Mehika

Mehika, obljubljena dežela (kaktusov)

Po duši sorodne duše najdemo tudi v Mehiki.

Po okroglih petdesetih letih preučevanja, gojenja, eksperimentiranja, zbiranja, kolekcioniranja ali kakor koli že uvrščam svoj konjiček, sem na stroške ZPIZa obiskal deželo kaktusov. Tudi tokrat sem jih več videl skozi okno malega avtobusa, kot pa se jih zares dotaknil. Vendar je tistih nekaj primerkov odtehtalo. Z malo domišljije sem lahko podoživljal vtise pionirjev legendarnih preučevalcev kaktusov, kot so Britton, Rose, Bravo, Burbank, Lemaire, Frič,... Donko, Rovšek...

Časa pa ni toliko, kot si človek zaželi ali ga potrebuje. Pa drugič!

Mehika - kratka oznaka

Združene mehiške države (31 jih je), kot se uradno imenujejo, je dežela hitre gospodarske rasti, raznolikega podnebja, burne zgodovine. Uradni jezik je španščina, a vsaj 15 odstotkov je potomcev različnih indijanskih plemen in ne govorijo niti špansko, kaj šele angleško. Zato je bilo sporazumevanje ponekod kar težavno. Še največkrat je bila vsebina pogovora izmenjava izdelkov domače obrti za pezose, številke pa napišejo kar na roko ali drug priročen predmet. 4/5 turistov je Mehičanov, drugi pa smo, kot je to kar pogosto, potujoče denarnice na dveh nogah.

Osnovno iz zgodovine

Številna indijanska plemena so se naseljevala na tem območju, vendar so predvsem zaradi izoliranosti, zaprtosti in posledično premajhne genske pestrosti kot temu rečemo danes, plemena propadla brez napadov zunanjih sovražnikov. Glede na zapise v sveti knjigi Popol Vuh verjamejo, da trenutno živimo v petem svetu, ki je bil že štirikrat uničen. Njihov koledar se začenja leta 3114 pred našim štetjem in se konča leta 2012. Vendar zaradi tega ni bilo konca sveta, začenja se pač nek nov ciklus.

Iz predkolumbovskega obdobja niso ohranjene le piramide, ki so seveda najbolj opazne. Daeniken in njemu podobni pristaši tukaj niso našli veliko motivov za svoje teorije. Ali pač. Na primer koledar Toltekov, ki so ga izboljšali šele pri NASI, azteški kip boga dežja Tlaloka, ki tehta 152 ton, zlata maska, ki ne predstavlja Indijanca in tudi ni izdelek Indijancev, Lemaireocereus iz obsidiana. In še popoln vrč v obliki opice, tudi iz obsidiana. Obsidian je najtrša snov, kar so jih poznali.

Levo astronavt iz Palenkeja, sodobnik svetega Elije iz 9. stoletja pred našim štetjem. Oba sta odšla v nebo z ognjeno kočijo in obljubila, da se bosta nekoč vrnila. Na sredi sta dva robota na palači mask (Codz Puuc), na desni pa Tlalok z očali.

Freska v predsedniški palači

Osrednja figura je orel. Isti motiv najdemo tudi v mehiškem grbu in zastavi. Plemenskemu vraču se je v šestem stoletju prikazal bog Huitzilopochtli in mu naročil, naj pleme zapusti dom in odide tja, kjer bodo videli orla na opunciji in s kačo v kljunu. Šli so proti severu in ob velikem jezeru v kraterju ugaslega vulkana našli prav ta prizor. Tu so zgradili ogromno sodobno mesto, do 16. stoletja večje od Londona ali Pariza, pravzaprav je še danes največje mesto na svetu z vsaj 27 milijoni prebivalcev.

Na freski, ki prikazuje običajno življenje Aztekov, lahko vidimo medicinsko sestro z zdravilnimi rastlinami. Kar razločno lahko prepoznamo agave, opuncije in kaktuse, ki so očitno bile očitno najpomembnejše zdravilne rastline.

Na drugem delu freska pa se zamislimo ob presenetljivem spoznanju, da so Indijanci uporabljali kolo, a le pri koledarju in igračah. In imeli so pse!

Spopad svetov

Ko je Cortez priplul iz Kube, se je za dve letu ustavil v današnjem Veracruzu. Tam je slišal zgodbe o mogočnem majevskem kraljestvu. Sestavil je ekipo kakih 500 španskih vojakov skupaj z vojščaki plemena Tlaxcalan in leta 1519 prispel v glavno mesto Tenochtitlan s 300.000 prebivalci, kjer ga je prijazno sprejel poglavar Montezuma (Moctezuma). Cortez je bil natančno tak, kakršnega so napovedovale indijanske legende: belopolt vojščak s sivo brado in mogočno vojsko z nepoznanim orožjem, ki lahko ruši zidove in z bliskom in gromom ubija na daljavo. Poleg so bile pošasti s štirimi nogami in človeškim trupom (konjeniki), najbolj pa so bili impresivni vojaški psi (irski mastifi), ki so zlahka raztrgali azteške vojščake. Montezuma se je pripravljal, da Cortezu preda poveljstvo, Cortez pa je bil nestrpen in obseden z uničevanjem "krivoverstva". Tako je vojska konkvistadorjev pobila pomembno plemstvo, Montezuma pa je postal vojni ujetnik, takšna je bila vojna doktrina Špancev.

