| NOVA SOOBA Zjutraj, ko se zbudim, najprej zagledam svojo sobo.
Natančneje moder strop sobe, ki me spominja na jasno nebo. Pogledam skozi steklena vrata
in ugotovim, da je nebo prav takšno kot strop. Kako rad bi še malo zaprl oči ter malo
posanjaril ter ležal v postelji.
Ampak ne. Dolžnosti kličejo! Treba je v šolo, kar
ni niti najmanj prijetno. Danes bomo v šoli pisali test. Je pa že bolj varno ostati
doma, v varnem naročju postelje! Po stopnicah že slišim očetove korake, ki hitijo na
nujno posredovanje. Da ga ne bi bil deležen, raje hitro vstanem ter se naredim, da sem
že celo večnost pokonci. Nato se umijem, opravim jutranje formalnosti ter napravim torbo
za šolo. To počnem pogosto v naglici in brez očal, zato večkrat kaj pozabim.
"Marija, pohiti, ura je že osem!
Zamudil boš pouk!" mi zakliče nono. Pozdravim vse domače ter odhitim proti šoli.
Ko končam pouk, je že dve uri čez poldne. Odidem v svojo sobo in se preoblečem v
športno obleko. Nato stopim k gramofonu ter ga poženem v tek. Saj bi lahko poslušal
tudi CD, ampak očkove stare plošče so res nekaj imenitnega. Sedem na stol ali na
posteljo in se zazrem prek sobe.
V njej je polno raznih stvari, od zastav do lego
kock. Zdaj, ko sončna svetloba lije skozi okno je moja soba prav drugačna. Kot bi sonce
oživilo vse tiste podobe, ki jih imam po stenah in omarah. Nadaljujem z gradnjo lego
gradu. Takrat pomislim, da je ta soba pravzaprav samo moja soba. V njej je še vedno vse
po starem. saj bi se verjetno čudno počutil, če ne bi bilo tako. Po vseh letih, ki sem
jih preživel v njej, nismo zamenjali niti kosa pohištva. |
 Za nekoga bi bila to čisto navadna soba, ampak jaz sem jo
vzljubil in zato je zame nekaj prav posebnega, pa čeprav samoumevnega. Brez nje jaz ne bi
bil več jaz, ta soba je del moje tradicije in zgodovine. Zato se včasih ujamem, ko
razmišljam o starih, že davno minulih časih. Takrat je bila v sobi še stajica, ob
kateri mi je nona prepevala uspavanko. Zmeraj isto, z istimi toni in z istim glasom, zato
je bila pesem zame vedno nekaj nepogrešljivega.Telefonski zvonec me je iztrgal iz razmišljanja in stekel sem
k njemu, kajti prepričan sem bil, da me kliče prijatelj.
Zvečer, po večerji se spet vrnem v svojo sobo, da
bi spisal nalogo. Takrat je moja soba drugačna, vsa temačna in strašljiva. Strahoma se
oziram za morebitnim morilcem, ki preži za vrati.
Ko napišem nalogo, ležem k počitku in spet sem
tam, kjer sem dan začel.
Tako je vse dneve in leta in tako tudi mora biti.
Matija, 7. a |
