|
|
Fuerteventura
Drugi otok po velikosti ali pa drugi gledano od vzhoda v Makaronezijskem otočju je od vseh najbolj skromno poraščen. Vsaj v mesecu decembru se je skozi steklo avtobusa zdelo, da na pusti, vulkanski prsti ne raste prav nič. Drevje, torej palme, rastejo izključno na vrtovih ali pa vsajene in negovane rastline ob prometnicah. Drugih dreves ni. Tudi psov ni, nimajo kam lulat. Površina je sicer prekrita z nizkimi, do kolena segajočimi grmički, ki pa so posušeni, brez vsakršnega zelenja. Dež, ki tukaj pada le šestkrat letno, je padel nedavno, morda le dan pred mojim prihodom. Za seboj je pustil kar precej obcestnih luž. Prav nenavadno, da na tako peščenem terenu voda sploh obstane. A očitno v vsej tej žlindri nima kam ponikniti. Kadar pa doleti otok normalno deževje, se povsod pojavijo hudourniki, ki odnašajo drobir z gora v morje. Erozija je popolna. Nobenih rastlin ni, ki bi zadrževale rodovitno prst na površini.
Prsti pravzaprav sploh ni. Tudi poskusi kmetovanja so očitno neuspešni. Domačini so imeli namen uporabljati črno vulkansko žlindro z vulkanov tako kot prebivalci Lanzarota, a je takih vulkanov na Fuerteventuri le peščica. Okoljevarstveniki so sprevideli, da ni nobene perspektive v kmetijstvu.
Vse sile so usmerili v turizem. 40.000 prebivalcev je tako polno zaposlenih, dela ne zmanjka. Hotelska naselja rastejo kot gobe po dežju, a na srečo so se tudi tu odločili za manjše stavbe. Kjer se je le dalo, so krajino zaščitili z regijskimi in nacionalnimi parki. Tako je še večji del otoka ostal nedotaknjena oaza v okolju masovnega turizma. No, tudi tu si želijo še večjega obiska. Trenutno je največ gostov iz Nemčije. Seniorji preživijo tukaj hladnejši del leta, nato se vrnejo v na celino. Hotelsko osebje, trgovci in turisti na tem otoku uporabljajo nemščino kot jezik sporazumevanja. Ko človek poskuša spregovoriti tistih nekaj španskih besed, se kar malce zdrznejo.
Otok je dolg kar 100 km, a le do 30 km širok. Čeprav so vulkanski stožci jasno vidni, je vsaj polovico otoka iz saharskega peska. Na otoku je polno hudournikov in sotesk, tekoče vode pa vseeno ni. Le čisto majčkena umetna oaza na severozahodu otoka spominja na nekaj, kar bi lahko bilo jezero, če bi bilo. Pa ni. Pravih, domačinskih večjih mest, razen turističnih naselij, tudi ni. Edino večje mesto, ki je hkrati letališče in pristanišče, je Portorož (Puero del Rosario), vsa druga naselja so vasice s križiščem treh cest, cerkvijo in šolo, morda trgovinico s spominki in gostinskim objektom. Turisti radi potujejo po otoku in degustirajo domačo hrano, a težko pridejo na vrsto. Sredi dneva zaman iščejo prosto mizo. Tipična gostilna oziroma restavracija ima na tem otoku 3-4 mize in temu ustrezno število stolov. Tam, kjer je turistov največ, imajo celo po 4 gostilne na kupu.
A la playa
Plaže se na tem otoku pišejo z veliko začetnico. Kar je na drugih otokih najbolj iskano področje s peskom, je tu za vsakim vogalom. Bolje rečeno okoli in okoli otoka je mogoč dostop do peščin, imenovanih jable, ki segajo po nekaj 10 m v pobočje otoka.
Ob hotelskih naseljih so na plaži za petične goste nameščeni ležalniki, a za turiste, ki imamo rajši bolj prvinsko naravo, je tu kilometre in kilometre mivke. Vetrovom, ki pihajo skoraj vodoravno, se da izogniti med grmičevjem slanuš, ki rastejo vsepovsod v obliki obročev. Morje pa je, kot vedno, bolj mrzlo kot toplo. Kopanje tu ni nekaj običajnega.
Plaža je namenjena sprehajanju in jutranjemu teku. Popoldan zasedejo plaže "jezdeci valov". Tudi tu je vse bolj popularno kajtanje, to je bordanje z zmaji. Boljšega mesta za svoje početje ne bi našli.
Jardin Botanico De Cactus
Na južnem delo, kjer iz vodnjakov pridobijo vsaj nekaj vode, je zgledno nasajeno gričevje z 28.000 sočnicami. Orjaški stebričarji in mlečki se menjavajo z fero in ehinokaktusi, spremljajo pa jih aloje in agave.
Rastline so razkošno obložene s cvetovi in plodovi, zdrave in nepoškodovane. A obisk v parku kaj hitro končam. Zaman iščem kakšno sistematično predstavljeno območje ali redkejše vrste rastlin ali celo predstavnike domovinske flore. Na to so pozabili.
Obisk ni prav velik. Tega dne kljub prijaznemu vremenu nisem srečal obiskovalcev. Zato pa se jih je toliko več trlo v živalskem delu parka. Predstave dresiranih papagajev, morskih levov in plazilcev, privabljajo zlasti otroke. Morda še največ turistov obišče kamelji park, saj se lahko na njihovih hrbtih povzpnejo na peščeni griček.