Cortez je zapustil Tenochtitlan, namesto njega je v mesto upadel drug konkvistador, Pedro de Alvarado. Prispel je še z večjo vojsko ravno ob največjem azteškem prazniku in na višku ceremonije ukazal pokol, v katerem je skoraj brez boja umrlo vsaj 3000 Indijancev. Ubit je bil tudi Montezuma. Alvarado je ukazal popolno blokado mesta. Cortez se je v Tenochtitlan vrnil leta 1521 in našel mesto v ruševinah, 9/10 prebivalcev (240.000) je umrlo zaradi lakote, črnih koz in alkohola.

Konkvistadorji in Indijanci so se spopadli še nekajkrat, preden so Španci osvojili celotno kraljestvo. Najprej so uničili vse pisno gradivo o "krivoverstvu", domorodce pa pokristjanjevali zlepa ali zgrda.

Španske gradnje

Vsako špansko kolonialno mesto je zgrajeno po enakem vzorcu. Okoli glavnega trga stojijo katedrala, palača in arkade s trgovinicami. Na trgu z cvetočimi drevesi in veliko sence stojijo številne klopce, prodajalci pisanih balonov in ulični umetniki. Ljudje se družijo, otroci se podijo naokoli, tukaj ne poznajo skrbi. Ko vidiš eno mesto, si videl tako rekoč vse. No, to zadnje ni čisto res.

Indijanske gradnje

Morda niso izbrane najbolj tipične. Vsekakor sodobni Indijanci danes prebivajo v zidanih stavbah z vso infrastrukturo.

Čudež v kraju Guadalupe

Kot naročeno se je pastirčku Juanu Diegu leta 1531 prikazala lepa mlada belopolta gospa in mu naročila, naj na gričku zgradijo baziliko njej v čast. Pastirček je to povedal lokalnemu škofu, ta pa je zahteval čudež. Ni trajalo dolgo in lepa gospa je sredi zime Dijegu prinesla cvetoče vrtnice iz Španije. Ko je Dijego prinesel vrtnice do škofa, so se te spremenile v podobo (tilma) Device Marije, kakršno so poznali španci, na njej pa je mnogo elementov azteške kulture. Tak čudež je bil dovolj mogočen, da so zgradili največjo baziliko v latinski Ameriki. Danes obišče baziliko del Nuestra Siñora na milijone vernikov z vseh koncev sveta.

Za mene predstavlja največjo uganko stavba, ki je nagnjena bolj kot stolp v Pizzi. Menda se trenutno ne ugreza več.

Fotografije niso nagnjene, poglejte stavbe v ozadju!

Naravni park Sumidero

Reka Grijalva je v apnenem terenu izdolbla kanjon, drugi največji na svetu. Stene so skoraj navpične, dosegajo 800 do 1000 m višine. Zaradi pridobivanja elektrike so reko zajezili, nastalo jezero pa je primerno za prijetne vožnje z motornimi čolni.

Slapovi tropskega gozda Aqua Azul

Slapovi spominjajo na Plitvička jezera. Vsekakor prijetna osvežitev ob temperaturah malo pod 40 °C.

Piramide

Bile namenjene verskim obredom. Ker nobeno ljudstvo na tem koncu sveta ni poznalo obrednih plesov ali kaktusovih olesenelih stebel, ki imajo v notranjosti trne in zrnje, so po dolgotrajni suši žrtvovali ljudi. Včasih poražence športnih iger, včasih zmagovalce. A še najraje vojne ujetnike, zato so razvili navado, da so sovražne vojščake vedno zajeli žive.

Piramide niso tako visoke, kot so videti z vznožja. So pa vse naporno strme, stopnice pa ožje od stopala in nečloveško visoke, stegenske mišice kar malo zapečejo, če se jih lotiš v enem zamahu. Tudi spust ni prav varen, kolena res trpijo. A razgled z vrha poplača vse napore.

Vsaka piramida ima kaj svojstvenega. na srednji fotografiji je na primer prostor za razmišljanje, kakršnega so poznali tudi Stari Grki, na desni sliki pa je ovekovečen ujetnik, ki je bil zares obilno obdarjen. Verjetno je povzročil kar hude manjvrednostne komplekse.

