Sistematika
Začelo se je z Teofrastom, dokončno pa so definicijo
sorodstvenih kategorij postavili Linné
in njegovi kolegi. Kategorije so postavili iz antropocentričnega vidika, nekako primerljivo človeškim skupnostim.
Carl von Linné ima skromen spomenik tudi v Botaničnem
vrtu Leiden, kjer je preživel svoja najbolj plodna leta.
Osnovna kategorija je vrsta (species).
V isto vrsto sodijo tisti organizmi, ki so si podobni med sabo, imajo v grobem
iste lastnosti, predvsem pa se uspešno plodijo. Osnovna primerjava je bila med
psom im mačkom. Ti dve vrsti si nista povsem podobni, se ne parita (v glavnem),
predvsem pa nimata potomcev. Druga primerjava sta konj in osel. Nista si zelo
podobna, sem in tja se sparita, potomci pa niso plodni naprej.
Do tukaj je bilo vse v redu, kasneje pa so se pojavila zelo številna odstopanja
od te osnovne definicije, gledišča glede izraza "podobnost" so se spreminjala.
Zato so mnoge organizme prestavljali iz ene vrste v drugo in nazaj. Še posebej
velike težave so se pojavile pri razvrščanju rastlin, ker se te vsevprek
križajo, če se le ponudi priložnost. Že naravnih križancev je ogromno, če pa
pomaga še človek, pa ni ovir tudi za križanje precej oddaljenih vrst.
Še več sprememb so doživeli rodovi (genus),
kamor sodijo različne, a med seboj najbolj podobne vrste.
Družina Cactaceae
ima značilen organ, ki ga pri
drugih družinah ne najdemo. To je areola, meristemsko tkivo, iz katerega
izraščajo bodice/trni, najpogosteje se nahaja povsem blizu meristema, iz
katerega poženejo cvetovi ali brsti. Areola je dobila ime po svetniškem siju,
enako ime pa srečamo še v človeški anatomiji. Areola je namreč tudi temneje
obarvano območje okoli prsne bradavice. V arhitekturi jo srečamo pri okrasnih
okroglih okencih zlasti pri gospodarskih objektih. Nobene povezave pa nima z
zračnostjo ali medžilnimi prostori, kot srečamo razlago v nekaterih medijih.
Značilnosti družine so torej:
- areole, iz katerih izraščajo
bodice,
- odebeljena stebla z vodnim tkivom,
- podrasla plodnica,
- cvetovi brez venčnih in čašnih listov, ki pa jih
nadomeščajo brakteje (preobraženo stebelno tkivo), katerih število je precej
veliko in nedefinirano.
- odsotnost antociana (modrega barvila), ki ga
nadomešča betacian (vijolično barvilo).
Trenutna sistematika deli kaktuse na
pet poddružin:
1. Pereskioideae Imajo poleg
bodic/trnov čisto prave liste. Njihovo steblo ima značilnosti lesne rastline in
ni sukulentno. Nekaj vrst ima nadraslo plodnico. Rastejo izven izrazito sušnih
predelov od Srednje do sredine Južne Amerike.
2. Maihuenioideae Združujejo vsega dve vrsti s skarjega juga Južne
Amerike. Njihovo steblo ni sočno, voda je shranjena v cilindričnih listih.
Nekateri avtorji vidijo v njih izvorno obliko kaktusov, drugi jih smatrajo za
najbolj odmaknjeno slepo vejo v družini.
3. Opuntioideae
Značilne so glohide (bodice s trnkasto strukturo, ki so
lomljive na bazi), listi so cilindrični, sočni in odpadejo prej kot v eni
sezoni. Druga značilnost je krilu oziroma jadru podobna opna okoli semena.
Steblo je členjeno, ploščato ali cilindrično.
4. Blossfeldioideae Sem sodi le nekaj težko razločljivih vrst miniaturne
velikosti. Kot vse kaže, so je od ostalih kaktusov ločila že zelo zgodaj.
Njihova presenetljiva posebnost je, da nimajo rež, voda in plini prehajajo v
notranjost preko poroznega tkiva ob areolah.
