Kako sem postal kaktoholik?

Pri desetih letih so se mi zdeli trije kaktusi, ki jih je potaknila mati kar nekam v pesek, najbolj zanimiva bitja na tem planetu. Bolj kot kače, ki jih je imel brat v terariju in bolj kot ribice v sosedovem akvariju. Ta čudež razmnoževanja kar z brstom me je povsem prevzel. Kjerkoli se je dalo, sem naprosil za kak poganjek. Z veseljem sem menjaval doma vzgojene rastline za druge vrste. Tako je zbirka že pri desetih letih štela prek 50 vrst.
Ko sem leta 1966 dobil knjigo o kaktusih za rojstni dan, sem se lotil sistematskega zbiranja meni zanimivih vrst. Lahko bi rekel, da sem knjigo poznal na pamet. Vsekakor pa sem poznal kaktuse po njihovih botaničnih latinskih imenih, saj so se mi zdela slovenska zelo za lase privlečena. Buča, lopata, kugla, žoga, le kdo ima tako malo domišljije?

Zbirka iz leta 1969.

V srednji šoli sem tisto malo žepnine namenil za poletni obisk vrtnarije Grašič v Seči. Tja sem se odpravljal na štop, da sem prihranil še za vožnjo. Privoščil sem si celodnevno ogled zbirke, Rok in Magda sta me prvič najbrž kar malo grdo gledala, ker se nisem in nisem hotel odpraviti. Da imata kosilo, da morata zapreti rastlinjak, da prihajajo drugi gostje..., nič me ni odvrnilo od vnetega občudovanja. Vsakič sem pri njiju pustil najmanj mesečno štipendijo in se vrnil domov z vrečkami kaktusov v obeh rokah. Postal sem celo znanec policije, saj so me redno legitimirali. Sem se jim že zdel čuden štopar z vrečkami kaktusov in včasih še stekleničko strupa proti ušem.
Da sem imel "pod nadzorom" vse cvetličarne v Ljubljani in okolici, ni treba posebej poudarjati. Naključje je hotelo, da sem se z enim od dobaviteljev kaktusov osebno spoznal in zbirka je zopet zrasla, tokrat že preko številke 1000 vrst.
Društvu ljubiteljev kaktusov sem se priključil kot študent biologije. Zbirka je hitro naraščala, saj ni minil sestanek društva, s katerega se ne bi vrnil vsaj z eno novo rastlino. Zgradil sem prvi rastlinjak, ki pa je bil namenjen le zaščiti pred padavinami, kaktusi so prezimovali dolgih šest mesecev v temni shrambi. Čeprav je bil nakup tuje strokovne literature v tistih časih pravi podvig, včasih je bil že na meji kaznivega dejanja, mi ni bilo žal nobene štipendije.

Pravi rastlinjak pa sem zgradil ob nastopu službe na podružnični šoli na Katarini. Kaktusi so uživali v najdaljšem možnem sončnem dnevu pri nas, naj bo to poleti ali pozimi. Megle tam niso poznali.
S prijatelji smo raziskovali in preizkušali nove metode gojenja, za katere smo izvedeli iz literature, nekaj pa smo jih izumili kar sami. Uspehi in neuspehi so se vrstili, postopoma smo izluščevali zrnje od plev. Postopno smo spoznavali, katere metode so v naših pogojih uporabne in katere niso. Kar naenkrat smo postali zanimivi za gojitelje kaktusov iz sosednjih držav, saj so pri nas lahko videli rastline, ki so jih pri njih zaman skušali gojiti.

Ko se je med sejanci pojavil prvi primerek brez klorofila in sem ga obdržal pri življenju in ga celo razmnožil, se je smoter moje zbirke zelo spremenil. Metode biotehnologije so dobile povsem uporabno obliko. Albino rastline sem našel in obdržal pri življenju čedalje pogosteje. Pogoji v rastlinjaku v predalpskem svetu nad meglo v dolini so omogočali, da so taki albino kaktusi odlično uspevali. Spletna stran Albinomanija, ki te rastline opisuje, je prva in še vedno edina na svetu.
Ob selitvi v megleno dolino so se žal pogoji za gojenje albino rastlin toliko poslabšali, da jih praktično ne morem več gojiti. Tudi nove vrste, ki jih tu in tam odkrijem, se ne obdržijo pri življenju.

Smatral sem, da se za društvo ljubiteljev kaktusov in drugih sočnic spodobi, da kolikor more, prispeva k poznavanju sočnic iz domačih logov. Zato sem prevzel vlogo koordinatorja raziskave o netreskih pri nas. Na spletni strani Netreski v Sloveniji so podani rezultati desetletnega opazovanj na terenu in pri gojenju. Med delom smo člani društva odkrili številna nahajališča, med njimi tudi nekaj povsem novih. Posebna zahvala gre Martinu Meznariču, Borisu Gabrščku in Beniju Zwittnigu.
 

Stran je bila postavljena 10. decembra 1999
Zadnja sprememba: 17. marec 2013