Lanzarote

Lanzarote - tako blizu pekla (da bi ga kar še enkrat obiskal)

Najvzhodnejši otok Kanarskega arhipelaga slovi po svojem vulkanskem poreklu. Prvi pravi osvajalec je bil leta 1312 genovski pomorščak Lancarotto Malocello, po katerem je otok verjetno dobil ime. Normanski pustolovec Jean de Béthencout je tu postavil utrdbe, od koder je kasneje zavzel vse Kanarske otoke v imenu španskega kraljestva. Še kasneje so otok ogrožali angleški, francoski, nizozemski in arabski pirati, domačini pa so se jim kar uspešno postavljali po robu.

Kar se je na tem otoku dogajalo v 18 stoletju, je morala biti resnična podoba pekla na Zemlji. Začelo se je leta 1730, vulkanska žrela so se odpirala eden za drugim, lava je tekla na vse strani, vulkanski pepel in bombe je metalo daleč v morje. Ladje so odvažale prestrašene prebivalce otoka, a za vse ni bilo prostora. Večina se je odselila na druge otoke ali pa so šli s trebuhom za kruhom v Južno Ameriko. Tisti najbolj vezani na rodno grudo so ostali na svojih domovih. Vulkani so v šestih letih povsem uničili 1/3 otoka, plasti lave so ponekod globoke do 10 metrov. Zadnji vulkanski izbruh so doživeli leta 1924.

Pokrajina je pusta, otok naseljujejo pionirske rastline, ki zmorejo živeti v tako krutem okolju.

Padavine so redke. S severa se podijo jutranje megle, ki prinašajo nekaj vlage. Črn vulkanski pepel jo hlastno srka vase. Nato se začne dolg, vetroven sončen dan. Sence ni, na srečo pa tudi vročine ne poznajo. Letna temperatura se le malo spreminja. Pozimi redko pade pod 20 °C, poleti pa tudi ne zraste kaj dosti prek 25 °C. Zato ima otočje tudi naziv Otočje večne pomladi.

Danes prebiva na otoku, dolgem 60 km in 20 km širokem, kakih 80 000 ljudi. Vodilna gospodarska panoga je v zadnjih 20 letih postal turizem, otok letno obišče kakih 1 400 000 turistov.

Montañas del Fuego

Na enem od vulkanskih stožcev rogat hudič El Diablo z vilami stoji na straži. Tu je urejena postojanka za turiste, piščanci se pečejo kar nad luknjo v zemlji. Nekaj metrov stran tlačijo suho dračje v odprtino v zemlji, dračje v trenutku vzplamti. Uslužbenec zliva vodo v cevi, zabite v zemljo, voda po nekaj sekundah eksplodira v veličasten gejzir. Šest metrov pod površino doseže temperatura okoli 400 °C. Smo v središču narodnega parka Timanfaya. Okoli se dvigajo rdeča, rjava, črna in siva pobočja stožcev kraterjev.

"Prohibido el paso" piše na tablah vse naokoli. Park si je mogoče ogledati le skozi šipo avtobusa. Hoja po parku je privilegij le tam zaposlenim raziskovalcem, ki spremljajo potresne aktivnosti in opazujejo vedenje rastlin in živali.

Tudi sicer so table z napisom "Prohibido el paso" kar pogoste. Malo zato, da se ohranja narava, malo pa zato, ker so ti kraji kar precej nevarni. Ravnice izgledajo kot nemarno zbuldožiran teren, skrepenela lava skriva vse polno ostrorobih brezen vseh vrst in predvsem globin. Sicer pa povprečen "raziskovalni turist" na tem terenu tudi nima kaj iskati. Posebnih mineralov ni. Če pa bi jih že kdo rad nabral, jih najde v izobilju streljaj stran, kar na parkirnih prostorih ob plažah, za simbolično ceno. Rastlinstvo je revno, saj se pionirske vrste šele naseljujejo.

Ne samo v "hudičevem" narodnem parku, tudi sicer na otoku flora ni posebno pisana. Padavine so redek meteorološki pojav. Kjer se pojavi rodovitna prst, so tla obdelana. Na neobdelanem terenu večina rastlin ne presega polmetrske višine. Avtohtonega gozda ni. Edine rastline, ki jim lahko rečemo drevesa, so kanarske palme (Phoenix canariensis), ki dominantno izstopajo od okolice. Rastejo v vrtovih, ob cestah in tam, kjer so nekoč stale domačije. Na vrtovih so nepogrešljive. Poleg palm sadijo še zmajevce (Dracaena draco), drevesaste in grmičaste mlečke (predvsem Euphorbia pseudocactus, in E. lactea), tu in tam kak stebričast kaktus. Le redki vrtovi so brez kotička domovinske flore z nizkimi grmički mlečkov, grintov in eonijev. Od te sheme odstopajo le vrtovi z vsajenimi opičjim drevesi (Araucaria araucana).

