Tenerife 2

Spet na rajskem otoku

Holà, sem že nazaj! Kako hitro je leto naokoli. Vreme je pa letos bolj mrzlo kot lani, kaj? Voda ima vsega 13 °C. Brrrr.

Banane

Zaradi izkušenj iz lanskega leta se kar takoj napotim po brezpotjih med opuncije in mlečke. Vmes zaidem še v bananiero. Zaradi letošnjega hurikana, ki je divjal tod 7. januarja, je vsaj polovica nasadov banan opustošenih. V tem nasadu so banane nepoškodovane, bujno rastoče, tu in tam visi šop skoraj zrelih sadežev. Kakšne posebne zemlje sploh ne potrebujejo, dovolj je le nekaj vode, pa že bujno uspevajo. Ko so rastline stare 3 - 4 leta, začno okoli matične rastline poganjati mladice. Kadar želijo dobiti čim več mladih rastlin, staro enostavno posekajo. Mladice poganjajo še dve do tri leta iz podzemnih poganjkov. Pri starosti 4 - 5 let banana zacveti. Iz moških cvetov se razvijejo plodovi, ženski cvetovi pa so pri teh križancih sterilni in ne dajejo semen. Šopek banan zori na rastlini okoli leto in pol. Zorenje pospešijo tako, da ves šopek zavijejo v plastično vrečo. Ko plodovi dozorijo, matična rastlina odmre.

Banane so poglavitni pridelek na otočju. Lahko bi jih gojili še mnogo več, saj je prst izjemno rodovitna. A kako priti do vode, ko pa tu le redko dežuje? Na Kanarskih otokih vodo kopljejo v rudnikih! Vrhovi otočja so le redko brez oblakov. Če jih ni na severni strani, so pa na južni. V višinskem pasu oblakov rastejo bori, ki z iglicami lovijo roso, ta pa potem kaplja na tla. Voda se na poti skozi kamnino postopno mineralizira, tako da jo lahko celo stekleničijo. Če je verjeti lokalnemu vodiču, iz črpališč trenutno načrpajo okoli 60 % vse razpoložljive vode. Dovolj jo je za vse prebivalce in turiste preko vsega leta.

Slapovi

Steza se vije po robu strme hudourniške soteske Barranco del Infierno skozi nedotaknjeno divjino. Sukulentni mlečki (Euphorbia canariensis, E. broussonetii), netreski kanarskih otokov (Aeonium), agave (Agave americana), klajnije (Senecia klainia, vmes izstopajo z barvitimi cvetovi sivke (Lavandula), gadovci (Echium). Marjetice v obliki drevesca (Argyranthemum) rastejo v ogromnih količinah, tu so zadnji plevel, še pes jih ne povoha.

Ko se soteska zoži, opazim votline v lavi, kamor so Guanči pokopavali svojce. Guanči so bili visoki, svetlolasi in modrooki. Tako so jih opisali stari Rimljani, ki so v prvem stoletju osvojili te otoke. Španci so otoke odkrili šele v 14. stoletju in iztrebili domorodce. Zanimivo je, da Guanči niso imeli nikakršnih plovil, tudi splavov ne. Na strmih stenah opazim rumenocvetno viličasto svetilnico (Ceropegia dichotoma), a ne morem do nje. Stena je preveč krhka.

Predel grobišč se hitro konča, soteska se še zoži in nenadoma se znajdem v tropskem gozdu. Dovolj je le sled vode. Majhen potoček se vije čez plan, nekaj metrov levo in desno pa uspeva bujno rastje. Ne da bi se prav posebno mučil, naletim na nepravi žajbelj (Sideritis infernalis), pogosto rastlino z naših vrtov, tu pa ima še edino avtohtono rastišče. Med robidovjem naletim na plezalko s čudovitim cvetom, kanarsko zvončico (Canarina canariensis), simbol ekologov kanarskih otokov, ki želijo obraniti naravo pred uničujočim turizmom.

Tako kot se tropski gozd začne, se tudi nenadoma konča. Med navpičnimi 300 metrov visokimi stenami zavlada hlad, stemni se, soteska zavije v desno in se konča s strmim skalovjem. Čisto v zadnjem kotu, kjer se komaj še kaj vidi, po črnem skalovju polzi slap. Spodobno visok, a vode je le za malo močnejši curek iz pipe. Hladno je, zato se kar najhitreje vrnem.

Na vrhu vulkana

Končno mi je uspelo, da sem se znašel ob pravem vremenu in dovolj zgodaj, da se lahko z gondolo povzpnem skoraj do vrha vulkana. Z višine 3500 m bi se moralo videti precej daleč, a oblaki v dolini zakrivajo večji del otoka. Tam zadaj za otočkom La Gomera se skoraj vidi Amerika, le še tri tedne plovbe je do tja…

Na vrh (3718 m) me strogi redarji ne pustijo. Prepovedo mi celo prestop iz urejene stezice, ki je vsekana v ledeni sneg. Niti za eno samo fotografijo ne.

Tu in tam zasmrdi po žveplu, sicer pa je tu zelo spokojno. Rastlin ni, živali ni. Še vetra ni. Kjer je sneg skopnel, se kaže žlindrasto kamenje.

