Zidava cerkva zaradi ljudskega praznoverja.
Pripovedovalec je proti ljudskemu praznoverju ("babske hudičeve marine" marnje) in proti izkoriščanju katoliške cerkve, ki z ustrahovanjem zaradi neukosti ljudi gradi na takšen način gradi cerkve, samostane
Pripovedovalec kritizira ljudsko naivnost (vraževernost), tudi
neukost,
kritizira katoliško cerkev, ki izkorišča preproste kmete
in priporoča vrnitev k pravi veri (brez materialnih koristi).
Trubar svoje osebno doživetje kot pripovedovalec ponazori z navedbo
konkretnih oseb, dogajalnega kraja in časa ter oblikovno
z rabo prve glagolske osebe.
(Trubar je imel svojo župnijo v Loki pri Radečah /Radočaju/ od 1527
do 1542, vendar je ni sam neposredno upravljal ali v njej stalno bival.
V Loko je prihajal, ko je kot vikar bival v Laškem.
Omenja tudi kraje Kompolje in Šmarčno blizu Radeč na desnem bregu Save
/nad Kompolom inu Šemačino/, Slevico pri Velikih Laščah /na Silevici/
).
Zgradba besedila je dvodelna, kar oblikovno nakazujeta dva
odstavka. Opazimo uvod, jedro s tremi nazornimi
primeri (ZGLED ali EKSEMPEL) in zaključek,
v katerem se pridigar obrača vernike,jih svari, naj ne sledijo omenjenim
zgledom, drugače jih bo Bog kaznoval (moralni nauk
).
PISAVA Trubar najprej
piše v gotici, potem v latinici, v kateri uporablja črkopis s posebnimi
znaki za sičnike in šumnike:
danes Trubarjeva rešitev
s
z
s
c
z
š
ž
sh
č
zh
+ ljubljanski govor, obarvan dolenjsko (Trubarjevo narečje),
+ glasovi:
o = u,
a = e,
e = i,
lj = j,
nj = n
+ oblike besed:
morejo = mogo,
hočejo = hočo,
pri = per,
in
= inu
+ besedje: uporablja germanizme (leben, ofer, glih, štalt
) in
dialektizme (lejti, nuč, ž no, sturi
)
+ vendar - Trubar glede jezika ni dosleden
+ obrnjeni besedni red (inverzija),
+ primerjava (komparacija)
+ novost = Trubar v pripovedni prozi izoblikuje anekdoto
(zgradba = biblijsko literarna,
namen = versko poučen,
izhodišče pripovedi = avtobiografska avtentičnost).