VZGOJA KAKTUSOV PRI NAS

PRST

Zemlja, v kateri rastejo kaktusi v naravi, je različna po sestavinah, zato vseh mešanic v naših razmerah ne moremo sestaviti. Kaktusi so značilne rastline puščav Severne in Južne Amerike. Rastejo tam, kjer je za običajne rastline presuho.
Nekateri posebneži rastejo v zares ekstremnih pogojih. Nekaj vrst (Strombocactus disciformis) uspeva le v navpičnih stenah, ki so obrnjene proti jugu, nekateri le na podlagi iz sadre (Geohintonia, Aztekium hintonii). Če kje ne bi pričakovali kaktusov, potem je to dno slanega jezera, kjer stoji voda pol leta, drugo polovico leta pa vlada suša. Pa vendar tu rastejo ariokarpusi in porfirija. Melonarji rastejo ob morski obali, kjer jih občasno zalije slana voda, oreocereusi in tefrokaktusi pa v višinah preko 4000 m, kjer so zmrzali kar pogoste.
Večina kaktusov v Mehiki raste na apnenčasti podlagi, nekateri južnoameriški na silikatni podlagi, celo v mahu in lišajih (ibelmanije). Nikjer pa ne rastejo v samem pesku povsem brez prsti. Podobne razmere (kar se peska tiče) srečamo tudi pri nas v skalovjih, kjer uspeva pravzaprav mnogo rastlin. Po temeljitem pregledu lahko ugotovimo, da imajo vse tam rastoče rastline korenine v zelo bogati prsti, ki nastaja iz mahu, odmrlih delov rastlin, iztrebkov in trupelc živali. Ta prst je skoraj vedno povsem ločena od matične kamnine in nima z njo nič skupnega. Njena sestava omogoča, da se le redkokdaj povsem posuši, ponoči pa že ob skromni vlagi nadomesti zalogo vode.

Na srečo kaktusi niso prav izbirčni in se kar dobro prilagodijo prsti, ki jim jo nudimo, če je le v okviru njihovih minimalnih zahtev.

Kakega enotnega recepta za sestavo prsti pravzaprav ni. Pomagati si moramo z surovinami, ki so nam na voljo tu in zdaj. Osnovna in najbolj problematična hranilna sestavina je preperela listovka. To naberemo v gozdu (če ni povsem preperela, bo prej zavirala kot pospeševala rast. Prav smrtonosna je listovka oreha in macesna, smreke in še nekaterih dreves). Kompost ali podobna humusna sestavina lahko nadomesti listovko, vendar le, če je popolnoma preperela. Drugi, večji osnovni del je mineralna prst. Naberemo jo zgodaj spomladi ob gozdnih poteh, ko se glinenci, skrilavci, peščenjaki in podobne kamnine zaradi večkratne zmrzali zdrobijo v drobne delce. Dodamo ustrezen delež materiala, ki omogoča prepustnost vode in hitro sušenje prsti. Tak dodatek je zlasti pesek. Pesek mora biti dobro spran in primerne velikosti (premer 2 - 4 mm). Mivka nikakor ne ustreza. Pesek nabiramo v rekah, ki ne tečejo po izrazito apnenčastem terenu. Za isti namen lahko uporabimo tudi nekatere gradbene materiale (stiropor, glinopor, Perlit, Hygromull itd). Ostale sestavine dodajamo iz posebnih razlogov. Oglje preprečuje razvoj nekaterih plesni, glina stabilizira pH vrednost prsti, itd. Izogibati se moramo snovem, ki so sintetizirane iz nafte oziroma njenih derivatov ali pa take snovi vsebujejo (oljni skrilavec, plinsko žgana opeka itd).

Šota je neprimerna, uporabna je le v strogo nadzorovanih gojilnicah.

Nekaj osnovnih receptov:

1.) večina kaktusov

• 1-5 delov preperele listovke

• 5 delov mineralne prsti (neapneni peščenjak, skrilavec, glinenec)

• 5 ali več delov peska oz. nadomestka (Perlit, Hygromull, plovec)

• 1 del oglja

2.) kaktusi iz manj sušnih območij
(Filocactus, Schlumbergera, Peireskia, Selenicereus in podobni):

• 8 delov listovke oziroma druge rodovitne prsti

• 1 del zdrobljenega oglja

• 1 del opečnega drobirja ali snovi, ki zadržuje vlago

3.) posebneži
(Astrophytum, Epithelantha, Ariocarpus)

• zaželjen delež apnenčevega peska

4.) kaktusi z gomoljastimi ali korenastimi koreninami:

• brez listovke oz. humusne komponente

• ožja in višja posoda

Sama sestava prsti morda ni toliko pomembna kot pravilno regulirana stopnja pH vrednosti zemlje. Ta naj bo med pH 5,5 do pH 7, glede na potrebe določene vrste. Zelo je pomembno, da v prsti ni ničesar, kar bi omogočilo gnitje.