Med živalmi zbujajo pozornost kuščarji, ki se ljudi prav preveč ne bojijo, zato jih ni težko najti. Vendar niso posebej barviti, zato za laika ne preveč zanimivi. Tako kot lava so pretežno sivo-temno rjave, puste barve. Tudi rastline niso posebno zelene. Njihove barve me vse bolj spominjajo na nekdanji center Jesenic. Kakšen teden naših pomladanskih nalivov bi tu še kako prav prišel. Otok je še posebej zanimiv za opazovalce puščavskih ptic droplje in stepske kokoške, privlačne so jadralne predstave viharnikov in sredozemskega sokola, ki jih omogočajo stalni, kar precej močni vetrovi.

Jameos

Na drugem koncu otoka se spustimo v podzemne jame Cueva de los Verdes. Pred 3000 leti se je površinska plast lave strdila, kipeča masa v notranjosti pa je nadaljevala pot navzdol proti oceanu in za seboj pustila votle predore. Za javnost je odprt dober kilometer poti. Podzemni rov se po ničemer ne more primerjati s kraškimi jamami pri nas. Edina skupna točka je pravzaprav podzemni prostor brez svetlobe. Zastonj iščemo kakšno povezavo z zeleno barvo, ki naj bi nakazovala ime jame. Res se v črno-sivi steni pojavlja nekaj mineralov rumene, bele ali rdeče barve, a zelene ni najti. Skrivnost razkrije vodička. Jame so bile nekdaj v lasti družine los Verdes.

Od izhoda iz jame je le streljaj do druge znamenitosti otoka, Jameos del Agua. Iz imena tokrat pravilno sklepamo, da gre za vodno jamo. Dolga je vsega kakih 100 m. Svetlobe je še dovolj za varno gibanje ob jezercu. Na dnu lagune se bleščijo beli in slepi rakci. Podobno kot naš močeril so se prilagodili življenju brez svetlobe. Njihov siceršnji življenjski prostor je v oceanskih globinah okoli 3000 m, iz neznanih razlogov so se znašli tudi v tem jezercu. Na izhodu iz jame nas čaka presenečenje.

Zemeljski vdor je preoblikovan v bogat vrt z osrednjo laguno. Z nebeško modro obarvanim dnom in belim obrežjem daje vtis najčistejšega jezerca na svetu. Po galerijah, ki obkrožajo laguno, raste avtohtono rastlinstvo, dopolnjeno z nekaj vrstami okrasnih rastlin iz drugih koncev sveta.

Prototip vrta, kakršnega si je zamislil slikar César Manrique.

César Manrique

Ves otok je zaznamovan z idejami tega umetnika. Po svetovljanskem obdobju se je leta 1968 vrnil na otok. Zasnoval je številne objekte - turistične točke, med drugim letališče, hotele, koncertne dvorane, galerije, muzeje, kmečke hiše, prodajalne. Lanzaroteños so ga in ga še vedno zvesto sledijo. Vsaka zgradba je oblikovana v njegovem duhu. Njegova priporočila so na otoku zakon. Hiše so povsem bele, strehe ravne, leseni deli pobarvani zeleno. Tako nobena novogradnja ne kazi otoka s svojo ekstravagantnostjo kljub modernejšim materialom in standardom. Starih, podirajočih se opuščenih stavb sploh ni. Zdi se, da je ves otok dokončno dograjen. Tudi ceste so zgledne. Cestno podjetje skrbi za širok pas ob cestah, kjer rastejo z namakalnim sistemom vzdrževane okrasne rastline.

Promet je redek, po cestah drvijo skupine kolesarjev. A ne gre za kakšne rekreativce. Na otoku je največji bivalni center na svetu, namenjen pripravam vrhunskih športnikov. Tudi slovenski športniki so tu redni gostje med zimskimi pripravami.

Na obalah drvijo surferji oziroma jahači valov. Za jahanje valov je obala več kot primerna, saj se večmetrski valovi valijo proti peščenim plažam tudi v dneh brez močnejšega vetra, kar se sicer bolj redko zgodi.