Bodičastorepi legvani, čuvaji ruševin

Od zahoda proti vzhodu so vse večji in številnejši. Visoko dvignjena glava je znak previdnosti.

Med Maji na tržnicah in v indijanskih vasicah Zinacastan in San Juan Chamula

Največ Majev še živi na Jukatanu. Obiskali smo dve majevski vasici, kjer še ohranjajo svoj način življenja. Turisti nismo najbolj dobrodošli. Fotografiranje je omejeno, zato so posnetki vsi ilegalni.

Zagotovo so vsi izdelki pristno domači, kar se jasno vidi iz zadnje fotografije.

Najbolj nas je prevzela nenavadna cerkev, brez pohištva in brez slik ali kipcev, le barviti trakovi iz blaga tvorijo navidezno nebo. Obiskovalci se usedejo na tla, med travo in tobakovo listje, prižgejo svečke in se pogovarjajo s pokojniki. Tudi kadijo in pijejo, otroci pa igrajo igrice na pametnih telefonih.

Mehičani se radi veselijo

In mi z njimi. Kadar je treba, se hitro privadimo. Vsak trenutek izkoristijo za izlet, hrano, pijačo in glasbo. Čokomilko ali Milkačoko? Guča!

Cenotes

Kraška tvorba v tropskem svetu, podobna vdornici. Maji so vanje metali darove in tudi predmete, ki so se jih želeli znebiti, zato so pomembne arheološke točke. Za turiste pa je izjemen privilegij plavanje pri 43 °C med izjemnim rastlinstvom in tudi ribicami.

Flora in favna

Južno in vzhodno od Mexico Cityja je podnebje toplo in vlažno, zato je več tropskega deževnega gozda kot pa puščav. Oznaka "pragozd" ni povsem primerna, ker ljudje kar krepko gospodarijo z gozdom, predvsem ga hitro posekajo in zažgejo ostanke, da pridobijo obdelovalno zemljo. Boljši je hrvaški izraz "džungla".

Med avtohtonim rastlinjem povsod izstopajo bohotno cvetoče bugenvileje, žakarande in flambojandi, vse so tujerodne. Še dobro, da se ne spoznam na palme, banane, juke in agave, teh je tukaj res neskončno mnogo. Božičnih zvezd, ki so tukaj v resnici doma, pa nismo opazili nikjer.

Bromelije in orhideje

Večina jih živo epifitsko življenje, preživljajo se s prahom, ki ga prinese dež. Vodo zbirajo v bazenčkih, ki jih tvorijo listne rozete. Orhideje so popotnikom naše vrste precej skrite.

Živalstvo

Poleg legvanov so bile najbolj opazne ptice. Zelo zgovorni x'kau ali dolgorepi mehiški krakač, pelikani in na pterodaktile spominjajoče burnice so najpogostejše vrste. Jaguarja smo videli le v obliki spominka.

Hrana in pijača

Opuncije poznajo kot najstarejšo vrsto zelenjave. Nadomeščajo stročji fižol brez zrnja. Na meso se zagotovo spoznajo bolj kot mi.

Najbolj pogosta hrana so juhe z narezanimi tortiljami, omake iz avokada in paradižnika, koruza, fižol in druga zelenjava

Sicer pa tekila in pivo, danes šofira Francesco!

Playa del Carmen

Opevana več kot 50 km dolga plaža iz bleščeče belega peska in prijetno toplega morja, brez kopalcev in nadležnih prodajalcev spominkov. Le kaj si lepšega lahko zaželiš? Vendar je slava minljiva, do kamor seže oko, plažo preplavljajo alge, močnejši valovi pa razkrijejo "fake" plažo, pesek je očitno pripeljan od drugod. A turist je oportunist in najde vse, kar rabi, v hotelu.

Kaktusi, opuncije in druge sočnice

Čeprav ta del Mehike ni tako bogat s puščavskim rastlinjem, je kaktusov še vedno ogromno. Velika večina je takih, ki jih pri nas nismo gojili.

Chiapasia sp.	Cereus hildemannianus	Candelabro Stenocereus sp.	Myrtillocactus cochal.
Heliocereus sp.	Cordon Lemaireocereus marginatus	Phylocactus sp.	G. sp.
Selenicereus donkelaari	Ferocactus latispinus	Bisnaga Echinocactus platyspinus	Bisnaga Echinocactus platyspinus
Xoconostle Opuntia joconostle	Nopal s plodovi (tuna)	Opuntia joconostle	Cylindropuntia fulgida
Cephalocereus apicephalium	Myrtillocactus schenckii	Nopalea karwinskiana	Opuntia sp.
Mammillaria sp.	Mammillaria albilanata subsp. aoxacana	Thelocactus sp.	G. sp.
Bisnaga	Agave tequilana	Dasylirion acrotrichum	Agave americana var. marginata