Osnovno šolo Solkan obiskujejo tudi učenci, ki živijo na Trnovsko Banjški planoti. Velikonočni običaji na tem območju so bili drugačni kot tisti v Solkanu. Sara je o tem želela izvedeti več. Pogovarjala se je s starejšo prebivalko Banjšic, go…………Preberite si, kaj vse je izvedela.

Kako ste v času vašega otroštva praznovali enega največjih krščanskih praznikov – veliko noč?

V času našega otroštva, ko velika noč še ni bila vsak dan ampak le enkrat letno, je bilo praznovanje velike noči eden največjih praznikov v krogu družine v letu.

Velika noč je bila izključno družinski praznik. Na ta dan je bila cela družina skupaj in se ob molitvi ter kolikor je bilo mogoče praznično pripravljenih jedeh veselila ponovnega Jezusovega vstajenja.

Česa ste se otroci ob pričakovanju velike noči najbolj veselili?

Čeprav je bilo v dneh pričakovanja velike noči treba marsikaj postoriti, smo to z veseljem naredili, saj smo vedeli, da bo ta naš trud na veliko noč poplačan.

In kaj je bilo potrebno v teh dneh vse narediti?

V tednu pred veliko nočjo smo otroci po svojih močeh pomagali staršem pripravljati to veliko družinsko praznovanje.

Fantje so se odpravili v gozd iskati leseno gobo, jo doma posušili, privezali na žico z ročajem in tako pripravljena je čakala sobotno žegnjanje ognja pri vaški cerkvi.

Oče ali pa starejši otroci so se z vrečo na rami, napolnjeno z žitom odpravili peš v več kilometrov  oddaljeni mlin    ( tudi 10 do 20 km ). Tam jim je mlinar namlel moke na črni kamen, to pomeni, da je bila moka in otrobi skupaj, nato si je mlinar vzel svoj pripadajoči del, ostalo pa napolnil ponovno v vrečo, katero so si ponovno naložili na ramena in se z moko vrnili domov.

Dekleta pa so morala pomagati pri čiščenju hiše, pri peki navadnega kruha, finega kruha žegnanca, potice in menihov ( pleteni fin kruh z kuhanim jajcem na enem koncu ). Ob vseh teh opravilih pa je bilo treba še vsaki dan peš h sveti maši v več kilometrov oddaljeno farsko cerkev.

In nato je prišla velika sobota?

Ja, na veliko soboto smo doma še skuhali jajca, jih s čebulnimi listi, skuhanimi v vodi obarvali in tako so bili pirhi pripravljeni za praznik. Mama pa je na ta dan skuhala žolco, jo razdelila po skodelicah, da se je le ta ohladila do naslednjega dne, ko je bil praznik. Na veliko soboto smo tudi pripravili kaštelo ( košara, ki jo nosimo na glavi ) napolnjeno z kruhom žegnancem, pirhi in morda še čem in tako napolnjeno smo odnesli h sveti maši pri kateri je župnik blagoslovil njeno vsebino. Fantje pa so s pripravljenimi lesnimi gobami že težko pričakovali prižig blagoslovljenega ognja v katerem so prižgali tudi svoje gobe. Fant, ki je najhitreje v ognju prižgal svojo gobo, da je začela tleti, je vrteč to gobo po zraku stekel od hiše do hiše, v štedilnik ali na ognjišče okrušil del te tleče gobe in s tem tudi blagoslovil ogenj v tej hiši. V zameno pa so mu domači v dar dali pirhe ali kos potice ali pa kos kruha.

Končno velika noč?

Seveda, končno je le prišla ta težko pričakovana velika noč. Ko smo zjutraj vstali smo morali najprej pojesti košček žegnance, šele potem so nam dovolili vzeti kaj drugega.

Glede na premožnost družine so bile tudi obložene praznične mize. Pri revnejših smo na takih mizah našli nekaj pirhov, nekaj potice, kruh, mogoče kakšnega meniha in morda še žolco. Medtem pa so bile mize premožnejših družin bolj bogato obložene s pirhi, potico, raznimi kruhi, menihi, kolači, tudi kos kuhanega svinjskega plečeta ni manjkal pa seveda žolca in še kaj.

Ker pa je bilo v naših krajih vedno več revnejših in številčnejših družin je bila za nas otroke velika noč resnično težko pričakovan in mnogo bolj cenjen praznik kot v današnjem času.

Kaj pa velikonočni ponedeljek?

Velikonočni ponedeljek je bil praznični dan po veliki noči, namenjen obiskom sosedov, gostilen, itd..

Na velikonočni ponedeljek pa tudi ni manjkalo zabav, plesnih prireditev in podobno.

Tako so ljudje takrat z druženjem, plesom in zabavo izražali zadovoljstvo in veselje ob ponovnem Jezusovem rojstvu.

ŽOLCA

Žolca je značilna jed na Primorskem.

Na Banjški planoti se je žolca pripravljala predvsem za velikonočne praznike. Danes jo le malokje še znajo pripraviti.

Po sestavi je žolca močno podobna juhi, le da je tu veliko več kosti in svinjskega mesa, kar da žolci potrebno maščobo, da se potem, ko je ohlajena strdi. Strjena žolca je skoraj prozorne barve in na videz podobna gelu.

Za žolco potrebujemo naslednje sestavine:

•  goveje kosti

• svinjske kosti

• svinjske parklje

• svinjsko uho

• sol

• korenje

• peteršilj

• majaron

• česen

• čebulo

• poper

Vse te sestavine damo v lonec in kuhamo 8 ur. Voda ne sme premočno vreti.

Danes je kuhanje veliko lažje, ker se kuha na plinu ali na elektriki, včasih pa so morali skrbno paziti na ogenj, da ni žolca premočno ali premalo vrela.

Po končanem kuhanju se s parkljev in kosti postrga meso, katerega se razdeli po krožnikih, v katere smo nalili žolco. Krožniki naj bodo globlji, v vsakega se doda še lovorjev list.

V starih časih so premožnejše družine v krožnik dale še pol trdo kuhanega jajca.

V krožnike nalito žolco se je postavilo na hladno mesto, običajno je to bila klet ali shramba. Na hladnem se jo je pustilo najmanj 24 ur, odvisno od temperature prostora.

Strjena žolca, hranjena v hladnem prostoru je bila užitna najmanj teden dni.

Pred jedjo jo je za boljši okus priporočljivo potresti s poprom.

Žolco se uživa kot samostojno jed.

Obilo holesterola in dober tek!!!

Sara Bizjak 9.c