5. Cactoideae Sem sodijo vsi ostali kaktusi.
Najbljižji sorodniki so
predstavniki družine Portulacaceae. Ločitev kaktusov od drugih rastlin naj bi se
po rezultatih genetskih raziskav zgodila pred 30 milijoni let. Ta trditev ima
šibko točko, namreč pogoj za prilagoditev katusov na puščavske razmere -
sukulentnost, torej pojav puščav v obeh Amerikah, se je izpolnil šele pred 5-6
milijoni let. Hkrati so kaktusi, kot jih poznamo danes, videti zelo počasi
spreminjajoča skupina, saj se razvojni krog lahko meri v stoletjih in je za
današnjo pestrost 5-6 milijonov let kar prekratko obdobje.
Sistematika temelji zlasti na
morfoloških znakih, ki pa jih sodobni botaniki ne preverjajo prav vestno, zato
so pogosti argumenti prepisani od avtorjev iz začetka 20. stoletja.
Značilna je izjava trenutno največje avtoritete o kaktusih v svetu, profesorja
Jamesa D. Mausetha o cvetovih pri kaktusih:
I
haven't done any research on flowers yet...
Sodobnejše metode raziskovanja primerjajo prisotnost določenih specifičih
organskih spojih ter zgradbo DNA. Računalniška obdelava že omogoča primerjanje
vse te množice podatkov, značilno je več povsem nasprotujočih si interpretacij istih rezultatov.
Vrsta, podvrsta... in
vrtnarske oznake.
Posamezna vrsta živi na nekem teritoriju. Če se vsi geni med seboj obilno
mešajo, je vrsta zelo enotna. Če pa je med populacijami pregrada, ki preprečuje
medsebojno oplojevanje, pride sčasoma do razlik med njimi. Če so te tako velike,
da jih lahko definitivno določimo, govorimo o
podvrstah (subspecies).
Včasih pogosta kategorija "variacija" se danes opušča, ker nima pravega
sistematskega pomena.
Vsak individuum se po svoje razlikuje od tipičnega predstavnika. Gojitelji
iščejo take posebneže, ki po eni
ali več lastnosti bistveno odstopajo od vrstnikov. Taki dobijo oznako
oblika (forma).
Človekov izbor, se pravi množična proizvodnja v kulturi, favorizira nekatere
forme (oblike), ki se bolje prodajajo od drugih. Pogosto pa so taki primerki rezultat
namenskega križanja. Ne glede na način, kako je dobljena ta oblika, se tej
populaciji reče sorta. (Ime sorte se v
slovenščini piše z malo začetnico, v tujini z veliko.) Pred imenom kultivarja
napišemo cv. Sorta se praviloma razmnožuje generativno. Če pa neko rastlino množimo
samo vegetativno z raztrgavanjem, tkivno kulturo ali tudi generativno, vendar le
samoprašno = samoplodno, govorimo o klonu.
Še vedno je to kultivar.
Konkreten primer iz sredine prejšnjega stoletja: Echinocereus je rod kaktusov. Skupna
značilnost je zelena brazda pestiča, brsti nastajajo znotraj stebla in
raztrgajo povrhnjico. Steblo je poleglo, le v mladosti pokončno.
Echinocereus subinermis je ime vrste.
Zanjo so značilni rumeni cvetovi in zelo kratke rjavo-sive bodice.
Echinocereus subinermis var.
rubispinus označuje posameznika zgoraj omenjene
vrste, ki pa ima za razliko od tipičnega predstavnika svoje vrste rdeče bodice. Ker ta
lastnost ni značilnost določene populacije na nekem rastišču, pač pa se
pojavlja tu in tam, predvsem pa v zbirkah, ta oznaka nima nobene posebne
sistematske teže.
Ime si je izmislil nek gojitelj, ki je želel prodati več rastlin (in jih tudi
je). Danes je omenjeni takson že pozabljen.
Nekatere študije nakazujejo, da je vrsta Echinocereus subinermis verjetno
naravni križanec. Eden od staršev je E.
stoloniferus, drugega še ne poznajo. Se pravi, da tudi to ime ne bo
večno.
|