Jandia
Na južnem polotočku Jandia se lahko prebijam le s terenskim jimnyjem. Včasih je potreben celo reduktor, saj so stezice prej namenjene kozam kot pa vozilom. Z Nušo se odločiva, da se povzpneva na najvišji vrh otoka, a se zadovoljiva z nekoliko varnejšim vzponom na 100 m nižje sedlo, od koder se vidi na vzhodno in zahodno obalo otoka. Med vzponom se znajdeva sredi čisto pravega gozda iz tobaka. Rastline so visoke do 2 metra, imajo za mazinec debelo steblo, nekaj vejic, par listov in cvetov. Vmes se pojavljajo oaze kanarskega mlečka – el cardón Canario (Euphorbia canariensis)
Raste le tukaj in na nasproti strani te iste gore. Ker sva povsem edina "planinca" in morda nezaželena v tem strogo varovanem narodnem parku, se kar hitro vrneva na obljudeno območje. Med potjo proti najbolj južnem delu otoka se ustaviva, ker se zdijo rastline na tem delu bolj kompaktne. Na moje veliko presenečenje se znajdeva v osrčju rastišča handijskega mlečka, el cardón de Jandía, Euphorbia handiensis.
Handijski mlečki v Dolini komarjev.
Rastejo poredko v tej dolini in v sosednji 'Dolini komarjev' proti zahodu, v njej v ogromnih količinah. Vsaka rastlina je razraščena, zdi se, da so vse precej stare, morda tudi stoletje. Tu in tam kakšna rastlina cveti a plodov in semen ni bilo videti. Mladih rastlin ni nikjer videti, le tu in tam pa se najde kakšna poškodovana in propadla rastlina. Koze, ki so skoraj edini sesalci tega otoka, v hudi lakoti iščejo zelišča, ki imajo svoja skrivališča znotraj gruče mlečka, in jo poškodujejo.
Grmički rastejo le strogo znotraj trikotnega ozemlja, ki ga očitno pogojuje kemijska sestava vulkanskega izvora. Izven tega območja ni niti rastline. Rastline so povsem sive barve, čvrste in gosto razraščene. Okoli 3 cm dolgi trni še dodatno varujejo rastline pred kozami. Spremljajoče rastlinstvo pa je enako kot praktično po vsem otoku.
Pravi čudež je, da rastišče sploh še obstaja. Turistično naselje Morro Jable se bo bliskovito razširilo tudi proti jugu, saj je zemljišče gospodarsko ničvredno. Koze, ki jih je vse več, saj kmetje dandanes niso čisto brez vode, bodo prvi uničujoč dejavnik. Domačinom el cardón ne pomeni nič drugega kot nebodigatreba zavirajoč dejavnik pri razvoju. Grmičevje, ki mu rečejo kar zollikoferia, je združba osočnika, členkarja in vrst, ki nam niso toliko znane: Launea arborescens, Suaeda fruticosa, Suaeda vermiculata, Zygophyllum fontanesii, Lycium intricatum, Dichroanthus virescens, Ononis hebecarpa.
Arena
Za cilj sva si postavila pogledati vsaj v en vulkanski krater. Arena se zdi najprimernejši, s svojimi 420 m na videz lahko osvojljiv vrh. Hkrati pa si obetam botanično poslastico. Iz vasice Oliva oddaljen le streljaj, a poti do vznožja kar ne najdeva. Šele ob pomoči tretjega domačina uspeva najti pravo stezo. Postopno se kamenje prekriva z zelenimi lišaji. Ob poti po žlindrasti strmini naletiva na podrto žično ograjo. Nekoč so morali fizično zavarovati goro, da niso domačini odpeljali vsega peska. Ob robu peskokopa se povzpneva na sam vrh vulkanskega stožca, od koder je izjemen pogled na okoliške manjše stožce. Zdi se, da 50 km v okolici ni žive duše. Ob povratku sva bolj pozorna na rastlinstvo. Na višini 285 m se ustaviva. Treba je na kolena, da zagledaš "eno najbolj neuglednih rastlin na tem planetu".
Cuernúa. Kot zdrobljene trske razpadlega drevesa, pokrite z belimi ptičjimi iztrebki, se zdijo slabih 10 cm visoka stebla svilnice Caralluma burchardii. Tudi če bi hodil prek njih, jih ne bi mogel poškodovati. Rastejo med kepami z lišaji preraščene lave, le tu in tam kak poganjek požene preko površine. Tega koze hitro odlomijo od matične rastline. Tako se rastlina uspešno razmnožuje. Odkrijem še stebelce s popki in nato še z odprtimi cvetovi. Še ravno prava svetloba sončnega zahoda za fotografije in že se vrneva v dolino.
Področje vulkana Arena pa ni edino rastišče te rastline. V domačem naslanjaču ob pozornem ogledu fotografij jih opazim še na enem rastišču, zelo blizu obljudenega in turistično obleganega mesta. Tukaj imajo rastline precej višja stebla, neredko celo do 20 cm. So temnejše barve. Njihova usoda pa ni povsem zanesljiva, saj se področje kar ponuja za izgradnjo turističnih objektov.
Ena podvrsta raste na sosednjem otoku Lanzarote, druga pa v Maroku. Tako se izkaže, da vrsta sploh nima tako majhnega areala. A kolikor sem lahko presodil, sta rastišči manjši od 100 m2. Tako mi je uspelo (s pomočjo ustrezne literature seveda) obiskati kar dve vrsti sočnic, ki sodita med rastline z najmanjšim arealom na svetu. Merita se lahko le še z juvanovim netreskom.
|
|
|
