ZLITINE

CIN

Cin je zlitina bakra, antimona in kositra, ki jo zelo lahko obdelujemo, zaradi svoje mehkobe pa je uporabna le za domače orodje. Uporabljali so jo že stari Rimljani, nato pa je obrt obdelave te kovine zamrla. V 14. stol se je v Angliji razmahnila v obliki cehov, ki so izdelovali predvsem cinasto posodo. Ta je služila kot revnejše nadomestilo aristokraciji, ki si ni mogla privoščiti srebrne posode oz. tistim, ki so se vzpenjali na družbeni lestvici in so si lahko privoščili že kaj več od lesene posode.

Danes ga uporabljamo za spajkanje, saj se tali na nizkih temperaturah in ga lahko stalimo celo z vžigalnikom. Dobro spaja predvsem svinec, baker in ostale barvne kovine, za pocinkanje kovinskih škatel, ki jih uporabljajo v prehrambeni industriji in za pocinanje jedilnega pribora.

Njegova gostota je 7,2 kg/dm³. Lahko ga upogibamo in topimo. Če je dlje časa izpostavljen temperaturi, ki je nižja od 18 ^oC, razpade v prah, zato moramo predmete, narejene iz cina, hraniti v toplejših prostorih.

BRON

Je zlitina bakra in kositra, lahko pa bakru dodajamo tudi druge kovine. Ga manj uporabljamo, ker je drag. Uporablja se predvsem za ulivanje kipov, ohišja ležajev, sita in strojne dele.

Je zlitina bakra in cinka in ima spremenljive lastnosti, saj je razmerje med zlitinama lahko različno. Od tega je tudi odvisna obdelovalna lastnost medenine. Ker ima cink nižje tališče kot baker, je nevarnost, da pri močnem segrevanju cink izhlapi. Če je dodatek bakra večji, jo lažje toplotno obdelujemo. Uporabnost medenine je vsestranska, saj jo lahko uporabljamo za nakit, posode, skulpture, za dele pohištva itd. Če jo zgladimo do sijaja, je obstojna v vseh vremenskih razmerah, čeprav zeleno-sivkaste prevleke ne moremo preprečiti.

Iz časov pred rimskim obdobjem je znan primerek, ko so našli medenino, iz katere so v kraju Gezer v Palestini izdelovali kovance. Od srednjega veka naprej je bila ta kovina luksuzen izdelek, saj so jo uporabljali predvsem za nagrobne plošče. V Evropi se je uporaba medenine razširila po letu 1230.