Luni je bilo všeč, da so jo vsi občudovali. Ni pa prenesla, če se je kdo zagledal v koga drugega.

To je bilo tudi takrat, ko se je Komet odpravljal proti Zemlji, da jo preleti. Tam je požel veliko navdušenje. Ko je Luna to izvedela, jo je pretreslo. Razjezilo jo je in hkrati razžalostilo. Umaknila se je v senco in pričela jokati. Jokala je in jokala, da je imela čisto rdeča lica. Potem je pogledala na zemljo in videla, da so ljudje celo veseli, če joka. Tedaj ji je prekipelo. Stopila je iz sence, da jim pove, kar jim gre. Ravno ko je hotela začeti, so ljudje razočarani odšli v hiše. Luna jim je vse odpustila. Menila je, da je razočaranje dovolj huda kazen.

Spet je tekala po vesolju, vesela, da je ugnala ljudi. Tedaj jo je poklicala zvezda Severnica in jo poučila, da ni prav, kar dela, da ni sama v vesolju, da ne zbuja pozornosti le ona, temveč jo lahko tudi drugi. Luni je bilo žal. Hotela se je opravičiti ljudem, vendar so ji že odpustili.

Tako je Luna dopustila, da so ljudje občudovali tudi druge in ne samo nje. Občudovancem je prav privoščila. Še naprej je tekala po neskončnem vesolju in skoraj ni več mrknila, saj imajo vsi veliko raje veselo Luno.

Dominik Šurc, 5.b, OŠ Solkan