Kljub temu, da dosežem največjo nadmorsko višino v življenju, ni nikakršne evforije. Manjka tista pika na i, manjka vsaj nekaj napora, vsaj tistih neprehojenih 200 m do vulkanskega žrela.

Na poti domov skoraj povozim psa. Le od kod se je vzel. Ščene. Malce je podoben goniču, le preveč pisan. Ko skoraj povozim še drugega, se zavem, da so psi pravzaprav divjad Kanarskih otokov. Rimljani so otoke imenovali po psih in ne po kanarčkih.

Na poti navzdol se na kratko ustavim še v najvišje ležeči vasici na španskem ozemlju, Vilaflor imenovane ("Videl sem rožico", se je drl španski zavojevalec v 16. stoletju, ko je ugledal prelepo domačinko), kjer raste nekaj ogromnih borov, nekateri imajo obseg debla do 10 m in dosegajo do 70 m višine.

Slivnica na Tenerifu

Čisto na severovzhodu otoka, le nekaj kilometrov stran od turističnega vrveža, se odpira pogled na ošiljene vrhove gora, prekritih z gozdovi drevesaste rese in lovora. El Bailadero. Tu plešejo čarovnice med bizarnim skalovjem in ozkimi soteskami. Na vrhu me čakajo hitri oblaki, ki se ravno nad menoj in okoli mene združujejo v grozeče nevihtne gmote, v naslednjem hipu pa raztrgajo, da lahko sonce obsije pokrajino. Veter reže do kosti, drevje se upogiba do tal. Čisto normalno vreme za ta del otoka. Proti obali je klima bolj ugodna, tu je celo nekaj obdelovalne zemlje. Ne gojijo koruze in krompirja temveč strelicije. Gorska cesta se po neštetih serpentinah spusti proti jugu do plaže iz svetlega saharskega peska. Tega niso prinesli vetrovi, temveč ga dovažajo z ladjami.

Zadnji dan

Na skrajnem severozahodu otoka leži rt El Teno. Do tja se malce izgubim, kot je to v moji navadi. Ko zapustim zadnje naselje, se cesta vkoplje pod strme, tisočmetrske stene Masce. Plakati in reklame so ob cestah prepovedane, zato toliko bolj opazim opozorilne table. Velike so kot pri nas ob volitvah za namestnika svetovalca v krajevni skupnosti, na njih pa piše v petih jezikih: "Dostop dovoljen samo za posebna vozila. Ob vetru ali dežju cesta zaprta". In danes piha veter. Od tu dalje zavarovalnica ne zavaruje več. Ustavim in hočem obrniti, pa me prehitijo trije avtomobili. Če si upajo oni, grem pa še sam. S pobočij se krušijo skale, katerih učinek slutim po globokih jamah v asfaltu. Tu in tam je cesta do polovice zasuta s kamenjem. Po kakih petih kilometrih se pokrajina razvedri, cesta se konča skoraj v morju. Nisem edini grešnik na tem koncu. Kar nekaj nas je, nihče ne govori naglas. Vsi stojijo in strmijo nekam v stene.

Ko se otresem strahu, se sprehodim ob morski obali. Sočnice imajo tu svoj raj. Toliko jih je na kupu, da se kar stežka prebijam skozi goščavo. Tu mimogrede najdem eno najredkejših rastlin Kanarskih otokov, nesukulentno košarnico mačje uho (Hypochaeris oligocephala). Malo stran raste plavica (Cheirolophus canariensis). Zdaj se pa že ponavljam, tu je edino rastišče te vrste. Zaradi njih in še nekaterih endemičnih rastlin je ta izoliran del otoka ena botanično najzanimivejših točk celotnega otočja. Kljub podatkom, da bi tu morale rasti določene vrste sočnic, ravno teh ne najdem. A ko se vračam, jih opazim kar med vožnjo. Težko najdem kotiček, varen pred plazovi, kjer lahko parkiram twinga. Kar na kupu rastejo še zadnji dve vrsti (od treh), ki sem jih iskal ves teden. Rastejo na navpični krušljivi steni, ravno toliko daleč, da ne morem do njih. A imam tudi nekaj sreče, prav zame posije pozno popoldansko sonce ravno na ta predel, ki je bil ves dan v senci. Še nekaj posnetkov skozi objektiv in mojega potepanja je konec.

Gran Canaria

Po vzletu z letališča na Tenerifu ostanem seveda brez pezete v žepu, letalska družba pa mi podari še en dan na otoku Gran Canaria. Z avtobusom potujem skozi hotelska naselja. Povsod, kjerkoli je še kaj nepozidanega, se gradi. Buldožerji rijejo v zemljo, poraslo s 'plevelom'. Med bivalnimi čebelnjaki se šopirijo zabaviščni parki, bazeni, igrišča za golf, blagovni centri. Del otoka so prekrili s saharskim peskom, na severnem delu nameravajo zgraditi smučarsko središče. Šest milijonov turistov letno obišče to brezcarinsko zabaviščno območje.

Le kaj za vraga jih vleče v to deželo?