Peru

Peru - botaniziranje skozi šipo

Na tako oddaljeno potovanje brez agencijske podpore pač ne gre. Zato tudi kompromisi, nekaj več zgodovine, antropologije in etnologije, botanika pa bolj od daleč in mimogrede. S prijazno skupina vedoželjnih popotnikov sem tu preživel slaba dva tedna. Agencija Ars Longa in klatež Matjaž Pirš. Zaslužijo petico!

Peru - čisto kratka oznaka


Zastava je po barvah precej podobna avstrijski.	Trije klimatski pasovi.

Država je ogromna, za 60 Slovenij. Ime je dobila po pomoti. Indijanci (pravilno: južnoameriški staroselci) niso imeli nobenega imena za skupno kraljestvo. Če že, potem se inkovsko ozemlje imenuje Tahuantinsuyu, kar pomeni štiri strani sveta. Ko so Španci ujeli prvega domorodca, so ga spraševali seveda po špansko, kako se imenuje ta dežela. Ni razumel, kaj ga sprašujejo in povedal jim je, da mu je ime Beru in da je ribič, ki lovi ribe v reki Pelu. To je večkrat ponovil, Španci pa so pač zapisali tako, kot se jim je zdelo. Sicer pa so deželo imenovali tudi Nova Kastilja.
Vremenske razmere krojijo pokrajino. Naša ekipa se je gibala predvsem po polpuščavi. Čisto pravo puščavo smo prespali, tropskega pragozda pa smo se le dotaknili.

Prebivalci se sami postavljajo po vrednostni lestvici. Španci in njihovi potomci so v prvi kategoriji, mestici v drugi. Tretjo kategoriji predstavljajo Indijanci, ki se znotraj te kategorije močno razlikujejo. Oni med sabo, za nas so vsi enaki. Najnižje na vrednostni lestvici so potomci črnskih sužnjev.


Prebivalci so malo drugačni	a čisto nam podobni.

Središča mest so podobna evropskim, predmestja pa - ne posebej privlačna. Ravno tu prebiva največ ljudi. Nekateri začasno, mnogi trajno. Ustavljali smo se le na črpalkah, na srečo.


Trgovina s hrano	Trgovina z lesom	Bife

Zgodovina

Vsaka točka, ki jo obiščemo, je povezana z zgodovino. Ta je tukaj tako pomembna, da je je vredno omeniti vsaj nekaj, za natančnejšo oznako pa bo potrebno poiskati podatke drugje. Največjo težavo povzroča neobstoj pisave in pisnih virov do vdora Špancev na to območje. Ustno izročilo je bilo tudi prilagojeno Evropejcem, ki pravega pomena vzrokov in posledic posameznih artefaktov gringosi itak ne moremo razumeti. Do prihoda Špancev niso uporabljali kolesa, nobene trše kovine od srebra, niso uporabljali pisave, številke so vprašljive. Navzlic temu so bili pri mnogih elementih povsem enakovredni Evropejcem.

Obdobja se delijo na pred-Inkovsko, obdobje Inkov, obdobje konkvistadorjev, osamosvojitev in moderni čas. Največji pečat so nedvomno zapustili Inki. Njihov izvor opisujejo vsaj tri legende, pravijo pa nekako takole:


Viracocha na obrednem rezilu.	Manco Capac, prvi Inka

Stvarnik Viracocha je (okoli leta 1200 nš) na vzhodni obali jezera Titicaca, ki danes pripada Boliviji, poslal na Zemljo prve 4 brate in 4 sestre. Mama Oclo in Manco Capac sta dobila zlato palico z nalogo, da zgradita "popek sveta" tam, kjer se bo palica ugreznila v zemljo. Potovala sta proti severu in našla rodovitno območje, kjer sta ustanovila kraljevo mesto Inkov: Cusco. Naučila sta tamkajšnje prebivalce poljedelskih in drugih veščin, primernega vedenja (mnogo plemen je bilo kanibalskih), gradnje in vojskovanja. Lakota je bila izkoreninjena, zato so se jim prostovoljno pridružila okoliška plemena. Z nikomer se ni bilo treba vojskovati, vsaj v začetku ne. Prvega Inka so vedno nasledili neposredni potomci po krvi, vsega skupaj 12. Posebej pomemben je deveti Pachacutec, ki je med drugim dal zgraditi Machu Picchu, deseti Tupac Inka, ki je postavil največji imperij Južne Amerike. Enajsti Huayna Capac je umrl v času, ko so se Inkom že bližali španski osvajalci. Umrl je tako iznenada, da ni mogel določiti svojega naslednika. Zato sta se za prestol spopadla brata Huascar in Atahualpa in precej izčrpala kraljestvo, kar je omogočilo Špancem lažje delo - zavzetje ozemlja.