Ko kaktus doseže premer posode, v katero je vsajen, nastopi čas, ko ga je potrebno presaditi v večjo posodo. Starejše kaktuse presajamo redkeje. Boljše kot posamično gojenje je vzgoja v skupni posodi. Rastline so lahko vsajene precej gosto, pa imajo kljub temu njihove korenine mnogo prostora. Širina posode ni toliko pomembna kot globina. V večini primerov zadostuje do 10 cm globoka posoda.

V vseh primerih je obvezen dober odtok vode. Voda ne sme v nobenem primeru zastajati. Posoda naj ima na dnu dovolj veliko število odprtin, sicer kaktusi v zelo kratkem času zgnijejo.

Od dna do 3/4 višine uporabimo drobnejšo prst, nato pa proti vrhu čedalje bolj grobo. Prav na vrhu je koristna plast peska s premerom do 1 cm. Pomembna razlika med sajenjem običajnih lončnic in kaktusov je tudi v negi neposredno po presaditvi.
 

Kaktusov po presajanju ne zalijemo, temveč počakamo vsaj teden dni, bolje več. V tem času se na drobnih koreninicah osušijo rane, ki nastanejo pri presajanju. Zalivanje takoj po presajanju je ena najpogostejših napak, ki jih naredijo začetniki, zato jim premnogi kaktusi zgnijejo.

ZALIVANJE

Za zalivanje uporabljamo deževnico. Vodovodna voda vsebuje raztopljene mineralne snovi, ki kaktusom niso pretirano povšeči. Zlasti karbonati, ki jih vsebuje vodovodna voda, se bodo izločili na stenah lončka, na vrhu prsti ali v nekaterih primerih na koncih kaktusovih trnov. Če zalivamo kaktuse s vodovodno vodo, jih bo potrebno vsako leto presaditi, ob uporabi deževnice pa na vsako desetletje.

Zalivamo lahko le v rastnem obdobju (od pomladi do poznega poletja), ko je dovolj svetlobe. Nikdar ne zalivamo rastlin, ki imajo mokro prst. Voda mora po zalivanju odteči.

Zlasti večji kaktusi zlahka preživijo tudi daljša obdobja brez zalivanja, tudi leto dni. Manjši seveda ne. Ti naj dobijo vodo bolj pogosto. Mladi kaktusi naj rastejo skupaj v večji posodi, ne pa v posamičnih malih lončkih, kjer se prst prehitro izsuši.

Pozimi kaktusov ne zalivamo. Prezimijo naj pri temperaturi okoli 10 °C. Od marca do septembra jih zalivamo kar pogosto (pol toliko kot npr. pelargonije), jeseni pa jih postopoma pripravljamo na zimski počitek.

Kaktuse iz tropskega območja zalivamo pogosteje in tudi pozimi, ko jim nudimo tudi višje temperature.

VEGETATIVNO RAZMNOŽEVANJE

Za začetnika je najbolj enostavno nespolno razmnoževanje, to je množenje z ukoreninjanjem brstov. Če so brsti nameščeni nizko na matični rastlini, imajo ti pogosto že kratke koreninice. Tak brst lahko odpade sam ali pa mu mi malo pomagamo in že raste mlad kaktus. Mnogokrat pa so brsti močneje zraščeni z matično rastlino in moramo uporabiti nož ali drug pripomoček, da ga odstranimo. Takrat naredimo rano, ki jo moramo zaščititi pred gnitjem. Potresemo jo z oglenim prahom in dobro zasušimo (vsaj teden dni brez sleherne vode). V zmerno vlažnem prostoru začne brst tvoriti korenine v dveh do treh tednih in takrat je pravi čas, da ga vsadimo. Še vedno ga ne smemo zalivati toliko kot odrasle rastline.

Cepljenje

Sadjarji so že v antiki ugotovili, da rastline, ki so cepljene na odporno podlago z močnimi koreninami, rastejo in cvetijo obilneje kot necepljene rastline. Tehnike cepljenja so gojitelji rastlin izpopolnjevali skozi dolga stoletja in jih kasneje uvajali tudi pri gojenju okrasnih rastlin. Kaktuse so začeli cepiti sorazmerno pozno. Najstarejši primerki cepljenih kaktusov so bili božični kaktusi, rastoči na peireskiji. Drugih kaktusov niso cepili, ker je tehnika cepljenja drugačna, a zato nič težja.

S cepljenjem omogočimo zlasti mladim kaktusom, da hitreje dozorijo, zacvetijo in se pri tvorbi cvetov in plodov ne izčrpajo.

Priporočljivo je cepljenje zlasti miniaturnih vrst kaktusov in vrst, ki imajo zahtevnejše rastne pogoje. S cepljenjem odpravimo njihovo izbirčnost glede sestave prsti in količine vode v tleh.

Vsekakor se moramo o življenjskih razmerah na rastišču do dobra podučiti in jim pripraviti pogoje, čim bolj podobne razmeram v njihovi domovini.

Stran je bila postavljena 10. decembra 1999
Zadnja sprememba: 17. marec 2013