Bil je večer. Bila sem zelo utrujena. Odločila sem se, da bom šla spat. Ulegla sem se na posteljo. Pogledala sem v nebo. Zagledala sem svetlečo se Luno. Bila je zelo lepa. Okoli nje pa je bilo polno majhnih in velikih zvezdic, utrinkov, ki so preletavali svetleče se nebo. Spraševala sem se, zakaj jih je toliko. Čez nekaj časa, ko sem gledala v nebo, se mi je zazdelo, da mi Luna in njene prijateljice ves čas mežikajo in me gledajo. Vendar se mi je to zdelo nemogoče. Obrnila sem se na drugo stran. A očesa nisem mogla zapreti niti za minuto. Po glavi mi je ves čas rojilo vprašanje: So mi Luna in zvezde res mežikale? Odgovora nisem dobila, zato sem se spet obrnila na drugo stran, tako da sem videla Lunico in njeno druščino. Zasmejala sem se in zaspala. Tisto noč pa sem imela prečudovite sanje. Sanjala sem, da je Luna priredila zabavo. Udeležile so se je zvezde, planeti, jaz seveda in kdo drug kot še kot Luna. Bilo je prelepo. Potovala sem po vesolju in srečevala veliko planetov. Najbolj všeč pa mi je bil Mars. Povedal mi je veliko zanimivega. Zelo razburljivo pa je bilo tudi srečanje z Marsovci. Bili so zelo prijazni in ljubki. Ko pa je bila ura že veliko, sem se odločila, da se bom vrnila na Lunino zabavo. Vsi so me že čakali. Potem pa sem se na žalost prebudila. Bila sem zelo žalostna. Pogledala sem v nebo, a Lune seveda ni bilo več. Oblekla sem se in vsem povedala, kaj sem sanjala. Ko pa je bil večer, sem spet pogledala v nebo. Luna je bila spet prečudovita. Pomežiknila sem ji, ona pa meni. Od tedaj naprej si vsak večer, preden zaspim, pomežikneva za lahko noč.

Kaja Županc; OŠ Senovo