Vsi Inke so bili utelešeni bogovi na zemlji, potomci sonca in lune.	Poslednji Inka Tupac Amaru ni bil več povsem čistokrven in tudi ni bil več poglavar Peruja.

Spopad svetov

Španski avanturisti so se postopno prebijali skozi negostoljubno pokrajino, dokler niso leta 1532 prispeli do inkovskega ozemlja. Srečanje dveh svetov in predvsem dveh religij slovi kot največji genocid v zgodovini človeštva. V eni sami kratkotrajni bitki so španski vojščaki pod vodstvom Francisca Pizarra pobili od 2000 do 10000 neoboroženih Indijancev, ki se sploh niso branili, med Španci pa je bil edini ranjen ravno Pizarro. Ujel je Inka Atahualpa in ga obdržal v ujetništvu. Obljubil mu je izpustitev, v zameno za napolnjeno njegovo ujetniško celico z zlatom in dve drugi s srebrom. Inki so to storili, Pizarro pa je prelomil obljubo in dal umoriti Atahualpo. Tako so ostali Inki brez vodstva, Španci pa so nato brez pravega boja izropali celotni Peru. Umetnine so pretopili in jih poslali v Španijo. Inki so sicer dobili novega vladarja, ki pa je bil le marioneta v rokah Špancev. Vse poskuse osamosvojitve so Španci zlahka zatrli. Zrušili so vse sakralne in verske objekte, na njihovih temeljih zgradili svoje, pokristjanili domorodce. Poleg vojaških porazov so inkovsko ljudstvo zdesetkale še nalezljive bolezni in alkohol, tako je štela njihova populacija ob koncu stoletja le še 10 odstotkov nekdanjega števila.
Film iz leta 1969 The Royal Hunt of the Sun prikazuje prav ta dogodek.


Pokristjanjevanje je prineslo nekaj takih anomalij.


Črna in druge magije so legalne. Potrebujemo suhe žabe, kurjo taco, netopirjevo prhut...	Fetusi lam varujejo bivališča, zato jih vgradijo v temelje.

Koka, pijača in hrana

Pri nas je koka bav-bav, v Peruju pa jo žveči več ljudi kot pri nas žvečilni gumi. Nima nobenega omamnega učinka, morda pomaga pri višinski bolezni, lakoti in zaspanosti. Je povsem legalna in poceni, kupiti jo je moč na vsaki tržnici in bencinski črpalki. Kokain pa je nekaj čisto drugega.

Koka se ne žveči z zobmi, njeno "bivanje" v ustih je podobno mencanju pralnega stroja. Listom koke pripada še aktivator, to je oglje neke druge rastline sladkega okusa.


Inca Cola ima okus po zobni pasti Kalodont. Odžeja.	Pisco Sour je nacionalna alkoholna pijača. Pijejo jo pa bolj turisti.


En tak zrezek tehta pol kile. Tudi iz najbolj pečenega še vedno priteče kri.	Seviče je neke vrste suši brez riža. Okusno!

Bivanje


Kot se spodobi, so naju sprejeli v kraljevski apartma. Dve sprejemni dvorani, tri kopalnice, dva jacuzzija, dve spalnici...	Sprejemna dvorana. Spalnice ne pokažem. Cena? Malenkost. 600 $ na noč.

Prvi muzej in prvi kaktusi

V muzeju v Limi nas je poleg pred-Inkovske zbirke lončenih izdelkov bolj pritegnil pogled na kolibrije in lepo negovane rastline.


Trepanacija - izganjanje hudobnega duha iz glave. Vsaj polovica pacientov je preživela.	Edini upodobljeni kaktus in zmaj evropskega tipa.


Kaj dela sveti Jurij v Peruju?	Resnici na ljubo: kipec ni prav star.


Nekaj vzornih sočnic, med katerimi se kolibri prav nič ne skriva.	Ker so dobri opraševalci, ima mnogo rastlin cevasto oblikovane cvetove.