Vamos a la playa

Dolge, peščene plaže gostijo nepričakovano malo kopalcev. Morski tokovi so preveč nevarni za plavanje jadranskega tipa. Večina kopalcev preizkuša lastnosti ogromnih prevračajočih valov, ki neprevidnega kopalca vlečejo po 10 in več metrov proti obali in nazaj v Atlantik kot leseno igračo. Plima se pojavi sredi popoldneva tako nenadoma, da preseneti marsikaterega nič hudega slutečega počitnikarja v trenutku, ko je zadremal na prijetnem soncu.

Da človek na plaži zaspi, ni nič nenavadnega, saj se le v popolnoma ležečem položaju lahko izogneš neprijetno hladnemu vetru. Zavetrje si sonca željni turisti najdejo tudi za kupi peska, ki ga skupaj nanaša veter ob redko halofitno rastlinje.

Vsak pogled iz kupa pa prinese droben pesek v oči, v oblačila in še posebej neprijetno - v usta in ušesa (da o fotoaparatu ne govorimo).

Domačini – Guanchos - se le redko pojavijo na plažah. Bolj so zaposleni s pridelovanjem krompirja, koruze, čebule, dinj in vinske trte. To so tudi skorajda edine kulturne rastline na otoku (o kaktusih malce kasneje). Za rastline je rodovitne prsti malo. Pravi pokazatelj so lišaji in eoniji. Ti dve rastlini sta pionirski vrsti. Kjer rasteta, tam je prst rodovitna. Za krompir skopljejo za ped globoke jarke, za trto pa kak meter široke lijake. Na posebej vetrovnih območjih jih še zavarujejo s polkrožnimi zidovi iz večjih in manjših kamnov. Za zalivanje poskrbi kar higroskopski vulkanski pepel. Vinska trta, malvazija, daje odlično vino, ki je glavni izvozni proizvod otoka.

Posebna kulturna rastlina so kaktusi. Opuncija (Opuntia ficus-barbarica) je gojišče parazitske košeniljke, iz katere iztiskajo rdeče barvilo, ki ga uporabljajo v kozmetični in prehrambni industriji. Kjer jih gojijo, jim posvečajo neobičajno veliko pozornosti. Ograjujejo jih in celo namakajo. Kljub vsej skrbni negi pa so opuncije prej betežne kot bohotne rasti, redko presežejo meter višine.

Jardín de Cactus

Najlepši vrt kaktusov, kar sem jih kdaj videl.

Sredi polj opuncij stoji ena pomembnejših znamenitosti otoka in celotnega otočja - vrt kaktusov. Res imajo vrt kaktusov na vsakem otoku, a drugje so to le skupaj nametane rastline brez estetskega koncepta. Tega je kot svoje zadnje umetniško delo oblikoval že omenjeni César Manrique. Uredil ga je v vrtači, ki so jo ustvarili kmetje, ki so na tem mestu odkopavali higroskopno lavo. Pred vhodom stoji mogočna, 8 m visoka skulptura stebričastega kaktusa,

sam vrt pa je postavljen v obliki amfiteatra, v katerem razstavljajo po podatkih iz vodnika 9700 rastlin, ki pripadajo 1420-tim vrstam sočnic.

Poleg nekaj avtohtonih vrst so atraktivni predvsem stebričarji, opuncije in mlečki. Ustrezen kontrast dajejo stene iz vulkanskega kamna in enoten črn pesek.

Zidovi so gosto poraščeni z plezajočimi kaktusi rodov Deamia, Selenicereus, Hylocereus in podobnimi. Njihova lepota pride še posebno do izraza zaradi dejstva, da so vsajeni dovolj daleč eden od drugega, da se lahko razrastejo v vsem svojem sijaju. Tega pa ne bi mogel reči za mamilarije, ehinocereuse, parodije, kopiapoje, rebucije in druge manjše kaktuse, ki jim vremenski pogoji očitno ne ustrezajo. Manjka jim hladno obdobje.

Botaniziranje

Po svoje predstavlja otok kar majhno razočaranje, saj je rastlinskih vrst v primerjavi z bolj zahodnimi otoki mnogokrat manj. V izobilju pravzaprav rastejo le na nekaj mestih, kjer megle z morja prinašajo dovolj vlage.

Kjerkoli se pojavi rodovitna zaplata lave, teh kotičkov pa ni prav mnogo, je avtohtono rastlinstvo že davno iztrebljeno, tu rastejo kulturne rastline. Z rastlinstvom je dokaj bogat obalni pas, kjer uspevajo slanoljubne rastline. Je pa otok pravi raj za ljubitelje lišajev, saj je na otoku moč najti kar okoli 400 vrst. Ni odveč pripomba, da je velika večina endemičnih.

Aeonium lanzarottense