To nebesno leto se je zgodilo nekaj zares pravljičnega. Zgodil se je najlepši nebesni karneval vseh nebesnih časov. Zelo dolgo so se pripravljali, toda Soncu ni šlo vse po sreči.

Bila je uboga Luna, za katero je skrbela stara, modra Severnica na jugu. Časi so minevali in Severnica je morala oditi na sever. Od tedaj naprej skrbi zanjo Komet. Delati je morala za sebičnega Kometa. Od dela je bila vsa umazana in neurejena, zato jo je Komet poimenoval Pepelna Luna. Ni več sijala tako lepo in namesto zvezdnega prahu se je okrog nje dvigoval pepel. Bila je žalostna.

Bližal se je nebesni karneval. Vsi razen Lune so bili dobro pripravljeni. Tudi ona je hotela oditi na nebesni karneval, toda Komet ji ni dovolil. Bal se je, da bi se osramotil zaradi njene blede lepote. Ko je Komet odšel, je Luna jokala in si želela, da bi bila Severnica ob njej.

Kar naenkrat je zagledala svetlobo. Bila je Nebesna vila. Pepelna Luna je ves čas strmela vanjo. Prišla je zato, da bi ji pomagala. Luna je vesela sprejela pomoč. Vprašala jo je, kakšna si želi oditi na nebesni karneval. Odgovorila ji je, da bi rada odšla našemljena v metulja. V tistem trenutku je bila našemljena. Bila je pripravljena. Ko je Nebesna vila odhajala, ji je govorila, naj na zabavi ostane le do polnoči.

Luna je vstopila v pravljični svet zabave. Vsi so veselo rajali. Najbolj važen je bil Komet, ki je bil našemljen v polža. Ko je vstopila, so vsi pogledali proti njej. Vsi so jo občudovali, še posebej pa Sonce. Sonce jo je povabilo na nebesni valček. Plesali so imenitno. Plesu je sledila imenitna karnevalska pojedina. Luna je bila presrečna, vse ji je bilo všeč, zato je skoraj pozabila na čarovnijo. V zadnjem trenutku ji je uspelo pobegniti. Sonce je hotelo za njo, da bi sploh izvedelo, s kom je plesalo. Ni mu uspelo. Luna je na poti izgubila eno metuljevo krilo. Sonce ga je našlo. Tako sta imela vsak po eno krilo.

Od takrat se nista več videla. Vežeta ju samo metuljevi krili in oba živita v upanju, da se bosta že enkrat srečala.

Ula Marić, 5.a, OŠ Solkan