Očitno tu živi prijatelj kaktusov.	V njegovi zbirki pa tudi taki kaktusi.

Cusco, Sexy woman in višinska bolezen

Naselbina nad Cuscom se v resnici imenuje Sacsayhuaman/Saksaywaman, a so ga Američani po svoje preimenovali. Tu se prvič srečamo s težavami, ki jih povzroča nadmorska višina, te pa nas niso zapustile vse do konca potovanja. V zraku je pač premalo kisika, rdečih krvničk je ves čas premalo in srce ne zmore nobenega napora. Kondicija gor ali dol!

Če gledamo na stavbe s ptičje perspektive, se zdijo kot zobovje ogromnega zmaja, ki ima trup v dolini, v mestu.


Tovrstna precizna gradnja je še vedno uganka. Je povsem protipotresna. Le kako so obdelovali zelo čvrsto kamnino brez kovinskega orodja? In tega ni malo!	Izza zidu se za trenutek pokažejo lepo raščeni kaktusi.

Machu Picchu = Maču Pikču

Dilema, kakšna je pravilna izgovarjava kraja, je posiljena in nepotrebna. V jeziku Kečua se izgovarja Maču Pikču (HAWK!), vendar je črka K tako tiha, da je mnogi ne slišijo. Izgovorjava po angleško ali špansko je neupravičena in potemtakem neutemeljena.
Do enega najlepših kotičkov sveta vodi več poti, mi smo potovali z vlakom ob reki Urubamba. Kaktuse počasi nadomestijo bromelije in tilancije.


Opuncije iste vrste imajo lahko zelo očitne trne ali pa so povsem brez njih. Gre za tujerodne invazivke.	Še danes jih gojijo zaradi košeniljke. Še vedno je pridobijo največ na svetu.	Kar naenkrat pa se znajdemo v pol tropskem področju, kjer so pogoste bromelije in tilandzije.

Nato pa z avtobusom po kačjih ridah do vrha gore (2430 mnm), kjer so leta 1911 odkrili zapuščeno mesto, ki ga je dal zgraditi Pachacutec. Po zadnjih raziskavah sklepajo, da je bilo naselje namenjeno vzgoji "sončevih devic", spremljevalk uradnikov na najvišji družbeni lestvici. Fotoaparati pregorevajo, baterije se praznijo.


Tri četrtine stavb je obnovljenih.	Nasajenih je nekaj bromelijevk, puja (Puya raimondii)	in ehmeja (Aechmea sp.). Ravno prav!


4 tisoč turistov na dan je preveč.	Čuvaj Spiny Whorltail Lizard.

Andahuaylillas in marsovci

Veliko presenečenje nas je čakalo v mali, na videz nepomembni vasici. Kdo je že slišal zanjo? A tu sta dve točki, brez katerih bi izvedeli o davnih časih bistveno manj, kot smo. Ob pomembni katedrali stoji čisto majhen muzej, ki ga sestavljajo dvorišče in mala sobica dva krat dva metra. V njej je nekaj meteoritov in ostanki E.T.-jev. Vsaj nekaj pseudo-znanstvenikov meni tako.


Tilandzije na mogočnem drevesu Andahuaylillas flame tree.	San Pedro Cactus in pred-Inkovski staroselec.	Položaj mumije v grobu. Analiza mitohondrijske DNK kaže, da niso bili povsem "človeški".


Otrok, ki pa je že imel kočnike ali dvajsetletni pritlikavec s preveliko lobanjo?	Izjemna redkost so lobanje z dvema čelnicama.	Bolnik je preživel operacijo. Poleg lobanje so razstavljeni meteoriti.

Do zdaj so izkopali nekaj čez 300 takih lobanj, največ na območju Paracasa in Nasce. Res so nenavadne, zato ni čudno, da so plodna tla za raznovrstne špekulacije. Ogromno je nepreverjenih trditev, resnejše znanstvene ugotovitve pa so zvečine zamolčane.

Wiracocha temple, Raqchi

Mogočen tempelj, ob njem žitnica. In prvi čisto zaresni kaktusi.


Osrednji podpornik je še v celoti ohranjen.	Tako se prisluži nekaj drobiža.	Armatocereus?


