Latinščina za začetnike

V Linnejevem času je postala latinščina uradni botanični jezik. Sčasoma je izgubljala svoj pomen, botaniki so opisovali rastline v svojem, maternem jeziku. Le imena rastlin so ostala 'latinska', se pravi sestavljena po pravilih latinščine, četudi so nastala iz povsem drugih jezikov. Latinščina zahteva svojevrsten izgovor, tak, kot so ga uporabljali botaniki v 18. stoletju. Še do treh četrtin 20 stoletja so veljala stroga pravila izgovarjave, obstajale pa so vsaj tri "šole", sprte med seboj. A z globalizacijo je tudi do nas pljusknil val amerikanizacije. Poenostavljeno, brez spoštovanja do tradicije, se latinska imena na mednarodnih srečanjih dandanes izgovarjajo po pravilih angleščine.

Najprej o starejšem, srednjeevropskem naglašanju:

Latinska imena imajo praviloma naglas na predzadnjem zlogu, če je ta zlog dolg:

  • Ariocárpus, Dolichothéle, Echinópsis, Malacocárpus, retúsus, senílis, bummáma, jajoiána

Naglas se preseli na tretji zlog gledano od zadaj, če je predzadnji zlog kratek, kar je redkeje, a vendar dovolj pogosto. Ali je zlog kratek ali dolg, pa  ne ugotovimo kar tako, saj se ne razpozna po slovenskih slovničnih pravilih. Da bi ugotovili njegovo dolžino, bi morali raziskati prav vsako besedo posebej, njen izvor (grščina in drugo), ter ugotoviti, v katerem sklonu je določena beseda. To pa je za nas kar malo preveč, kaj ne! Zato priporočam, da poiščemo pravilen naglas v dobrem leksikonu in popravimo morebitne napačne izgovorjave. A tudi v leksikonih prihaja do napak, kar bom prikazal kasneje!

Poglejmo na kratko tiste primere, pri katerih je naglas na pred-pred zadnjem zlogu:

  • Opúntia, Paródia, Espóstoa, Lobívia, azúrea, cinérea, castánea, gigántea, peninsúlae.

V teh primerih delujeta zadnja dva samoglasnika kot en zlog.

  • Rhípsalis, Aylóstera, ácifer, grácilis, frágilis, purpúreus, marítimus, pénsilis, áurea, máxima, nóbilis, púmila, vivípara,  rádians, árrigens, Espostóa, glaucéscens, Fráilea, Coloradóa, gigantéa.

Izgovarjava posameznih črk

je enaka kot v slovenščini z izjemo naslednjih črk:

AE, OE, sta ena črka (æ, œ), le pisalni stroji takih znakov niso mogli zapisati. Izgovarjata se kot ä in ë

C se izgovarja K,

  če je za njim črka A:

  • castanea   => kastáneja                            
  • cactus =>káktus 

  če je za njim črka O:

  • Copiapoa  => kopijapója

  če je za njim črka R, L, T: 

  • clava => kláva
  • crispus => krispus
  • ctenoides => ktenoides

  če je za njim črka  U:  

  • curvatus  => kurvátus

  če je za njim še en C:

  • coccineus => kokcineus
  • (Izjema je Yucca   => juka )

V vseh drugih primerih se C izgovarja C:

  • Cereus => Céreus
  • caespitosa => cespitóza (æ je ena črka )
  • cinerea => cinéreja

CH se izgovarja H, če je za njima mehak samoglasnik E, I, Y, (A), (O): 

  • Chamaecereus => hámecéreus,
  • Echinocereus => ehinocéreus
  • Dolichothele => dolihotele   

CH se izgovarja K, če je za njima  U, AU, (A), (O) ali soglasnik:  

  • chrysacantha => krizakánta

CH se izgovarja Č, če je ime nastalo po mestu, področju ali državi, ki ima v imenu črko Č in je spisana v angleških fonetičnih znakih:

  • Neochilenia => neočilénija
  • chacoana => čákojána
  • chalaensis => čalajénzis

PH se izgovarja F:

  • Lophophora => lofofóra

RH in TH se izgovarjata R in T:

  • Rhipsalis => rípsalis
  • Thelocactus => telokáktus

Y se izgovarja J, če je na začetku ali koncu besede ali med dvema samoglasnikoma: 

  • Neobesseya => neobeséja

Y se izgovarja I v vseh drugih primerih:  

  • Gymnocalycium => gimnokalícijum

TI se izgovarja CI, če sledi samoglasnik:

  • Opuntia =>Opúncija

TI se izgovarja TI v vseh drugih primerih: 

  • setispinus =>sétispínus

Opomba: Mnogi izgovarjamo napačno ime Haworthia, namreč kot havorcija. Pri tem imenu imamo kombinacijo -thi, pravilno izgovarjamo havortija.

Z se izgovarja C oziroma DZ, če ime izvira iz nemščine: 

  • zeilmanninana => celmanjána

sicer se izgovarja Z:

  • valdeziana => valdezijána

S se izgovarja Z, če je med dvema samoglasnikoma ali v skupini NS:

  • densispina  => dénzispína
  • nivosa => nivóza 
  • elephantidens => elefántidenz

Črke, s katerimi imajo angleško govoreči botaniki največje težave so:

G se izgovarja G

  • gigantea => gigantea

J se izgovarja J, razen, če ne izhaja iz španskega jezika

  • juvanii => juvani

Imena, ki so nastala iz priimkov, izgovarjamo na dva načina:

1.) strogo po latinskih pravilih, če gre za starejše ime: 

  • Rebutia => Rebúcija

2.) enako kot v jeziku osebe, po kateri je nastalo ime: 

  • Toumeya    =>túmija.
  • frici => fríči
  • knizei => knížeji
  • vorwerkii => forvérki
  • kotschoubeyanus => kočubejánus
  • Echeveria => Eševérija

Za nas je se posebno težko izgivarjati imena  portugalsko-španskega ali indijanskega izvora:

  • riojense  => riohénze
  • chivahuahuaensis => čivavajénzis
  • Navajoa => navahóa
  • piauhyensis => pijauhijénzis

Sodobna izgovarjava je amerikanizirana. Latinske besede se izgovarjajo po pravilih, ki veljajo za angleščino. Tako se kar pogosto dogaja komična situacija, da potrebujejo nekateri predavatelji na mednarodnih srečanjih prevajalca, ki sproti popravlja imena, da jih lahko razumejo vsi prisotni.

Dodatna literatura

Stran je bila postavljena 10. decembra 1999
Zadnja sprememba: 18. marec 2017