80. Ljudje so obubožali, imeli so le še za skromno preživetje.
    Krvni davek je bil velik. Iz Črnomaljske župnije je v vojni padlo 83 fantov in mož. Iz Metlike pa se ni nikoli več vrnilo domov 38 Metličanov.

Nazaj!