Cylindropuntia	Armatocereus	Armatocereus

Otočki Uros

Plavajoči otočki na jezeru Titicaca so naseljeni z izoliranimi družinami. Prav neverjetno je, kako malo je v resnici potrebno za preživetje. Otočki so veliki nekaj 10 m², na njih živi 4-6 družinskih članov. Voda je kar iz jezera, elektrike ni, za hrano pa so ribe, vodne ptice, kokošja jajca in od zelenjave ločje. Nekaj denarja so zaslužili z izdelovanjem spominkov, a to ni dovolj niti za sol. Danes je precej drugače. Turisti prinašajo tako hrano kot najbolj nujne izdelke, turistične organizacije pa poskrbijo za subvencijo. Zato je iz sprva šestih naseljenih otočkov številka danes že skoraj 90.

Žene na območju jezera Titicaca imajo oblečenih več spodnjih kril, do 10. Če me spomin ne vara, je taka noša poznana samo še na hrvaškem otoku Susak in nikjer drugje na svetu.


Naseljenih je že preveč otočkov, zato zmanjkuje ločja.	Novonaseljeni otočki so namenjeni izključno turizmu.	S podobnim plovilom Kon Tiki je Thor Heyerdahl leta 1947 dokazal, da so staroselci morda imeli stik z Afričani.


Črni ibis namesto kokoši	in bela čaplja, povsem udomačena.


Agava v zdravilnem vrtičku (Agave cordilleriensis).	Izdelava in prodaja spominkov, od česar tukaj živijo.

Otok Taquile

Na pravem, kamnitem otoku smo prenočili pri domačinih v razmerah precej daleč od civilizacije. Pa še mraz in višinska bolezen sta nas pestila, da nismo bolj sproščeno zajemali vtisov.


Sončni zahod na Taquileju.	Hotel 1000 zvezdic in Južnega križa.	Spalnica.


Dogodek izgleda kot posledica kakšne travice,	vzrok je žarnica z 8 W moči.

Glasbila so le boben, na katerega se udarja le četrtinke, piščali in kratka španska kitara. Narodnih pesmi ni prav veliko in vse so žalostne, El kondor pasa pa ima podobno zgodovino kot Zorba ali Golica.


Gostitelja dedek in babica	in eden najmlajših članov družine.


Cumulopuntia


Cylindropuntia subulata	Atapalya Caiophora carduifolia, prelepa rastlina.	Touch me if you dare, ime vse pove. Vsi deli rastline zbodejo že pri najrahlejšem dotiku. Peče bolj in dlje od koprive.

Altiplano

Vozimo se preko neskončnih pašnikov, na katerih se tu in tam pasejo vikunje, predniki lam.


Vikunje so neudomačeni predniki lam	Tudi lame prislužijo kak sol	Na vsakem miradorju stojijo stojnice. Vedno se najde kakšna malenkost.


Alpaka	Moderni izdelki iz volne domačih živali	Lama

Na tej višini so rastline precej redke. Ena od zanimivejših je jareta (Azorella compacta).


Jareta sodi med košarnice, notranji del je votel, tako da korenine ne dosežejo substrata.	Zunanjost je čvrsta, ob dotiku izloča smolo.	Tak delček je mogoče odbiti le s kovinskim orodjem.

Vmes (mnogi) postavimo še rekordno višino - 4950 m. In tukaj sledi še eno presenečenje:


Med kamenjem se najde tudi tako presenečenje,	kot je tale debelolistnica Viola	In kuščar, ki sploh ne beži. Varovalna barva je dovolj učinkovita

Kratek postanek pri razpadlem vulkanu z okamnelimi glavami.


Potomec Inkov ob portretu svojih prednikov.	Inka	Konkvistador

Tudi tukaj rastejo kaktusi.


Cumulopuntia boliviana var ingescens

Pogled na še delujoče vulkane.


Vulkan Misti trenutno počiva,	oddaljeni Cachani pa po malem bruha pepel.

V slovenskih pravljicah nastopa zmaj, ki ima domovanje v visokih gorah. Da ne bi delal preveč škode, mu morajo vsakih nekaj let žrtvovati mlado dekle, najbolje kraljevo hči. V Peruju pa to niso prevljice, temveč del ne tako davne preteklosti. Deklico Juanito, ki so jo našli kot žrtev tik pod vrhom vulkana Ampato, hranijo v muzeju v Arequipi. Ker niso dovolili fotografiranja, je pač ne pokažem.

