PRVA PROSTOVOLJKA RAZREDA / The first volunteer of the class

crta.gif (65 bytes)

slo_zastava.gif (892 bytes)  Prava prostovoljka v našem razredu je Tanja Srednik

Antigona Shabani pravi o svoji sošolki: “Takoj ko sem videla Tanjo, sem vedela, da mi bo pomagala!”

Preden predstavimo to čudovito deklico, nam bo Antigona še povedala, kako in zakaj je prišla v Slovenijo in v Solkan.

Moj rojstni kraj je Kosovo, točno majhna vasica Kožica blizu Srbice. Tata že skoraj dvajset let dela v Sloveniji. Za družino, ki jo sestavlja mama, štirje bratje in jaz, je v domačem kraju skrbela mama. Lepo je bilo tam, skoraj prelepo. Obiskovala sem šolo, ki je imela dve učilnici in zbornico. V vsakem razredu je bilo kakšnih 16 učencev in učenk, spominjam pa se tudi učitelja, ki je bil zelo strog. Če smo bili brez domače naloge, nas je tepel. Prav tako ni prenesel kričanja.

Toda miru je bilo vsak dan manj. Letala, vedno več vojakov, nemir in žalost v ljudeh.

Tata je sledil vsem poročilom s Kosova in je želel spraviti družino na varno. Nikakor ni mogel dobiti vize za vse člane družine, da bi lahko že pred začetkom vojne pripotovali v Slovenijo.

Vojna, napadi, bombe, jok. Za vseh šest članov naše družine se je začela trnova pot. Zapustili smo dom, ljubljeno rojstno vas, zapustili Kosovo in se odpravili v neznano.

Najprej smo se z avtobusom odpeljali do Sarajeva. Tam smo teden dni čakali na človeka, ki bi nas odpeljal naprej. Tako smo do slovensko hrvaške meje potovali z več avtomobili, samo potovanje pa je trajalo cel mesec. Nikar ne mislite, da smo se vozili le z avtomobili. Bilo je tudi veliko pešačenja po gozdovih. Morali smo se skrivati, saj smo bili brez dokumentov.

Posebno se spominjam, da se nas je nekega dne zbralo v gozdu vsaj dvajset ljudi. Hodili smo in hodili, potem pa je začelo deževati. Bili smo vsi premočeni, utrujeni, brez upanja.

Po enem mesecu težav smo le prišli v Slovenijo. Tu se mi je zdelo vse čudno. Vse je bilo lepo in mirno. Stiskalo me je pri srcu, saj nisem nikogar poznala.

Tako sem meseca februarja, pred tremi leti, prestopila prag Osnovne šole Solkan. Sprejeta sem bila v četrti razred, moja učiteljica je postala gospa Magdalena Remec. In v razredu je bila tudi Tanja.

Najprej sva začeli z besedami. Besedo ponoviti sicer ni bilo prav težko, a kaj, ko nisem vedela, kaj beseda pomeni. Zato sva delali s sličicami. Tanja mi je najprej pokazala sličico nato sem za njo ponovila slovensko besedo, sledil pa je še zapis. Vsako besedo sem kar nekajkrat ponovila, preden sem jo osvojila. Treba pa se je bilo naučiti še matematike, spoznavanja narave in družbe ter drugih predmetov. Morje novih besed, ki jih nisem poznala!

Toda s Tanjo sva bili vztrajni. Ure in ure sva presedeli ob zvezku in s svinčnikom v roki. Z delom in voljo ter z vzpodbudo učiteljice sem v začetku naslednjega leta stopila v višji razred.

Trdo delo se je nadaljevalo, čeprav sem poznala že kar precej slovenskih besed. Posebno rada sem imela pravljice, najlepša mi je Volk in sedem kozličkov. To pravljico sem prebirala tudi mami doma, saj se je tudi ona želela naučiti slovenščine.

Tanja mi je stala ob stani in mi pomagala še vse lansko in letošnje šolsko leto, ko obiskujem šesti razred.

Lahko rečem, da je to dekle, ki ji nobeno delo ni odveč. rada pomaga, zna pomagati, želi in hoče se razdajati. Vedno bo moja prijateljica. Četudi naju bo usoda kdaj ločila, bova za vedno povezani. Tanja je namreč meni darovala del sebe!”

 

Po Antigonini pripovedi zapisala mentorica Dea Susič

uk.gif (7420 bytes) The real volunteer in our class is Tanja.

Antigona, a refugee girl says about her: ‘As soon as I saw Tanja I knew she would help me.’

Before you get to know this wonderful girl Tanja, Antigona will tell us why and how she came to Solkan school, Slovenia.

My birth place is a small village Kozica not far from Srbica in Kosovo. There my mother took care of the family – my four brothers and me. We were very happy there. I attended a small school with only two classrooms and a staff room. There were sixteen pupils in each class and the teacher was very strict. When we came to school without homework we were even beaten. He couldn’t stand our shouting as well.

At the beginning of the war we felt threat to peace and we were very frightened because of the planes and soldiers.

My father, who has been working here in Slovenia for nearly twenty years, listened to all the news from Kosovo and he wanted to move the family to a safer place. He couldn’t get the visas for all of us before the war.

War, attacks, bombs, weep… Hard times began for the all the six of us. We left our home, our beloved village in Kosovo and we didn’t know where we were going to. First we went to Sarajevo by bus and there we had to wait for a week. It took us the whole month driving in different cars, walking and hiding through the forests irrespective different weather conditions to get to the Croatian – Slovenian border without documents. We were often wet through, tired and hopeless but finally we all came to Slovenia. Everything seemed nice and peaceful but strange because everything was unknown to me.

It was in February three years ago when I came to the Solkan Elementary School to grade four.

My teacher was Mrs. Remec and in that class there was Tanja, too. She was ready to help me with the new language.

We started with words first. It wasn’t difficult to repeat a word but I didn’t understand what it meant. Tanja showed me a picture and said what it was called in Slovenian. First I practised the pronunciation and then writing. I needed a lot of practice. There were also other school subjects with numerous unknown strange words.

But Tanja and I were persistent in studying for hours. Owing to our hard work and helping teacher I finished the school year successfully. The next year I continued in the same way. I liked reading fairy tales and my favourite one was The wolf and the seven goats. I read it to my mum, too because she also wanted to learn Slovenian. Tanja gave me a hand whenever I needed it and she still does.

I may say that Tanja is a wonderful person, always ready to help and she knows how to do that. She will be my friend forever no matter what happens. She gave me a piece of herself.’

 

Antigona’s story, written by Dea Susic

nazaj

21.02.02
© Viljenka Šavli