BOMBA
V SOBI, BOMBA V SRCU
Kot vsak dan sem pritekla iz sobe. Na
široko sem odprla vrata, povzročila hrušč in trušč. Dabi me vsi v naši hiši lahko
slišali, sem na ves glas zavpila: “ Ooooj!” Še dobro, da je bil tata doma, kajti vse
sem zmetala s sebe in tata je prav uslužno pospravljal za mano. Stekla sem v drugo
nadstropje, lopnila vrata, da so skoraj zletela s tečajev in naredila korak…
Vstopila sem v meni ljubo sobo. Vsaj
tukaj me ne morijo starši. In sestrica se ne obeša name. Tukaj, v mojem kotičku, je vse
mirno. No, prav vse ni! Tukaj je, kot bi treščila bomba! Obleke ležijo na stolih,
zvezki in knjige se nabirajo na pisalni mizi, tako da skoraj nimam več prostora, kjer bi
kaj napisala. A še večja “bomba” trešči takrat, ko mama zbere ves pogum in odpre
vrata moje sobe. Zatuli nekaj ostrih besed, saj meni, da je v njej kot v svinjaku, in
hitro zapre vrata, da njen glas ostane v sobi še dolgo časa. Vse dokler se ne zgodi
“čudež” in se vse obleke, zvezki in ostala šara ne znajde na mestu, kamor spada.
Tisti dan pa je bilo nekaj posebnega.
Enostavno preslišala bi mamine besede, naj si uredim sobo, prenesla bi tudi obešanje
sestrice, do živega mi ne bi prišlo niti očetovo “teženje”, da se moram učiti.
Ne! Nič me ni motilo, kajti dan je bil res nekaj posebnega.
|
Vrata sem prav lepo zaprla, prijela
prenosni telefon in vanj odtipkala telefonsko številko najboljše prijateljice. Vrgla sem
se na posteljo in se zazrla v bel strop. Šele takrat sem se zavedla, koliko mi pove
strop. Saj ni čisto nič posebnega, a zazrta vanj lahko premišljujem o vseh stvareh.
Tako sem se zasanjala, da nisem niti slišala, da se je na drugi strani oglasila
prijateljica. Takoj, ko sem se tega zavedla, sem ji začela razlagati, kaj se je zgodilo
tistega dne. Med to razlago pa me je nekaj zbodlo v oči. Tisti plakat, ki visi že dve
leti na steni. Ta me je spomnil, da sem svobodna kot ptica na veji. Zaplesala sem čez
sob, odprla vrata na balkon. Lahen vetrič mi je zapihal skozi lase in v sapniku sem
začutila svež zrak. Kako lepo je biti svoboden! Ampak na balkonu ne morem plesati in
kričati! Moja soba! To je svoboda!Tam me nihče ne vidi, nihče me ne sliši! Hitro
odletim v sobo. Kaj ko bi prebarvala strop v modro? Ja! Takoj se lotim dela.
Prijateljica je še vedno pri
telefonu.
Še konec zgodbe!
“ Od danes naprej
sem njegova punca!”sem jim zakričala.
Tanja, 7.a |