Kanjon Colca in kondorji

Kondorje je smiselno opazovati dopoldan, ko sončevi žarki šele prodirajo v kanjon in se termika šele ustvarja. Prespimo v najbolj nemogočem mestu na vsem potovanju. Da o hrani ne govorimo. Eno noč in jutro brez tople vode je bilo vredno potrpeti.


Glavna ulica v mestu duhov. Nismo videli nobenega prebivalca.	Bili ste opozorjeni!	Haworthia iz Afrike v cestnem prahu


Pogled na kanjon, globok do 3000 m, ponekod še globlji.	Corryocactus brevistylus	Čisto mlada rastlina


Činčirkuma (Mutisia acuminata)		Kantuta (Cantua buxifolia) je nacionalna rastlina v Boliviji in Peruju.


Austrocylindropuntia exaltata	Skače kar sama v hlače. Boli kot sam vrag!	Corryocactus brevistylus

Kaktus, lump neotesan, me bridko pičil je v (rit in) dlan. "Hop, Cefizelj, ali te imam?" je rekel kaktus. In me je imel. Še sreča, da se členki odlomijo od rastline in trni od členkov. In tudi ni prvič, da me je kak kaktus napadel.


Od globine se zvrti	El condor pasa	Tale je že malce predrzen.

Zračne mase so se hitro ogrele in predstave je bil žal konec.

Arequipa

Znameniti samostan, v katerega so smele samo prvorojenke iz bogatih družin. Samostansko življenje so si razlagale malce po svoje.


Ves kompleks je v dveh barvah	tu in tam dopolnjen z belo.	Green Peruvian apple cactus je v resnici mleček iz Maroka. Zanimivo!


Euphorbia candelabra	Pachyphytum oviferum	Crassula capitella campfire.

Nasca

Vožnja proti Nasci se je spremenila v nočno moro. Potovali smo z nočnim avtobusom, proti jutru pa se je le kilometer pred nami prevrnil avtobus. Normalno bi potovali 12 ur, a je bila cesta zaprta 9 ur.


Jutro se je vleklo kot megla iz oceana. Dobesedno. 9 ur.	Neoraimondia arequipensis v popolni puščavi, kjer pa je mnogo megle in sonce posije le redkokdaj.

Nasca lines

Ker smo zamudili prelet z letalom, se moramo zadovoljiti le z razgledom z razglednega stolpa na dve figuri, ki ju bolj slutimo, kot pa jasno razločimo. Mnoga vprašanja so še vedno nerazjasnjena tudi drugim, ne samo meni: komu so risbe namenjene, kaj je dejansko narisano, kako so načrte prenesli v naravo, kako so nadzirali rezultat, zakaj sledi avtomobilov izginjajo, risbe pa ne? Nekatere črte kažejo v smer določenih zvezd. A teh je le 4 odstotke, zato hipoteza o povezavi z astronomijo pade v vodo.


Povsem ravne črte so dolge več kilometrov.	Edini lik, ki ga lahko za silo opazujemo, je "Manos".	Vesoljček je s plakata v turistični agenciji. Žal ga v naravi nismo videli. (Pa samo zato smo šli v Peru :( Want my money back!)

Paracas

V narodnem parku je miljavžent ptic, morskih levov in delfinov, ki ne bežijo od ljudi. Ogled pa je mogoč žal le od daleč.


Perro sin pelo del Peru v pristanišču. Perujski goli psi so taki potepini, kot večina psov v Peruju. Videti so izredno prijazni in zaupljivi.	Tudi udomačeni pelikani služijo s fotografiranjem.	Do otočkov vozijo hitri motorni čolni.

Daleč od civilizacije, povsem odrezan s puščavo, je narisan lik Candelabro, ki ni podoben ničemur in nikomur ničesar ne sporoča. Kaktusu niti podoben ni!


Ptic je neskončno mnogo. Gvano, s katerim obilno zaslužijo, kopljejo na 10 let.	Morski levi.	Še en mrhovinar brezskrbno jadra.


Rdeča plaža, na katero morje odlaga tudi trupla večjih morskih sesalcev.	Še en kuščar, ki ni imel nobene volje do pobega. Bang! Pade še ena teorija!	Pacific Lizard (Microlophus peruvianus).